Bukarešta ( ) je glavno mesto in kulturno, gospodarsko središče Romunije. Mesto leži na jugovzhodu države ob bregovih reke Dâmbovița. Nekdaj je bila Bukarešta znana kot citadela Dâmbovița.
Po evropskih standardih Bukarešta ni staro mesto, zgodovinarji domnevajo, da je bila ustanovljena šele leta 1459. Od tedaj se je mesto zelo spremenilo, leta 1862 je postalo glavno mesto Romunije in se postopno uveljavilo tudi kot kulturno središče. Eklektično mestno arhitekturo predstavljajo zgradbe raznih slogov različnih zgodovinskih obdobij, med seboj so pomešane zgradbe iz komunističnega obdobja, moderne, baroka itd. V obdobju med obema vojnama si je elegantna arhitektura elitnejše mestne četrti v Bukarešti prislužila naslov Mali Pariz oziroma Vzhodni Pariz (Micul Paris). Čeprav je bilo mnogo zgradb in območij zgodovinskega središča uničenih med drugo svetovno vojno, zaradi potresov in nato zaradi Ceaușescovega načrta sistemske prilagoditve države, so mnoge stavbe dobro ohranjene. V zadnjih letih je mesto doživelo gospodarski in kulturni razcvet.Bucica, 2000, p.6.
Etimologija Izvor romunskega imena București je negotov. Tradicija povezuje ustanovitev Bukarešte z imenom bucur, ki je bil po različnih legendah princ, izobčenec, ribič, pastir ali lovec. V romunščini koren besede bucurie pomeni 'veselje', ('sreča') in se domneva, da je dačanskega izvora.Ion I. Russu, Limba traco-dacilor, 1967, Editura științifică
Osmanski popotnik in raziskovalec Evlija Čelebi je domneval, da je bila Bukarešta imenovana po Abu Karișu iz plemena Kurajš. Leta 1781 je avstrijski zgodovinar Franz Sulzer trdil, da je ime povezano z besedami bucurie (veselje), bucuros (veselo) ali bucura (postati vesel), medtem ko je v knjigi iz 19. stoletja, ki je bila objavljena na Dunaju, domneva, da ime izhaja iz besede bukovie – bukov gozd.Georgescu et al., p.76-77
Prebivalci so Bukareščani (romunsko bucureștean).
Geografija
Bukarešta leži na bregovih reke Dâmbovița, ki se izliva v reko Argeș, pritok Donave. Več jezer, od katerih so najpomembnejša jezero Herastra, Floreasca, Tei in Colentina, je v severnih predelih mesta vzdolž reke Colentine, ki je pritok Dâmbovițe. Poleg tega je v središču prestolnice majhno umetno jezero Cișmigiu, obdano s parkom Cișmigiu. Ta park ima bogato zgodovino, saj so ga obiskovali pesniki in pisatelji. Odprt je bil leta 1847 in je narejen po načrtih nemškega arhitekta Carla F. W. Meyerja ter je glavni rekreacijski predel v središču mesta.
Poleg Cișmigiuja ima Bukarešta še park Herăstrău in botanični vrt. Herăstrău je v severnem delu mesta, okrog jezera Herăstrău, v njem je tudi Muzejska vas. Botanični vrt, ki je v soseščini Cotrocena nekoliko zahodno od mestnega središča, je največji te vrste v Romuniji, v njem raste več kot 10.000 vrst rastlin (veliko je eksotičnih); izvirajo iz parka kraljeve družine.Botanical Garden , onlinegallery.ro. Retrieved 13 October 2006.
Jezero Văcărești je v južnem delu mesta. Ima več kot 190 hektarjev, od tega 90 ha vode, v njem gostuje 97 vrst ptic, polovica je zaščitena z zakonom, in najmanj sedem vrst sesalcev. Jezero je obkroženo s stanovanjskimi stavbami in je posledica človeškega poseganja v naravo. Območje je bila majhna vas, ki jo je Ceaușescu poskušal spremeniti v jezero. Po rušenju hiš in gradnji betonskega bazena je bil po revoluciji leta 1989 načrt opuščen. Skoraj dve desetletji so se v zapuščenem zelenem prostoru otroci lahko igrali, prejšnji lastniki zemljišč pa so nasprotovali prenovi v športni center. Ponovni razvoj ni uspel in v naslednjih letih je zeleni prostor postal edinstveni habitat. Maja 2016 je bilo jezero razglašeno za naravni park Văcărești.
Bukarešta leži v jugovzhodnem koncu romunske planote na območju, ki ga je nekoč pokrival gozd Vlăsieik Ko je bil očiščen, je nastala plodna ravnina. Kot mnoga mesta je tudi Bukarešta zgrajena na sedmih gričih: Mihai Vodă, Dealul Mitropoliei, Radu Vodă, Cotroceni, Spirei, Văcărești in Sf. Gheorghe Nou.
Mesto ima površino 226 km². Nadmorska višina se giblje od 55,8 m na mostu čez Dâmbovițo v Cățelu v jugovzhodni Bukarešti in 91,5 m pri cerkvi Militari. Mesto je približno okrogle oblike, središče je na križišču glavnih osi sever−jug/vzhod−zahod na Univerzitetnem trgu. Mejnik za romunski kilometer nič je južno od Univerzitetnega trga pred cerkvijo Novi sveti Jurij (Sfântul Gheorghe Nou) na trgu svetega Jurija (Piața Sfântul Gheorghe). Polmer mesta, od Univerzitetnega trga do mestnih meja v vseh smereh se giblje od 10 do 12 km.
Do nedavnega so bile regije, ki obkrožajo Bukarešto, večinoma podeželje, po letu 1989 pa so se začela graditi predmestja v okolici Ilfovske županije. Leta 2010 naj bi začel veljati načrt Bukareški metropolitanski prostor, ki bi vključeval dodatne občine in mesta iz Ilfova in drugih sosednjih okrožij.
Podnebje Ob uporabi najblažje izoterme 0 °C za najhladnejši mesec ima Bukarešta vlažno celinsko podnebje Dfa po Köppnovi podnebni klasifikaciji. Pri uporabi izoterma −3 °C je podnebje stičišče med celinskim in skrajno spremenljivim toplim oceanskim in hladnim subtropskim. Zaradi svojega položaja na romunski planoti je lahko pozimi vetrovno. Zimske temperature pogosto padejo pod 0 °C, včasih celo do −20 °C. Poleti je povprečna temperatura 23 °C (povprečje za julij in avgust). Temperature v središču mesta so pogosto od 35 do 40 °C. Čeprav so povprečne količine padavin in vlažnost v poletnih mesecih nizke, se občasno pojavijo nevihte. Spomladi in jeseni so dnevne temperature med 17 in 22 °C, padavine spomladi pa so večje kot poleti, pogostejša pa so blažja obdobja dežja.
Upravna delitev Bukarešta ima v Romuniji poseben upravni status in ni del nobenega okrožja. Od leta 1968 je razdeljena na šest upravnih sektorjev (sectoare).Michael Cismarescu: Die verfassungsrechtliche Entwicklung der Sozialistischen Republik Rumänien 1965–1975. In: Jahrbuch des öffentlichen Rechts der Gegenwart, Band 24, 1975, ISBN 3-16-637762-X, S. 238. Sektorji in njihove soseske so: sličica|180px|Sektorji Bukarešte Sektor SoseskeSektor 1Aviatorilor, Aviației, Băneasa, Bucureștii Noi,Dămăroaia, Domenii, Dorobanți, Floreasca, Gara de Nord,Grivița, Pajura, Pipera, Primăverii, VictorieiSektor 2 Colentina, Iancului, Pantelimon, TeiSektor 3Balta Albă, Centru Civic, Dudești, Titan, VitanSektor 4Berceni, Olteniței, Timpuri Noi, VăcăreștiSektor 5Cotroceni, Ferentari, RahovaSektor 6Crângași, Drumul Taberei, Giulești, Militari
Vsak sektor ima 27-članski svet, mestno hišo in župana. Načrtuje se širitev mestnih meja: predvidena je vključitev majhnega mesta Otopeni, ki leži severno od Bukarešte.Birgitta Gabriela Hannover: Bukarest entdecken. 2008, S. 54.
Zgodovina Ustanovitev mesta, rezidenca vlaških princev thumb|hochkant|Odlok princa Rada 14. oktobra 1465 (faksimile) Bukarešta je prvič omenjena v listini iz 20. septembra 1459. Odlok je izdal vojvoda in poveljnik Vlad Țepeș z vzdevkom Drakula (Drăculea ).
V drugi polovici 15. stoletja se je Bukarešta razvila, ker se je po 1400 razvila obrt s kovači, lončarji in strojarji in kot Curtea (rezidenca princev) Vlaške. Princ Radu Lepi je 14. oktobra 1465 izdal listino o kraljevem prebivališču v Bukarešti.Offizielle Homepage von Bukarest (www.pmb.ro) vom 21. Juli 2008 . Mesto je postalo knežje in trgovsko središče, združeno z več naselji. Med letoma 1459 in 1625 je bilo na območju današnje Bukarešte 41 naselij.
Nato je Bukarešto kot prestolnico Vlaške zamenjalo mesto Târgoviște. Glavni trg je bil zgrajen okrog ulice Lipscani.
Osmansko obdobje Osmansko cesarstvo se je v 14. stoletju razširilo iz Male Azije na ozemlje današnje Romunije. Že leta 1394 je prva osmanska vojska napadla Donavo. Nato je kneževina Vlaška prvič postala zavezana plačevanju dajatev.Klaus Kreiser: Der osmanische Staat 1300–1922, Oldenbourg 2000, S. 21.
Pod osmanskim suzerenstvom je Bukarešta doživela razcvet zaradi prisotnosti sodišča in vračanja tujih trgovcev. Prebivalstvo se je povečalo in razvila se je urbana struktura s številnimi novimi stavbami. Leta 1545 je princ Mircea Ciobanul postavil prvo mestno obzidje v obliki palisade.Joachim Vossen: Bukarest – Die Entwicklung des Stadtraums. Von den Anfängen bis zur Gegenwart. Velik del kmetijskih zemljišč v okolici mesta je bil označen kot dežela mestnega prebivalstva (moșia orășenilor), označena z mejniki. thumb|Bukarešta 1717
Trideset let pozneje, leta 1574 in 1575, pa tudi leta 1594, se je prebivalstvo v Bukarešti povečalo kljub vse večjemu davku visoki porti. Poleg tega je sodelovala pri bojih Mihaela Hrabrega proti osmanski vojski.Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 13. Osvojil jo je veliki vezir Koca Sinan paša avgusta 1595 po bitki pri mestu Călugăreni. Izbruhnil je požar. Jeseni istega leta je bila druga bitka v bližini Bukarešte, med katero so se Turki umaknili in uničili del mesta. Zato se je knežji sedež do leta 1626 preselil v Târgoviște. Kmalu po prevzemu oblasti je princ Aleksandru Coconul 10. novembra 1626 rezidenco preselil nazaj v Bukarešto.
Po 1632 je princ Matej Basarab, zadnji iz vladajoče vlaške družine na prestolu, v Bukarešti zgradil številne stavbe. Zaradi napetega odnosa z Osmani se je princ okoli leta 1640 preselil v Târgoviște. Knežji sedež je ostal v Bukarešti. Naslednik Basaraba, princ Konstantin Șerban, se je maja 1654 ponovno preselil v Bukarešto. Naslednje leto je bil sedež današnje Narodne banke mesto upora pehote proti bojarjem. Ob nemirih se je princ Șerban umaknil v Târgoviște, preselil knežji sedež in mesto prepustil požaru.
Po ustoličenju je princ Georgij Gika 20. decembra 1659 knežji sedež prenesel v Bukarešto. V istem letu je bilo mesto pod pritiskom Osmanskega cesarstva in edina rezidenca vojvod. Bukarešta je tega leta postala deželni sedež Vlaške. Leta 1668 je princu v Bukarešto sledilo pravoslavno versko vodstvo. V tem obdobju se je prebivalstvo povečalo na približno 60.000 in se razširilo na 21 okrožij (mahalale). Takrat je bilo v mestu okoli 100 cerkva.So mutmaßt Med vladanjem Șerbana I. Cantacuzina in Constantina Brâncoveana je Bukarešta doživela daljše obdobje razcveta. Po naročilu knezov so zgradili prve bolnišnice, tiskarne, šole, številne cerkve, palačo Mogoșoaia in čudovito glavno cesto Podul Mogoșoaia. Moči lačen princ Brâncoveanu pa je tudi odpravil župana in mestni svet in si pridržal pravico do vladanja.Birgitta Gabriela Hannover, Bukarest entdecken, S. 42, 2008. thumb|Prenos mesta na Avstrijce, 1789
Ko so vladali Fanarioti (1716−1821), so bili prebivalci zaradi višjih dajatev in davkov, pa tudi nepotizma in korupcije ogroženi, tako da je to obdobje sinonim za izkoriščanje, korupcijo in slabo upravljanje. Nekoliko kasneje je Stephen Racoviță doživel upor. Čeprav je princ premagal upornike, so bili uvedeni nasilni povračilni ukrepi visoke porte.Sebastian Bonifaciu, Emanuel Valeriu: Bukarest von A bis Z, S. 16.
Člani knežje družine Ypsilantis so bili pomembni v Bukarešti. Med vladanjem Aleksandra Ypsilantisa je bilo narejenih veliko olepšav mesta in zgrajen prvi vodovod (1779). Princ je zaradi pogostega poplavljanja Dâmbovițe zgradil obvodni kanal. Hkrati se je v mestu začel prvi industrijski razvoj tovarn. Tako je bila leta 1764 zgrajena tovarna voska, leta 1766 za oblačila, leta 1767 papirnica. Leta 1811 je bilo v trgovini in obrti zaposlenih že 2981 ljudi.
Razvoj je bil za kratek čas prekinjen med rusko-turško vojno, ko je princ Nikolaj Mavrogenes 26. oktobra 1789 pobegnil iz mesta skupaj s približno tisoč vojaki. Mesto so dva tedna kasneje, 10. novembra 1789, zasedli Avstrijci in 4. avgusta 1791 je bil objavljen mir. V obdobju od leta 1793 do leta 1812 je bilo veliko raznih naravnih nesreč, požarov in epidemij.
Prehodno obdobje (1807 do 1861) thumb|Požar 1847 thumb|Revolucija 1848 Prvi bukareški mir se je končal 28. maja 1812, ko se je nadaljevala vojna med Rusijo in Osmanskim cesarstvom.