thumb|Znak krščanstvaZgodnji kristjani so pri srečanju z drugimi verniki narisali lok in, če je druga oseba delila enako vero, so narisali drugi lok, ki sta skupaj predstavljala ribo ali ihtis, ki je eno od znamenj krščanstva.
Krščánstvo je monoteistična vera, ki temelji na tem, da je Jezus Kristus Božji Sin, ki je bil križan in tretji dan vstal od mrtvih za odrešenje človeštva, in čigar prihod kot mesija je bil prerokovan v Stari zavezi Svetega pisma. Njegovo osrednje sveto besedilo je Sveto pismo, sestavljeno iz Stare in Nove zaveze. Z več kot 2,3 milijarde pripadnikov je največje in najbolj razširjeno svetovno verstvo. Pripadniki krščanstva se imenujejo kristjani in predstavljajo večino prebivalstva v 120 državah in teritorijih. Simbol krščanstva je po načinu Jezusove smrti križ.
V skoraj dveh tisočletjih obstoja se je krščanstvo razcepilo na tri večje veje: katolištvo (1,3 milijarde pripadnikov), protestantizem (800 milijonov pripadnikov) in pravoslavje (300 milijonov pripadnikov).
Zgodovina Krščanstvo se je razvilo v 1. stoletju našega štetja, po Jezusovi smrti, sprva kot skupnost znotraj takratnega judaizma z vplivom helenizma. Apostol Pavel je predstavljal veliko vlogo v apostolski dobi. Odmik kristjanov od judovskih praks je pripomogel k uvedbi krščanstva kot samostojne vere.
V prvih stoletjih so cerkveni očetje začeli pisati apologetska dela za obrambo verskih tez. Med zgodnje cerkvene očete spadajo Ignacij Antiohijski, Polikarp, Justin Mučenik, Irenej Lyonski, Tertulijan, Klemen Aleksandrijski in Origen.
Krščanstvo je bilo preganjano s strani judovskih in rimskih oblasti, slednje se začne v času požara v Rimu leta 64. Rimski cesar Decij je začel prvo splošno preganjanje z ediktom leta 250, ko je zahteval, naj vsi (razen Judov) v cesarstvu žrtvujejo rimskim bogovom. Zadnja in najhujša faza preganjanja je bilo obdobje znano kot dioklecijanovo preganjanje, ki se je začelo leta 303.
Cesar Galerij je 30. aprila 311 v vzhodnorimski prestolnici Nikomediji izdal tolerančni edikt, s katerim je krščanstvo postalo dovoljena vera. Končalo se je preganjanje in ubijanje vernikov. Pred tem, leta 306, je cesar Konstancij Klor odpravil preganjanje kristjanov v zahodni polovici imperija. Le dve leti po izdaji tolerančnega edikta je Konstantin I. Veliki s podobnim milanskim ediktom razglasil versko strpnost in priznal krščanstvo. Uradna vera cesarstva je krščanstvo postalo v času Teodozija leta 391.
V začetku je bilo krščanstvo organizirano kot skupnost med seboj neodvisnih samostojnih (avtokefalnih) pa vendar usklajenih Cerkva. Pozneje so bili spori med različnimi Cerkvami vedno hujši, še zlasti med rimsko in grško Cerkvijo. To je pripeljalo do velike shizme - razkola na zahodno in vzhodno krščanstvo.
Krščansko verovanje thumb|right|250px|Krščanska cerkev - cerkev sv. Andreja, Makole Bog Kristjani kot monoteisti verjamejo, da obstaja en Bog, ki je popolno in neskončno bitje. Med njegove atribute štejemo večnost, nesnovnost, vsevednost, neskončno modrost, vsemogočnost, vseprisotnost, neskončno svetost, neskončno resničnost in zvestobo, nespremenljivost, neskončno dobroto, neskončno usmiljenost in neskončno pravičnost. Ta Bog je stvarnik vesolja.
Sveta Trojica
Sveta Trojica se nanaša na nauk, da je en Bog v treh neločljivih božjih osebah: Očetu, Sinu in Svetemu Duhu. V besedah Atanazijeve veroizpovedi je "Bog Oče, Bog Sin, Bog tudi Sveti Duh. In vendar niso trije bogovi, marveč je en Bog." https://opusdei.org/sl-si/article/atanazijeva-veroizpoved-quicumque/ Tri osebe se razlikujejo po tem, da Bog Oče ni narejen, ne ustvarjen, ne rojen; Bog Sin je samo od Očeta, ne narejen, ne ustvarjen, temveč rojen; Bog Sveti Duh je od Očeta in Sina (to je načeloma nauk zahodnih Cerkva, pravoslavci verjamejo, da Sveti Duh izhaja le iz Očeta, glej Filioque), ne narejen, ne ustvarjen, ne rojen, temveč izhaja od njiju.
Veroizpovedi thumb|right|250px|Govor na gori, slika Carla Blocha iz leta 1877 Jedrnate izpovedi prepričanj se imenujejo veroizpovedi. V začetku so nastale kot izpovedne molitve, ki so jih morali znati kandidati za prejem krsta (tako imenovani katehumeni. V prvih stoletjih se je izoblikovala apostolska veroizpoved, ki je najširje sprejeta veroizpoved med krščanskimi skupnostmi. Njene osrednje doktrine so: Vera v Sveto Trojico - Boga Očeta, Jezusa Kristusa kot Boga Sina in Svetega Duha Jezusovo križanje, smrt, spust v predpekel, vstajenje tretji dan po smrti, vnebohod Svetost Cerkve in občestvo svetnikov Odpuščanje grehov, vstajenje vseh ljudi ob poslednji sodbi in odrešenje vernih v večno življenje
Nicejska veroizpoved je bila oblikovana predvsem kot odgovor na arijansko herezijo na Prvem nicejskem koncilu leta 325 in razširjena na Prvem konstantinopelskem koncilu leta 381 v nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Prvi efeški koncil leta 431 je potrdil to veroizpoved kot vesoljno veroizpoved kristjanov.
Nekateri evangeličani sicer uporabljajo veroizpovedi v bogoslužjih oz. se z njimi substantivno strinjajo, a zavračajo njihovo nezmotljivost.
Jezus Osrednje verovanje krščanstva je vera v Jezusa kot Božjega Sina in Mesija (Kristusa). Kristjani verjamejo, da se lahko ljudje kljub grešnosti združijo z Bogom in dobijo odrešenje ter posmrtno večno življenje v nebesih.
Zgodovinsko je bilo mnogo nestrinjanj glede Jezusove narave, a načeloma kristjani verjamejo, da je Jezus učlovečen Bog in "pravi Bog in pravi človek".
Na podlagi kanoničnih evangelijev Mateja in Luka je Jezus bil spočet od Svetega Duha in rojen iz Marije Device.
Smrt in vstajenje thumb|right|250px|Slika Diega Velázqueza okoli leta 1632, ki prikazuje Kristusovo smrt na križu Kristjani vidijo Jezusovo vstajenje kot osrednji nauk vere in najpomembnejši dogodek v zgodovini. V 1. pismu Korinčanom piše apostol Pavel:
Če pa Kristus ni vstal, potem je prazno tudi naše oznanilo, prazna tudi vaša vera. ()
Krščanske Cerkve sprejemajo in učijo novozavezni opis dogodkov z zelo majhnim številom odstopanj med skupnostmi. Nekateri liberalni razlagalci Svetega pisma ne sprejemajo dobesednega telesnega vstajenja, saj vidijo zgodbo kot bogato metaforo in zgolj simbolno.
Poslednje stvari (eshatologija) Kristjani verjamejo, da je duša neumrljiva in da bo vse ljudi popolnoma pravično sodil Bog. V Katekizmu Katoliške Cerkve je pisano: 997: Kaj se pravi “vstati od mrtvih”? V smrti, ločitvi duše in telesa, zapade človekovo telo minljivosti (trohljivosti), medtem ko gre njegova duša naproti srečanju z Bogom, čeprav še ostane v čakanju na to, da bi bila spet zedinjena s svojim poveličanim telesom. Bog bo v svoji vsemogočnosti dokončno podelil neminljivo življenje našim telesom, ko jih bo z močjo Kristusovega vstajenja zedinil z našimi dušami. 998: Kdo bo vstal od mrtvih? Vsi ljudje, ki so umrli: »tisti, ki so delali dobro, bodo vstali k življenju, tisti pa, ki so delali hudo, bodo vstali k obsodbi« (; prim. ).
Običaji Med običaji so glavni krst, Evharistija (tudi znana kot sveto obhajilo ali obhajanje svete večerje), molitev (vključno z Gospodovo molitvijo, spoved, birma, pogrebno obredje, sveti zakon in verno izobraževanje otrok. Večina krščanskih skupnosti ima duhovnike - posvečene osebe, ki vodijo bogoslužja in delijo zakramente.
Bogoslužje
Bogoslužja tipično sledijo dani obliki in se imenujejo liturgija. Sveti Justin je v svoji Prvi apologiji (spisani okoli leta 150) opisal osnovno strukturo krščanskega liturgičnega bogoslužjaa. Opisal je nedeljsko zbiranje kristjanov, kjer so brali Sveto pismo, zlasti evangelije, nakar je sledila pridiga ali homilija. Skozi obred so vključene molitve, ki se pojavljajo v različnih oblikah. Psalmi, himne in bogoslužne pesmi so lahko pete.
Skoraj vse oblike bogoslužja vključujejo Evharistijo. Katoličani in pravoslavci verujejo v resnično prisotnost Jezusa pod materialnima podobama kruha in vina.
Zakramenti
V krščanstvu so zakramenti obredi, ki jih je zasnoval Kristus, in ki so vidna znamenja nevidne Božje milosti. Zlasti v vzhodnih Cerkvah se imenujejo svete skrivnosti.
Večina kristjanov pozna zakramenta krsta in evharistije (svete večerje), mnogi pa poleg tega še zakramente birme (maziljenja z miro), spovedi (odpuščanja grehov), duhovniškega posvečenja, zakona (poroke) in bolniškega maziljenja.
Razdelitev krščanstva Glejte glavni članek Seznam krščanskih denominacij.
Največja delitev krščanstva po številu vernikov, je delitev na vzhodno in zahodno krščanstvo. Naslednja delitev po številu vernikov, obsega šest najbolj različnih krščanskih denominacijskih družin (po velikosti): katolištvo, protestantizem, vzhodne pravoslavne Cerkve, anglikanstvo-starokatolištvo, orientalske pravoslavne Cerkve in asirstvo.
Znotraj teh denominacijskih skupin se nadaljuje delitev glede na pojmovanje krščanstva, obredje, navade, geografske značilnosti ... Tako se protestantizem deli na adventizem, anabaptizem, anglikansko cerkev, baptizem, kongregacionizem, luteranstvo, metodizem, binkoštništvo, prezbiterijanstvo in krščanski reformizem.
Razlike med katolištvom in protestantizmom - tabelarični prikaz
PRIMERJAVA: Rimskokatoliška cerkev Protestanti (večina reformiranih cerkva) Največji božji zapovedi -Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. () -Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. () -Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega srca, iz vse duše, z vsem mišljenjem in z vso močjo. () -Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe() Evharistija ali obhajanje Gospodove večerje Darovanje pri Sveti maši. Pri maši se pri povzdvigovanju kruh in vino fizično spremenita v telo in kri Jezusa Kristusa. Pojav je znan kot »transubstanciacija«. V evharistiji je živo prisoten Jezus Kristus. Simbolično Bogoslužje. Zgolj kot spomin na zadnjo večerjo. Kristusovo telo in kri so prisotni samo simbolično in v duhovnem smislu. Odpuščanje grehov Doseže se lahko samo z osebnim kesanjem pri duhovniku. Katoliki verjamejo, da prek duhovnika Bog odpusti grehe. Običajno se doseže z molitvijo k Bogu Očetu ali Jezusu, neposredno brez priprošnjika (Marije ali drugih svetnikov) Molitev K Bogu, prav tako se lahko zaprosi Marijo ali svetnika, da posreduje v njihovem imenu. Molitev je naslovljena zgolj na Boga in ne svetnike. Kot pravi Sveto pismo:
Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. ()
Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. () Marija Verovanje, da je bila samo Marija spočeta brez izvirnega greha (Marijino brezmadežno spočetje) in večno devištvo.
Cerkev meni, da je prav častiti Jezusovo mater Marijo in jo klicati na pomoč za posredovanje pri Bogu. Samo zaupanje v Jezusa kot Gospoda in Odrešenika. Naslanjanje na Sveto pismo: Jezus mu je dejal: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni. ()
Bog je namreč samo eden. Samo eden je tudi srednik med Bogom in ljudmi, človek Kristus Jezus. ()
Devica Marija ima precej manjšo vlogo. Je pa lahko, kot pri drugih Kristjanih, dober zgled vere v Boga.
Trditev, da je bila Marija brez greha, je zavrnjena. Le Kristus je brez greha. Tudi v njeno večno devištvo in brezmadežnost ne verjamejo. Marija, tako kot vsi ljudje, je izvirno podedovala greh. Svetniki Verovanje, da je prav častiti svetnike, če gre pri tem za molitev k edinemu Bogu preko (s pomočjo) svetnikov in podob. Posameznik naj moli k Bogu Očetu in / ali Jezusu, ne k svetnikom (ni posrednikov). Svetniki zgolj kot vzor čistega življenja. Kipi in čaščenje Kipi in slike Jezusa, Marije in posameznih svetnikov, se uporabljajo kot pripomoček za molitve. Podobe navadno najdemo v katoliških svetih prostorih. Vendar pa se pričakuje, da bodo verniki častili osebe, ki jih zastopajo kipi in ne kipe same. Mnogi menijo, da je sama prisotnost kipov v svetih prostorih oblika malikovanja (kršitev božje zapovedi: Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! ()