'Časovni pregled zgodovine astronomije.

4731 pr. n. št. – 2001 pr. n. št. thumb|right|200px|Stonehenge, velikanski kamniti krog, poravnan z navideznimi legami Sonca in Lune, okoli 2500 pr. n. št, Wiltshire, Anglija

okoli 3000 pr. n. št. – Nastal je najstarejši zapis o ozvezdju – Bik. V tem času se je z vstopom Sonca v to ozvezdje začela pomlad. okoli 2500 pr. n. št. – Številni kraji so imeli astronomsko namembnost: staroegipčanske piramide, priprave iz Harape, britanski megaliti, zgradbe na Kitajskem, Latinski Ameriki. V starodavnem pristaniškem mestu Lothal indske civilizacije v Gudžaratu, Indija so iz tega obdobja našli školjki podoben predmet s štirimi režami, ki je služil kot kompas za merjenje kotov na ravnih površinah ali na obzorju z mnogokratniki od 40 do 360 stopinj. V tem času je v Angliji zgrajen Stonehenge, velikanski kamniti krog, ki je poravnan z navideznimi legami Sonca in Lune na nebu. okoli 2467 pr. n. št. – Kitajski astronomi so verjetno zabeležili opazovanje Halleyjevega kometa. okoli 2137 pr. n. št. – Kitajski astronomi so opazovali Sončev mrk.

2000 pr. n. št. – 1 pr. n. št.

okoli 1800 pr. n. št. – Izšel je Babilonski zvezdni katalog. okoli 900 pr. n. št. – Hindujski riši Jadžnavalkja je sestavil astronomsko besedilo Šatapatha Brahmana in predlagal heliocentrični model- Osončja. Za uskladitev gibanj Sonca in Lune je predlagal 95-letni cikel, ki da povprečno vrednost dolžine tropskega leta 365,24675 dni. okoli 750 pr. n. št. – Babilonski astronomi so odkrili 18,6-letni cikel vzida Lune. Na podlagi tega spoznanja so ustvarili prve almanahe – razpredelnice gibanja Sonca, Lune in planetov za uporabo v astrologiji. V 6. stoletju pr. n. št. so to znanje uporabili stari Grki pri napovedovanju mrkov. okoli 600 pr. n. št. – Po Talesu, ki je v tem času študiral v Egiptu, so egipčanski astronomi napovedali Sončev mrk. 585 pr. n. št. – Tales je za 28. maj napovedal Sončev mrk. okoli 580 pr. n. št. – Anaksimander je uporabljal gnomon, s katerim je določil kot med ekliptično in ekvatorsko ravnino – nagib vrtilne osi Zemlje. okoli 500 pr. n. št. – Naburimani je izdelal skupino efemerid, sistem A, ki so podajale lege Lune, Sonca in planetov za vsak dan trenutek. okoli 450 pr. n. št. – Filolaj je uvedel nekakšno protizemljo (: antíkhthōn), ki se skupaj z Zemljo in Soncem vrti okrog središčnega ognja. Zemlja in Sonce si pri tem vedno stojita nasproti. 433 pr. n. št. – Meton je uvedel 19-letni Metonov cikel, ki so ga Atene v starogrški koledar uradno uvedle leta 432 pr. n. št. 430 pr. n. št. – Evktemon je skupaj z Metonom odkril razliko med časom enakonočij. 388 pr. n. št. – Platon je ustanovil Akademijo. Njegovo učenje se je zanašalo na sliko Vesolja, v katerem se vse giblje skladno in v katerem se Sonce, Luna in planeti gibljejo okrog Zemlje po popolnih krožnicah. 383 pr. n. št. – Kidinu je v babilonski koledar uvedel Metonov cikel. thumb|right|200px|Skica Aristarhovih računov o relativnih velikostih Zemlje, Sonca in Lune iz grške kopije iz 10. stoletja thumb|right|200px|Opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−239 K1), zabeleženo na klinopisni glineni tablici med 22. in 28. septembrom 164 pr. n. št, Babilon, Irak. Britanski muzej (BM 41462) thumb|right|200px|Skica rekonstrukcije ene od Hiparhovih metod za določanje razdalje do Lune. Predstavlja sistem Zemlja-Luna med delnim Sončevim mrkom v A (Aleksandrija) in popolnim Sončevim mrkom v H (Helespont). okoli 380 pr. n. št. – Kidinu je izdelal sistem B, ki je bil še popolnejši od Naburimanovega sistema A. okoli 370 pr. n. št. – Evdoks je razdelal svojo razlago Osončja in gibanja planetov, v kateri je opisal 27 nebesnih krogel. okoli 360 pr. n. št. – Gan De je sestavil zvezdni katalog. okoli 350 pr. n. št. – Šin Šen je sestavil zvezdni katalog z legami približno 800 zvezd. 329 pr. n. št. – Kalip je uvedel 76-letni Kalipov cikel v astralnem koledarju, ki j bil izboljšava Metonovega cikla. okoli 345 pr. n. št. – Heraklit Pontski je oživil in nadaljeval Filolajevo domnevo o središčnem ognju, češ da okrog njega Sonce in Zemlja krožita tako, da si stojita vedno nasproti. okoli 320 pr. n. št. – Filip Opuntski je raztolmačil Lunin mrk z Zemljino senco. okoli 310 pr. n. št. – Piteas je opozoril, da Severnica ne leži točno nad severnim nebesnim tečajem. 281 pr. n. št. – Arat je napisal astronomski ep Pojavi (Phaenomena), ki je temeljil na Evdoksovem delu. okoli 280 pr. n. št. – Timoharis je z Aristilom sestavil prvi na zahodu omenjeni zvezdni katalog, ki se ni ohranil. okoli 265 pr. n. št. – Aristarh Samoški je z uporabo pravilne geometrije in s pomočjo navideznega gibanja Lune poskušal izmeriti astronomsko enoto. 260 pr. n. št. – Aristarh Samoški je izdelal svoj heliocentrični model Osončja. okoli 260 pr. n. št. – Arat je poimenoval razsuto kopico Jasli (Prezepe, M44, NGC 2632) »Majhna meglica«. okoli 255 pr. n. št. – Eratosten je iznašel armilarno sfero, ki so jo uporabljali do 17. stoletja. okoli 245 pr. n. št. – Eratosten je sestavil zvezdni katalog z legami 675 zvezd, ki se ni ohranil. – Konon Samoški je poimenoval skupino zvezd po ženi egipčanskega kralja Ptolemeja III. Evergeta I., kraljici Bereniki, Berenikini kodri. 240 pr. n. št. – Kitajski astronomi so zabeležili opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−239 K1). okoli 240 pr. n. št. – Eratosten je s pomočjo trigonometrije in podatkov o kotih Sonca ob poldnevu v Aleksandriji in Sieni izračunal premer Zemlje. okoli 190 pr. n. št. – Selevk je domneval, da se Zemlja v enem dnevu zavrti okrog svoje osi in da se vrti okrog Sonca. 165 pr. n. št. – Kitajski astronomi so prvič opazovali Sončeve pege.. 164 pr. n. št. – Babilonski astronomi so med 22. in 28. septembrom zabeležili opazovanje Halleyjevega kometa (1P/−163 U1). 150 pr. n. št. – Hiparh je izdelal prvi astrolab, ki so ga v 3. stoletju izboljšali arabski astronomi in ga v 10. prinesli v Evropo. okoli 139 pr. n. št. – Hiparh je določil dolžino sinodskega meseca, čas, ki ga Luna porabi, da se vrne v isto lego glede na Sonce, na 23/50 s z napako pod 0,5 sekunde, kar mu je omogočilo, da je točno določil Sončeve in Lunine mrke. 136 pr. n. št. – Hiparh je s pomočjo Luninih mrkov in navideznega gibanja Lune izračunal astronomsko enoto. thumb|right|200px|Denderski zodiak, verjetno izdelan okoli leta 50 pr. n. št., prikazuje ozvezdji Bika in Tehtnice. 130 pr. n. št. – Hiparh je odkril precesijo enakonočij. – Hiparh je opisal razsuto kopico Jasli kot »majhen oblak« oziroma »oblačno zvezdo«. 129 pr. n. št. – Hiparh je sestavil zvezdni katalog z legami 850 zvezd, ki se ni ohranil. V katalogu je navedel tudi barve zvezd, kar je pozneje prevzel Ptolemaj. 100 pr. n. št. – Posidonij Apamejski je podobno kot Eratosten pred njim izračunal premer Zemlje. 90 pr. n. št. – Posidonij je s pomočjo navideznega gibanja Lune izračunal astronomsko enoto. okoli 80 pr. n. št. – Teodozij Pitanski je iznašel prenosno sončno uro. 87 pr. n. št. – Armenski kralj Tigran II. Veliki je 6. avgusta verjetno opazoval Halleyjev komet (1P/−86 Q1). 52 pr. n. št. – Ken Šou-čang je zgradil armilarni obroč, napravo za opazovanje zvezd. Sestavljal ga je kovinski obroč, ki je predstavljal ekvator. okoli 50 pr. n. št. – Andronik Kirški je na grškem otoku Tinos zgradil sončno uro. 46 pr. n. št. – Sosigen Aleksandrijski je zasnoval julijanski koledar. 12 pr. n. št. – Ponovno se je pojavil Halleyjev kometa (1P/−11 Q1) blizu Sonca oktobra, kar je bila morda podlaga za svetopisemsko zgodbo o betlehemski zvezdi.

1 – 500 thumb|right|200px|Starogrška ekvatorialna sončna ura, 2. do 3. stoletje, današnji Ai-Hanum, Afganistan thumb|right|200px|Supernova SN 386 (G11.2-0.3) s pulzarjem J1811-1925 v središču, rentgenska slika, Rentgenski observatorij Chandra, 2006-12-06-08:43:03

66 – V Talmudu je bilo omenjeno, da »obstaja zvezda, ki se pojavi vsakih sedemdeset let in zaradi katere kapitani ladij zgrešijo svojo pot.« Ker navedek pripisujejo rabinu Johošui ben Haniahu, gre verjetno za pojav Halleyjevega kometa (1P/66 B1) v prisončju 25. januarja, ki ga je lahko rabin videl. okoli 70 – Agripa je sestavil zvezdni katalog. okoli 100 – Menelaj Aleksandrijski je sestavil zvezdni katalog. 123 – Čang Heng je popravil koledar in ga uskladil z letnimi časi. Menil je, da je Vesolje kakor jajce, v katerem ležijo zvezde na lupini, Zemlja pa je v sredini kot rumenjak. 137 – Ptolemaj je sestavil zvezdni katalog z legami 1028 zvezd. 150 – Ptolemaj je izdal astronomski zbornik Almagest. okoli 170 – Kleomed je napisal razpravo v dveh delih Teorija o krožnih gibanjih nebesnih teles (Kykliké theoría meteóron), v kateri je v skladu s stoično filozofijo podal znanje o nebesnih telesih. 185 – Kitajski astronomi so v smeri α Kentavra med ozvezdjema Šestilo in Kentaver zabeležili supernovo SN 185. Na nebu je bila vidna 8 mesecev. okoli 380 – Teon II. je predstavil teorijo o »trepidaciji ekvinokcijskih točk«, poskus razlage precesije Zemljine vrtilne osi, ki jo je pozneje še dodelal Tabit ibn Kora. 386 – Kitajski astronomi so v ozvezdju Strelec opazovali supernovo SN 386. 393 – Kitajski astronomi so v ozvezdju Škorpijon opazovali supernovo SN 393. 400 – Hindujski kozmološki časovni cikli, opisani v delu Surja Sidhanta, so dali povprečno vrednost sideričnega leta 365,2563627 dni, ki je 1,4 sekunde daljša od sodobne vrednosti 365,2563627 dneva. Kot najbolj točna ocena je veljala več kot tisoč let. 465 – Ču Čungdži je uvedel izboljšan koledar. 499 – Aryabhata I. je v delu Arjabhatija predlagal heliocentrični gravitacijski model Osončja in izsredni eliptični model planetov, v katerem se planeti vrtijo okrog svojih osi in krožijo po elipsah okrog Sonca. Planeti in Luna nimajo lastne svetlobe in odbijajo svetlobo s Sonca. Zemlja se vrti okrog svoje osi, kar povzroča dan in noč, in kroži okrog Sonca, kar povzroča leto. Aryabhata je podal polmere planetnih tirov z razmerjem tira Zemlja/Sonce. Verjel je tudi, da so tiri planetov elipse in ne krožnice, ter pravilno pojasnil vzroke Sončevih in Luninih mrkov. Njegova ocena Zemljinega premera 12.722 km je kot najbolj točna veljala več kot tisoč let.

501 – 1000 thumb|right|200px|Kitajska zvezdna karta iz leta 700, na kateri so razpoznavna ozvezdja Velikega medveda, Strelca in Kozoroga

628 – Brahmagupta je izdal Pregled brahmanskih sestavov (Brahma-sphuta siddhanta), v katerem je obravnaval Lunine in Sončeve mrke, planetne konjunkcije, oddaljenost Lune, Lunine faze in določanje leg planetov. Gravitacijo je opredelil kot privlačno silo in na kratko opisal gravitacijski zakon. 723 – I Sin je izboljšal Čang Hengov izum vrtečega se nebesnega globusa. 724 – I Sin je izboljšal teorijo navideznega Sončevega gibanja Lia Čua iz leta 600. 725 – I Sin je primerjal kotne razdalje zvezd v Labodu s svojimi in starejšimi meritvami in pri tem prvi odkril, da se medsebojne lege zvezd s časom spreminjajo. Njegove dejanske ugotovitve lastnega gibanja niso upoštevali. Pri tem je upošteval tudi vpliv precesije Zemljine vrtilne osi. 772 – Mohamed Al Fazari je prevedel Aryabhatovo delo Sidhanta v arabščino. 773 – V arabščino so prevedli indijska dela Aryabhate I. in Brahmagupte ter razpravo Surja Sidhanta. 777 – Jakub ibn Tarik je izdal razpredelnice po Sidhanti. okoli 780 – Mohamed Al Fazari je izdelal prvi astrolab v muslimanskem svetu. 813 – Abasidski kalif Al Mamun je v Bagdadu ustanovil vseučilišče Hiša modrosti z astronomskim observatorijem. okoli 820 – Al Hvarizmi je izdal razpredelnice Zidž al-sindhind po delu Mohameda Al Fazarija. okoli 833 – Al Fargani je napisal delo Elementi astronomije o nebesnih gibanjih (al-Mudkhil ila'Ilm Ha'jat al-Aflak). 850 – Al Fargani je napisal knjigo Učbenik o znanosti o zvezdah (Kitab fi Džavani). okoli 856 – Al Fargani je sestavil pomembno razpravo o astrolabu. 870 – Al Kindi je navedel svoj aristotelski zakon o zemeljski gravitaciji, po katerem se težka masivna nebesna telesa gibljejo proti središču, lažja pa stran od njega.