Lovrenc na Pohorju (do leta 1952 Sveti Lovrenc na PohorjuPregled sprememb naselij Republike Slovenije od leta 1948 do 1990 : (preimenovanja, pristavki, združitve, razdružitve in razglasitve) Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za statistiko, 1992 (Ljubljana : Zavod Republike Slovenije za statistiko) ; narečno Šentloranc) je večje, večinoma obcestno naselje v osrčju Pohorja, središče istoimenske občine, ležeče na Lovrenškem polju v Ribniško-Lovrenškem podolju.
Ime Naselje je dobilo ime po zavetniku domače cerkve – svetem Lovrencu. Leta 1952 je bilo na osnovi povojnega Zakona o imenih krajev in oznakah trgov, ulic ter zgradb ime naselja skrajšano iz »Sveti Lovrenc na Pohorju« v le »Lovrenc na Pohorju«.Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43. http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-MCVCB24XSpremembe naselij 1948–95. 1996. Database. Ljubljana: Geografski inštitut ZRC SAZU, DZS.
Opis Naselje se razteza ob vodnatem potoku Radoljna, ki je omogočil zgodnejši razvoj poselitve in industrije. Njegovo jedro leži ob prometno pomembni cesti Ruta–Puščava–Lovrenc–Pesek–Oplotnica, v bližini pa sta zaselka Kurja vas ter novejši soseski Na Puši in Gaberca.
Kraj leži na nadmorski višini med 350 in 500 metri. Obdan je z obsežnimi gozdovi, ki so zaznamovali gospodarski razvoj območja. V okolici se raztezajo označene poti, ki vodijo na pohorske vrhove, kot so Klopni vrh (1335 m), Rogla (1517 m) ter do Lovrenških jezer (ok. 1520 m).
V kraju se prepletajo industrijska, kmetijska in turistična dejavnost. Naselje je znano po tradicionalni pohorski arhitekturi, kjer so še vidne starinske hiše z napušči, kamnoseški portali in fasade iz 18. stoletja.
Zgodovina
Srednji vek Začetki Lovrenca na Pohorju segajo daleč v zgodnji srednji vek, Kamnita sekira najdena na Činžatu pa je očiten znak, da je bila tu naselitev že mnogo prej. Najstarejši pisni vir o območju sega v leto 1091, ko je grof Engelbert Spanheim posest ob potoku Radoljni podaril prvemu opatu šentpavelskega benediktinskema samostana na Koroškem Wecelinu. Spanheimska darilna listina je tudi prvi pisni dokument, ki je povezan z območjem današnjega Lovrenca. Sprva se je kraj imenoval po potoku Radoljna, in sicer Radimlje. V listinah do sredine 13. stoletja zasledimo ime v različnih oblikah: Radimlahc, Redmil, Radmil, Radmilach. Vendar je bila dolina poseljene že pred tem, z redkimi pastirji, ki so prišli iz Radelj. Samostan je imel v tistem času pomembno vlogo pri poselitvi in gospodarskem razvoju Pohorja. Na današnjem območju Lovrenca je ustanovil majhen samostan ter začel spodbujati naseljevanje in obdelavo zemlje. Prav samostan je vplival na razvoj kraja, saj so menihi poleg duhovnega dela skrbeli tudi za širjenje kmetijstva, gozdarstva in obrti.
Prvotna cerkev sv. Lovrenca, po katerem kraj nosi ime, je stala že ob koncu 11. stoletja in se prvič pisno omenja leta 1184. Lovrenc je je okoli leta 1184 ali 1191 postal samostojna župnija, ki je ostala pod upravo šentpavelskega samostana do njegove ukinitve leta 1782.
V 12. stoletju se je okoli na novozgrajene samostanske podružnice začelo oblikovati naselje. Sprva so kraj, zaradi nepomembne prometne vloge in značilnosti takratne pokrajine, imenovali Sv. Lovrenc v puščavi.
V začetku 13. stoletja je kraj pridobil tudi trške pravice. Leta 1222 mu je vojvoda Leopold III. podelil pravico do sejma in omejene trške svoboščine, kar je pomenilo pomemben korak v razvoju kraja kot lokalnega gospodarskega središča. Iz teh časov je znan tudi prvi popis prebivalstva kraja.Kljub temu Lovrenc ni doživel močnega razvoja, saj je bil odmaknjen od glavnih prometnih poti, ki so potekale ob reki Dravi. Kmetijstvo in gozdarstvo sta bila glavna vira preživetja, obrtne dejavnosti pa so se počasi razvijale v povezavi s samostanom.
Srednji vek so zaznamovali tudi vojske in plenjenja. Lovrenc je večkrat trpel zaradi sporov med okoliškimi fevdalnimi gospodstvi- limbuških in vuzeniških gospodov. Leta 1407 je Oton Pergauer, oskrbnik Celjskih grofov na Muti požgal grad na Fali, dravski brod ter upravni dom v Lovrencu, vključno s cerkvijo in trgom. Uničenje je bilo tako obsežno, da so morali ponovno zgraditi cerkev in obnoviti samostan. Obnova pod vodstvom opata Ulrika, ki je v naslednjih letih zgradil novo cerkev in utrdil obrambni zid, ki je odigral pomembno vlogo v 15. stoletju v času turških vpadov.
Novi vek in 19. stoletje V novem veku je Lovrenc na Pohorju ohranil pomen trškega središča. Ko je bil šentpavelski samostan leta 1782 ukinjen, so njegova posestva in cerkvene pravice prešle v upravo koroškega verskega sklada. Kljub temu so se gospodarske dejavnosti v 18. in 19. stoletju hitro razvijale. Lesna industrija, železarstvo in steklarstvo so postali osrednji stebri lovrenškega gospodarstva. V 18. stoletju je v okolici Lovrenca delovala železarska topilnica na Rdečem bregu, ki je predelovala železovo rudo iz pohorskih tal. V bližini je bila postavljena tudi visoka peč Ferdinanda barona Rasta, ki pa so jo opustili sredi 19. stoletja, ko je železarska proizvodnja začela zamirati.
Največji gospodarski razcvet je kraju prinesla steklarna, ustanovljena leta 1834. Izdelovali so kakovostno steklo za domačo in tujo rabo, kraj pa je zaradi tega doživel gospodarski in kulturni razcvet. Na te čase danes spominjajo krajevna imena, kot sta Glažuta in Glaževca, poimenovana po nekdanjih steklarnah.
Poleg steklarstva so pomembno vlogo igrale žage, kovačije, mlin in usnjarna, ki so izkoriščale Radoljne. Trg je imel tudi sejemske pravice, kar je omogočilo trgovanje z okoliškimi kraji. Izvozili so predvsem les in sadje, zlasti jabolka, ki so jih prodajali v Avstrijo.
V drugi polovici 19. stoletja je v Lovrencu zaživel narodni preporod. Leta 1861 je bila ustanovljena slovenska čitalnica, ki je imela pomembno kulturno. Lovrenčani so se borili proti prevladi nemških tržanov in poskušali ohraniti slovensko identiteto v gospodarskem in kulturnem življenju.
Ob koncu stoletja je Lovrenc še vedno ohranjal videz živahnega trga z več obrtnimi delavnicami, gostilnami in sejmi, čeprav so se nekateri prebivalci začeli izseljevati v dolino in večja mesta.
20. stoletje Med drugo svetovno vojno je bil Lovrenc pomembno središče odporniškega gibanja na Pohorju. Že leta 1941 je bila v kraju ustanovljena prva uporniška skupina, ki je pripravljala napad na nemško posadko, vendar je bila izdana in več članov je bilo ustreljenih v Mariboru. Med padlimi borci je bil tudi Štefan Vresnik, v čigar spomin danes stoji spomenik ob njegovi rojstni hiši. Kljub temu so se partizanske akcije nadaljevale. Ruška četa je leta 1942 uničila Lešnikovo žago, enote Pohorskega odreda in Zidanškove brigade pa so izvajale številne napade v okolici. V noči na 23. avgust 1944 je Šercerjeva brigada uničila nemško postojanko v Lovrencu in zaplenila veliko orožja. Po tem dogodku je bil kraj do novembra istega leta osvobojen, nakar je sledila velika nemška ofenziva.
Po vojni so v Lovrencu zgradili spomenik 36 padlim borcem in uredili skupni grob žrtev fašizma na pokopališču.
V povojnih letih je Lovrenc doživel hitro industrializacijo. Na osnovi tradicionalnih obrti so se razvile večje industrijske enote, med njimi Tovarna kos in srpov, žaga, zabojarna in obrat podjetja Marles, ki je izdeloval montažne hiše.
V 60. in 70. letih 20. stoletja se je začela razvijati tudi turistična dejavnost. Ustanovljeno je bilo turistično društvo, zgrajeni so bili penzion Jelen, restavracija Pohorje, športna igrišča, sankališča in smučišča. Kraj je postal znan kot pohorsko letovišče s številnimi možnostmi za rekreacijo.
Ob koncu stoletja je Lovrenc ohranil svoj industrijski značaj, a se je vse bolj usmerjal tudi v trajnostni turizem in ohranjanje naravne dediščine.
Prebivalstvo
Priseljevanje Za poselitev je bilo kmetijstvo gospodarska osnova, ki je kazala človeku pot na Pohorje ter ga učila, da je krčil gozd in se postopoma udomačil zelo zgodaj na pohorskih nižinah in višinah. Sam potek naseljevanja je še malo proučen. Kamnita sekira najdena na Činžatu, dokazuje, da so tu ljudje bivali že v kameni dobi. Ugotovljeni so tudi sledovi rimskih cest, ki vodijo visoko na Pohorje, kjer so izkoriščali pohorske kamnolome.
Prvi naseljenci Lovrenške doline so bili kmetje s Koroške, kar se še danes pozna v mehki koroški govorici. Do 13. stoletja je kraj doživljal hitro preobrazbo z močno kolonizacijo. Vse več priseljencev je prihajalo iz Koroške. V 14. stoletju se je z razmahom ovčereje razširil naselitveni prostor v še višje lege Pohorja. Novi živinorejsko-ovčarski kmetijski obrati, imenovani srnice ali švajge, so omenjeni tudi na Kumnu.thumb|Lovrenc na Pohorju v 1920. letih
Čeprav so možnosti za kmetovanje tod razmeroma ugodne, je glavna gospodarska dejavnost industrija, ki se je v pretelkosti razvila zaradi razpoložljive vodne sile in lesa iz okoliških gozdov. V 19. stoletju so se pojavili začetki industrializacije. Najmočnejšo vlogo je v tem obdobju imelo steklarstvo. Bogate zaloge lesa, razpoložljive vodne sile Radoljne, kremenčevega peska v tonalitih plasteh, dovoz apnenca z južne strani Pohorja, transport po Dravi, rudarstvo, oglarstvo, železarstvo... Vse to je narekovalo na vedno večji pretok ljudi v Lovrenc. Priselili so se številni Nemci z Bavarske, ki so postali lastniki gozdov, žag, lesne trgovine, steklarne in obrtnih delavnic. Prebivalstvo je vse do leta 1910 naraščalo. V letih 1910-1931 pa se je pokazal izreden padec v številu naseljencev. Nenaden preobrat je povzročilo prenehanje obratovanja nekaterih obrtnih delavnic, svoj davek pa je terjala tudi prva svetovna vojna. Vsa kasnejša desetletja pa je število prebivalcev naraščalo. Leta 1981 je imel Lovrenc okoli 2000 prebivalcev, danes pa jih že šteje več kot 3000. Iz tradicije žag, kovačij, usnjarne, steklarne in talilnice železove rude, ki so jo zaprli sredi 19. stoletja, sta nastala tovarna kos in srpov in lesnopredelovalni obrat s prizvodnjo montažnih hiš.+ Spreminjanje števila prebivalcev v Lovrencu v obdobju 1869 do 2025 leto 1869 1881 1890 1900 1910 1931 1948 1953 1961 1971 1981 199120022010201520202025 število preb: 1096 1100 1155 1213 1278 1116 1428 1603 1717 1884 2045 2019 20001983200219201926 Starostne kategorije prebivalstva v Lovrencu so v letu 1981 bile: delež mlade kvote prebivalstva do 15 let je znašal 25,8%, produktivne 59,9% in najstarejše kategorije do 60 let, 14,3%. tudi razmerje med aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom se je spreminjalo skozi desetletja. V letu 1961 je bila tretjina aktivnega prebivalstva zaposlena v industriji, nekoliko manj v kmetijstvu in gozdarstvu. Tudi v trgovini je bila zaposlenost visoka. Do leta 1971 se pokaže še večji priliv aktivnega prebivalstva v industriji, ki se stopnjuje v leto 1981. Prebivalci so začeli iskati zaslužek v bližnjih večjih središčih, kjer je bila možna zaposlitev v naglo razvijajoči industriji. K temu je pripomogla tudi boljša prometna povezava do kraja. Delež zaposlenih se je povečal tudi v drugih dejavnostih, predvsem v gradbeništvu, prometu, kulturi, izobraževanju, zdravstvu in socialnem varstvu ter v družbeno-političnih dejavnostih.
Tabela prikazuje aktivno prebivalstvo po dejavnosti v letih 1961, 1971 ter 1981: Panoge dejavnosti 1961 1971 1981 Industrija in rudarstvo 302 362 501 Kmetijstvo 60 46 27 Gozdarstvo 90 74 51 Gradbeništvo 21 23 31 Promet in zveze 11 27 30 Trgovina 52 48 50 Gostinstvo in turizem 1 48 11 Obrt 41 33 24 Stnovanjsko-komunalne dejavnosti 4 2 2 Izobraževanje, kulturne dejavnosti 23 42 40 Zdravstvo, socialno varstvo 4 42 39
Šolstvo in izobrazba
Šolstvo