Réka (, , lokalno čakavsko Reka/Rika; arhaično ; na Reki) je tretje največje mesto na Hrvaškem (za Zagrebom in Splitom) in največje pristanišče v državi. Stoji ob izlivu Rječine na severni obali Kvarnerskega zaliva, natančneje Reškega zaliva, v Jadranskem morju. Reka je sedež Primorsko-goranske županije. Je tudi sedež univerze ter rimskokatoliške nadškofije in metropolije.
Leta 2021 je imelo samo mesto, ki se ozemeljsko prekriva z mestno občino Grad Rijeka okoli 108.000 prebivalcev (1991 še 168.000), urbana aglomeracija mesta, ki zajema še mesta Opatija, Kastav, Bakar in Kraljevico ter občine Čavle, Jelenje, Klana, Kostrena, Lovran, Matulji, Mošćenička Draga, Omišalj in Viškovo pa okoli 220.000, torej dvakrat več.
V krajevnem reškem narečju je mesto izpričano pod imenom Rika, v drugih (sosednjih) hrvaških narečjih pa Rekà. Prebivalci mesta in okolice tradicionalno pripadajo čakavski narečni skupini.
Mestni nogometni klub je HNK Rijeka, ki igra na Stadionu Kantrida. V mestu že od leta 1765 deluje gledališče, današnje gledališče Ivana pl. Zajca pa so zgradili leta 1885. Simbol Reke je morčić.
Reka je bila med letoma 1471 in 1779, ko jo je cesarica Marija Terezija razglasila za ozemlje pod neposredno kontrolo Habsburžanov, sestavni del Vojvodine Kranjske. Zaradi močne povezanosti s slovenskim nacionalnim prostorom je skozi zgodovino privabljala mnoge Slovence. Med znanimi Slovenci, ki so se rodili, živeli ali delali na Reki, so bili med drugim: Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina (slednji je bil celo ravnatelj reške gimnazije).
Zemljepis sličica|levo|Reški zaliv, v ozadju Gorski kotar Reka leži na zahodu Hrvaške na obali Reškega zaliva, ki je najsevernejši del Kvarnerskega zaliva. Reški zaliv, ki je z južnim delom Kvarnerskega zaliva povezan preko Velikih vrat (med istrsko celino in otokom Cres), Srednjih vrat (med Cresom in otokom Krk) in Malih vrat (med Krk in celina), je dovolj globok (približno 60 m) za vplutje največjih ladij, kar je Reki omogočilo, da je postala pomembno morsko pristanišče. za vplutje največjih ladij, kar je Reki omogočilo postati pomembno morsko pristanišče. Neposredno v zaledju Reke se vzpenja Dinarsko gorstvo, ki pa je na tem mestu dokaj ozko (40 do 50 km).
Mesto leži v mikroregiji Kvarnersko primorje ob izlivu reke Rječine, ki razmejuje zgodovinski pokrajini Julijsko krajino in Hrvaško primorje.
Na Reki se začneta dve pomembni kopenski prometnici. Prva izkorišča dejstvo, da je Reka na območju najožjih Dinaridov (približno 50 km), ki omogoča lažjo povezavo med obalo Jadranskega morja in panonsko notranjostjo, Preko Postojnskih vrat pa je povezana z zahodnoalpskim prostorom.
Podnebje Po Köppnovi podnebni klasifikaciji ima Reka zmerno toplo vlažno podnebje (Cf). V razdobju od leta 1948 do 2018 je bila srednja januarska temperatura 5,8 °C in julijska 23,6 °C. Povprečno je bilo v letu 127 deževnih dni, medtem ko je sonce sijalo povprečno 2199 ur na leto.
Zgodovina Antika in srednji vek sličica|Ohranjeni ostanki Starih vrat v antično Tarsatiko Čeprav na širšem območju mesta obstajajo sledovi paleolitskih in neolitskih naselbin, za najzgodnejše naselje na območju Reke velja liburnijska utrdba na griču nad levim bregom Rječine, dandanašnjem Trsatu. Pozneje se je osnovalo naselje Tarsatika (Tarsatica) na drugi strani Rječine, na mestu današnjega mestnega jedra Reke. Osvojili so ga Rimljani in v drugi polovici 1. stoletja je imelo pravice municipija. V Tarsatiki se je končeval rimski limes (Claustra Alpium Iuliarum), sistem utrdb, zgrajen za obrambo pred vdori z vzhoda.
Po propadu zahodnega rimskega cesarstva je mesto prišlo pod oblast Ostrogotov, Bizantincev, Langobardov in Frankov. Iz tega obdobja je na voljo zelo malo zgodovinskih podatkov. V prvi polovici 6. stoletja se omenja ostrogotska Tarsatiška Liburnija (Liburnia Tarsaticensis), leta 799 pa so naselje Franki razrušili po spopadu s Slovani.
Leta 1116, po smrti hrvaško-ogrskega kralja Kolomana, sta nemški cesar Henrik V. in Beneška republika napadla ozemlje hrvaško-ogrske državne skupnosti. Meja Svetega rimskega cesarstva se je pomaknila iz Plominskega zaliva na Rječino, prebivalci Tarsatike pa so prebegnili na vzhodni breg Rječine na današnji Trsat.
Trsat je bil od leta 1223 do 16. stoletja v posesti Frankopanov, ki so tam zgradili današnjo utrdbo. Reki so medtem vladali devinski gospodje in za njimi gospodje Walsee. V 15. stoletju se je začel njen gospodarski vzpon. Leta 1465 je Wolfgang Walsee Reko predal Frideriku III. Habsburškemu kot dedno dobro. Po njegovi smrti leto pozneje je prišla v posest Habsburžanov.
Obdobje habsburške vladavine sličica|levo|Reka in Trsat na Valvasorjevi grafiki iz leta 1689 Prisotnost Habsburžanov na Jadranskem morju je Beneška republika videla kot grožnjo in sili sta se zapletli v vojno. Dvakrat, leta 1508 in 1509, so Benečani zavzeli Reko in jo opustošili. Zaradi povzročene škode je cesar Maksimilijan Reki podelil naslov »najzvestejšega mesta« (fidelissimum oppidum) in nekatere trgovske privilegije. Gospodarski razvoj je opešal tudi zaradi vdorov Turkov, ki pa Reke niso nikoli dosegli. Po drugi strani je mesto izstopalo kot kulturno središče: v 16. stoletju je v njem delovala tiskarna knjig v glagolici, leta 1627 pa so jezuiti v njem ustanovili gimnazijo.
Leta 1719 je cesar Karel VI. razglasil Reko za svobodno pristanišče. Nedolgo zatem se je pričela graditi karolinska cesta, ki je mesto povezala s Karlovcem in od tod preko rečnih plovnih poti s panonskim prostorom. V času gradnje ceste je pod Trsatom nastalo novo naselje Sušak.
Konec leta 1750 je Reko prizadel niz potresov, ki so porušili in poškodovali številne zgradbe. Leta 1753 je cesarica Marija Terezija odobrila ponovno izgradnjo »novega mesta« Reke (Civitatis novae). Novogradnje v drugi polovici 18. in v začetku 19. stoletja so močno spremenile dotlej srednjeveški videz mesta.
Leta 1776 je bila Reka vključena v Kraljevino Hrvaško. Leta 1779 ga je Marija Terezija z reskriptom pridružila Kraljevini Ogrski in mu kot edinemu ogrskemu pristanišču podelila status zasebnega telesa (corpus separatum) pod upravo guvernerja, podrejenega neposredno ogrskemu kralju. V začetku 19. stoletja je imel na Reko velik vpliv tamkajšnji trgovec Andrija Ljudevit Adamić. Leta 1805 je odprl kamnito gledališče, ki je delovalo do izgradnje današnjega gledališča 80 let pozneje. Leta 1821 je iz mlina na Rječini ustanovil obrat za proizvodnjo papirja, ki je obratoval vse do 90. let dvajsetega stoletja.
Med napoleonskimi vojnami je Reko leta 1809 zavzelo Francosko cesarstvo in vključilo v ilirske province. V času francoske vladavine, leta 1811, se je dokončala gradnja lujzinske ceste od Reke do Karlovca, ki je ime dobila po Napoleonovi ženi Mariji Luizi. Nadomestila je karolinsko cesto kot najkrajša povezava Reke z zaledjem in spodbudila razvoj pristanišča. Francoske vladavine je bilo konec leta 1813, ko je Reko napadla britanska mornarica. Po legendi je mesto pred uničenjem rešila Karolina Belinić, hči vplivnega mestnega trgovca, ki naj bi sredi napada zahtevala sestanek s poveljnikom britanskih sil in ga prepričala, da je nadaljnje obstreljevanje nepotrebno; zgodba o »Karolini Reški« se je do danes pretvorila v gledališke igre, filme in tudi rock opero. sličica|levo|Zemljevid Reke okrog leta 1890 Med revolucijo leta 1848, ko je Ogrska poskušala doseči neodvisnost od Avstrije, je Reko zavzela Avstriji zvesta hrvaška vojska pod poveljstvom bana Josipa Jelačića. Kot nagrada za zatiranje ogrskih uporov je mesto pripadlo neposredno banski Hrvaški. To je sprožilo spore med hrvaškimi in madžarskimi politiki. Boj za Reko znotraj monarhije se je končal leta 1868, ko je z dodatkom hrvaško-ogrskemu dogovoru – »reško krpico« – znova prešla pod neposredno madžarsko oblast kot corpus separatum. sličica|Korzo okrog leta 1900 sličica|Tramvaj na Reki sličica|Reški zaliv okrog leta 1900 Druga polovica 19. stoletja je bila doba največje blaginje, gospodarske rasti in tehnološkega razvoja Reke. Ogrska je pospešeno vlagala v svoje pomorsko-pristaniško središče, ki je začelo tekmovati s tržaškim pristaniščem pod avstrijsko upravo. Od leta 1872 do 1896 je bil župan mesta Giovanni de Ciotta, ki danes velja za najuspešnejšega reškega župana. Leta 1852 je z delovanjem pričela prva plinarna. Od leta 1857 je bila v mestu edina avstro-ogrska mornariška akademija. Na Reki je leta 1866 angleški inženir Robert Whitehead izumil sodobni torpedo in odprl prvo tovarno torpedov na svetu. Razvoj pristanišča in mednarodne trgovine je dodatno spodbudila izgradnja železniške povezave s Karlovcem in Pivko leta 1873. Leta 1882 je bila na Mlaki ustanovljena rafinerija nafte, mesto pa je dobilo sodobno kanalizacijo. Leta 1896 se je dokončala gradnja mestnega vodovoda in guvernerjeve palače. Od leta 1899 je po Reki vozil električni tramvaj.
V letih 1904 do 1906 je na Reki kot konzularni agent ZDA deloval Fiorello La Guardia, kasnejši uspešni župan New Yorka, čigar naloga je bila pregledovanje izseljencev, ki so iz reškega pristanišča odhajali v ZDA. 3. oktobra 1905 so hrvaški in srbski politiki na Reki podpisali reško resolucijo, dokument o sodelovanju pri združevanju hrvaških dežel in izboljšanju njihovega položaja v monarhiji.
Ob zadnjem avstro-ogrskem popisu prebivalstva 31. decembra 1910 je ozemlje imelo 49.806 prebivalcev naslednje jezikovne sestave: Govorjeni jezik Št. prebivalcev %italijanski 23.283 46,9hrvaški 15.731 31,7slovenski 3937 7,9madžarski 3619 7,3nemški 2476 5,0angleški 202 0,4češki 183 0,3srbski 70 0,14francoski 40 0,08poljski 36 0,07romunski 29 0,06 Od skupno 49.806 prebivalcev je bilo 45.130 katolikov, 1.696 judov, 1123 kalvincev, 995 pravoslavcev in 311 luteranov. Judovska skupnost se je bila posebej razširila v 1870. in 1880. letih ter je leta 1903 zgradila veliko sinagogo, ki so jo ob okupaciji Reke januarja 1944 izropali in požgali nacisti. Na predvečer prve svetovne vojne je bilo v mestu 165 gostiln, 10 hotelov z restavracijo, 17 kavarn, 17 draguljarn, 37 brivnic in 265 krojaštev.
Prva svetovna vojna sličica|levo|Proizvodnja torpedov na Reki okoli leta 1914 Prva svetovna vojna je končala »zlato dobo« gospodarskega razcveta, miru in stabilnosti Reke. V začetku vojne je v mestu vladal vtis vsakdanjosti, saj je bila Reka daleč od frontnih črt, vendar so v vojsko in mornarico vpoklicevali vse več moških prebivalcev. Vojaška industrija v mestu je delovala s polno paro in predstavljala pomemben del avstro-ogrske vojaške moči, zlasti za mornarico. Ladjedelnica Ganz-Danubius (današnji 3. maj) je proizvedla veliko število bojnih ladij in podmornic, med njimi podmornice razreda U-27, križarke razreda Novara in veliko bojno ladjo SMS Szent István. Skupno je v letih 1900–1918 reška ladjedelnica zgradila eno bojno ladjo, dve križarki, 20 rušilcev, 32 torpedovk in 15 podmornic. Prav tako je bila Reka središče proizvodnje torpedov.