Neretva (srbska cirilica: Неретва), znana tudi kot Narenta, je ena večjih rek na vzhodnem delu jadranskega povodja. Štiri elektrarne HE z velikimi jezovi (višjimi od 150,5 metrov) zagotavljajo zaščito pred poplavami, elektriko in vodo. Prepoznana je po naravnem okolju in raznolikosti pokrajine.
Sladkovodni ekosistemi trpijo zaradi vse večjega števila prebivalstva in s tem povezanih razvojnih pritiskov. Eden najdragocenejših naravnih virov Bosne in Hercegovine in Hrvaške je njen sladkovodni vir, ki ga polnijo obilni izviri in bistre reke. Porečje Neretve, ki leži med glavnimi regionalnimi rekami (reko Drino na vzhodu, reko Uno na zahodu in reko Savo), vsebuje najpomembnejši vir pitne vode.
Neretva je znana reka Dinarskega gorovja zlasti po raznolikih ekosistemih in habitatih, rastlinstvu in živalstvu, kulturni in zgodovinski dediščini.
Njeno ime naj bi izhajalo iz indoevropskega korena * ner, kar pomeni 'potapljati'. Isti koren je viden v srbohrvaškem koru 'roniti'.
Geografija in hidrologija Neretva teče skozi Bosno in Hercegovino ter Hrvaško do Jadranskega morja. Je največja kraška reka v Dinarskem gorovju na vzhodnem delu jadranskega povodja. Njena skupna dolžina je 230 kilometrov, od tega 208 kilometrov v Bosni in Hercegovini, zadnjih 22 kilometrov pa v Dubrovačko-Neretvanski županiji na Hrvaškem .
Porečje Neretve obsega 11.798 kvadratnih kilometrov; v Bosni in Hercegovini 11.368 kvadratnih kilometrov z dodatkom povodja reke Trebišnjice, na Hrvaškem pa 430 kvadratnih kilometrov. Povprečni pretok v profilu Žitomislići v Bosni in Hercegovini znaša 233 kubičnih metrov / s, ob ustju na Hrvaškem pa 341 kubičnih metrov / s poleg 402 kubičnih metrov reke Trebišnjice. Porečje reke Trebišnjice je v porečju Neretve vključeno zaradi fizične povezave obeh bazenov s poroznim kraškim terenom.
Hidrološke parametre Neretve redno spremljajo na Hrvaškem v Metkoviću .
Odseki Geografsko in hidrološko je Neretva razdeljena na tri odseke.
Njen izvir in soteska sta globoko v Dinarskem gorovju v podnožju Zelengore in Lebršnika, natančneje pod sedlom Gredelj. Rečni izvir je na 1227 metrih nadmorske višine in je sestavljen iz petih majhnih in izrazitih izvirov. Na svoji 90-kilometrski poti skozi prvi odsek Neretva vreže dva izrazito globoka in ozka kanjona ter dve izrazito široki in rodovitni dolini, okrog Uloga in nato okoli Glavatičeva, preden pride do mesta Konjic. Ta odsek je bolj znan tudi kot Zgornja Neretva (bosansko Gornja Neretva) in tu reka teče na splošno od vzhoda-jugovzhoda do severozahoda, kot večina rek Bosne in Hercegovine, ki spadajo v porečje Donave in pokriva približno 1390 kvadratnih kilometrov s povprečnim padcem 1,2 %. Tik pod Konjicem se Neretva znova razširi v tretjo in največjo dolino, kjer zagotavljala rodovitna kmetijska zemljišča, preden jo zalije veliko umetno Jablaničko jezero, ki je nastalo po izgradnji jezu Jablanica v bližini mesta Jablanica.
Drugi odsek se začne od sotočja Neretve in Rame med Konjicem in Jablanico, kjer Neretva naenkrat skoraj za 180 ° stopinj zavije proti vzhodu-jugovzhodu in teče kratko, preden doseže mesto Jablanica, od koder se spet obrne proti jugu. Iz Jablanice vstopa Neretva v tretji in največji kanjon na svojem toku, ki teče skozi strma pobočja gora Prenj, Čvrsnica in Čabulja, in doseže globino 800–1200 metrov. Med Jablanico in Mostarjem delujejo trije hidroelektrarne.
Ko se Neretva drugič in zadnjič razširi, doseže svoj tretji odsek. To območje pogosto pogovorno imenujemo bosansko-hercegovska Kalifornija. Zadnjih 30 kilometrov njenega toka tvori široko aluvialno delto, preden se reka izlije v Jadransko morje .
Pritoki
Reke Tatinca (znane tudi kot Jezernica), Gornji Krupac in Donji Krupac, Ljuta (znana tudi kot Dindolka), Jesenica, Bjelimićka Rijeka, Slatinica, Račica, Rakitnica, Ljuta (Konjička) , Trešanica, Neretvica, Rama, Doljanka, Drežanka, Grabovica, Radobolja in Trebižat stečejo v Neretvo z desne, Jezernica, Živanjski potok (znan tudi kot Živašnica), Lađanica, Krupac, Bukovica, Šištica, Bijela, Idbar, Glogošnica, Mostarska Bela, Buna, Bregava in pretok Krupa se stečejo z leve strani.
Naselja Mesta in vasi ob Neretvi so: Ulog, Glavatičevo, Konjic, Čelebići, Ostrožac, Jablanica, Grabovica, Drežnica, Bijelo polje, Vrapčići, Mostar, Buna, zgodovinsko mesto Blagaj, Žitomislići, zgodovinska vas Počitelj, Tasovčići, Čapljina in Gabela v Bosni in Hercegovini in Metković, Opuzen, Komin, Rogotin in Ploče na Hrvaškem. Največje mesto ob Neretvi je Mostar v Bosni in Hercegovini.
Zgornja Neretva Zgornji tok Neretve se preprosto imenuje Zgornja Neretva (bosansko Gornja Neretva). Vključuje številne potoke in izvire, tri večja ledeniška jezera v bližini reke in več jezer, raztresenih po gorah Treskavice in Zelengore na širšem območju, gore, vrhove in gozdove, rastlinstvo in živalstvo območja. Zgornja Neretva ima čistost razreda I in je med najhladnejšimi rečnimi vodami na svetu, ki ima v poletnih mesecih pogosto le 7–8 stopinj Celzija. Izvira iz podnožja Zelengore in Lebršnika. Neretva teče v neurejenih brzicah in slapovih, v katerih so strme soteske, ki segajo do globine 600–800 metrov.
Reka Rakitnica Rakitnica je glavni pritok prvega odseka Zgornje Neretve. Reka Rakitnica tvori 26 km dolg kanjon od skupaj 32 km dolžine, ki se razteza med Bjelašnico in Visočico na jugovzhodu od Sarajeva. Od kanjona se 800 m nižje spušča pohodna pot po grebenu kanjona Rakitnice, do znamenite vasice Lukomir. Vas je edina preostala tradicionalna pol nomadska bošnjaška gorska vasica. Na skoraj 1500 m ima Lukomir kamnite domove s strešniki iz češnjevega lesa. Je najvišja in najbolj osamljena gorska vas v državi. Vas je od prvih snežišč decembra do konca aprila in včasih tudi pozneje nedostopna, razen s smučmi ali peš.
Srednja Neretva
Hidrografsko se odsek Srednje Neretve začne od mesta Konjic, toda po izgradnji hidroelektrarne Jablanica in poplavi velike rodovitne doline med Konjicem in Jablanico, ki je bila od srednjega veka preprosto imenovana Neretva, je nova točka za hidrografsko delitev postal jez HE Jablanica, kjer je tudi sotočje rek Neretve in Rame. Tu se reka Neretva nenadoma obrne skoraj za 180 ° zavije proti vzhodu-jugovzhodu in teče po kratkem kraku, preden pride do mesta Jablanica. S te točke zavije spet proti jugu in vstopi v tretji in največji kanjon na njenem toku, ki teče skozi strma pobočja gora Prenj, Čvrsnice in Čabulja, in sega v globino med 800–1200 metrov. Za ta odsek sta značilna strm in razmeroma ozek kanjon ter groba kraška geologija in hidrologija. Štiri ogromne pečine se pojavljajo na pobočjih, ki tvorijo stene kanjona, dve z vsake strani reke, ki se sekata z glavnim kanjonom skoraj pravokotno. Na tem odseku Neretva sprejme le štiri majhne potove, ki tečejo skozi te stranske doline, ki so razmeroma kratke. Nižje od Jablanice, prva dva z vsake strani, sta potok Glogošnica z istoimenskim kanjonom in majhno vasico na levi strani ter potok Grabovica z istoimenskim kanjonom in zgodovinsko vasjo na desni strani.
Nadaljnje navzdol se na vsaki strani spet pojavita dve veliko večji dolini, najprej na desni potok Drežanka in njena velika in strma dolina z dvema istoimenskima vasicama, Donjo (Spodnjo) in Gornjo (Zgornjo) Drežnico, ter Mostarsko Bijelo kot ena najbolj neokrnjenih dolin v Bosni in Hercegovini, z istoimenskim edinstvenim značilnim podzemeljskim tokom, stisnjenim globoko v goro Prenj na levi strani. Čeprav so ti potoki majhni, se na obeh straneh kanjona ob rečnih bregovih dvigajo tudi številni izviri z visokim pretokom. Na tem odseku Neretve, med Jablanico in Mostarjem, delujejo tri velike hidroelektrarne in sicer HE Grabovica, HE Salakovac in HE Mostar.
Jezera
Jablaniško jezero je veliko umetno jezero na reki Neretvi, tik pod Konjicami, kjer se Neretva razširi v široko dolino. Reka je omogočala rodovitna, kmetijska zemljišča, preden je jezero poplavilo večino. Nastalo je leta 1953 po gradnji velikega gravitacijskega jezu v bližini Jablanice. Jezero ima nepravilno podolgovato obliko, njegova širina pa se spreminja po njegovi dolžini. Jezero je priljubljena počitniška točka.
Spodnja Neretva in mokrišča Dolina se dolvodno od sotočja njenih pritokov, reke Trebižat in Bregava razširi v aluvialni stožec, ki obsega 20.000 hektarjev. Zgornja dolina, 7411 hektarjev se imenuje Hutovo Blato.
Hutovo blato
Hutovo blato je od leta 2001 zaščiteno v skladu z Ramsarsko konvencijo. Skupaj z delto Neretve, ki je zaščitena že od leta 1992 obe območji tvorita eno celotno Ramsarsko območje, ki je fizična entiteta, deljena z državno mejo. Mednarodno pomembna območja za ptice, program, ki ga izvaja BirdLife International, zajema zaščitena območja na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini.
Hutovo blato je od leta 1995 zaščiteno tudi kot Naravni park Hutovo Blato Hutovo Blato Nature Park in ga upravlja javni organ. Celotno območje je zaščiteno pred vplivi ljudi in zagotavlja habitat mnogim rastlinam in živalim. V parku leži tudi zgodovinska lokacija Stara trdnjava.
Gornje Blato-Deransko jezero oskrbujejo kraški vodni viri reke Trebišnjice, ki teče z okoliških gričev. Hidrogeološko je povezano z reko Neretvo skozi njen iztok, reko Krupo, ki je nastala iz petih jezer (Škrka, Deranja, Jelim, Orah, Drijen). Veliki odseki so trajno poplavljeni in izolirani s širokimi nasadi trstičja in dreves. Predstavlja bolj zanimivo ohranjeno območje.
Reka Krupa Reka Krupa je levi pritok Neretve in glavni vodni tok Hutovega Blata, ki vodi iz Gornjega Blata in Svitavskega jezera v reko Neretvo. Dolžina Krupe je 9 km, povprečna globina 5 metrov. Krupa nima točno določenega izvira, je pa krak Deranskega jezera. Tudi Krupa je edinstvena reka v Evropi, saj teče v obe smeri. Iz ustja izvira in se vrača nazaj. To se zgodi, ko visok vodostaj Neretve povzroči, da potisne Krupo v nasprotni smeri.
Delta Neretve
Neretva se mimo mest in vasi v Bosni in Hercegovini razlije v Jadransko morje in tako ustvari delto in mokrišče, ki je po Ramsarski konvenciji navedeno kot mednarodno pomembno.
V tej spodnji aluvialni dolini na Hrvaškem se reka Neretva razcepi na več krakov in ustvari delto, ki obsega približno 12.000 hektarjev. Delta je bila zmanjšana z obsežnimi melioracijskimi projekti, ki so rečne tokove zmanjšali na samo tri krake od prvotnih dvanajstih. Barja, lagune in jezera, ki so nekoč prekrivala to ravnico, so izginila, ohranjeni so le drobci starih sredozemskih mokrišč. Mokrišča, močvirja in lagune, jezera, plaže, reke, grički (apnenčasti griči) in gore obkrožajo delto s petimi zaščitenimi območji s skupno površino 1620 ha. To so ornitološki, ihtiološki in krajinski rezervati.
Endemične in ogrožene vrste Dinarski kraški vodni sistemi podpirajo 25 % od 546 vrst rib v Evropi, veliko endemičnih. Reka Neretva ima, skupaj s štirimi drugimi območji v Sredozemlju, največje število ogroženih sladkovodnih rib. Stopnja endemizma v kraški ekoregiji je večja od 10 %. Več vrst rib ima majhne habitate in je ranljivo, zato so od leta 2006 vključene na rdeči seznam ogroženih rib. V jadranskem bazenu je 88 vrst rib, od tega 44 mediteranskih endemičnih vrst, 41 pa je jadranskih endemtov. Več kot polovica vrst rib jadranskega povodja naseljuje Neretvo, Omblo, Trebišnjico, reko Moračo in njihove pritoke, več kot 30 pa je endemičnih .
Invazivne vrste Populacija ščuk (Sander lucioperca Linnaeus 1758) ) v povodju reke Neretve je bila leta 1990 prvič opažena. Reka Rama, desni pritok Neretve in njeno Ramsko jezero sta dobila neznano količino te alohtonske vrste. Število osebkov se je v akumulacijskih jezerih Neretve povečalo. To dejstvo potrjuje prejšnje znanstvene domneve Škrijelja (1991, 1995), ki je napovedoval možnost izselitve ščuke iz Ramskega jezera v reko Ramo in nato naprej po reki in njenih jezerih. Leta 1990 je populacija ščuk predstavljala 1,95 % ribje populacije v Ramskem jezeru. V desetletju se je ta v bližnjem Jablaničkem jezeru povzpela na 25,42 %.