right|thumb|280px|Dežele z večinskim slovanskim prebivalstvom ter vsaj enim slovanskim državnim jezikom.
Izraz Slovani (zgodovinsko tudi Anti, Spori, Slavi, Slavoni, Slaveni, tudi Veneti, Venedi, izvorno slovansko Slověni) označuje etnično in jezikovno skupino ljudi, ki govorijo skupino jezikov, ki jim rečemo slovanski jeziki (podskupina satemske skupine – ta pa spada indoevropskim jezikom).
Zgodovina Slovanov pred šestim stoletjem ni jasna, saj so bili šele takrat zagotovo omenjeni v bizantinskih zapisih.
Izvor Slovanov sicer ostaja stvar debate, vendar pa po arheoloških dokazih vemo, da so proto-slovanska ljudstva že okoli 1500 pred našim štetjem poseljevala območje od približno zahodne Poljske do doline reke Dneper v Belorusiji.
Kljub vsemu pa Slovani verjetno niso imeli specifičnega izvornega središča lastne kulture, ampak so bili ljudstvo, ki je živelo na širokem območju in si je kulturo delilo z ostalimi prebivalci.
Etimologija Izvor besede Slověn/Slovan (starocerkvenoslovansko slověnьsky) ni jasen. Po prvi teoriji je izpeljanka iz osnove *slov-, ki je mdr. ohranjena v nekaterih vodnih in zemljepisnih imenih (hidronimih) širom vzhodne in južne Evrope. Slovenski etimološki slovar omenja lit. Šlavė̃, rus. Sluja, Slavutyč (danes Dneper), polj. Sława, Sławica, na Balkanu Slavin, Slavnica, Preslavica, Slave, Slavinac, Slavica. Podobno navajata tudi ruski in ukrajinski etimološki slovar. Sorodno je tudi srbohravškemu slávelj, slàvina ‛veha, pipa’. Indoevropejska baza je *k'leu̯H- ‛(o)čistiti, umivati, izpirati’. Če je ta domneva pravilna, je *Slově̋ne sprva pomenilo *‛prebivalci ob reki *Slova ali *Slovy’. To ime se je uporabljalo še v Kijevski Rusiji, danes pa je arhaično. Če prva hipoteza drži, potem lahko sklepamo, da so predniki Slovencev ok. leta 450 verjetno živeli nekje v okolici omenjenih rek.
Po drugačni razlagi pa izvira iz praslovanskega *slȍvo – beseda, torej ljudje, s katerimi je mogoče izmenjevati besede, govoriti, kot nasprotje slovanskega poimenovanja *Němьci̋ za germanske narode oz. neme ljudi, s katerimi ni mogoče govoriti, da bi se razumeli.
Obstaja tudi tretja teorija, ki razlaga etimologijo samoimenovanja sega nazaj do besede slava. Tako samoimenovanje pomeni slaven, slavni ljudje, torej ljudje, o katerih se sliši, o katerih se govori, o katerih se širi slava. To stališče, priljubljeno med 16. in 19. stoletjem, danes med jezikoslovci nima več veliko privržencev.
Ime Izraz Slavi se je v zgodovini pojavil relativno pozno, vendar je predhodnik vseh ostalih izrazov. Splošno mnenje je, da je prvič zanesljivo izpričan v šestem stoletju našega štetja. Že pred tem je sicer Aleksandrijec Ptolemaj (ok. 100–178) v svojem delu "Geographike hyphegesis" omenil pleme Stavanoi, ki naj bi živelo v evropski Sarmatiji med litvanskimi plemeni Galindae in Sudeni ter plemenom Alani. Omeni tudi drugo pleme, Suobenoi, katere pripiše azijski Sarmatiji. Po Šafariku ti dve besedi opisujeta isto ljudstvo. Ptolemaj je svoje informacije dobil iz dveh virov, vendar je bila ortografija kopij, ki jih je imel, slaba in zaradi tega je najbrž verjel, da obstajata dve plemeni, katerim je bilo potrebno pripisati lastne lokalitete.
Slovanska kombinacija konsonantov sl je postala v grški ortografiji verjetno stl, sthl ali skl. Ta teorija je bila sprejeta pred časom Šafarika, podprli so jo izobraženci Lomonosov, Schlözer, Tatistcheff ter J. Thunmann, ki je leta 1774 izdal dizertacijo na to temo (prvi 1679 Hartknoch).
Razen Ptolemaja Slavov ni omenil nihče do šestega stoletja. Naslednjič so omenjeni v delih Nazianzuma, ki so se pojavila na začetku šestega stoletja (Jordanis, Procopius).Curta 2001: 38. Dzino 2010: 95.
Zgodovinarji nam tako predstavijo Slovene (sing. Slovenin) katerih država je Slovensko, katerih jezik je slovensk jazyk in katerih prebivalci so slovensk narod. Grki so jih poimenovali Soubenoi, vendar so pisci iz šestega stoletja uporabili sledeče izraze: Sklabenoi, Sklauenoi, Sklabinoi, Sklauinoi. Romani so uporabili izraze: Sclaueni, Sclauini, Sclauenia, Sclauinia. Kasnejši avtorji uporabljajo izraze Sthlabenoi, Sthlabinoi, medtem ko so Rimljani pisali: Sthlaueni, Sthlauini. V Življenju Sv. Klementina se pojavi izraz Sthlabenoi. Kasnejši pisci uporabljajo izraze kot so Esklabinoi, Asklabinoi, Sklabinioi, Sklauenioi, s pridevniki, kot so sclaviniscus, sclavaniscus, sclavinicus, sclauanicus. V istem času se pojavijo tudi krajšave, kot so sklaboi, sthlaboi, sclavi, schlavi, sclavania, kasneje tudi slavi. Poleg tega se izraz pojavi tudi v razdrobljenih oblikah: Sclauani, Sclauones (Sklabonoi, Esthlabesianoi, Ehlabogeneis). Armenski Moises Kornski je poznal izraz Sklavajin, kronik Mihael Sirski je uporabil izraz Sglau ali Sglou, Arabci so posvojili izraz Sclav, vendar je zaradi za njih težke izgovorjave le-ta postal Saklab, Sakalib, kasneje tudi Slavije, Slavijun. Anonimni perzijski geograf desetega stoletja je uporabil izraz Seljabe.
Izvor imena Glede izvora imena je bilo predlaganih veliko teorij, ki so bile večinoma odvisne od tega, ali so za raziskovalno osnovo vzeli krajšo ali daljšo obliko imena ter ali so v prvem zlogu vzeli samoglasnik o ali a. Od trinajstega stoletja do Safarika je bila za izvirno vedno tretirana krajša oblika Slav, katere pomen izhaja iz besede Slava (slava, slavnost, ponos) in se je že v štirinajstem stoletju in kasneje besedo Slav pisalo v obliki Slovenin, s prvim zlogom o. Ta oblika je začela odražati pomen besede Slovo (beseda, govor) za opis Slavov, ki tako postanejo "govoreči", verbosi, veraces, homoglottoi.
Obstaja več razlogov, da so slovanski filologi izpeljali besedo Slav iz slovo (beseda). Konec en ali an oblike Slovenin kaže na izvor iz topografske designacije. Dobrowsky je to interpretiral tako, da je skušal izumiti topografsko ime Slovi, ki bi tako izviralo iz besede slovo. Tudi Safarik ji je dal tudi geografsko interpretacijo. Vseeno pa ni sprejel povsem izmišljene lokaliteto Slovy, ampak je povezal besedo Slovenin z litvansko Salaba ter letijsko Sala, od koder izvira poljska zulawa, ki pomeni otok, suho točko v močvirnatem območju. Po tej interpretaciji bi lahko beseda slav pomenila prebivalce otoka ali pa močvirnatega sveta. Nemški šolar Grimm je enačil identiteto Slavov z Suevi in je izvor besede povezal z sloba, svoba (svoboda). Možna razlaga je tudi, da beseda Slavi izvira iz »besede«, to je podprto z dejstvom, da je Slavsko ime za Nemce Nemci (»nemi ljudje«).
Vpliv suženjstva Med dolgim obdobjem vojne med Germani in Slovani, ki je trajala do desetega stoletja, so južni in jugovzhodni Slovani Germane opremili z velikim številom sužnjev. Beneška in ostala italijanska mesta na obali so vzela in preprodala nešteto slovanskih ujetnikov z druge strani jadranskega morja. Slovani so tako velikokrat prisostvovali ugrabitvam svojih bratov v suženjstvo. Še posebej razvpiti zaradi svoje trgovine s sužnji so bili Naretanci, piratsko slovansko pleme, ki je živelo na območju današnje južne Dalmacije. Vzhodnoslovanski princi so izvažali velike količine sužnjev iz njihove države. Rezultat tega je bil, da se je dalo sužnjem vzhodne Evrope ime slave (angl. suženj).
Vprašanje točnega pomena Še vedno ostaja odprto vprašanje, ali se izraz Slovani nanaša na vsa slovanska plemena ali le na nekatera izmed njih. Referenca, ki jo je uporabil Ptolemaj, kaže, da je beseda pomenila eno samo pleme. Ptolemaj je tako oklical Slovane kot celoto z besedo Venedai in je rekel, da so "najmogočnejše ljudstvo" (megiston ethnos). Bizantinci iz šestega stoletja so razmišljali le o južnih Slavih in zato tudi o Rusih, ki so živeli na mejah vzhodnega cesarstva. Pri njih je izraz Slav pomenil le južne Slave; tako so Rusom rekli Antae in na ta način razlikovali med tema dvema plemenoma. Na enem mestu (Get. 34,35) Jordanis razdeli vse Slave na tri velike skupine: Veneti, Slavi, ter Antae, kar ustreza današnji razdelitvi zahodnih, južnih ter vzhodnih slovanov, v neki drugi pasaži pa označi vzhodne Slave kot Veneti (verjetno je našel izraz Veneti pri starih piscih in se je osebno nagibal bolj k imenom Slavi ter Antae, kar je najbrž vzrok za prej omenjeno trojiško razdelitev).
V vsakem primeru zgodovinarske avtoritete sedmega stoletja rečejo tako južnim kot zahodnim slovanom, ki so pripadali Samotovemu kraljestvu, enostavno Slavi.
Kralj Samo je tako označen kot "vladar Slavov", njegovi ljudje pa kot "Slavi, poimenovani Vindi" (Sclavi cognomento Winadi). V osmem in devetem stoletju so Čehi in Slavi Elbe načeloma imenovani Slavi, ampak tudi Weni, kot pišejo nemški in rimski kroniki. Na enak način dajeta Ciril in Metod ime Slavi vsem Slovanom, ne glede na razlikovanje juga (veji, kateri sta pripadala tako Ciril kot Metod) in severa.
Kar se tiče severne in južne razdelitve, Jordanis tolmači, da je na začetku ere migracija Gotov povzročila vojno z narodom Slavov; ta narod naj bi živel v današnji južni Rusiji.
Najzgodnejša Zgodovina minulih let, ki se zmotno pripisuje menihu Nestorju, vedno pravi Slovanom kot celota Slavi. Ko začne razlagati zgodovino Rusov, jih nikoli ne označi kot Slave, vendar vseeno velikokrat razlaga o Slavih Severne Rusije, o Novgoroških Slavih. Izraza Rusi in Rusija nimajo povezave s sodobnimi Rusi in Rusijo, ampak označujeta prednike vzhodnih Slovanov. Tista plemena, ki so se že precej vključila v Kijevsko Rusijo, so tako imenovana enostavno ruska plemena, medtem ko so Slovani severne Rusije, ki so obdržali določeno neodvisnost, označeni pod splošnim izrazom Slavi. Posledično je mnenje, ki ga zagovarja Miklošič, torej mnenje, da je ime Slav sprva pripadalo le enemu slavskemu plemenu neutemeljeno, čeprav so ga podpirali tudi drugi akademiki, kot so Krek, Potkanski, Čermak in Pasternek.
Uporaba imena v zgodovini Vsaj od šestega stoletja dalje je postala beseda Slavi splošna designacija vseh slovanskih plemen. Kadarkoli se je slovansko pleme vzdvignilo na položaj večje politične pomembnosti in ustvarilo lastno kraljestvo, se je ime plemena prebilo v ospredje, uporaba besede Slav pa je zamrla. Kjer pa so slovani ostali brez politične moči in padli pod oblast tujih vladarjev, so ostali znani pod imenom Slavi (kasneje Slovani, podobno tudi v SFRJ). Med uspešnejšimi plemeni, ki so pod svojo vladavino potegnili celotno območje in ga poimenovali po sebi, so bili stari Rusi, Poljaki, Čehi, Hrvati ter Turanijsko pleme Bulgarov. Staro splošnejše ime je tako ostalo ohranjeno do današnjih časov le pri Slovencih, Slovakih ter Slovincih Prusije ob severnem morju. Do nedavnega je bilo ime tradicionalno tudi med prebivalci republike Dubrovnika (Raguša). Do konca srednjega veka so ga uporabljali tudi Slovani Novgoroda, Makedonije ter Albanije, vendar pa so ti ljudje vseeno obdržali tudi lastna specifična narodna in plemenska imena.
Pojav imena "Slovan" v slovenščini
Ime Slovan se v dobesedno napisani obliki pojavi zelo kasno – šele leta 1813, v delu Némshko-slovénske branja, avtorja Janeza Nepomuka Primica. Primic je ta izraz prevzel od Čehov oz. natančenje od slavista Josefa Dobrovskega. Pred tem delom pa se je v slovenščini in pisni obliki za oznako tega etnosa fonetično ali dobesedno uporabljal izraz Sloven – to je izviren in domač izraz za to etnično in jezikovno skupino. Ta ali fonetično podoben izraz (ne Slovan) so uporabljali Trubar (Slouen), Vramec (Szlouen), Dalmatin in vsi, ki so pisali pred letom 1813.
Vendi