Alojzije Viktor Stepinac, hrvaški nadškof, kardinal, mučenec in blaženi, * 8. julij 1898, Brezarić, Zagrebška županija, † 10. februar 1960, Krašić, Zagrebška županija.
Mladost (1898 - 1924) Družina
Alojzij Viktor Stepinac se je rodil kot peti izmed osmih otrok Josipu Stepincu in ženi Barbari (rojena Penić). Josip je imel še iz prvega zakona štiri otroke z mlado vdovo, ki je umrla ob porodu zadnjega otroka. Josip je bil napreden poljedelec, ki je svoj zaslužek vlagal v obdelovanje zemlje. Bil je član velike družine, ki je do leta 1878 živela kot zadruga v Brezariću, zahodno od Zagreba.
Šolanje
Alojzij je dokončal štiri razrede v krajevni osnovni šoli, nakar je bil leta 1909 poslan v klasično gimnazijo v Zagrebu kot samoplačniški dijak. maturiral je leta 1916.
Vojaščina Le nekaj dni po maturi, tik pred svojim 18. rojstnim dnem, je bil Alojzij vpoklican v avstro-ogrsko vojsko ter je 29. junija vstopil v 96. karlovški polk in odšel na šestmesečni pouk na Reko.
V 1. svetovni vojni se je boril na italijanskem bojišču.Stella A., Trosturki mit, str. 14. V juliju 1918 je bil ranjen v nogo, zajet in tako je naslednjih pet mesecev (do decembra) preživel v ujetništvu v nekaterih italijanskih taboriščih za vojne ujetnike, kjer se je lotil učenja italijanščine. Avstro-Ogrska je ob koncu oktobra razpadla, v Zagrebu se je 29. oktobra osnoval Narodni svet, oblikovale so se nove narodne države, cesar Karel je razrešil vojsko zaobljube vdanosti, ustanovljena je Jugoslovanska legija, da bi se borila na solunski fronti. Stepinac se je prijavil kot prostovoljec. 6. decembra 1918, po podpisu premirja in razglasitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev je bil odpuščen iz taborišča in poslan v Solun, kjer je preživel Božič v karanteni. Prava borba je bila že prej končana, in Stepinac se je po premestitvah iz Soluna v nekaj makedonskih mest demobiliziral spomladi 1919 ter se vrnil domov.Stella A., Trosturki mit, str. 15.
Študij in zaprošnja
Po vrnitvi ga je oče nagovarjal, naj gre študirat na univerzo. Tako je jeseni 1919 odpotoval v Zagreb, obiskal nekaj fakultet in se končno odločil za agronomijo, ki bi mu omogočila, da bi lahko pomagal očetu na obsežni družinski posesti. Na koncu prvega semestra se je odločil zapustiti študij, ne da bi naredil izpite. Vrnil se je k očetu, ki ga je postavil za upravitelja enega od največjih družinskih posestev v Kamenarevem. Včlanil se je v krajevno podružnico Katoliške mladine.
Leta 1922 se je v Brnu s še drugimi 1500 mladimi Hrvati udeležil mednarodnega shoda katoliške mladine. Nosil je veliko hrvaško zastavo na čelu skupine, v kateri je navezal tudi nekaj vseživljenjskih prijateljstev. Tedaj je njegov oče začel razmišljati, da je že čas, da se Lojzek oženi, kar mu je tudi rekel. Veliko posest v Kamenarevem je prenesel na Alojzija, da bi imel dom za bodočo nevesto. To ga je nazadnje spodbudilo, da je naredil prvi korak.
Pisal je Mariji Horvat, hčerki svojega učitelja iz osnovne šole. Dvorjenje je potekalo po pošti in tako sta si izmenjala mnogo pisem. No, s časom je Stepinac pisal vse redkeje in z vse manj zanimanja. Marija mu je vrnila prstan in Stepinac je niti ni pokušal prepričevati, da bi si premislila. Vrnil ji je njena pisma in jo prosil, da uniči njegova, ter ji zaželel vse dobro v prihodnosti.
Klic za duhovnika
Alojzij je bil še naprej brez določenih načrtov, neodločen, kaj bi počel v življenju. Njegov bivši razrednik v gimnaziji Josip Lončarić ga je že zgodaj prepoznal kot neobičajnega dečka in možnega bodočega duhovnika. Leta 1924 mu je pisal ter mu v prikriti obliki namignil, da je poslanstvo njegovega življenja v duhovništvu.
Poln dvomov je odpotoval v Đakovo na zbor Orlov, enega izmed društev hrvaškega katoliškega gibanja, kjer se je spoznal s Franjem Šeperjem, mladeničem, ki je pravkar maturiral in se odpravljal v enega izmed rimskih semenišč. Stepinac mu je zaupal, da tudi sam razmišlja o duhovniškem poklicu in da želi iti v Innsbruck, kjer je že študiral njegov stric, kanonik Matija Stepinac in kjer so predavanja potekala v nemščini. Študija ni želel nadaljevati v Zagrebu, saj se je tam nahajalo dosti njegovih starih prijateljev pa tudi, tam bi težko v miru študiral.
Ponovno je obiskal Lončarića in mu rekel, da se je le odločil stopiti v semenišče, samo da še ne ve v katero. Lončarić mu je predlagal rimsko Gregorijano in Stepinac je predlog sprejel. Lončarić je napisal sijajno priporočilo za rektorja, dejstvo, da je bil njegov stric Matija Stepinac, pa je samo še pripomoglo, da je bil sprejet. V oktobru 1924, v svojem 26. letu starosti, je odšel v Rim.
Od duhovnika do nadškofa (1924 - 1941)
V Rimu, na papeški univerzi Gregoriani, je Stepinec sedem let študiral teologijo. Posvečen je bil jeseni 1930 v cerkvi svetega Petra Kanizija, novo mašo pa je obhajal v bazliki svete Marije Snežne (Santa Maria Maggiore), na praznik vseh svetih. Julija naslednje leto je končal zadnje izpite, dobil naslov doktorja in se vrnil domov.
Stepinac se je takoj hotel oprijeti poklica župnika in je zaprosil, da se mu dodeli župnija. Vendar nadškof Antun Bauer se je odločil pripeljati ga v Zagreb v svojo kurijo in ga imenoval za ceremoniarja, mu dal sobo v palači in plačo 500 dinarjev mesečno. Stepinac ni miroval in je nagovoril nadškofa Bauerja, da izda okrožnico 25. novembra 1931, s katero je osnoval Karitas na področju zagrebške škofije s podružnicami v vsaki župniji.
Leta 1931 je na svoje začudenje in začudenje drugih bil imenovan za pomožnega škofa. Nadškof Bauer je tega leta slavil svoj 80. rojstni dan in prišel je čas, da se izbere njegov naslednik. To je bil mučen proces, saj je bila za nadškofovo izvolitev poleg papeževe potrebna tudi kraljeva privolitev. Po precej kandidatih, ki niso uspeli zadovoljiti bodisi kraljeve bodisi kakšne druge zahteve, je v razgovoru s senjskim škofom Starčevićem bilo izpostavljeno Stepinčevo ime. Čeprav ni dosegel kanoniških let, da bi postal škof, je imel doktorat iz Gregoriane in zaradi tega je Sveti sedež nanj gledal z naklonjenostjo. Poleg tega je bil formalno solunski prostovoljec, kar je pozitivno vplivalo na kraljevo mnenje.
Ko je Stepinac izvedel, da bo postal Bauerjev naslednik, je sprva brez besed gledal v nadškofa Bauerja, nakar ga je popadel smeh. Ko pa je Bauer svojo trditev ponovil, je Stepinac padel na kolena, govoreč, kako je mlad in povsem neprimeren. Monsinjor Pellegrinetti ga je tolažil: »Bodite mirni! Pomota, da ste mladi, postaja z vsakim dnem manjša.« Stella A., Trosturki mit, str. 25.
Po smrti nadškofa Bauerja 7. decembra 1937 je Stepinac prejel polni naslov položaja, na katerem je de facto že bil.
Iz te dobe je tudi prigoda, kako je šel v frančiškanski red. Leta 1943 je bil na Kongresu frančiškanskih profesorjev iz vseh slovanskih držav sprejet k frančiškanskim tretjerednikom, na željo očeta Dionizija, upravitelja zagrebških tretjerednikov.
Kardinal Papež Pij XII. ga je 29. novembra 1952 imenoval za kardinala katoliške Cerkve.
Smrt in češčenje Umrl je v hišnem priporu v rojstni vasi Krašić pod Gorjanci dne 10. februarja 1960. Pokopan je v zagrebški katedrali.
Beatifikacija Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega 3. oktobra 1998 na Mariji Bistrici, romarskem središču v Zagorju. Papež Frančišek je maja 2019 razglasil, da strokovnjaki še preverjajo dokumente o kardinalu Stepincu, zbranih za postopek kanonizacije.
Vprašanje Stepinčeve kanonizacije Maja 2019 je papež Frančišek vračajoč se z apostolskega potovanja v Bolgarijo in Severno Makedonijo v letalu govoril tudi glede kanonizacije hrvaškega kardinala Alojzija Stepinca, ki so ga jugoslovanske komunistične oblasti obsodile na dolgoletno zaporno kazen. Njegovi kanonizaciji namreč Srbska pravoslavna cerkev (SPC) nasprotuje, češ da ni dovolj storil za reševanje Srbov pred ustaškim nasiljem v Neodvisni državi Hrvaški. »Poiskal sem nasvet in pomoč pri Ireneju. Ustanovila sva skupno zgodovinsko komisijo in sodelovala,« je dejal papež s pripombo, da je oba vodilo iskanje resnice.
Zadeva pa se ni premaknila z mrtve točke, razlike so še naprej ostajale, kakor tudi nasprotujoče si razlage nekaterih zgodovinskih dejstev; niso bila torej sporna dejstva, ampak njihove različne razlage. Mediji so o zadevi tako v Srbiji kot na Hrvaškem poročalo sorazmerno objektivno in obširno s pripombo, da je to pravzaprav notranja stvar katoličanov, ki naj bi jo sami reševali. Papež Frančišek pa je mislil, da mu bo pri iskanju ustrezne rešitve največ pomagal patriarh Irenej, ki pa se je pravzaprav pokazal kot glavna ovira njegovemu načrtovanemu obisku v Srbijo. Poznavalci razmer so zato dvomili, da bi bil on najbolj nepristranska oseba, saj se je pokazal zelo pristranskega v nekaterih svojih izjavah glede vloge muslimanskih Bošnjakov ali katoliških Hrvatov med Razpadom Jugoslavije in med bratomorno državljansko vojno, zlasti pa pri zanikanju Srebreniškega genocida.
Na pravoslavni strani pa dobro desetletje prej ni bilo nobenega ozira na mnenje katoličanov pri kanonizaciji sicer tudi z njihove strani spornega srbskega škofa Nikolaja Velimirovića; očitali so mu namreč občudovanje Hitlerja in antisemitizem, ter da je nacizem istovetil s svetosavjem; najbolj vprašljiva pa naj bi bila njegova vloga med Konkordatno krizo, kjer ni manjkalo hujskanja zoper katoličane in sovražnega govora zoper papeža. Perica, Vjekoslav (2002). Balkan Idols: Religion and Nationalism in Yugoslav States. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780195174298
Viri in opombe
Literatura
Stella Alexander: Trosturki mit – Život zagrebačkog nadbiskupa Alojzija Stepinca, Izdavač TZG P.Golia-Trebnje, Zagreb 1990. ISBN 86-2673-001-6 /Naslov izvirnika: The Triple myth, A life of Archbishop Alojzije Stepinac, Boulder (Columbia University Pres), New York 1987/ Jasper Ridley, Tito –Biografija, Prometej Zagreb 2000, ISBN 953-6460-11-4 /Naslov izvirnika: Tito – A Biography, First published in Great Britain 1994 by Constable and Company Limited London/.
Glej tudi Seznam hrvaških kardinalov
Zunanje povezave
Stepinac.zg-nadbiskupija.hr Svetniki.org Catholic-hierarchy Newsaints.faithweb.com
Kategorija:Hrvaški kardinali Kategorija:Hrvaški rimskokatoliški nadškofje Kategorija:Predsedniki Jugoslovanske škofovske konference Kategorija:Kardinali, ki jih je imenoval papež Pij XII. Kategorija:Hrvaški blaženi Kategorija:Pokopani v Stolnici Marijinega vnebovzetja in sv. Štefana in Ladislava, Zagreb Kategorija:Svetniki z nestrohnjenim truplom Kategorija:Hrvaški rimskokatoliški mučenci Kategorija:Umrli zaradi tromboze