Bitola - tudi Bitolj - (makedonsko Битола, grško Μοναστήρι, srbohrvaško Bitolj/Битољ, bolgarsko Битоля, turško Manastır, مناستر) je drugo največje mesto Severne Makedonije, ki leži v jugozahodnem delu države ob vznožju gorovja Baba (najvišji vrh Pelister, 2601 m), Nidže in Kajmakčalan ob reki Dragoru, v središču kotline/nižine Pelagonija, 15 km severno od grške meje in na nadmorski višini okoli 650 m. Mesto leži na stičišču jadranske, egejske in južno-srednjeevropske regije. Še danes je znano tudi kot Mesto konzulov; to poimenovanje se je uveljavilo že v obdobju Osmanskega cesarstva, saj je imelo veliko evropskih držav konzulate prav v Bitoli.
Bitola je eno najstarejših mest Severne Makedonije, ki ga je kot Heraclea Lyncestis, na sredini 4. stoletja pr. n. št., ustanovil Filip II. Makedonski. Mesto je bilo prestolnica osmanske Rumelije od leta 1836 do leta 1867. Bitola je drugo mesto diplomacije v Severni Makedoniji in tudi drugo največje mesto v državi glede na število prebivalcev. V času Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev in Jugoslavije je bilo eno od kulturnih centrov države. Bitola je administrativno, kulturno, industrijsko in izobraževalno središče, sedež bitolske občine in južnomakedonske regije ter druge najstarejše makedonske Univerze sv. Klimenta Ohridskega. V Bitoli ima sedež tudi Ohridska nadškofija Makedonske pravoslavne cerkve.
Po zadnji spremembi administrativne razdelitve Makedonije leta 2003 so Občini Bitola pridružene dve podeželski občini Bistrica in Capari.
Etimologija Ime Bitola prihaja iz stare cerkvene Slovanščine ѡ҆би́тѣл҄ь (obitěĺь, kar pomeni ''samostan, klošter''), saj se mesto v zgodovini omenja zaradi svojega samostana. Ko se je pomen imena izgubil, je izgubil predpono "o-" Ime Bitola se omenja na bitolskem napisu, ki je povezan s staro mestno trdnjavo med vladavino Gavrila Radomirja Bolgarskega (1014-1015), ko je Bitola služila kot prestolnica Prvega Bolgarskega Cesarstva. Današnje slovanske različice so: makedonsko Bitola (Битола), srbsko Bitolj (Битољ) in bolgarsko Bitolja (Битоля). V bizantinskih časih je bilo ime helenizirano v Voutélion (ουτέλιον) ali Vitólia (ιτώλια), od tod tudi imena Butella, ki ga je uporabil Vilijem iz Tira in Butili, katerega je uporabil arabski geograf al-Idrizi. Aromunsko ime je Bituli.
Geografija Bitola leži v jugozahodnem delu Severne Makedonije. Skozi mesto teče reka Dragor. Bitola leži na povprečni nadmorski višini 650 metrov, ob vznožju planine Baba (2601 m). Tu je tudi narodni park Pelister z izvrstno floro in favno, med katerimi je najredkejša vrsta bora, znana kot balkanski bor (pinus peuce). Je tudi lokacija znanega smučišča.
Pokriva površino 1798 km² in s 122.173 prebivalci (štetje 1991) je Bitola pomembno industrijsko, kmetijsko, trgovsko, izobraževalno in kulturno središče. Predstavlja pomembno križišče, ki povezuje Jadransko morje na jugu z Egejskim morjem in srednjo Evropo.
Bitola ima blago celinsko podnebje, značilno za regijo Pelagonije, z zelo toplimi in suhimi poletji ter hladnimi in snežnimi zimami. Klasifikacija podnebja po Köppnu za to podnebje je Cfb, kar bi bilo oceansko podnebje, pri čemer gre za prvotni prag –3 °C (27 °F).
Zgodovina
Prazgodovina V okolici Bitole je več prazgodovinskih arheoloških najdišč. Najzgodnejši dokazi o organiziranih človeških naselbinah so arheološka najdišča iz zgodnjega neolitika, med katerimi sta najpomembnejši tell Veluška Tumba in Bara Tumba pri vasi Porodin, ki sta bili prvič naseljeni okoli leta 6000 pred našim štetjem. Izkopane naselbine iz bakrene dobe so najdišča Tumba pri vasi Crnobuki, Šuplevec pri vasi Suvodol in Visok Rid pri vasi Bukri. Bronasto dobo predstavljajo ostanki naselbine na Tumbi pri med drugim vasi Kanino in Tumba pri Karamaniju. V 1960-ih so na lokaciji Visoi pri Berancih izkopali obsežen tumulus iz železne dobe, ki vsebuje okoli 50 radialno postavljenih grobov.
Antika in zgodnje bizantinsko obdobje Regija Bitola je bila v antiki znana kot Lynkestis, regija, ki je postala del Zgornje Makedonije in so ji vladali pol neodvisni poglavarji do kasnejših argeadskih vladarjev Makedonije. Plemena Lynkestis so bila znana kot Lynkestai. Po Nicholasu Hammondu so bili grško pleme, ki je pripadalo moloski skupini Epira. Na nekropoli Crkvište pri vasi Beranci so pomembni kovinski artefakti iz antičnega obdobja. Na sprednji strani makedonskega bankovca za 10 denarjev, izdanega leta 1996, je upodobljen zlati uhan iz 4. stoletja pred našim štetjem.National Bank of the Republic of Macedonia. Macedonian currency. Banknotes in circulation: 10 Denars . – Retrieved on 30 March 2009.
Heraclea Lyncestis (starogrško Ἠράκλεια Λυγκηστίς – Herkulovo mesto v deželi risov) je bila pomembna naselbina od helenističnega obdobja do zgodnjega srednjega veka. Sredi 4. stoletja pr. n. št. ga je ustanovil Filip II. Makedonski in ga poimenoval po grškem junaku Herakleju. S svojo strateško lego je postalo uspešno mesto. Rimljani so osvojili ta del Makedonije leta 148 pred našim štetjem in uničili politično moč mesta. Njegov razcvet pa se je nadaljeval predvsem zaradi rimske ceste Via Egnatia, ki je potekala v bližini mesta. V Herakleji je danes mogoče videti številne arheološke spomenike iz rimskega obdobja, vključno s portikom, termami (kopeli), gledališčem. Gledališče je nekoč lahko sprejelo okoli 2500 gledalcev.
V zgodnjem bizantinskem obdobju (4. do 6. stoletje našega štetja) je Herakleja postala pomembno škofovsko središče. Nekateri njegovi škofi so bili omenjeni v aktih prvih ekumenskih koncilov, vključno s škofom Evagrijem iz Herakleje v aktih koncila v Sardiki leta 343. Mestno obzidje, številne zgodnjekrščanske bazilike, škofova rezidenca in razkošen mestni vodnjak so nekateri ostanki tega obdobja. Tla v treh ladjah Velike bazilike so prekrita z mozaiki z zelo bogato cvetlično in figurativno ikonografijo; ti dobro ohranjeni mozaiki pogosto veljajo za enega najboljših primerov zgodnje krščanske umetnosti v regiji. V 4. in 6. stoletju so bila zapisana imena drugih škofov iz Herakleje. Mesto so oplenile ostrogotske sile, ki jim je leta 472 poveljeval Teoderik Veliki in kljub velikemu darilu mestnega škofa je bilo ponovno oplenjeno leta 479. Obnovljeno je bilo v poznem 5. in zgodnjem 6. stoletju. Toda v poznem 6. stoletju je mesto utrpelo zaporedne napade različnih plemen in na koncu so regijo naselila zgodnja slovanska ljudstva. Njegove cesarske stavbe so propadle in mesto je postopoma postalo majhno naselje in kot tako preživelo do približno 11. stoletja našega štetja.
Srednji vek V 6. in 7. stoletju je regija okoli Bitole doživela demografski premik, saj se je vse več slovanskih plemen naseljevalo na tem območju. Na mestu zapuščenega gledališča so v tem času zgradili več hiš. Slovani so okoli svoje naselbine zgradili tudi trdnjavo. Bitola je bila del Prvega bolgarskega cesarstva od sredine 8. do zgodnjega 11. stoletja, nato pa je ponovno postala del Bizantinskega cesarstva, nato pa je bila na kratko del Srbskega cesarstva v 14. stoletju. Verjetno je bilo v srednjem veku v mestu in okolici zgrajenih več samostanov in cerkva (od tod tudi njeno drugo ime Manastir).
V 10. stoletju je Bitola prišla pod oblast bolgarskega carja Samuela. V mestu je zgradil grad, ki ga je kasneje uporabljal njegov naslednik Gavril Radomir. Mesto je omenjeno v več srednjeveških virih. Kronika Ivan Skilica iz 11. stoletja omenja, da je cesar Bazilij II. požgal Gavrilov grad v Bitoli, ko je šel skozi in pustošil po Pelagoniji. Druga zlata bula (1019) Bazilija II. omenja, da je bitoljski škof odvisen od Ohridske nadškofije. V času vladavine Samuela je bilo mesto sedež bitolske škofije. V mnogih srednjeveških virih, zlasti zahodnih, je bilo ime Pelagonija sinonim za bitolsko škofijo. Po nekaterih virih je bila Bitola znana kot Herakleja, saj je nekoč Heraklejska škofija kasneje postala Pelagonska metropolitanska škofija. Leta 1015 je carja Gavrila Radomirja ubil njegov bratranec Ivan Vladislav, ki se je nato razglasil za carja in obnovil mestno trdnjavo. V spomin na to priložnost so v trdnjavo postavili kamniti napis, napisan v cirilici; v njem je omenjeno slovansko ime mesta: Bitol.
Med bitko pri Bitoli leta 1015 med bolgarsko vojsko pod poveljstvom vojvode Ivaca Bolgarskega in bizantinsko vojsko, ki jo je vodil strateg Jurij Goniciat, so Bolgari zmagali in bizantinski cesar Bazilij II. se je moral umakniti iz bolgarske prestolnice Ohrid, katere zunanja obzidje so takrat že prebili Bolgari. Nato je Ivan Vladislav prestolnico iz Ohrida preselil v Bitolo, kjer je ponovno postavil trdnjavo. Vendar je bolgarska zmaga le odložila padec Bolgarije pod bizantinsko oblast leta 1018.
Kot vojaško, politično in versko središče je Bitola igrala zelo pomembno vlogo v življenju srednjeveške družbe v regiji pred osmanskim osvajanjem sredi 14. stoletja. Na predvečer osmanskega osvajanja je Bitola (Monastir v osmanski turščini) doživela velik razcvet s svojimi dobro uveljavljenimi trgovskimi povezavami po vsem Balkanskem polotoku, zlasti z velikimi gospodarskimi središči, kot so Konstantinopel, Solun, Ragusa in Trnovo. Iz Bitole so prihajale in odhajale karavane z različnim blagom.
Osmansko obdobje
Od leta 1382 do 1912 je bila Bitola del Osmanskega cesarstva, takrat se je imenovala Manastir. Med osmanskim osvajanjem so v bližini mesta potekali hudi boji. Osmanska oblast je bila popolnoma vzpostavljena po smrti princa Marka leta 1395, ko je Osmansko cesarstvo ustanovilo Ohridski sandžak kot del Rumelijskega ejaleta in enega najzgodnejših sandžakov v Evropi. Preden je leta 1395 postala del Otomanskega cesarstva, je bila Bitola del kraljestva princa Marka. Sprva je bilo njegovo glavno mesto Bitola, kasneje pa Ohrid, zato so ga včasih imenovali Monastir in včasih Bitolski sandžak.
Po avstrijsko-osmanskih vojnah sta razvoj trgovine in splošna blaginja mesta upadla. Toda v poznem 19. stoletju je ponovno postalo drugo največje mesto v širši regiji južnega Balkana za Solunom.
Med letoma 1815 in 1822 je mestu vladal albanski Ali Paša kot del Ioaninskega pašaluka.
Med veliko vzhodno krizo (1875–78) je bilo takratno lokalno bolgarsko gibanje poraženo, ko je oborožene bolgarske skupine odvrnila Prizrenska liga, albanska organizacija, ki je nasprotovala bolgarskim geopolitičnim ciljem na območjih, kot je Bitola, ki so vsebovala albansko prebivalstvo. Kakorkoli, aprila 1881 je osmanska vojska zavzela Prizren in zatrla upor lige.L. Benson (2003) Yugoslavia: A Concise History, Edition 2, Springer, pp. 10-11, .
Leta 1874 je Manastır postal središče vilajeta Manastir, ki je vključeval sandžake Debra, Serfidze, Elbasan, Manastır (Bitola), Görice in mesta Kırcaova, Pirlepe, Florina, Kesriye in Grevena.
Bitola, tradicionalno močno trgovsko središče, je bila znana tudi kot mesto konzulov. V zadnjem obdobju osmanske vladavine (1878–1912) je imela Bitola konzulate dvanajstih držav. V istem obdobju so bile v mestu številne prestižne šole, vključno z vojaško akademijo, ki jo je med drugim obiskoval turški reformator Mustafa Kemal Atatürk. Leta 1883 je bilo v Manastiru 19 šol, od tega 11 grških, 5 bolgarskih in 3 romunske.AYE, Consulates of Macedonia, Monastir, 12th January 1883, no.44 and Thessaloniki, 8th February 1883, no.200 "Analytic census of the educational condition of Monastir from the early 19th century" from the book Educational and societal activity of the Hellenism of Macedonia of St. Papadopoulos, p.133-130 V Bitoli so poleg šol, kjer sta v 19. stoletju cvetela osmanizem in turcizem, odprli tudi šole različnih narodov. Te ustanove, ki so bile zelo učinkovite pri povečevanju stopnje izobrazbe in stopnje pismenosti, so povzročile oblikovanje kroga intelektualcev v Bitoli. Bitola je bila takrat tudi sedež številnih kulturnih organizacij.