Prva krížarska vojna (1095–1099) je bil vojni pohod evropskih krščanskih sil, katerega namen je bil pomagati Bizantinskemu cesarstvu v boju proti seldžuškim Turkom ter iztrgati Jeruzalem in Sveto deželo iz rok muslimanov.
Pobudnik prve križarske vojne je bil papež Urban II., ki se je s pozivom na sveto vojno na koncilu v Clermontu odzval na prošnjo bizantinskega cesarja Alekseja I. Komnena za pomoč v boju proti Turkom Seldžukom v Anatoliji. Papežev poziv se je kmalu pretvoril v množično selitev iz zahodne Evrope na vzhod in osvajanje novih ozemelj. Na pot proti Jeruzalemu so šli tako plemiči kot reveži in kmetje, po kopnem in po morju.
Julija leta 1099 so Jeruzalem osvojili in dosegli uradni cilj vojne ter ustanovili Jeruzalemsko kraljestvo in še nekaj križarskih držav. Čeprav je zmaga trajala samo dvesto let, je bila prva križarska vojna prelomnica v širjenju zahodne moči in prvi velik korak k ponovni vzpostavitvi mednarodne trgovine z Zahodom od padca Zahodnega Rimskega cesarstva.
Zgodovinsko ozadje Začetek križarskih vojn, posebno prve križarske vojne, je med zgodovinarji še vedno predmet širokih razprav. Vojne se najpogosteje povezujejo s političnimi in socialnimi razmerami v Evropi v 11. stoletju, naraščanjem reformističnega gibanja med papeži ter političnega in verskega soočanja krščanstva v Evropi z islamom na Bližnjem vzhodu. Krščanstvo se je v pozni antiki razširilo po celi Evropi, Afriki in Bližnjem vzhodu, v zgodnjem 8. stoletju pa se je zaradi muslimanskih osvajanj njegovo ozemlje skrčilo na Evropo in Malo Azijo. Umajadski kalifat je osvojil Sirijo, Egipt in severno Afriko, kjer je pred tem vladalo Bizantinsko cesarstvo, in Španijo, kjer so vladali Vizigoti.Tyerman, str. 51–54. V severni Afriki je Umajadski kalifat razpadel na številna majhna muslimanska kraljestva. Eno od njih so bili Aglabidi, ki so v 9. stoletju napadli Italijo. Pisa, Genova in Katalonska kneževina so se začele vojskovati z raznimi muslimanskimi kraljestvi za prevlado na Sredozemlju, na primer v mahdijskem vojnem pohodu v severno Afriko ter v bitkah na Majorki in Sardiniji.H .E. J. Cowdrey (1977), The Mahdia campaign of 1087, The English Historical Review, 92, str. 1–29.
Stanje v Evropi Na zahodnem robu Evrope in islamskih osvajanj se je v 9. stoletju v Španiji začela rekonkvista, prvi poskus krščanske Evrope, da bi ponovno osvojila izgubljena ozemlja. Iz Albendenške kronike, ki je bila napisana na ukaz Rodricka McManigala leta 881, je razvidno, da je bila rekonkvista občasno ideološko obarvana, vendar ne velja za prvo križarsko vojno.R. A. Fletcher (1987), "Reconquest and Crusade in Spain c. 1050–1150", "Transactions of the Royal Historical Society", Fifth Series, 37, str. 34. V 11. stoletju je v Španijo prihajalo na pomoč vedno več tujih vitezov, večinoma iz Francije.Lynn H. Nelson (1978), "The Foundation of Jaca (1076): Urban Growth in Early Aragon", 'Speculum, 53, str. 697, opomba 27. Malo pred prvo križarsko vojno je papež Urban II. hrabril španske kristjane, naj osvojijo Tarragono in pri tem uporabljal skoraj enako simboliko in retoriko kot kasneje, ko je pozival prebivalstvo Evrope na prvo križarsko vojno.Riley-Smith, The Crusades: A History, str. 7.
Jedro zahodne Evrope se je po pokristjanjenju Sasov, Vikingov in Madžarov proti koncu 10. stoletja stabiliziralo, po drugi strani pa je po zlomu Karolinškega cesarstva nastal razred vojščakov, ki niso imeli drugega dela, kot da so se med seboj vojskovali.Asbridge, str. 3–4. Izbruhe nasilja viteškega stanu je cerkev praviloma obsojala in v odgovor nanje sprožila gibanje Mir in sprava z Bogom (latinsko: Pax et Tregua Dei), s katerim naj bi v nekaterih dnevih v letu prepovedala vojskovanje. Reformistično misleči papeži so zato naleteli na nasprotovanje cesarjev Svetega rimskega cesarstva, kar je bil pozneje eden od vzrokov Investiturnega boja. Papeži, kot je Gregor VII., so s teološkega vidika utemeljevali vojskovanje proti cesarskim privržencem, kar je opravičevalo izkoriščanje vitezov v imenu krščanstva, ne samo proti svojim političnim nasprotnikom, ampak tudi proti muslimanski Španiji in, teoretično, tudi proti Seldžukom na vzhodu.Riley-Smith, The First Crusade and the Idea of Crusading, str. 5–8.
Na vzhodu Evrope je bilo Bizantinsko cesarstvo s krščanskim prebivalstvom, ki je že dolgo časa uporabljalo pravoslavno liturgijo. Vzhodna pravoslavna in rimskokatoliška cerkev sta bili ločeni že od velike shizme leta 1054. Zgodovinarji so trdili, da je bil eden od vzrokov in ciljev prve križarske vojne ravno ponovna vzpostavitev oblasti rimskokatoliške cerkve na vzhodu,Asbridge, str. 17. čeprav papež Urban II. v svojih pozivih na vojno tega nikoli ni omenjal. Seldžuški Turki so po bizantinskem porazu v bitki pri Manzikertu leta 1071 zasedli skoraj vso Malo Azijo, tako da je Bizantinsko cesarstvo na predvečer koncila v Clermontu izgubilo več kot polovico svojega ozemlja.Treadgold, slika 1 na str. 8. V času cesarja Alekseja I. Komnena je obsegalo samo še Balkan in severozahodni rob Anatolije, poleg Seldžukov na vzhodu pa so ga ogrožali tudi Normani na zahodu, severno od Donave pa še Pečenegi in Kumani. Cesar Aleksej I. je sicer izbojeval zmage nad Normani, Pečenegi in Kumani v evropskem delu cesarstva tako, da jih je kot najemnike uporabil ene proti drugim. V azijskem delu, ki so ga skoraj v celoti obvladovali Seldžuki, pa mu je manjkalo "zaveznikov", ki bi jih izigral enega proti drugem. Zato je prosil za pomoč papeža Gregorja VII., da bi prepričal svoje politične zaveznike - jedro njegove vojaške sile so tvorili južno italijanski Normani - za pomoč cesarstvu. Kot odgovor na poraz pri Manzikertu in kasnejše bizantinske izgube v Anatoliji je papež Gregor VII. pozval Kristusove vojake (latinsko: milites Christi), naj gredo na pomoč Bizantincem. Njegov poziv, ki so ga na zahodu večinoma zavestno prezrli ali mu celo nasprotovali, je na vzhodu vzbudil veliko pozornost.Asbridge, str. 15–20.
Stanje na Bližnjem vzhodu 350px|thumb|right|Umajadski kalifat v svojem največjem obsegu Bizantici so se do prihoda križarjev stalno vojskovali s Seldžuki in drugimi turškimi vladarji za oblast v Anatoliji in Siriji. Seldžuki so bili ortodoksni suniti in so vladali v Velikem seldžuškem cesarstvu, ki je malo pred prvo križarsko vojno po smrti Malik Šaha I. leta 1092 razpadlo na množico majhnih držav. Malik Šaha je v anatolskem sultanatu Rum nasledil Kiliç Arslan I., v Siriji pa njegov brat Tutuš I., ki je leta 1095 umrl. Tutuševa sinova Radvan in Dukak, ki sta nasledila Alep oziroma Damask, sta Sirijo še naprej razdelila množici sprtih emirjev, med katerimi je bil tudi mosulski atabeg Kerboga.Holt, str. 11, 14–15.
Egipt in večina Palestine sta pripadala arabskemu šiitskemu Fatimidskemu kalifatu, ki se je po prihodu Seldžukov močno zmanjšal. Vojna med Fatimidi in Seldžuki je za lokalne kristjane in romarje z zahoda pomenila veliko prelomnico. Fatimidi, katerim je uradno vladal kalif al-Mustali, v resnici pa njegov vezir al-Afdal, so leta 1073 (v nekaterih starejših virih leta 1076)Gil, str. 410-411. izgubili Jeruzalem in ga leta 1098, ko so v mestu vladali Artukidi, majhno turško pleme, povezano s Seldžuki, ponovno osvojili.Holt, str. 11–14.
Zgodovinopisje Zgodovinarji so omenjali mnogo možnih vzrokov za nastanek prve križarske vojne, kateri od njih je pravi, pa je danes težko ugotoviti. Zgodovinopisje križarskih vojn odraža poskuse zgodovinarjev, da bi doumeli kompleksne vzroke in opravičila za vojne. Zgodnja sodobna teorija, tako imenovana Erdmanova teza, ki jo je razvil nemški zgodovinar Karl Erdmann, križarske vojne neposredno povezuje z reformskimi gibanji v 11. stoletju.Erdmann (1935), Die Entstehung des Kreuzzugsgedankens. Njegova teorija trdi, da sta bila primarna cilja vojn izvoz nasilja na vzhod in podpora Bizantinskemu cesarstvu v borbi s Seldžuki, osvojitev Jeruzalema pa drugoten in ljudem bolj razumljiv cilj.Riley-Smith, The First Crusade and the Idea of Crusading, str. 1.
Kasnejši zgodovinarji so na splošno ali sledili Erdmannovi tezi in jo razširili ali so jo zavrnili. Nekateri zgodovinarji, na primer Speros Vryonis, so na splošno poudarjali vpliv vzpona islama, še posebej pa nedavne nasilne prodore Seldžukov. Steven Runciman trdi, da so bili motivi za križarsko vojno kombinacija teoloških opravičil za sveto vojno ter splošnih nemirov in uživanja v avanturah, predvsem med Normani in mlajšimi sinovi francoskih plemičev, ki niso imeli nobenih drugih možnosti.Runciman, The First Crusade, str. 76. Runciman celo namiguje, da ni bilo nobene neposrednje grožnje iz islamskega sveta in trdi, da je bila »sredi 11. stoletja velika večina kristjanov v Palestini malokdaj tako zadovoljna«.Runciman, The First Crusade, str. 31. Kakorkoli že, Runcimanova trditev se lahko nanaša samo na Palestino v obdobju Fatimidov v letih 1029 do 1073, ne pa tudi v obdobju Seldžukov.Runciman, The First Crusade, str. 30–31. Razen tega so viri za njegov na splošno pozitiven pogled na stanje med večino palestinskega krščanskega prebivalstva v poznem 11. stoletju nejasni, ker se je ohranilo zelo malo krščanskih virov iz tega obdobja, ohranjenih virov iz seldžuške Palestine pa sploh ni. Na osnovi sodobnih raziskav dokumentov iz judovske kairske genize, pa tudi kasnejših muslimanskih dokumentov, zgodovinar Moshe Gil v nasprotju z Runcimanom trdi, da je bila seldžuška zmaga in okupacija Palestine od približno leta 1073 do 1098 obdobje »pokolov in vandalizma, gospodarske stiske in iztrebljanja prebivalstva«.Gil, str. 420, podrobnosti o okupaciji Palestine so na str. 410–420. Opisi zgodnjih piscev, na primer Ignacija Melitanskega in Mihaela Sirijca, kažejo, da sta bili od Seldžukov podjarmljeni Coele-Sirija in obala Palestine »neusmiljeno uničeni in oplenjeni«.Chronique de Michel le Syrien, str. 170–171.
Thomas Asbridge trdi, da je bila prva križarska vojna poskus papeža Urbana II. za širitev cerkvene moči in ponovno združitev rimske in konstantinopelske Cerkve, ki sta bili ločeni že od velike shizme leta 1054. Asbridge svoje trditve podpira s skromnimi dokazi iz Urbanovih lastnih spisov, Urbanova štiri ohranjena pisma, ki se nanašajo na križarsko vojno, pa ne izražajo takšnega motiva. Širjenje islama je bilo po Asbridgeovem mnenju nepomembno, ker sta »krščanstvo in islam več stoletij sobivala v relativnem sožitju«.Asbridge, str. 17, za Urbanove osebne motive glej str. 19–21. Asbridge ne omenja niti takratnih turških osvajanj v Anatoliji in južni Siriji, ki so porušila napeto, vendar relativno stabilno ravnotežje moči med Bizantinskim cesarstvom in islamski silami, ki se je postopoma razvilo v 10. in 11. stoletju. Po porazu Bizantincev pri Manzikertu leta 1071 so muslimani zavzeli polovico ozemlja Bizantinskega cesarstva ter strateško in versko pomembna mesta, med njimi Antiohijo in Nikejo, ki so padla v seldžuške roke samo desetletje pred koncilom v Piacenzi. Razen tega so strašni opisi turškega osvajanja Anatolije, ki so jih zapustili vzhodnokrščanski kronisti Ivan Skilices, Mihael Attalejates, Matej Edeški, Mihael Sirijec in drugi, zbral pa jih je Speros Vryonis, v nasprotju z Asbridgeovo širokogrudno sliko mirnega sožitja med kristjani in muslimani v drugi polovici 11. stoletja.Vryonis, str. 85–117.