Mrtvo morje (hebrejsko: [Jam ha Melah] = Jezero soli; arabsko: [Bahr al Majit] = Morje smrti, Mrtvo morje ali [Bahr Lut] = Lotovo morje) je slano jezero na meji med Izraelom in Jordanijo.
Mrtvo morje leži v veliki depresiji, v Jordanskem tektonskem jarku, ki nima naravnega izhoda. V Mrtvo morje priteka reka Jordan, ki pa ne zadostuje za ohranjevanje stalnega nivoja vode, zato gladina Mrtvega morja stalno upada. V različnih virih najdemo podatke, da leži gladina več kot 400 metrov pod običajno morsko gladino (danes že okoli -420 m). Kraji ob obali Mrtvega morja so tako najnižje ležeče kopno na Zemlji. Površina jezera meri okoli 600 km² (podatek ni točen, ker se tudi površina ves čas zmanjšuje - v zadnjih 30 letih se je zmanjšala za približno tretjino). Dno jezera dosega nadmorsko "višino" − 829 m.
Eden od glavnih razlogov za upadanje jezerske gladine je iz leta v leto manjši dotok, saj Izrael in Jordanija uporabljata reko Jordan za preskrbo s pitno vodo. Zaradi upadanja gladine je bilo Mrtvo morje proglašeno za ogroženo jezero. Izrael in Jordanija načrtujeta izgradnjo kanala, po katerem bi Mrtvo morje dodatno oskrbovali z morsko vodo iz Rdečega morja, vendar je tudi to povezano z velikim tveganjem za naravno okolje.
Z izhlapevanjem vode se slanost jezera povečuje. Povprečna slanost vode znaša okoli 28%, v najbolj slanih predelih pa tudi do 33%. Mrtvo morje je drugo najbolj slano jezero na svetu - prvo mesto zaseda Asalsko jezero v vzhodni Afriki (Džibuti) z okoli 35% slanostjo. Za primerjavo: slanost običajne morske vode je okoli 3% (tj. desetkrat manjša od slanosti Mrtvega morja).
Zaradi velike slanosti je gostota jezerske vode precej večja kot gostota običajne morske ali sladke vode. Posledica tega je večja plovnost - voda Mrtvega morja dobro drži na površini tudi sorazmerno težke predmete.
Zaradi slanosti v jezeru ne živi noben večji organizem (od tod tudi ime Mrtvo morje), pač pa le nekaj mikroorganizmov, zlasti anaerobne bakterije.
Etimologija in toponimi V hebrejščini je Mrtvo morje Yām ha-Melaḥ (ים המלח), kar pomeni 'morje soli' (). Biblija uporablja ta izraz poleg dveh drugih: Arabsko morje (Yām ha-'Ărāvâ ים הערבה) in Vzhodno morje (Yām ha-Mizraḥî ים המזרחי). Oznaka 'Mrtvo morje' se nikoli ne pojavlja v Bibliji.
V prozi se včasih uporablja izraz Yām ha-Māvet (ים המוות, 'morje smrti') zaradi pomanjkanja tamkajšnjega vodnega življenja V arabščini se Mrtvo morje imenuje al-Bahr al-Mayyit ('Mrtvo morje') ali manj pogosto baḥrᵘ lūṭᵃ (بحر لوط, 'Lotovo morje'). Drugo zgodovinsko ime v arabščini je bilo 'morje Zoʼar', po bližnjem mestu v svetopisemskih časih. Grki so ga imenovali jezero Asphaltites (starogrško ἡ Θάλαττα ἀσφαλτῖτης, hē Thálatta asphaltĩtēs).
Geografija
Mrtvo morje je endoreično jezero, ki leži v Jordanskem tektonskem jarku, geografska lastnost nastala mrtvomorsko transformacijo (Dead Sea Transform - DST) ali mrtvomorskim razkolom. Ta levi bočni premik transformacije preloma leži vzdolž meje tektonskih plošč med Afriško in Arabsko ploščo. Poteka med območjem vzhodno Anatolskega preloma v Turčiji in severnim koncem rdečemorskega rifta na južnem koncu Sinajskega polotoka. Tu se končuje vodni sistem Zgornja reka Jordan / Galilejsko jezero / Spodnja reka Jordan.
Reka Jordan je edini največji vodni vir, ki se izliva v Mrtvo morje, čeprav obstajajo majhni trajni izviri pod in okoli Mrtvega morja, ki tvorijo bazene in kotanje z živim peskom ob robovih. Izhodnih tokov ni.
Reka Mujib, svetopisemski Arnon , je eden večjih vodnih virov Mrtvega morja razen Jordana. Dolina Wadi Mujib, 420 m pod morsko gladino v južnem delu doline Jordana, je biosferni rezervat s površino 212 km2. Drugi pomembnejši viri so Wadi Darajeh (arabsko) / Nahal Dragot (hebrejsko) in Nahal Arugot. Wadi Hasa (svetopisemski Zered) je še en vadi, ki se izliva v Mrtvo morje..
Padavin je na severnem delu Mrtvega morja le 100 mm na leto in v južnem delu komaj 50 mm. Sušnost območja je posledica učinka padavinske sence Judejskih gora. Gorovje vzhodno od Mrtvega morja prejme več padavin kot Mrtvo morje.
Na zahodu od Mrtvega morja se Judejske gore dvigajo manj strmo in so precej nižje kot gore na vzhodu. Vzdolž jugozahodne strani jezera je 210 m visoka halitna (mineralna) tvorba imenovana gora Sodom.
Naravna zgodovina
O izvoru nizke višine Mrtvega morja obstajata dve hipotezi. Starejša hipoteza je, da Mrtvo morje leži v resničnem prelomnem območju, razširitvi rdečemorske riftne doline ali celo vzhodnoafriškega tektonskega jarka. Novejša hipoteza je, da je kotlina Mrtvega morja posledica preloma vzdolž mrtvomorske transformacije, kar ustvarja širitev skorje s posledičnim posedanjem.
Pred približno 3,7 milijona let je bilo treba to, kar je danes dolina reke Jordan, Mrtvega morja in severnega Wadi Arabaha večkrat poplavljeno z vodo iz Sredozemskega morja. Vode so ostale v ozkem, slepem zalivu, ki ga geologi imenujejo laguna Sedom, ki je bila z morjem povezana skozi sedanjo dolino Džezreel. Poplave doline so prihajale in odhajale, odvisno od dolgotrajnih podnebnih sprememb. Laguna Sedom je odlagala solne nanose, ki so na koncu postali debeli 2,5 km.
Pred približno dvema milijonoma let se je zemljišče med riftno dolino in Sredozemskim morjem dvignilo do te mere, da ocean ni mogel več poplaviti območja. Tako je dolga laguna postala s kopnim obdano jezero. Laguna Sedom se je razprostirala od Galilejskega jezera na severu do nekje približno 50 km južno od sedanjega južnega konca Mrtvega morja in kasnejša jezera tega prostranstva niso nikoli presegla. Depresija Hula ni bila nikoli del nobenega od teh vodnih teles zaradi večje nadmorske višine in visokega praga bloka Korazim, ki ga ločuje od bazena Galilejskega jezera.
Prvo prazgodovinsko jezero, ki je sledilo laguni Sedom, je poimenovano jezero Amora, sledi jezero Lisan in nazadnje Mrtvo morje. Raven vode in slanost teh jezer sta se dvigali ali padali kot posledica tektonskega spuščanja dna doline in zaradi podnebnih razlik. Ko je podnebje postajalo bolj sušno, se je Lisansko jezero dokončno skrčilo in postalo bolj slano, njegova ostalina je Mrtvo morje.
V prazgodovini so se na tleh jezera Amora nabirale velike količine usedlin. Sediment je bil težji od nahajališč soli in je stisnil solne nanose navzgor na sedanji polotok Lisan in goro Sodom (na jugozahodni strani jezera). Geologi vpliv pojasnijo z vedrom blata, v katerega je vstavljen velik ploščast kamen, ki sili blato, da splazi ob straneh vedra. Ko se je dno Mrtvega morja zaradi tektonskih sil še spustilo, sta solna gora Lisan in gora Sodoma ostali na mestu kot visoki pečini (nastane solna kupola - vrsta strukturne kupole, ki nastane, ko debela plast mineralov evaporita (večinoma soli ali halita), najdenih na globini, navpično vdira v okoliške skalne sloje in tvori diapir.).
V obdobju izpred 70.000 do 12.000 let je bila gladina jezera od 100 m do 330 m višja od sedanje ravni. Jezero Lisan je dramatično nihalo in se povzpelo na najvišjo raven pred približno 26.000 leti, kar kaže na zelo vlažno podnebje na Bližnjem vzhodu. Pred približno 10.000 leti se je gladina jezera dramatično znižala, verjetno je bila celo nižja kot danes. V zadnjih nekaj tisoč letih je jezero nihalo približno 400 m, z nekaj pomembnimi padci in vzponi. Trenutne teorije o vzroku dramatičnega padca ravni izključujejo vulkanske aktivnosti; zato je šlo morda za potresni dogodek.
Podnebje Podnebje Mrtvega morja (BWh) ponuja celo leto sončno nebo in suh zrak. Ima manj kot 50 milimetrov povprečne letne količine padavin in poletno povprečno temperaturo med 32 in 39 °C. Zimske povprečne temperature se gibljejo med 20 in 23 °C. V regiji je šibkejše ultravijolično sevanje, zlasti UVB (eritrogeni žarki). Glede na višji atmosferski tlak ima zrak nekoliko višjo vsebnost kisika (3,3 % poleti do 4,8 % pozimi) v primerjavi s koncentracijo kisika na morju . Barometrični tlaki ob Mrtvem morju so bili izmerjeni med 1061 in 1065 hPa in so jih klinično primerjali z učinki na zdravje na večji nadmorski višini. (Ta barometrični ukrep je približno 5 % višji od standardnega atmosferskega tlaka na ravni morja 1013,25 hPa, kar je globalna oceanska sredina.) Mrtvo morje vpliva na temperature v bližini zaradi umirjajočega učinka, ki ga ima veliko vodno telo na podnebje. V zimskem času so temperature morja višje od temperature na kopnem in obratno v poletnih mesecih. To je posledica mase vode in specifične toplotne zmogljivosti. V povprečju je 192 dni nad 30 °C letno.
Kemična sestava
S 34,2-odstotno slanostjo (stanje leta 2011) je eno najbolj slanih vodnih teles na svetu, čeprav so jezero Vanda na Antarktiki (35 %), Asalsko jezero v Džibutiju (34,8 %), laguna Garabogazköl v Kaspijskem jezeru (do 35 % ) in nekateri hipersalinski ribniki in jezera suhih dolin McMurdo na Antarktiki (na primer Don Juan Pond (44 %) bolj slani.
Do zime 1978–79, ko se je zgodil pomemben dogodek mešanja, je bilo Mrtvo morje sestavljeno iz dveh slojevitih plasti vode, ki sta se razlikovali po temperaturi, gostoti, starosti in slanosti. Najvišjih 35 metrov ali več tako mrtvega morja je imela povprečno slanost 342 delov na tisoč (leta 2002) in temperaturo, ki se je nihala med 19 °C in 37 °C. Pod območjem prehoda so imele najnižje ravni Mrtvega morja vode s konstantno temperaturo 22 °C in popolno nasičenost natrijevega klorida (NaCl). Voda blizu dna je nasičena, sol se obori iz raztopine na morsko dno.
Od 1960-ih je bil priliv vode v Mrtvo morje iz reke Jordan zmanjšan zaradi obsežnega namakanja in na splošno nizkih padavin. Do leta 1975 je bila zgornja vodna plast bolj slana od spodnje. Kljub temu je zgornja plast ostala nad spodnjo plastjo, ker so bile njene vode toplejše in zato manj goste. Ko se je zgornja plast ohladila, tako da je bila njena gostota večja od spodnje, so se vode mešale (1978–79). Jezero je bilo prvič v stoletjih homogeno vodno telo. Od takrat se je stratifikacija začela prenavljati.
Vsebnost mineralov v Mrtvem morju se zelo razlikuje od vsebnosti oceanske vode. Natančna sestava vode se razlikuje predvsem glede na letni čas, globino in temperaturo. V zgodnjih 1980-ih je bila koncentracija ionskih vrst (v g / kg) površinske vode mrtvega morja Cl− (181,4), Br− (4,2), SO42− (0,4), HCO3− (0,2), Ca2 + (14,1) , Na + (32,5), K + (6,2) in Mg2 + (35,2). Skupna slanost je bila 276 g / kg. Ti rezultati kažejo, da je bila sestava soli kot brezvodnih kloridov v masnem odstotku kalcijev klorid (CaCl2) 14,4%, kalijev klorid (KCl) 4,4 %, magnezijev klorid (MgCl2) 50,8 % in natrijev klorid (NaCl) 30,4 %. Za primerjavo je sol v vodi večine oceanov in morij približno 85 % natrijevega klorida. Koncentracija sulfatnih ionov (SO42−) je zelo nizka, koncentracija bromidnih ionov (Br−) pa je najvišja od vseh voda na Zemlji.
Koncentracija soli niha okoli 31,5 %. To je nenavadno veliko in ima za posledico nazivno gostoto 1,24 kg / l. Vsakdo zaradi vzgona zlahka plava v Mrtvem morju. V tem pogledu je Mrtvo morje podobno Velikemu slanemu jezeru v Utahu v ZDA.
Nenavadna značilnost Mrtvega morja je njegovo sprožanje katrana. Mrtvo morje nenehno brizga majhne kamenčke in koščke črne snovi. Na arheoloških najdiščih so bile najdene figurice, prevlečene z asfaltom in neolitske lobanje, obložene z bitumnom. V egiptovskih procesih mumifikacije je bil uporabljen asfalt, uvožen iz regije Mrtvega morja.Niemi, Tina M., Zvi Ben-Avraham and Joel Gat, eds., The Dead Sea: the lake and its setting, 1997, Oxford University Press, p. 251
Živalstvo in rastlinstvo
Morje imenujejo 'mrtvo', ker njegova visoka slanost preprečuje, da bi v njem živeli makroskopski vodni organizmi, na primer ribe in vodne rastline, prisotne pa so majhne količine bakterij in mikrobnih gliv.