thumbnail|desno|Tirensko morjeSlika NASA
Tirensko morje (/ tɪˈriːniən /; italijansko Mar Tirreno [mar tirˈrɛːno], francosko Mer Tyrrénienne [mɛʁ tiʁenjɛn], sardinsko Mare Tirrenu, korziško Mari Tirrenu, sicilsko Mari Tirrenu, neapeljsko del Mare Tirreno) je del Sredozemskega morja ob zahodni obali Italije. Imenovano je po Tirencih, ljudstvu, ki ga nekatere teorije istovetijo z Etruščani.
Geografija Morje omejujejo otoki Korzika in Sardinija (na zahodu), Apeninski polotok (italijanske dežele Toskana, Lacij, Kampanija, Bazilikata in Kalabrija) na severu in vzhodu ter otok Sicilija (na jugu). V Tirenskem morju so številni manjši otoki, kot so Capri, Elba, Ischia in Ustica, ki pripadajo Toskanskemu, Pontinskemu ali Neapeljskemu oz. Flegrejskemu otočju. Osem Eolskih otokov (med njimi Lipari ter Ustica so v južnem delu morja, severno od Sicilije.
Največja globina morja je 3785 metrov. Tirensko morje leži v bližini stičišča afriške in evrazijske plošče; zato v njenih globinah najdemo gorske verige in aktivne vulkane, kot so Marsili, Palinuro in Vavilov.
Na vzhodni (italijanski) obali Tirenskega morja oz. jugozahodni obali Apeninskega polotoka so večji zalivi Gaeta, Pozzuolski zaliv, Neapeljski zaliv, Salernski zaliv, Zaliv Policastro in zaliv Svete Eufemije.
Obseg Mednarodna hidrografska organizacija takole določa meje Tirenskega morja: V Mesinskem prelivu: črta, ki povezuje severno skrajnost rta Paci (15°42′E) z vzhodno skrajnostjo otoka Sicilije, rt Peloro (38°16′N). Na jugozahodu: linija, ki poteka od rta Lilibeo (skrajno zahodna točka Sicilije) do skrajno južne točke rta Teulada (8°38′E) na Sardiniji. V Bonifacijskem prelivu: linija, ki povezuje zahodno skrajnost rta Testa (41°14′S) na Sardiniji in jugozahodno skrajnost rta Feno (41°23′N) na Korziki. Na severu: linija, ki povezuje rt Corse (rt Grosso, 9°23′E) na Korziki, z otokom Tinetto (44°01′N 9°51′E) in od tam skozi otoke Tino in Palmaria do točke San Pietro (44°03′N 9°50′E) na obali Italije.
Izhodi Iz Tirenskega morja (od severa proti jugu) so štirje izhodi: Izhod Lokacija Širina Zveza z: Korziški preliv med Toskano in Korziko okoli 80 km Ligursko morje Bonifacijski preliv med Korziko in Sardinijo 11 km Balearsko/Sardinsko morje oz. zahodno Sredozemsko morje Sicilski preliv med Sardinijo in Sicilijo okoli 290 km Balearsko/Sardinsko morje in Sicilsko morje Mesinski preliv med Sicilijo in Kalabrijo na prstu Italije 3 km Jonsko morje > Libijsko morje
Kotlina Tirenska kotlina je razdeljena na dve kotlini (ali planoti), Vavilovo in Marsilijevo planoto. Ločuje ju podmorski greben, znan po imenu Isselov most, po Arturu Isselu, italijanskem geologu, paleontologu iz Genove.
Geologija Tirensko morje je kotlina, ki je nastala zaradi odmika kalabrijske plošče proti jugovzhodu med neogenom. Epizode hitrega in počasnega umika jarka so najprej oblikovale kotlino Vavilov in nato kotlino Marsili. Podmorski vulkani, ki so nastali zaradi umika jarka, podaljšajo površino plošče, kar omogoča, da se plašč dvigne pod površino in delno stopi. Na magmatizem tukaj vplivajo tudi tekočine, ki se sproščajo s plošče.
Hidrologija Ker je celotno Sredozemlje z Atlantikom povezano le prek ozke Gibraltarske ožine, so plime in oseke komaj izražene. Trenutne razmere v morju skoraj izključno določajo dolgotrajni sezonski tokovi, ki pa so razmeroma šibki. Močnejši tokovi se pojavljajo predvsem v povezavah z drugimi morji. Bonifacijski preliv ima močne tokove, prav tako Mesinski preliv. V slednjem so ti še posebej izraziti, saj so plimovanja v Tirenskem morju na severu in v Jonskem morju na jugu nasprotna, tako da se visoka voda v enem morju sreča z nizko v drugem in se smer pretoka spreminja s plimovanja.
Voda v Tirenskem morju v bistvu teče od juga proti severu v vseh globinah. Za Tirensko morje so v primerjavi z drugimi sredozemskimi kotlinami značilne izrazito barotropne razmere, v katerih posamezne plasti vode krožijo podobno. Pozimi je v vseh vodnih plasteh jasno kroženje v nasprotni smeri urnega kazalca. Ta spomladi in poleti oslabi, poleti pa je površinski tok v nasprotni smeri. Voda teče skozi vse leto v vseh globinah od Tirenskega morja proti severu v Ligursko morje.
Površinska voda prihaja z alžirskim tokom iz zahodnega odprtega Sredozemlja. V Tirenskem morju se vrti v nasprotni smeri urnega kazalca, preden se izlije v Ligursko morje. Sestavljen je iz spremenjene atlantske vode s temperaturo približno 16,5 stopinj in slanostjo 36,5.
Območje srednje vode na globini približno 200 do 600 metrov sestavlja sredozemska vmesna voda (MIW), ki ima temperaturo 14,5 stopinj in slanost 38,75. Izvira iz vzhodnega Sredozemlja na Levantu, iz odprtega Sredozemlja na sardinski obali pa teče proti severu v Tirensko morje, kjer tvori vrtinec. Spomladi zahodno sredozemska globoka voda (WMDW) teče po morskem dnu od Levjega zaliva na globini približno 1500 do 3000 metrov v Tirensko morje.
Velike reke, ki se izlivajo v morje, so Arno in Tibera, pri čemer ima Tibera v povprečju večjo količino vode, vendar Arno kaže očitno izrazitejše razlike med visoko in nizko gladino in včasih lahko daleč preseže Tibero v smislu prostornina vode. Neposredno v morje teče v povprečju 1225 m³ / s sladke vode.
Otoki
Večji otoki v Tirenskem morju, ki ga obenem tudi omejujejo: Korzika Sardinija Sicilija in manjši, ki pripadajo Toskanskemu, Pontinskemu, Neapeljskemu s Flegrejskim ali Eolskem otočju (navedeni večji od ~1 km²) Elba Ischia Capri Ustica
Lipari Salina Vulcano Stromboli Gorgona Giannutri Filicudi Alicudi Panarea Pianosa Capraia Montecristo Giglio Ponza Ventotene Gavi Procida Palmarola Zannone
Pristanišča Glavna pristanišča Tirenskega morja v Italiji so: Neapelj, Palermo, Civitavecchia (Rim), Salerno, Trapani in Gioia Tauro. Na Korziki je najpomembnejše pristanišče Bastia.
Čeprav se pogosto uporablja izraz 'pristanišče Rim', v Rimu dejansko ni pristanišča. Izraz se nanaša na pomorske objekte v mestu Civitavecchia, približno 68 km severozahodno od Rima, nedaleč od letališča.
Giglio Porto je majhno otoško pristanišče na tem območju. Pomembno je postalo, ko je Costa Concordia nasedla blizu obale Giglio in potonila. Ladjo so kasneje ponovno sestavili in odvlekli v Genovo za razrez.
Vetrovi V grški mitologiji se domneva, da so v pečinah nad Tirenskim morjem nastanjeni štirje vetrovi, ki jih je zadrževal Eol. Vetrovi so Mistral iz doline Rone, Libeccio z jugozahoda ter Sirocco in Ostro z juga.
Živalstvo thumb|Podvodni svet ob obali Sicilije thumb|Progasti delfini ob severni obali Sicilije Biogeografsko severno Tirensko morje tvori provinco skupaj z Ligurskim morjem in Levjim zalivom. Južnotirensko morje se šteje kot ločena provinca ali v kombinaciji z Jonskim morjem. Delno se na Mesinski preliv samostojno gleda kot na provinco zaradi njene posebne sestave ekosistema. Na splošno so vrste enakomerno porazdeljene po Sredozemlju z le majhnimi regionalnimi razlikami.Carles Bas: The Mediterranean: a synoptic overview in: Contributions to Science, 5 (1): 25–39 (2009) S. 32–37 als pdf Tu so največje razlike med posameznimi morskimi bazeni kot med severnim in južnim Sredozemljem. Različni valovi priseljevanja iz Atlantika in Črnega morja so v Sredozemlje prinesli zmerne ali subtropske in tropske vrste, ki so zdaj razširjene glede na prevladujoče podnebje. Severne regije imajo bistveno manj subtropskih vrst kot južne regije.
Morje ima na splošno nizko bioproduktivnost v primerjavi s Sredozemljem. Tu je izjema le Mesinski preliv. V samem morju nad celinskim šelfom špari proizvajajo največjo biomaso rib s 520 kg / km², sledijo sardele (340 kg / km²), bradači (180), osliči (170), skuša (120) in inčun (40). V primerjavi s preostalim delom Sredozemlja so sardele in inčuni precej redki, medtem ko so Centracanthidae (menole) pogostejše v Tirenskem morju kot v drugih sredozemskih bazenih. Nad celinskim pobočjem sta razmeroma pogosta bledo rdeča globokomorska kozica Aristeus antennatus (20 kg / km²) in jastog (10). Dolgo časa raziskovalci niso sumili, da v breznih globokega morja sploh ni življenja, saj je tam življenje med mesinsko krizo slanosti popolnoma izumrlo in nobena selitvena vrsta iz Atlantika ni mogla prečkati 900 metrov plitvega praga na Gibraltarski ožini. Obstoj globokomorske favne zdaj velja za gotovo, vendar je bistveno revnejša kot v Atlantiku. Iz globokega morja se nakazujejo škrgasti morski psi s topim nosom in ostronogi morski psi s koničastimi glavami, ki se kot lovec dna med drugim prehranjujejo z ostanki kitov. V regiji so prisotni brazdasti kiti.Paul A. Tyler: The Peripheral Deep Seas in: ders. (Hrsg.): Ecosystems of the deep oceans Elsevier, 2003 ISBN 0-444-82619-X S. 282
Vrste so predvsem bogate na kamnitih območjih ob obali z dragocenimi koralnimi biocenozami, jastogi in špari. Te biotske skupnosti, ki se pojavljajo v globinah od približno 20 do 1200 metrov, so še posebej pomembne za celotno Sredozemlje. Obala Sardinije, Sicilije in Kalabrije so tukaj še posebej biološko pomembne. Bonifacijev preliv in zlasti Mesinski preliv s svojim raznolikim terenom in zapletenimi hidrološkimi razmerami tvorijo življenjski prostor za sorazmerno veliko vrst in so tudi pomembna drenažna območja v različnih sredozemskih bazenih.Peter Heslenfeld, Council of Europe: Corridors and ecosystems: coastal and marine areas Council of Europe, 2003 ISBN 92-871-5258-6 S. 16–17 V Tirenskem morju živijo različne globokomorske korale. Za vrsto Madrepora oculata iz družine Oculinidae je Carl Linnaeus naredil prvi opis na podlagi primerkov s Sicilije in Tirenskega morja. Pogosto so na globini med 200 in 1200 metri osebki Desmophyllum dianthus iz družine Caryophylliidae. Korale iz rodu Lophelia so redkejše in propadajo, vendar so na primer prisotne tudi na obali Sicilije.Marco Taviani et al.: Deep coral growth in the Mediterranean: an overview in: André Freiwald, J. Murray Roberts: Cold-water corals and ecosystems Springer, 2005 ISBN 3-540-24136-1 S. 139
Zgodovina Antika in zgodnji srednji vek thumb|Grška (rdeča), feničanska (rumena) in druga (siva, zlasti etruščanska) mesta na območju Tirenskega morja, 800–600 pr. n. št.. Tirensko morje na vseh obalah obkrožajo naseljena območja z dolgo zgodovino naseljevanja. Razen Rimskega cesarstva nobeni oblasti do modernega časa ni uspelo samostojno pridobiti nadzora nad tem morjem. Osrednja sporna območja so bila vedno velika vodna površina v sredini in dve ožini (preliva), ki sta predstavljali izhod v Ligursko morje in odprto Sredozemlje.Fernand Braudel: Mediterranean and the Mediterranean World in the Age of Philipp II. Vol. 1 University of California Press, 1996 ISBN 0-520-20308-9 S. 120–122