Tigran Vardani Petrosjan (, ), armenski šahovski velemojster, * 17. junij 1929, Tbilisi, Sovjetska zveza, † 13. avgust 1984, Moskva, Sovjetska zveza.
Bil je deveti svetovni prvak v šahu (med letoma 1963 in 1969) in nosil vzdevek »Železni Tigran« zaradi svojega skoraj neprebojnega obrambnega sloga igre, ki je nad vse postavljal varnost. Petrosjanu se pogosto pripisujejo zasluge za popularizacijo šaha v Armeniji.
Petrosjan je bil osemkrat kandidat za naslov svetovnega prvaka v šahu (leta 1953, 1956, 1959, 1962, 1971, 1974, 1977 in 1980). Naslov svetovnega prvaka je osvojil leta 1963 (v dvoboju z Mihailom Botvinikom), ga leta 1966 uspešno ubranil (proti Borisu Spaskemu), leta 1969 pa ga je izgubil proti Spaskemu. Tako je v desetih zaporednih triletnih ciklih nastopal bodisi kot branilec naslova bodisi kot kandidat za naslov svetovnega prvaka. Štirikrat je postal prvak Sovjetske zveze (leta 1959, 1961, 1969 in 1975).
Zgodnje življenje Petrosjan se je rodil armenskim staršem 17. junija 1929 v Tbilisiju v Gruzijski SSR. Kot deček je bil odličen učenec in študent, tako kot njegova brat Hmajak in sestra Vartoš. Šah se je naučil igrati pri osmih letih, a ga je njegov nepismeni oče Vartan spodbujal k nadaljnjemu šolanju, saj je menil, da mu šah verjetno ne bo prinesel uspešne kariere. Med drugo svetovno vojno je postal sirota in se moral preživljati s pometanjem ulic. V tistem času se mu je začel slabšati sluh, kar ga je od tedaj spremljalo vse življenje. V intervjuju za revijo Time leta 1969 se je spominjal:
Petrosjan je svoje bone za hrano porabil za nakup knjige Chess Praxis danskega velemojstra Arona Nimzowitscha; pozneje je dejal, da je prav ta knjiga nanj kot na šahista najbolj vplivala. Prav tako je kupil knjigo Umetnost žrtvovanja v šahu (angleško The Art of Sacrifice in Chess) avtorja Rudolfa Spielmanna. Še en igralec, ki je zgodaj vplival na Petrosjanov šah, je bil José Raúl Capablanca. Pri dvanajstih letih je začel trenirati v Tiflisu v Palači pionirjev pod vodstvom Archila Ebralidzeja. Ebralidze je bil privrženec Nimzowitscha in Capablance, njegov znanstveni pristop k šahu pa ga je odvračal od divjih taktik in dvomljivih kombinacij. Posledično je Petrosjan razvil repertoar prepričljivih pozicijskih otvoritev, kot je na primer Caro-Kannova obramba. Že po enem letu treninga v Palači pionirjev je na simultanki premagal gostujočega sovjetskega velemojstra Sala Flohra.
Do leta 1946 si je Petrosjan prislužil naziv mojstrskega kandidata. Istega leta je na gruzijskem šahovskem prvenstvu remiziral z velemojstrom Paulom Keresom, nato pa se je preselil v Erevan, kjer je zmagal na armenskem šahovskem prvenstvu in mladinskem prvenstvu ZSSR. Naziv mojstra si je prislužil na šahovskem prvenstvu ZSSR leta 1947, čeprav se mu ni uspelo uvrstiti v finale. Svojo igro je začel izboljševati s preučevanjem Nimzowitscheve knjige Moj sistem (angleško My System) in s selitvijo v Moskvo, kjer je iskal močnejšo konkurenco.
Velemojster v Moskvi sličica|Petrosjan (stoji na desni, v suknjiču) na evropskem ekipnem šahovskem prvenstvu leta 1961. Sedi in gleda v desno Mihail Talj, takratni svetovni prvak. Po selitvi v Moskvo leta 1949 je Petrosjanova šahovska kariera hitro napredovala, njegovi rezultati na sovjetskih tekmovanjih pa so se vztrajno izboljševali. Na sovjetskem prvenstvu leta 1951 je zasedel drugo mesto in si s tem prislužil naziv mednarodnega mojstra. Prav na tem turnirju se je prvič pomeril s svetovnim prvakom Botvinikom. Čeprav je z belimi figurami po otvoritvi zašel v nekoliko slabši položaj, se je uspešno branil skozi dve odložitvi in skupno enajst ur igre ter iztržil remi. Uspeh na tem tekmovanju mu je zagotovil nastop na medconskem turnirju, ki je bil naslednje leto v Stockholmu. Z drugim mestom na turnirju v Stockholmu si je prislužil naziv velemojstra in se uvrstil na turnir kandidatov leta 1953.
Na turnirju kandidatov leta 1953 je zasedel peto mesto; ta rezultat je zaznamoval začetek obdobja stagnacije v njegovi karieri. Zdelo se je, da se zadovolji z remiji proti šibkejšim nasprotnikom in ohranjanjem naziva velemojstra, namesto da bi izboljševal svojo igro ali poskušal postati svetovni prvak. Takšen pristop je ponazoril njegov rezultat na prvenstvu ZSSR leta 1955: v 19 odigranih partijah je ostal neporažen, a je zmagal le štirikrat, preostale partije pa remiziral – pri čemer je vsak remi trajal dvajset potez ali manj. Čeprav mu je takšna stabilna igra zagotavljala solidne turnirske uvrstitve, so nanjo z neodobravanjem gledali tako javnost kot tudi sovjetski šahovski mediji in uradni organi. Proti koncu dogodka je novinar Vasilij Panov o tekmovalcih zapisal naslednje: »Poleg Botvinika in Smislova imajo do 15. kroga realne možnosti za zmago še Geler, Spaski in Tajmanov. Petrosjana namerno izpuščam iz te skupine, saj je že v prvih krogih jasno pokazal, da igra za lažji, a prav tako časten dosežek – uvrstitev v četverico, ki napreduje na medconski turnir.«
To obdobje brezskrbnosti se je končalo s prvenstvom ZSSR leta 1957, na katerem je Petrosjan od 21 odigranih partij sedem osvojil, štiri izgubil, v preostalih desetih pa remiziral. Čeprav je ta izid zadostoval le za sedmo mesto v konkurenci 22 tekmovalcev, je sovjetska šahovska skupnost zelo cenila njegov ambicioznejši pristop k turnirskemu igranju. Leta 1959 je osvojil svoj prvi naslov prvaka ZSSR, kasneje istega leta pa je na turnirju kandidatov premagal Paula Keresa, pri čemer je pokazal svoje pogosto spregledane taktične spretnosti. Leta 1960 je prejel naziv mojstra športa ZSSR, leta 1961 pa osvojil še drugi sovjetski naslov. Odlično igro je nadaljeval tudi leta 1962, ko se je uvrstil na turnir kandidatov, ki je vodil do njegovega prvega dvoboja za naslov svetovnega prvaka.
Svetovno prvenstvo leta 1963 sličica|Petrosjan leta 1960 Po nastopu na medconskem turnirju leta 1962 v Stockholmu se je Petrosjan uvrstil na turnir kandidatov v Kurasavu, skupaj s Palom Benkom, Miroslavom Filipom, Bobbyjem Fischerjem, Efimom Gellerjem, Paulom Keresom, Viktorjem Korčnojem in Mihailom Taljom. Petrosjan, ki je zastopal Sovjetsko zvezo, je zmagal s končnim izkupičkom 17,5 točke; sledila sta mu rojaka Geller in Keres, vsak s 17 točkami, ter Američan Fischer s 14 točkami. Fischer je kasneje sovjetske igralce obtožil dogovarjanja o remijih in tega, da so se združili proti njemu, da bi mu preprečili zmago na turnirju. Kot dokaz za te trditve je navedel dejstvo, da se je vseh 12 partij med Petrosjanom, Gellerjem in Keresom končalo z remijem. Statistiki so opozorili, da so ti sovjetski tekmovalci v medsebojnih dvobojih v povprečju odigrali 19 potez na partijo, medtem ko so v partijah proti drugim tekmovalcem v povprečju odigrali 39,5 poteze. Čeprav so bili odzivi na Fischerjeve obtožbe različni, je FIDE kasneje spremenila pravila in format tekmovanja, da bi v prihodnje preprečila tovrstno dogovarjanje na turnirjih kandidatov.
Z zmago na turnirju kandidatov si je Petrosjan prislužil pravico do dvoboja z Mihailom Botvinikom za naslov svetovnega prvaka v šahu, ki je obsegal 24 partij. Poleg šahovskih treningov se je na dvoboj pripravljal tudi z večurnim vsakodnevnim smučanjem. Verjel je namreč, da lahko v tako dolgem dvoboju fizična pripravljenost in vzdržljivost v kasnejših partijah odigrata pomembno vlogo. To prednost je še povečalo dejstvo, da je bil Botvinik precej starejši od Petrosjana. Medtem ko je lahko veliko število remijev na turnirju igralcu preprečilo osvojitev prvega mesta, remiji niso vplivali na končni izid dvoboja ena na ena. V tem pogledu je bil Petrosjanov previden slog igre zelo primeren za dvoboje, saj je lahko preprosto počakal, da nasprotnik stori napako, in jo nato izkoristil. Petrosjan je dvoboj proti Botviniku dobil s končnim izidom 5 : 2 ob 15 remijih in si tako zagotovil naslov svetovnega prvaka.
Aktualni svetovni prvak sličica|Petrosjan in Jan Hein Donner na turnirju Wijk aan Zee leta 1971 Po osvojitvi naslova svetovnega prvaka se je Petrosjan zavzemal za izdajanje šahovskega časopisa, namenjenega celotni Sovjetski zvezi, in ne le Moskvi. Ta časopis je postal znan pod imenom 64. Petrosjan je na Državni univerzi v Erevanu študiral za pridobitev naziva magistra filozofskih znanosti; njegova magistrska naloga iz leta 1968 je nosila naslov »Šahovska logika: nekateri problemi logike šahovskega razmišljanja«.
Leta 1966, tri leta po tem, ko je Petrosjan osvojil naslov svetovnega prvaka v šahu, ga je izzval Boris Spaski. Petrosjan je naslov ubranil z zmago v dvoboju – in ne z neodločenim izidom –, kar je bil dosežek, ki ga pred tem ni uspelo doseči nikomur vse od leta 1934, ko je Aleksander Aljehin premagal Jefima Bogoljubova v boju za naslov svetovnega prvaka.In the 1951 and 1954 World Championship matches, Botvinnik retained his title because he drew with David Bronstein and with Vasily Smyslov respectively. All other World Championship matches between 1934 and 1966 were won by the challengers. Vendar pa je Spaski v naslednjem ciklu turnirjev kandidatov premagal Jefima Gellerja, Benta Larsena in Viktorja Korčnoja ter si tako leta 1969 zagotovil ponovni dvoboj s Petrosjanom. Spaski je dvoboj dobil z rezultatom 12,5 : 10,5.
Poznejša kariera sličica|Petrosjan leta 1973 Skupaj s številnimi drugimi sovjetskimi šahovskimi prvaki je leta 1976 podpisal peticijo, v kateri so obsodili ravnanje Viktorja Korčnoja, ki je prebegnil na Zahod. To je bilo nadaljevanje ostrega spora med njima, ki je segal vsaj do njunega polfinalnega dvoboja kandidatov leta 1974; takrat je Petrosjan po petih partijah odstopil, ko je zaostajal z 1,5 : 3,5 (+1 −3 =1). Med njunim dvobojem leta 1977 si nekdanja kolega nista hotela seči v roke niti govoriti drug z drugim. Zahtevala sta celo ločene jedilne prostore in sanitarije. Petrosjan je dvoboj izgubil, zaradi česar so ga odpustili z mesta urednika največje ruske šahovske revije 64. Kritiki so obsojali njegovo nenaklonjenost napadanju, nekateri pa so to pripisovali pomanjkanju poguma. Takrat je v njegov bran stopil Botvinik in pojasnil, da je Petrosjan napadal le takrat, ko se je počutil varnega, njegova največja odlika pa je bila obramba.CHESS Magazine – September 1984
Med njegovimi poznejšimi uspehi velja omeniti zmagi na turnirju v Lone Pinu leta 1976 in na memorialu Paula Keresa v Talinu leta 1979 (12 točk od 16 brez poraza; pred Taljem, Bronštejnom in drugimi). Istega leta si je na medconskem turnirju v Riu de Janeiru delil prvo mesto (z Lajosom Portischem in Robertom Hübnerjem), leta 1981 pa je v Tilburgu osvojil drugo mesto, le pol točke za zmagovalcem Aleksandrom Beljavskim. Prav tam je dosegel svojo zadnjo znamenito zmago – čudežno rešitev v partiji proti mlademu Gariju Kasparovu.
Zasebno sličica|Petrosjanov grob na armenskem pokopališču v Moskvi Petrosjan je od leta 1949 živel v Moskvi. V šestdesetih in sedemdesetih letih je prebival na Pjatnickajski ulici 59. Ko ga je Anthony Saidy vprašal, ali je Rus, je Petrosjan odgovoril: »V tujini nas vse imenujejo Rusi. Jaz sem sovjetski Armenec.«
Leta 1952An interview with Yuri Averbakh. se je Petrosjan poročil z Rono Jakovlevno (rojeno Avinezer, 1923–2005), rusko Judinjo, rojeno v Kijevu v Ukrajini. Kot diplomantka Moskovskega inštituta za tuje jezike je delala kot učiteljica angleščine in tolmačka. Pokopana je na judovskem delu pokopališča Vostrjakovskoje v Moskvi. Imela sta dva sinova: Vartana in Mihaila. Slednji je bil Ronin sin iz prvega zakona.
Med njegove konjičke so spadali nogomet, backgammon, tek na smučeh, namizni tenis in vrtnarjenje.
Petrosjan je 13. avgusta 1984 v Moskvi umrl zaradi raka na želodcu; pokopan je na moskovskem armenskem pokopališču.
Slušna prizadetost