Fjodor Mihajlovič Dostojevski (, transliteracija: Fëdor Mihajlovič Dostoevskij), ruski pisatelj in prevajalec, * 11. november (30. oktober po ruskem koledarju) 1821, Moskva, Ruski imperij (sedaj Rusija), † 9. februar (28. januar) 1881, Sankt Peterburg, Ruski imperij (sedaj Rusija).Vse navedbe datumov v tem članku temljijo na gregorijanskem koledarju, razen če je navedeno drugače.
Pisateljska kariera Dostojevskega se je začela leta 1844, vendar so njegova glavna dela kot Zločin in kazen, Idiot, Besi ter Bratje Karamazovi nastala šele v 60-ih in 70-ih letih 19. stoletja. Dostojevski je napisal devet romanov, številne novele in črtice ter obsežen korpus neleposlovnih besedil. Njegov literarni opus opisuje politične, socialne in duhovne razmere v času Ruskega imperija, ki se je v 19. stoletju znašlo do temeljev v prekrajanju. Dostojevski je zaznaval in prikazoval konflikte, v katerih je pristal človek z nastopom moderne dobe. Osrednja tema njegovih del je bila človeška duša, katere vzgibe, notranje prisile in načine osvoboditve je preiskoval s sredstvi literature; Dostojevski velja za enega izmed najizvrstnejših psihologov v svetovni literaturi.Reinhard Lauer: Geschichte der russischen Literatur. Von 1700 bis zur Gegenwart. C. H. Beck, München 2000, ISBN 3-406-50267-9, str. 365. Stefan Zweig: Drei Meister. Balzac – Dickens – Dostojewski. Insel Verlag, Leipzig 1922, str. 113 Knjiga je izšla tudi v slovenščini: Stefan Zweig: Graditelji sveta. Prevedel Evald Flisar. Lipa, Koper, 1967.Steven G. Marks: How Russia Shaped the Modern World. From Art to Anti-Semitism, Ballet to Bolshevism. Princeton University Press, Princeton, NJ 2003, ISBN 0-691-09684-8, str. 100. Skoraj celoten njegov romaneskni opus je bil objavljen v obliki feljtona oziroma podlistka in od tod tudi kaže za ta žanr značilen kratek lok napetosti, zaradi česar je navkljub svoji večplastnosti in kompleksnosti celo za neizkušenega bralca lahko dostopen. Njegove knjige so bile prevedene v več kot 170 jezikov.Geir Kjetsaa: Dostojewskij: Sträfling – Spieler – Dichterfürst. VMA, Wiesbaden 1992, ISBN 978-3-928127-02-8, predgovor.
V drugi polovici 40-ih let 19. stoletja je bil Dostojevski blizu zgodnjemu socializmu in se je udeleževal srečanj kroga Petraševskega. Zaradi tega je bil leta 1849 prijet, obsojen najprej na smrt, nato pa – po spremembi kazni – na ječo in na vojaško službo v Sibiriji. Po izpustitvi leta 1859 je zopet začel graditi svoj pisateljski ugled, najprej z manjšimi deli in potem z Zapiski iz mrtvega doma. S svojim bratom Mihailom je ustanovil dva časopisa, Vremja in Epoha. Prvi je bil prepovedan, drugi pa je finančno propadel, zaradi česar je bil Dostojevski prisiljen pobegniti pred upniki v tujino, kjer je ostal tri leta. Dostojevski je trpel za epilepsijo, bil pa je tudi nekaj let zasvojen z igrami na srečo. Medtem ko so njegovi sodobniki Lev Tolstoj, Ivan TurgenjevAnton Seljak: Ivan Turgenevs Ökonomien. Eine Schriftstellerexistenz zwischen Aristokratie, Künstlertum und Kommerz. Pano, Zürich 2004, ISBN 3-907576-65-9. in Ivan Gončarov lahko pisali v pogojih materialne preskrbljenosti, so bile pri Dostojevskem zunanje okoliščine njegovega pisateljskega delovanja večji del življenja zaznamovane s finančno stisko.Andreas Guski:„Geld ist geprägte Freiheit“ – Paradoxien des Geldes bei Dostoevskij. V: Dostoevsky Studies. Band 16. Narr, 2012, ISSN 1013-2309, str. 7–57.Christian Kühn: Dostojewskij und das Geld. V: Deutsche Dostojewskij-Gesellschaft. Band 11. Clasen, 2004, ISSN 1437-5265, str. 111–138. Zadnjih deset let svojega življenja je preživel v urejenih finančnih razmerah in je bil deležen priznanja po vsej deželi.
Življenje in delo
Otroštvo in mladost
Plemiško ime »Dostojevski« kaže na vas Dostojevo pri Pinsku, danes v Belorusiji, ki je bila izročena v fevd enemu izmed prednikov Fjodorja Dostojevskega.Dostojewski. V: Enzyklo.de Deutsche Enzyklopädie. Pridobljeno 17. septembra 2014. Njegov oče, Mihail Andrejevič Dostojevski je bil zdravnik v moskovski Marijinski bolnici (rus. Мариинская больница) za revne. Njegov oče in ded sta bila grškokatoliška duhovnika, le-ti priznavajo papeževo avtoriteto, vendar obenem sledijo pravoslavnemu obredu. Predniki so pripadali neki litvanski plemiški veji šlahte.Andreas Kappeler: Rußland als Vielvölkerreich: Entstehung – Geschichte – Zerfall. str. 72. Neil Heims: Biography of Fyodor Dostoevsky. V: Fyodor Dostoevsky. Chelsea House, Langhorne, Pennsylvania 2005, ISBN 0-7910-8117-6, str. 9 f. Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 108. Podrobne informacije o genealogiji Dostojevskega nudi spletna stran: Fjodor Michailowitsch Dostojewski na Rodovid. Pridobljeno 11. decembra 2013. Mati Marija Fjodorovna, rojena Nečajeva, je izvirala iz premožne moskovske trgovske družine. Par je imel osem otrok, od katerih jih je sedem doseglo odraslo dobo. Po Mihailu (1820–1864) je bil Fjodor, ki se je rodil 11. novembra 1821 (po julijanskem koledarju 30. oktobra 1821), drugi otrok. Sledili so še Varvara (1822–1892), Andrej (1825–1897), Vera (1829–1896), Nikolaj (1831–1883) in Aleksandra (1835–1889).Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 106 f. Po napredovanju in povzdignjenju v plemiški stan si je Mihail Dostojevski lahko priskrbel posestvo v kraju Darovoje, 150 km oddaljenem od Moskve, kjer je družina nekaj let preživljala poletne počitnice.Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 80 f., 108.
Častihlepni oče je stremel za socialnim in finančnim vzponom ter se je z veliko zavzetostjo loteval izobrazbe svojih otrok.Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 108. Dostojevski je prejel osnovno izobrazbo najprej od svoje matere, ki je svoje otroke učila tudi francoščine.Konstantin Mochulsky: Dostoevsky. His Life and Work. Princeton University Press, 1967, ISBN 0-691-06027-4, str. 8. Neil Heims: Biography of Fyodor Dostoevsky. V: Fyodor Dostoevsky. Chelsea House, Langhorne, Pennsylvania 2005, ISBN 0-7910-8117-6, str. 10. Ruska pravoslavna vera je v družini igrala veliko vlogo. Mati je sinove opismenjevala z verskimi otroškimi knjigami in za namen njihove nadaljnje verske izobrazbe je v hišo prišel tudi diakon.Victor Terras: The Art of Crime and Punishment. V: Harold Bloom (ur.): Fyodor Dostoevsky’s Crime and Punishment. Chelsea House/Infobase Publishing, New York 2004, ISBN 0-7910-7579-6, str. 275. Katya Tolstaya: Kaleidoscope. F. M. Dostoevsky and the Early Dialectical Theology. Brill, 2013, ISBN 978-90-04-24458-0, str. Bruce Kinsey Ward: Dostoyevsky’s Critique of the West. The Quest for the Earthly Paradise. Wilfrid Laurier University Press, Waterloo, Ontario 1986, ISBN 0-88920-190-0, str.16 Robert L. Belknap: The Genesis of The Brothers Karamazov. The Aesthetics, Ideology, and Psychology of Making a Text. Northwestern University Press, Evanston, Illinois 1990, ISBN 0-8101-0845-3, str.19. Dostojevskega je kot otroka posebej ganila Jobova knjiga.Katya Tolstaya: Kaleidoscope. F. M. Dostoevsky and the Early Dialectical Theology. Brill, 2013, ISBN 978-90-04-24458-0, str. 50. Bil je knjižni molj in je med drugim požiral Deržavina, Karamzina, Žukovskega in Puškina, toda tudi Walterja Scotta ter popularno zabavno literaturo tistega časa.Konstantin Mochulsky: Dostoevsky. His Life and Work. Princeton University Press, 1967, ISBN 0-691-06027-4, str. 9 f. Francoščine se je učil med drugim z branjem Voltairove pesnitve La Henriade.Bruce Kinsey Ward: Dostoyevsky’s Critique of the West. The Quest for the Earthly Paradise. Wilfrid Laurier University Press, Waterloo, Ontario 1986, ISBN 0-88920-190-0, str. 16. Od leta 1833 dalje sta Fjodor in njegov brat Mihail najprej obiskovala francoski internat Monsieura Soucharda, leta 1834 pa sta bila prepisana v internat Leontija Ivanoviča Čermaka, ki je veljal za najboljšega v Moskvi.Joseph Frank: Dostoevsky. The Seeds of Revolt, 1821–1849. Princeton University Press, Princeton, New Jersey 1976, ISBN 0-691-06260-9, str. 33.
Študij in služba vojaškega inženirja sličica|Vojaška inženirsko-tehnična univerza, na kateri je študiral Dostojevski, je imela svoj sedež v Mihajlovskem dvorcu.
27. februarja 1837 je zaradi tuberkuloze umrla mati Dostojevskega v starosti 36-ih let.Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. xviii. Kmalu nato je Dostojevski opravil sprejemni izpit za ugledno Vojaško inženirsko-tehnično univerzo (rus. Военный инженерно-технический университет) v Sankt Peterburgu in pričel leta 1838 s svojim študijem.Donald W. Treadgold: The West in Russia and China. Religious and Secular Thought in Modern Times. Volume 1: Russia 1472–1917. Cambridge University Press, London, New York 1973, ISBN 0-521-08552-7, str. 203 Konstantin Mochulsky: Dostoevsky. His Life and Work. Princeton University Press, 1967, ISBN 0-691-06027-4, str. 10 f. Poleg tehničnih predmetov je študiral tudi rusko in francosko literaturo, med drugim Gogolja, Hugoja in Balzaca.Joseph Frank: Dostoevsky. The Seeds of Revolt, 1821–1849. Princeton University Press, Princeton, New Jersey 1976, ISBN 0-691-06260-9, str. 127. Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 1. George Sand ga je s svojimi spisi ogrela za idejo krščanskega socializma.Joseph Frank: Dostoevsky. The Seeds of Revolt, 1821–1849. Princeton University Press, Princeton, New Jersey 1976, ISBN 0-691-06260-9, str. 130. Joseph Frank: Dostoevsky. A Writer in His Time. Princeton University Press, Princeton, New Jersey 2010, ISBN 978-0-691-12819-1, str. 72. Kenneth A. Lantz: The Dostoevsky Encyclopedia. Greenwood Press, Westport, Connecticut 2004, ISBN 0-313-30384-3, str. 382. Zaznamovalo ga je tudi branje Schillerja.Christiane Schulz: „Ich habe Schiller auswendig gelernt“ – Das „geistige Ferment“ Schiller im Erzählwerk Dostojewskijs. V: Jahrbuch der Deutschen Dostojewskij-Gesellschaft. Jahrbuch 17, 2010, ISSN 1437-5265, str. 10–41. Konstantin Mochulsky: Dostoevsky. His Life and Work. Princeton University Press, 1967, ISBN 0-691-06027-4, str. 14. O recepciji Schillerja pri Dostojevskem: Michael Wegner: Fedor Dostoevsky und Friedrich Schiller. V: Michael Wegner (ur.): Erbe und Verpflichtung. Zur internationalen Wirkung der russischen und sowjetischen Literatur im 19. und 20. Jahrhundert. Schiller Universität, Jena 1985.