Mariborska orožarska afera

Mariborska orožarska afera je bila politična afera v Sloveniji, ki je izbruhnila leta 1993, ko je bilo odkrito orožje na letališču v Mariboru.

Ozadje Zaradi bosansko-hercegovske osamosvojitvene vojne so Bošnjaki potrebovali orožje za boj proti JLA in Vojski Republike srbske krajine. Večjo količino pehotnega orožja iz Kitajske so jim kot islamsko bratsko pomoč poslale arabske države. Zaradi embarga OZN, ki je veljal na celotno področje nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), je bilo orožje sprva poslano v Sudan, od tam pa v štirih poletih prepeljano na letališče Maribor. Da so se izognili mednarodnemu embargu, je prevoz organizirala mednarodna humanitarna organizacija Third World Relief Agency (TWRA) s sedežem na Dunaju, pri čemer je deklarirala, da je v zabojnikih humanitarna pomoč. Prva pošiljka je prispela v Maribor 21. septembra 1992. Tehnično plat operacije je nadzoroval Dieter Hofmann. Celotno organizacijo pa je vodil Hasan Čengić, pooblaščenec Alije Izetbegovića.

Politična afera Afera je podrobno opisana npr. v tretji knjigi trilogije Mateja Šurca in Blaža Zgage V imenu države s podnaslovom Prikrivanje:

Priprave 20. julija 1993 je Janez Janša obvestil direktorja carinske uprave Francija Koširja, češ da se na mariborskem letališču nahaja določeno število zabojnikov z orožjem, katerih vsebina naj bi bila deklarirana kot človekoljubna pomoč in "naj bi bila pod neposredno kontrolo Silva Komarja",Poročilo o najdbi orožja na letališču Maribor, št. 0221/21-SZ-Z21-165/93, MNZ, Ljubljana, 30. 11. 1993, str. 1. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 277. ISBN 978-961-274-067-2. načelnika VIS (Varnostno informativna služba) za mariborsko območje. (Uradno je Janša za najdbo izvedel šele naslednji dan, 21. julija, ko ga je o najdbi obvestil minister za notranje zadeve.)

Direktor carine Košir in Andrej Lovšin, direktor vojaške tajne službe VOMO (Varnostni organ Ministrstva za obrambo), sta uslužbencem na letališču in carinikom že zjutraj 21. julija ukazala, naj odprejo zaklenjeno skladišče na južnem delu Letališča Maribor in odprejo dvanajst zaplombiranih zabojnikov. Na enajstih so bile ključavnice kitajskega izvora. Dvanajsti, na katerem je bila ključavnica slovenske izdelave, je bil v sprednjem delu napolnjen s humanitarno pomočjo. V kitajskih zabojnikih sta našla orožje in strelivo. Lovšin je o najdbi obvestil notranjega ministra Ivana Bizjaka, ta pa je poročal obrambnemu ministru Janezu Janši.

Miro Predanič, uslužbenec VIS , je dober mesec dni po tem dogodku kriminalistu povedal podrobnost, ki so mu jo zaupali tehniki civilne tajne službe: "Lovšin je noč pred razkritjem orožja skupaj s svojimi najzvestejšimi sodelavci poskušal izvesti tajno preiskavo v hangarju letališča. Vendar niso znali onesposobiti alarmnih naprav, zato so morali od poskusa odstopiti."Uradni zaznamek kriminalista Draga Kosa o pogovoru z Mirom Predaničem, UKS MNZ, Ljubljana, 25. 8. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 278. ISBN 978-961-274-067-2.

O posegu vojaških obveščevalcev na letališču so pozneje spregovorili tudi nekateri uslužbenci VOMO. Potrdili so, da se je hotel Lovšin, preden bi obrambni minister javno stopil v akcijo uradnega odkritja, s svojo ekipo prepričati, ali je orožje še vedno v hangarju. Zraven so bili tudi specialci oddelka za posebne namene brigade MORiS.

Začetek preiskave Janša se je 21. julija dopoldne skupaj z ministrskim kolegom Bizjakom in vodjem kriminalistov Mitjem Klavoro s helikopterjem spustil na mariborski aerodrom, v rokah je že imel informacije o orožju, o njegovem lastniku in celo o tem, da bi ga ta rad prodal. Ob pol dveh popoldne je prizoriče obiskala prva skupina kriminalistov. Območje so varovali vojaki v uniformah in oboroženi pripadniki VOMO v civilnih oblekah. Vojska je vzpostavila popolni nadzor. Napeto vzdušje na letališču in zaostrene odnose med vojaki in policisti je na sodnem procesu v Mariboru opisal kriminalist Bojan Korošec.Pričanje kriminalista Bojana Korošca na glavni obravnavi, Temeljno sodišče v Mariboru, Maribor, 23. 3. 1994. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 280. ISBN 978-961-274-067-2. Kriminalisti so začeli z delom, vojska pa je varovanje prepustila policistom. Približno uro pozneje sta na prizorišče prispela še preiskovalni sodnik in dežurni javni tožilec ter prevzela vodenje preiskave.Lovec na dokaze, intervju z Mitjem Klavoro, direktorjem slovenskih kriminalistov, Mladina, 26. 10. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 280. ISBN 978-961-274-067-2. Preiskavo najdbe tega orožja so kriminalisti poimenovali s kodnim imenom Bumbar. Vendar takrat še niso vedeli, da je bilo orožje odkrito z namenom, da bi jih odvrnili od preiskovanja obrambnega ministrstva.

Tiskovna konferenca Šef kriminalistov Klavora je v svoji knjigi Zdrs zapisal: "Minister Janša je uprizoril telefonski pogovor s predsednikom vlade Janezom Drnovškom in se z njim vpričo vseh navzočih dogovoril za tiskovno konferenco. Na njej je bilo treba le še seznaniti javnost z velikim uspehom in mednarodni javnosti pokazati, da se nova država učinkovito bori proti nedovoljeni trgovini z orožjem."

Na popoldanski tiskovni konferenci je Janša lastništvo orožja pripisal Silvu Komarju, češ da so "v preteklih dneh naleteli na indice, da naj bi se šef mariborske VIS, ki je bil prej tudi izvršni sekretar Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije, zadolžen za področje varnosti in obrambe, že prej ukvarjal s takšnimi posli".Rekordna zaplemba orožja na mariborskem letališču, Večer, 22. 7. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 281. ISBN 978-961-274-067-2. Dodal je, da je Komar to počel na lastno pest, "saj ne direktor VIS Janez Sirše ne predsednik vlade Janez Drnovšek o tem nista vedela ničesar". Silvo Komar je bil takrat šef civilne tajne službe v Mariboru, hkrati je bil politično blizu predsedniku države Milanu Kučanu, in Janša je z razkritjem orožja meril prav nanj.

Kriminalistična preiskava Kriminalisti so 21. julija 1993 delali vse popoldne in še vso noč do naslednjega jutra. V 12 zabojnikih so odkrili velike količine avtomatskih pušk, streliva, minometov in ročnih minometalcev. Poleg pehotnega orožja so našli večjo količino pomožnega vojaškega materiala. "Vse orožje je bilo konzervirano, pripravljeno za transport, in ga ne bi bilo mogoče takoj uporabiti,"Poročilo o najdbi orožja na letališču Maribor, št. 0221/12-SZ-Z21-165/93, MNZ, Ljubljana, 30. 11. 1993, str. 4. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 277. ISBN 978-961-274-067-2. je pisalo v 22 strani dolgem poročilu notranjega ministrstva o najdbi na Letališču Maribor, namenjenem predsedniku vlade Janezu Drnovšku. Ugotovitev je bila v nasprotju z Janševim pričanjem na sodišču, da orožje ni bilo konzervirano in da naj bi ga torej šef mariborske VIS poskušal uporabiti za uresničevanje političnih ciljev v Sloveniji.

Izvor orožja Orožje je bilo izdelano na Kitajskem, in sicer za prodajo na črnem trgu, saj na njem ni bilo standardnih oznak za identifikacijo proizvajalca. V Slovenijo ga je iz Sudana pripeljalo transportno letalo Iljušin 76, registrirano v Ukrajini, za prevoze med Kartumom in Mariborom pa ga je najela madžarsko-ukrajinska družba Huuk. Letalo z zabojniki je na mariborskem letališču prvič pristalo 20. septembra 1992. Do 29. septembra je priletelo še trikrat in se nato vračalo v Budimpešto. V štirih poletih je pripeljalo 130 ton orožja, 22. oktobra pa je drugo transportno letalo istega tipa dejansko dostavilo 20 ton humanitarne pomoči.

Kriminalisti so ugotovili, da je orožje na mariborsko letališče prispelo v okviru humanitarnih transportov za Bosno in Hercegovino (BiH), ki jih je organiziral mednarodni sklad Children of Europe Foundation. Organizacija je sicer skrbela za prevoz hrane, oblačil in obutve, kot je bilo navedeno v dokumentih, vendar je bilo njeno ime v tem primeru zlorabljeno, saj je dovažanje orožja na letališče potekalo brez njene vednosti.

Eden najpomembnejših členov v verigi ljudi, ki so organizirali zračni most za BiH iz islamskih držav preko Maribora, je bil sudanski državljan El Fatih Ali Hassanein. Bil je eden od ustanoviteljev Agencije za pomoč tretjemu svetu (Third World Relief Agency, TWRA) in hkrakti vpliven član sudanske Nacionalne islamske fronte, ki jo je vodil Hassan Al Turabi.

Nekaj mesecev po začetku vojne v BiH, poleti 1992, je v Kartum kot gost sudanske vlade prispel Osama Bin Laden, ki so ga zaradi terorizma izgnali iz Saudove Arabije. Na srečanju v sudanski prestolnici, na katerem je bil navzoč tudi Ali Hassanein, je Bin Laden zaprosil Turabija za pomoč pri vzpostavitvi stikov v BiH. "To je bila seveda prošnja, ki je vodstvo bosanskih muslimanov ni moglo zavrniti."Esad Hećimović: Garibi - Mudžahidi v BiH 1992–1999 (Beograd: Dan Graf/SEEMO, 2009), str. 35. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 284. ISBN 978-961-274-067-2.

Logistika Za logistično podporo pri dovozu in verjetno tudi odvozu zabojnikov orožja iz Maribora je bil zadolžen avstrijski državljan Dieter Hoffmann. Skrbel je za prevoz pošiljk blaga, ki jih je kupovala TWRA. Predstavljal se je kot lastnik podjetja Flying Tigers, preko katerega je opravljal letalske in helikopterske storitve. Hassanein je bil o njem prepričan, da dela za avstrijsko državno varnost, najverjetneje pa je bil sodelavec več obveščevalnih služb, domnevno tudi ameriške CIE. Hoffman je imel odlične odnose z vplivnimi politiki, med drugim z avstrijskim zunanjim ministrom Aloisom Mockom, pa tudi s preprodajalci orožja po vsem svetu.

Po informacijah iz BiH je Hoffman v Mariboru plačal letališko takso. Pozneje je bil na Madžarskem zaprt zaradi suma vohunjenja.Ovadba zoper Dietra Hoffmanna in Hasana Čengića, UKS MNZ, Ljubljana, 23. 7. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 285. ISBN 978-961-274-067-2. Bošnjaški viri domnevajo, da bi Janša informacije o orožju na mariborskem letališču lahko pridobil tudi od madžarskih obveščevalcev, saj so Hoffmanna zaprli nekaj mesecev pred izbruhom afere.Zaznamek o pogovorih s Hasanom Čengićem, Istanbul, 13. 12. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 285. ISBN 978-961-274-067-2.

Iz ovadbe zoper Hoffmanna in Hasana Čengića pa je mogoče razbrati njun dogovor, da bosta za "formalno pokritje nelegalnih transportov orožja uporabila humanitarne konvoje za BiH".Ovadba zoper Dietra Hoffmanna in Hasana Čengića, UKS MNZ, Ljubljana, 23. 7. 1993. V: Matej Šurc, Blaž Zgaga: V imenu države: trilogija. Knj. 3, Prikrivanje. Ljubljana: Sanje, 2012. Str. 285. ISBN 978-961-274-067-2. Tako sta na veleposlaništvu Sudana na Dunaju že v začetku septembra 1992 pridobila dokument, ki potrjuje, da so sudanske človekoljubne organizacije zbrale pomoč, namenjeno v BiH. Podobno potrdilo sta pridobila od muslimanske dobrodelne organizacije Merhamet v Zagrebu, mednarodnega sklada CEF in vodstva TWRA na Dunaju, kjer je dokument podpisal Ali Hassanein.

Izetbegovičev obisk v Sloveniji V začetku oktobra 1992 se je v Sloveniji mudil predsednik predsedstva BiH Alija Izetbegović. Sprva so načrtovali obisk na vladni ravni, Izetbegović naj bi prišel na Bled samo na oddih, zasebno in brez vednosti javnosti. Zaradi protokolarne napake na bosanski strani pa je prišel na uradni obisk. V Sloveniji je ostal pet dni. Srečal se je s predsednikom vlade Drnovškom ter ministroma Bavčarjem in Janšo, njegov uradni gostitelj pa je bil predsednik Kučan.