Nogometni klub Chelsea () je angleški nogometni klub iz jugozahodnega Londona. Klub, ki je znan pod vzdevkoma The Blues (angleško 'modri') in The Pensioners (angleško 'penzionerji'), nastopa v Premier League. V sezoni 2011/2012 so osvojili najprestižnejšo evropsko lovoriko Ligo prvakov, ki se je v njihovo kabino trofej vrnil v sezoni 2020/21. Klub je po velikem slavju zapustil najboljši igralec finala Lige prvakov Didier Drogba, ki se je vrnil Modrim leta 2014.
Zgodovina kluba 1900–1950 Klub je bil ustanovljen 10. marca 1905 v pubu The Rising (zdaj se imenuje SunThe Butcher's Hook) nasproti stadiona ob Fulham Roadu. Ustanovila sta ga brata Henry Augustus in Joseph Mears, na pobudo Freda Parkerja. Ker je okrožje Fulham že imelo nogometno moštvo so morali izbrati primerno ime. Odločali so se med London FC, Kensington FC in Stamford Bridge FC, a so vse zavrnili. Nato pa so klub poimenovali Chelsea F.C. po sosednjem okrožju imenovanem Chelsea.
29. maja 1905 so bili sprejeti v (Football League) Nogometno ligo. Pri izbiri barve dresov sta se brata Mears zgledovala po oblačilu, ki ga je na konjskih dirkah imel oblečen Lord Chelsea – modra in bela. Tako so postali dresi sestavljeni iz modre majice, belih hlač in temno modrih nogavic.
Prvo tekmo so odigrali leta 2. septembra 1905 proti Stockport Countyju in izgubili (1:0), so pa na domačih tleh debitirali proti Liverpoolu in zmagali (4:0).
Ekipo so sestavljali takratni zvezdniki, ki so prestopili iz drugih klubov. Na primer vratar William Henry "Fatty" Foulke, ki je v klubu ostal le leto dni ali pa George Hilsdon, ki je na prvi tekmi za Chelsea zadel pet golov in postal prvi član Chelsea, ki je zadel preko 100 golov in je eden izmed 7 nogometašev Chelseaja, ki jim je na prvi tekmi za klub uspelo doseči 5 zadetkov.
V času prve svetovne vojne, 1915, so se uvrstili v finale pokala FA, kjer pa so s 3 – 0 klonili proti Sheffield Unitedu. V naslednjih desetletjih se klub nikakor ni mogel prebiti v sam vrh angleškega nogometa.
Ob koncu druge svetovne vojne so želeli vodilni pri angleškem nogometu proslaviti mir s tekmami. Zato so Chelsejevi igralci igrali proti prvaku Sovjetske zveze Dinamu. Tekma se je končala neodločeno 3 – 3; na Stamford Bridgu pa se je zbralo rekordno število obiskovalcev – 100.000.
Kljub vsemu se klub ni mogel spraviti skupaj, vse do leta 1950, ko so na finalni tekmi igrali proti Arsenalu in po nekaj napakah izgubili. Naslednje leto je kazalo, da bodo izpadli iz prvenstva, a se jim je za las uspelo rešiti.
1950–1970 Leta 1952 je na mesto managerja prišel Ted Drake. Bivši igralec Arsenala in reprezentance je pričel z modernizacijo kluba na in ob igrišču. Najprej je spremenil klubski grb, izboljšal je program treningov, razširjena sta bila tudi mladinski program in program iskanja talentov. Namesto zvezdniških igralcev je pričel iskati igralce iz nižje lige. Vse ljubitelje kluba pa je pozval k večji vdanosti kluba. Prvi dve sezoni pod njegovim vodstvom sta bili neuspešni; prvo sezono so končali 19., leto pozneje pa na 8. mestu. V sezoni 1954/1955 pa se je vse spremenilo. Moštvo je držalo skupaj in tako so osvojili takratno (prvo ligo) First Division in to brez zvezdniških igralcev. Sezona pa je bila dobra tudi za mladince, ki so se prav tako znašli na vrhu. Kot prvaki naj bi igrali v Pokalu prvakov proti Švedom, a so zaradi nasprotovanj predstavnikov Football League in FA izstopili iz tekmovanja.
Naslednje sezone niso bile med njihovimi najboljšimi. Že v naslednji sezoni so končali šele na 16. mestu. Edina svetla točka je bil Jimmy Greaves, ki je zadel 122-krat , a vendar je bila ekipa močno oslabljena in sledilo je veliko izpadov na raznih tekmovanjih. Ted Drake je bil odpuščen, na njegovo mesto pa je prišel Tommy Docherty. V sezoni, ki jo je vodil so se vrnili kot podprvaki, z novim mladim moštvom med katerimi so bili Ron Harris, Bert Murray, Peter Bonetti in najboljši strelec v zgodovini kluba (z 202. goloma) Bobby Tambling.
V naslednji sezoni so se borili za Ligaški pokal, prvenstvo in pokal FA. Zmagali so v Ligaškem pokalu, v prvenstvu izgubili proti Manchestru in v pokalu FA proti Liverpoolu.
Leta 1966 so prvič po letu 1915 prišli v finale FA pokala in izgubili proti Tottenhamu. Tommy Docherty je bil zaradi odnosa do igralcev, nereda v slačilnici in slabimi odločitvami odpuščen. Nasledil ga je Dave Sexton.
Ustanovil je močno moštvo, ki je slovelo po pogumu in talentu. V sezoni 1969/70 jih je popeljal do tretjega mesta v prvenstvu ter finala pokala FA. Zmaga v pokalu je Chelsea prvič prinesla udeležbo v Pokal pokalnih zmagovalcev; kjer jih je čakal Real Madrid. Prva finalna tekma se je končala neodločeno (1 – 1), povratna tekma pa se je končala 2 – 1 za Chelsea, ki so prvič osvojili evropsko lovoriko.
1970–1990 Leta 1972 je bila izdana pesem Blue is The Colour, ki so jo peli člani moštva. Dosegla je 5. mesto na angleški lestvici singlov. Postala je ena najbolj znanih angleških nogometnih pesmi in za vedno povezana z moštvom iz tega obdobja.
Naslednje desetletje za klub ni bilo zelo uspešno. Po zamenjavi treh trenerjev, težav v komunikaciji igralcev in trenerjev, ter gradnjo vzhodne tribune so padali po lestvicah navzdol in imeli vedno slabše rezultate. Nekajkrat so se pobrali in tu pa tam zmagali, a še vedno so bili v težavah. Sezona 1982/83 je znana kot najslabša v zgodovini Chelsea. Po dobrem začetku, je moštvo naglo padalo po lestvici in prišlo na rob izpada v Third Division (takratno tretjo ligo). Slednje bi bilo za klub s finančnimi težavami lahko tudi usodno. Na predzadnji tekmi sezone so premagali soborce za obstanek - Bolton Wanderers. Neodločen izid na zadnji tekmi proti Middlesbroughu je zadostoval za obstanek. Izpada so se rešili za pičli dve točki.
Poletje 1983 je zaznamovano kot točka preobrata v zgodovini Chelsea. Manager John Neal je podpisal vrsto igralcev, ki so bili v prihodnje ključni elementi moštva. Prišli so Kerry Dixon, Pat Nevin, Nigel Spackman, Eddie Niedzwiecki in John Hollins. Dixon se je v napadu odlično ujel z Davidom Speediem, skupaj z Nevinom pa so v treh sezonah zadeli skoraj 200 golov. Z novo podobo so pričeli sezono 1983/1984 z zmago 5-0 nad Derby Countyjem, premagali so tudi Newcastle in postali prvaki Second Division (druge lige) z zmago proti Grimsby Townom.
V sezoni 1984/1985 so se znašli na 6. mestu (prve lige) First Division. Zaradi šibkega zdravja se je poslovil John Neal, nadomestil pa ga je John Hollins, ki je v svoji prvi sezoni boril za prvo mesto med prvaki, a so na koncu zaradi poškodb končali na 6. mestu. Nato je spet sledilo leto razočaranja. Klub je končal na 14. mestu, trener Hollins se je sprl z nekaterimi igralci, ki so klub tudi zapustili, posledično pa ga je moral zapustiti tudi on. Nasledil ga je Bobby Campbell. Ker so to sezono že izgubili, se niso dali in so se naslednjo sezono že vrnili med elito, saj so postali prvaki s 99 točkami in 17. točkami pred zasledovalci.
Sezono 1989/1990 so končali na 5. mestu. Drugič so zmagali v Full Members pokalu. Leto pozneje je odšel Campbell.
1990–2000 Nasledil ga je Ian Porterfield, ki je klub v sezoni 1991/92 popeljal dovolj visoko, da so se uvrstili v novoustanovljeno Premier ligo. Klub je zapustil sredi naslednje sezone. Nasledil ga je David Webb. Sezono so končali na 11. mestu. Po koncu sezone je Webba nasledil Glenn Hoddle.
1992. leta so ustanovili neprofitno organizacijo Chelsea Pitch Owners, ki je pet let pozneje kupila posestvo na katerem stoji stadion, klubske imenske pravice in igrišče. Temu je sledila prenova celotnega stadiona, namestitev sedežev po vseh tribunah in razširitev teh bližje igrišču.
Hoddlova uvodna sezona na mestu managerja v prvenstvu ni bila preveč uspešna, a so se uspeli izogniti izpadu. V isti sezoni so se uvrstili v finale pokala FA, kjer pa so izgubili s 4-0 proti prvakom - Manchester Unitedu. Hoddle je po sezoni 1995/1996 odšel na mesto selektorja Angleške reprezentance.
1996. leta je v klub prišel Ruud Gullit, ki je v klub pripeljal same vrhunske igralce: Gianluco Viallia (iz Juventusa), Franka Leboeufa, ter italijanska reprezentanta Gianfranca Zolo in Roberta Di Mattea. Postali so znani po dobri igri s tehnično podkovanimi igralci. Njihova prva sezona se je pričela z 6. mestom v prvenstvu in zmago v FA pokalu, za kar so dobili pokal po 26. letih. Roberto Di Matteo je na tisti tekmi dosegel najhitrejši zadetek v pokalih – zadel je že po 43 sekundah. Gullit je bil nenadoma odpuščen leta 1998 in na mestu trenerja ga je nasledil Gianluca Vialli. Bivši igralec je svojo kariero pričel z osvojitvijo dveh pokalov, sledila pa je še zmaga nad Realom Madridom v Evropskem Superpokalu. V sezoni 1998/1999 so končali brez osvojenih lovorik, a je bilo tretje mesto v prvenstvu dovolj za prvo uvrstitev v Ligo prvakov. Avgusta 1999 so premagali mnogo ekip in prišli do četrtfinala, do tekme z Barcelono. Prvo tekmo so dobili 3 – 1, povratna tekma pa se je končala v korist Barcelone 5 – 1 (po podaljških).
Moštvo Chelsea so sestavljali prvorazredni igralci,a so bili v sezoni 1999/2000 rezultatsko razmeroma nestanovitni, končali so na 5. mestu, kar je bilo razočaranje. Vialli je še drugič v štirih letih popeljal klub do naslova v pokalu FA – tokrat so na zadnji tekmi na Wembleyu pred njegovo prenovo premagali Aston Villo. Dodali so še Charity Shield (superpokal) po zmagi nad Manchester Unitedom.
2000–2009 Septembra 2000 je bil odpuščen Vialli. Nasledil ga je Claudio Ranieri, ki je klub popeljal na 6. mesto. Prodal je stare igralce in pripeljal nove - John Terry, William Gallas, Frank Lampard in Jesper Grønkjær so jih uspešno nadomestili. V drugi sezoni pod njegovim vodstvom so v Ligaškem pokalu izpadli v polfinalu, prav tako v finalu FA pokala proti Arsenalu, prvenstvu pa so še vedno držali 6. mesto. Zaradi tveganega finančnega položaja kluba niso mogli kupiti novih igralcev, vendar so v sezoni 2002/2003 v prvenstvu pristali na 4. mestu. Junija 2003 je Bates nepričakovano prodal klub, ki se je nahajal v finančni krizi. Kupnina je znašala 60 milijonov funtov, kar pomeni da je Bates ustvaril dobiček v višini 17 milijonov funtov. Klub je kupil za 1 funt leta 1982, njegov delež pa je skozi leta upadel na okoli 30%. Novi lastnik, ruski milijarder Roman Abramovič je prevzel tudi odgovornost za dolg v višini 80 milijonov funtov in ga kmalu v večini tudi odplačal. Zatem je za okrepitve zapravil skoraj 100 milijonov funtov. Pred sezono so tako prišli Claude Makélélé, Geremi, Glen Johnson, Joe Cole in Damien Duff. Nakupi so se obrestovali, končali so kot podprvaki, v ligi prvakov so prišli do polfinala, kjer jih je izločil AS Monaco. Raineri je bil odpuščen, klub pa brez lovorik.
Nasledil ga je José Mourinho. Njegova prva sezona 2004/2005 je bil za ekipo Chelsea najuspešnejša. Po zaostanku za Arsenalom so s pomočjo Franka Lamparda in Arjena Robbna prevzeli vodstvo in ga niso izpustili do konca sezone. Podrli so kar nekaj rekordov – zmagali so 29 tekem, osvojili 95 točk, prejeli le 15 zadetkov in 25-krat ohranili mrežo nedotaknjeno, kar pomeni da Petr Čech kar 1025 minut ni prejel zadetka. Poleg prvenstva so osvojili še Ligaški pokal, ko so februarja na Millenium stadionu v napeti tekmi v podaljšku s 3-2 odpravili Liverpool. Sezono pozneje so obranili naslov in za 18 točk vodili pred najbližjimi zasledovalci. Postali so prvi Londonski klub po letu 1930, ki mu je uspelo ubraniti naslov in 5. v zgodovini. Postavili so še dva rekorda. Na prvih šestih tekmah sezone so ohranili mrežo nedotaknjeno in postavili najboljši domači niz po Newcastle Unitedu iz sezone 1906/07 – 18 zmag in 1 neodločen izid.
thumb|318x318px|Frank Lampard, ki je igral za Chelsea do poletja 2014, je zabil največ golov in ima pravtako največ nastopov za Modre iz Londona.
20. septembra je klub zapustil José Mourinho, ki naj ne bi bil v dobrih odnosih z Romanom Abramovičem. Nasledil ga je Avram Grant, ki pa pri navijačih in igralcih ni bil najbolj priljubljen. Grant je bil odpuščen maja 2008.