Bitka za Galipoli ali Dardanelska kampanja ali Obramba Galipolja (, ali ) je neuspela pomorska in kopenska vojaška operacija zavezniških sil (Velika Britanija, Francija in Rusko cesarstvo) med prvo svetovno vojno na Galipoljskem polotoku (danes Gelibolu) od 19. februarja 1915 do 9. januarja 1916, da bi se prebili skozi Dardanele. Kampanja velja za turško zmago.
Namen operacije je bil prisiliti Osmansko cesarstvo, da bi izstopilo iz vojne, in odpreti pomorsko pot do Rusije. Pomorska akcija se je začela 18. marca 1915, ker prvi napad vojnih ladij ni bil uspešen, akcijo 18. marca ponovijo vendar tudi ta ne da zadostnih rezultatov, zato se 25. aprila začne kopenski del operacije. Na obalah polotoka Galipoli se izkrcajo čete, ki jih sestavljajo večinoma Britanci, Avstralci in Novozelandci (ANZAC). Osmanska obramba je bila na začetku šibka, ponekod pa je sploh ni bilo, vendar se je kmalu okrepila. Zavezniške sile so se po več neuspelih ofenzivah umaknile in tako je polotok Galipoli 6. januarja 1916 zapustil zadnji vojak. Pobudnik operacije Winston Churchill je moral zaradi neuspeha operacije odstopiti.
V Turčiji velja za odločilni trenutek v zgodovini države. Mustafa Kemal Atatürk, ki se je povzpel kot poveljnik v Galipolju, je leta 1923 postal ustanovitelj in prvi predsednik Republike Turčije. Nekateri menijo, da je kampanja začetek avstralske in novozelandske nacionalne zavesti. Obletnica izkrcanja, 25. april, je znana kot dan Anzac, najpomembnejši spomin na vojaške žrtve in veterane v obeh državah, ki prekaša dan spomina (dan premirja).
Predhodni dogodki Črnomorski napad 29. oktobra 1914 sta dve nekdanji nemški vojni ladji, osmanski Yavûz Sultân Selîm in Midilli, izvedli črnomorski napad, v katerem sta bombardirali rusko pristanišče Odessa in potopili več ladij. 31. oktobra so Osmani vstopili v vojno in začeli kavkaško kampanjo proti Rusiji. Britanci so na kratko bombardirali utrdbe v Galipolju, napadli Mezopotamijo in preučevali možnost silovitega prehoda Dardanel.
Strategija Antante in Dardanele Preden je bila zasnovana operacija Dardanele, so Britanci načrtovali amfibijsko invazijo v bližini Alexandrette v Sredozemlju, idejo, ki jo je leta 1914 prvotno predstavil Boghos Nubar. Ta načrt je pripravil državni sekretar za vojno, feldmaršal Earl Kitchener, da bi osmansko prestolnico ločil od Sirije, Palestine in Egipta. Alexandretta je bila območje s krščanskim prebivalstvom in strateško središče osmanskega železniškega omrežja; njena osvojitev bi cesarstvo razdelila na dva dela. Viceadmiral Sir Richard Peirse, vrhovni poveljnik Vzhodne Indije, je 13. decembra 1914 ukazal kapitanu Franku Larkinu z ladje HMS Doris, da pride v Alexandretto. Prisotni sta bili tudi ruska križarka Askold in francoska križarka Requin. Kitchener je načrt pripravljal marca 1915, kar je bil začetek britanskega poskusa spodbujanja arabskega upora. Izkrcanje pri Alexandretti je bilo opuščeno, ker bi vojaško zahtevalo več virov, kot jih je Francija lahko namenila, politično pa Francija ni želela, da bi Britanci delovali v njeni sferi vpliva, kar je Velika Britanija sprejela leta 1912.
Do konca leta 1914 se je na zahodni fronti končala francosko-britanska protiofenziva prve bitke na Marni, Belgijci, Britanci in Francozi pa so v prvi bitki pri Ypresu v Flandriji utrpeli številne žrtve. Manevrska vojna se je razvila v jarkovsko vojno. Nemško cesarstvo in Avstro-Ogrska sta zaprla kopenske trgovske poti med Veliko Britanijo in Francijo na zahodu ter Rusijo na vzhodu. Belo morje na Arktiki in Ohotsko morje na Daljnem vzhodu sta bila pozimi zaledenela in oddaljena od vzhodne fronte; Baltsko morje je blokirala Kaiserliche Marine (cesarska nemška mornarica), vhod v Črno morje skozi Dardanele pa je nadzorovalo Osmansko cesarstvo. Medtem ko so Osmani ostali nevtralni, so se lahko oskrba v Rusijo pošiljala skozi Dardanele, vendar so bili pred vstopom Osmanov v vojno ožine zaprte; novembra so Osmani začeli minirati vodno pot.
Francoski politik Aristide Briand je novembra predlagal napad na Osmansko cesarstvo, vendar je bil ta predlog zavrnjen, poskus Britancev, da bi podkupili Osmane, da bi se pridružili strani Antante, pa je prav tako propadel. Kasneje istega meseca je Winston Churchill, prvi lord admiralitete, predlagal pomorski napad na Dardanele, deloma na podlagi napačnih poročil o moči osmanskih čet. Churchill je želel v operaciji pri Dardanelih uporabiti veliko število zastarelih bojnih ladij, ki niso mogle delovati proti nemški floti na odprtem morju, z majhno okupacijsko silo, ki bi jo zagotovila vojska. Upali so, da bo napad na Osmane v vojno na strani Antante potegnil tudi Bolgarijo in Grčijo. 2. januarja 1915 je veliki knez Nikolaj I. zaprosil Veliko Britanijo za pomoč proti Osmanom, ki so bili na pohodu na Kavkazu. Začelo se je načrtovanje pomorske demonstracije v Dardanelih, da bi osmanske čete preusmerili s Kavkaza.
Mornariški napad
17. februarja 1915 je britansko hidroplan z ladje HMS Ark Royal opravilo izvidniški polet nad ožino. Zjutraj 18. marca 1915 se je pred obalo Galipolija pojavilo močno zavezniško ladjevje, ki ga je sestavljalo: 31 bojnih ladij, 3 bojne križarke, 24 križark, 25 rušilcev, 8 monitorjev, 14 podmornic ter še okoli 50 spremljevalnih ladij. Anglo-francosko ladjevje je ob svojem prihodu začelo nemudoma bombardirati osmanske utrdbe ob vsej vzhodni obali Galipolija. Kot se je kasneje izkazalo, bombardiranja niso bila vedno uspešna. Čeprav je ladjam uspelo uničiti marsikatero trdnjavsko topništvo, so premične baterije večinoma ostale nedotaknjene in so tekom spopadov odločno odgovarjale na britanski ogenj. Prav zaradi njih so imeli zavezniki največ izgub. Do glavnega napada je prišlo 18. marca, 18 bojnih ladij s spremstvom rušilcev in križark se je zbralo na najožjem delu Dardanel, da bi pričelo obstreljevati osmanske utrdbe, ki so se izognile predhodnemu obstreljevanju. Med obstreljevanjem so ladje doživele le malo škode, saj je bil osmanski topniški ogenj izredno nenatančen, nato pa je nenadoma prišlo do katastrofe. Francoska bojna ladja Bouvet je zaplula na vodno mino, ki so jo deset dni prej postavili osmanski minopolagalec Nusret. Ladja se je po nekaj minutah prevrnila z vso posadko na palubi, nastala je zmeda, v kateri sta mino zadeli še ladji HMS Irresistible in HMS Inflexible. Na pomoč jima je priskočila ladja HMS Ocean, vendar je tudi ta naletela na mino in se nato kmalu potopila. Med napadom sta bili težje poškodovani tudi francoski bojni ladji Suffren in Gaulois.
Med celotno pomorsko operacijo, ki je trajala, do 9. januarja 1916 so zavezniki izgubili 6 bojnih ladij; 3 bojne ladje in 1 križarka so bile težje poškodovane, potopil se je tudi en rušilec in 8 podpornic. Čeprav so izgubili večinoma stare ladje so izgube zaveznike prepričale, da sovražnika ni mogoče premagati samo z uporabo mornarice, ampak da bo treba v prihodnje na kopno poslati pehoto. Umik anglo-francoske mornarice je osmanskim braniteljem dvignil moralo, saj so resnično verjeli, da so zmagali v bitki in to ravno v pravem trenutku saj je osmanskemu topništvu že začelo primanjkovati granat.
Priprave na izkrcanje thumb|right|250px|Bitka za Galipoli, februar–april 1915 Po spodletelem mornariškem napadu se je britanska admiraliteta odločila, da na kopno pošlje pehoto in doseže končno zmago. Za to nalogo je bil imenovan general sir Ian Hamilton, ki je v Egiptu zbral armado, treba za to nalogo. Ta je bila večinoma sestavljena iz avstralskih in novozelandskih čet, ki so jih v začetku leta 1915 urili za odhod na zahodno fronto. Te enote so združili v ANZAC (Australian and New Zealand Army Corps) dodal pa jim je še enote britanske vojske, marince in francoske ekspedicijske sile.
Čeprav je osmanska obramba zdržala bombardiranje mogočne britanske mornarice, ni bilo časa za slavje. Osmanski generali so se dobro zavedali, da bo slej kot prej prišlo do izkrcanja pehote, zato se je bilo treba na prihod sovražnika kar se da dobro pripraviti. Zato so poveljstvo nad vojsko prepustili Ottu Limanu von Sandersu. Ta se je takoj lotil dela in vzdolž obal polotoka Galipoli postavili nešteto opazovalnic in strelskih jarkov. Na obalah, za katere je predvideval, da bo prišlo do izkrcanja zavezniških čet pa je ukazal postavili žične ovire, različne pasti in mine.
Desant thumb|250px|left|Obala V, fotografija je bila posneta iz parnika SS River Clyde, ki so ga med izkrcanjem poizkušali uporabiti kot nekakega trojanskega konja, operacija je spodletela med izkrcanjem je umrlo več kot 700 vojakov, 25. april 1915 Do desanta je prišlo v zgodnjih jutranjih urah 25. aprila 1915, izkrcanje je potekali na dveh različnih mestih. Prvo je potekalo pri rtu Helles (odsek Helles) na skrajnem jugi polotoka Galipoli. Na tem mestu so se izkrcale britanske čete. Izkrcanje je potekalo na petih različnih odsekih, ki so se imenovali: S, V, W, X in Y. Na odseku Y je izkrcanje potekalo brez problemov, vojaki so se brez boja celo sprehodili do bližnje vasi Krithia, ki je bila zapuščena. Naslednji dan so se stvari popolnoma spremenile, zaradi močnega osmanskega ognja so se morali umakniti in se nato nikoli več niso vrnili. Do glavnega izkrcanja je prišlo na obalah V in W. Zaradi načina izkrcanja, vojaki so se izkrcali iz majhnih odprtih čolnov ali skozi ozka vrata parnikov, so bile izgube velike, osmanski strojnični ogenj je pokosil mnogo vojakov še preden so ti prišli do prvih žičnih ovir. Prvega dne izkrcanja so bile izgube na teh dveh odsekih kar 70%, prav zaradi tako velikih izgub in pomakanja moštva se enote v naslednjih dneh niso upale oddaljiti od obale in napredovati v notranjost. Prav to so izkoristili Osmani, ki so iz zaledja pripeljali okrepitve in na strmih hribih, ki so obdajali obalo, zgradili jarke in bunkerje, ponoči pa so se z bajonetnimi napadi podajali v napol samomorilske napade. Izkrcanje na odsekih S in X je potekalo brez težav, britanske četo so po kratkotrajnem ognju pregnale 15 branilcev, nato pa se je njihovo napredovanje ustavilo, saj je bila njivo naloga le zavarovati boke ter nato počakati čete iz odsekov V in W. Nasproti odseka S pri Kum Kaleju na azijski strani Dardanel so se izkrcale francoske čete. Ker je šlo za slepilni napad tam niso ostale dolgo, po nekaj urah so se vkrcale in odpravile na Galipoli kjer so podprle britanske sile. Med nekajurno akcijo jim je uspelo zajeti okoli 500 ujetnikov brez ene same žrtve. thumb|250px|right|Odsek ANZAC kmalu po izkrcanju.
Drugo izkrcanje je potekalo nekoliko bolj severno od prvega in sicer pri rtu Gabe ob Egejskem morju. Imenovalo se je odsek Z, vendar je nato kmalu dobilo oznako ANZAC, ker so se tam večinoma izkrcale avstralske in novozelandske čete. Priprave na izkrcanje so se začele ob 3:30, prvi val pa je na obalo prišel ob 4:30. Tam je naletel na močen osmanski ogenj, ki pa zaradi nenatančnosti med napadalci ni povzročil večjih izgub, branitelji obale so bili kmalu pregnani. Nekoliko manj sreče so imeli severno in južno od glavnega desanta. Tam so vojaki naleteli na močno osmansko obrambo, tako da se je na obalo uspelo prebiti le manjšemu številu vojakov. Ostali so ostali ujeti na odprtih čolnih in so jih reševali še več dni po glavnem desantu. Kmalu po izkrcanju pa so se začela pojavljati tudi drugi problemi, poveljniki niso našli svojih enot, pri napredovanju pa niso znali locirati svojega cilja, zato so splezali na prvi hrib, katerega so videli in ko so prišli na vrh, so imeli kaj videti. Na marsikaterem mestu je zavezniške položaje od osmanskih ločeval prepad ali pa neprehoden teren, zato se je napredovanje nemudoma ustavilo. Ta čas so izkoristili branilci, da so iz zaledja pripeljali okrepitve, zgradili pa so tudi številne jarke in ovire.
Prve bitke thumb|250px|left|Eden izmed številnih nesmiselnih jurišev, ki so se po navadi končali s tisoče mrtvimi. thumb|250px|right|Turški vojaki so se med bitko izkazali kot odlični vojaki.