Otto Wilhelm Rudolf Caracciola (splošno znan kot Rudolf Caracciola ())Bolsinger and Becker (2002), str. 63, nemški dirkač, * 30. januar 1901, Remagen, Nemčija, † 28. september 1959, Kassel, Nemčija.
Caracciola je bil nemški avtomobilistični dirkač. Trikrat je osvojil naslov evropskega avtomobilističnega prvaka, predvojne različice sedanjega Svetovnega prvenstva Formule 1, s čimer je rekorder po številu naslovov. Prav tako trikrat je osvojil naslov evropskega prvaka v gorskih dirkah, dvakrat s športnim dirkalnikom in enkrat z dirkalnikom tipa Grand Prix. Caracciola je tekmoval za moštvo Mercedes-Benza v času prvotne dominacije Srebrnih puščic, ki so dobile ime po srebrni barvi dirkalnikov, za moštvo je sodeloval tudi pri postavljanju kopenskih hitrostnih rekordov. V Nemčiji je dobil vzdevek CaratschReuss (2006), str. 20, znan pa je bil tudi kot Regenmeister (Kralj dežja), zaradi sposobnosti dirkanja po mokri stezi.
Caracciola se je začel z dirkanjem ukvarjati kot pripravnik v aachenski avtomobilski tovarni Fafnir v začetku dvajsetih let, najprej z motocikli, nato še z avtomobili. Za Mercedes-Benz je osvojil prva naslova evropskega prvaka v gorskih dirkah v letih 1930 in 1931, nato je prestopil v Alfo Romeo, kjer je leta 1932 osvojil še svoj tretji naslov. Za je skupaj s prijateljem in dirkačem Louisom Chironom ustanovil privatno moštvo Scuderia C/C, toda na prostem treningu pred prvo dirko sezone za je v nesreči utrpel večkratni zlom stegnenice na desni nogi. Poškodba mu je preprečevala sodelovanje na dirkah več kot leto dni, za vedno pa je imel desno nogo pet centimetrov krajšo od leve. Za se je vrnil s ponovno ustanovljenim moštvom Mercedes-Benz, s katerim je osvojil tri naslove evropskega avtomobilističnega prvaka, v sezonah , in . Kot večina nemških dirkačev v tridesetih letih, je bil član paravojaške nacistične organizacije NSSK, nikoli pa ni bil član nacistične stranke. Po koncu Druge svetovne vojne se je vrnil na dirke, toda poškodoval se je ob trčenju na kvalifikacijah za dirko Indianapolis 500 1946. Drugi poskus vrnitve pa je ponovno preprečila nesreča, tokrat na dirki športnih dirkalnikov v Švici.
Po dirkaški upokojitvi je Caracciola deloval kot prodajalec Mercedes-Benza za vojake organizacije NATO nastanjene v Evropi. Umrl je leta 1959 v nemškem mestu Kassel zaradi odpovedi ledvic. Pokopan je v Švici, kjer je živel od začetka tridesetih let. Velja za enega najboljših dirkačev obdobja pred Drugo svetovno vojno, znan je bil kot perfekcionist, ki je blestel v vseh pogojih. Njegovih šest zmag na dirki za Veliko nagrado Nemčije še vedno ostaja rekordni dosežek.
Zgodnje življenje in kariera Rudolf Caracciola se je rodil 30. januarja 1901 v nemškem mestu Remagen, kot četrti otrok Maximiliana in Mathilde, ki sta vodila družinski Hotel Caracciola. Njegovi predniki so se med Tridesetletno vojno izselili iz Neaplja in se preselili v nemško mesto Rhineland, kjer je princ Bartolomeo Caracciolo poveljeval Utrdbi Ehrenbreitstein pri Koblenzu. Caracciola se je že od rane mladosti zanimal za avtomobile, od štirinajstega leta pa si je želel postati dirkač.Caracciola (1958), str. 1 Med Prvo svetovno vojno je vozil enega zgodnjih modelov Mercedesa, v starosti osemnajstih let pa je pridobil vozniški izpit. Po maturi je oče želel, da se Caracciola vpiše na univerzo, toda po njegovi smrti je postal pripravnik v avtomobilski tovarni Fafnir v mestu Aachen.Bolsinger and Becker (2002), str. 64
Motošport je bil v Nemčiji v tistem času, podobno kot drugod v Evropi, zaprt šport omejen predvsem na višje sloje. Z razvojem in profesionalizacijo športa, so profesionalni dirkači, kot je bil Caracciola, prevzemali primat.Reuss (2006), str. 18–19 Caracciola je svoje prve dirkaške uspehe dosegel, še ko je delal v tovarni Fafnir in je z motociklom NSU dosegel več zmag na vzdržljivostih dirkah. Ko se je leta 1922 Fafnir odložil udeležiti svoje prve avtomobilistične dirke na dirkališču AVUS (Automobil-Verkehrs- und Übungs-Straße), je Caracciola nastopal z enim od tovarniških avtomobilov. Dosegel je četrto mesto v absolutni konkurenci, v svojem razredu je zmagal, bil je tudi najhitrejši dirkač z Fafnirovim dirkalnikom. Nato se je udeležil dirke na Opelbahnu v Rüsselsheimu, kjer je zmagal. V mestu Aachen pa ni ostal dolgo, saj je leta 1923 v nočnem klubu udaril vojaka okupacijske belgijske vojske, zato je zbežal.Caracciola (1958), str. 2 Preselil se je v Dresden, kjer je še vedno deloval kot predstavnik Fafnirja. Aprila istega leta je zmagal na dirki na Berlinskem stadionu s sposojenim dirkalnikom Ego 4KM.Caracciola (1958), str. 215 V svoji avtobiografiji je Caracciola zapisal, da je za Fafnir prodal le en avtomobil, pa še tedaj je, zaradi visoke inflacije, ob dobavi avtomobila kupnina pokrila le hupo in prednji luči.Caracciola (1958), str. 12
V drugi polovici leta 1923 ga je najela tovarna Daimler-Motoren-Gesellschaft za prodajalca v Dresdenskem avtomobilskem salonu. Caracciola je ob tem nadaljeval tudi z dirkalnikom. Z Mercedesi 6/25/40KM je zmagal na štirih od osmih dirk v . Uspehi so se nadaljevali tudi v , ko je nastopal z novim superkompresorskim 1,5 litrskim Mercedesom, s katerim je dosegel petnajst zmag, tudi na gorski dirki Klausenpass v Švici. Udeležil se je tudi dirke za na dirkališču Autodromo Nazionale Monza kot rezervni dirkač Mercedesa, toda na dirki ni sodeloval.Cimarosti (1986), str. 65–66 V je z 1,5 litrskom dirkalnikom dosegel pet zmag, tudi gorski dirki v Kniebisu in Freiburgu z Mercedesom 24/100/140KM. Z vse boljšimi dosežki na dirkah, je Caracciola opustil svoje načrte za študij strojništva.
1926–1930: preboj thumb|330px|right|Caracciola (levo) in mehanik sovoznik Eugen Salzer proslavljata zmago na dirki za Caraccioli je preboj v dirkaški karieri uspel v . Dirka za je potekala 11. julija na dirkališču AVUS, udeležilo pa se jo je tudi pred kratkim združeno podjetje Mercedes-Benz.Caracciola (1958), str. 34 Ko je za to slišal Caracciola, je za nekaj dni zapustil svoje delovno mesto in v Mercedesovi pisarni v Stuttgartu je zaprosil za dirkalnik. Mercedes se je strinjal ter Caraccioli in Adolfu Rosenbergerju posodil dva 2-litrska dirkalnika tipa M218, toda na dirko sta se morala prijaviti kot privatnika.Cimarosti (1986), str. 75Rendall (1993), str. 116 Rosenberger je na dirki dobro štartal pred 230.000 gledalci, Caraccioli pa je ob štartu ugasnil motor. Njegov mehanik sovoznik, Eugen Salzer, je izstopil iz dirkalnika in ga porival, da je vžgal. Uspela sta ga ponovno zagnati, toda proti vodilnim sta izgubila minuto.Hilton (2005), str. 89 Po nekaj krogih je pričelo deževati in Caracciola je napredoval za več mest, ker je nekaj dirkačev odstopilo v težkih razmerah. Rosenberger je izgubil nadzor nad dirkalnikom in v osmem krogu je ob prehitevanju počasnejšega dirkača za krog v ovinku Nordschleife izgubil nadzor nad dirkalnikom in trčil v časomerilčevo kabino. Pri tem so umrli vsi trije, Rosenberger, njegov mehanik sovoznik in časomerilec. Caracciola v megli in dežju ni vedel, katero mesto zaseda, toda odločil se je, da nadaljuje in vsaj konča dirko. Po koncu zadnjega, dvajsetega kroga, je presenečen ugotovil, da je zmagovalec.Caracciola (1958), str. 38–39 Nemški medijo so mu zaradi te dirke nadeli vzdevek Regenmeister (Kralj dežja), zaradi sposobnosti dirkanja po mokri stezi.
Caracciola je nagrado 17.000 RM porabil za ustanovitev predstavništva za Mercedes-Benz v prestižnem predelu Berlina, Kurfürstendamm.Caracciola (1958), str. 40 Ob tem se je poročil tudi s svojim dekletom, Charlotte, ki jo je bil spoznal leta 1923, ko je delal za Daimler v Dresdnu. Nadaljeval je tudi z dirkanjem na domačih dirkah, v Freiburgu je končal preizkušnjo na leteči kilometer, kjer je postavil rekord za športne dirkalnike z novim 2-litrskim Mercedes-Benzom tip K.Bentley (1959), str. 31 Caracciola se je prijavil tudi na gorsko dirko Klausenpass, kjer je postavil nov rekord za turne avtomobile, zmagal je na gorski dirki Semmering v razredu za turne avtomobile.Bentley (1959), str. 31–32 Novozgrajena steza Nürburgring je v gostila dirko Eifelrennen, ki je pred tem potekala po javnih cestah v pogorju Eifel od leta 1922. Caracciola je to dirko dobil, mesec dni kasneje pa je na istem dirkališču potekala še pomembnejša dirka za , toda tokrat je moral odstopiti zaradi okvare dirkalnika, zmagal pa je Otto Merz. V sezoni je dosegel enajst zmag, skoraj vse z dirkalnikom Mercedes-Benz tip S, razvitem v razvojnim oddelkom Mercedes-Benza, ki ga je vodil Ferdinand Porsche.
Caracciola je v uspel ponovno zmagati na najpomembnejši domači dirki za z novim 7,1-litrskim Mercedes-Benzom SS na dirkališču NürburgringCimarosti (1986), str. 83 Zmago si je delil skupaj s Christianom Wernerjem, ki je prevzel Caracciolov dirkalnik po tem, ko se je slednji ob postanku v boksih zgrudil zaradi izčrpanosti in velike vročine.Hilton (2005), str. 101 Velika nagrada Nemčije je, kot več ostalih dirk tistega časa, ignorirala Grand Prix pravila, ki jih je postavila zveza Association Internationale des Automobile Clubs Reconnus (AIACR) ter ki so omejevala maso dirkalnika in porabo goriva. Namesto tega je dirka potekala pod pravili Formula Libre, torej brez omejitev. Zaradi tega se je Mercedes-Benz, bolj kor razvoju Grand Prix dirkalnikov, posvetil razvoju športnih dirkalnikov, Caracciola je nastopal z najnovejšim modelom SSK, s katerim je na gorski dirki Semmering svoj rekord steze izboljšal še za pol sekunde.Bentley (1959), str. 32–33
thumb|330px|left|Caracciola na dirki za Veliko nagrado Monaka 1929. Prvič je dirka za Veliko nagrado Monaka potekala v . Caracciola je na dirki kot običajno nastopil s 7,1-litrskim modelom SSK. Štartal je iz zadnje štartne vrste, štartna mesto so žrebali, in se že kmalu za vodstvo boril z Bugattijevim dirkačem Williamom Grover-Williamsom.Rendall (1993), str. 124 Toda zaradi štiriinpolminutnega postanka v boksih za dolivanje goriva Grover-Williamsa, ki je nastopal z neprimerno manjšim in lažjim dirkalnikom, ni več mogel ujeti, je pa osvojil tretje mesto.Hilton (2005), str. 104 Ponovno pa je uspel zmagati na dirki za na mokri stezi, s čimer je še potrdil svoj sloves specialista za dežne dirke. Skupaj z Wernerjem je v sezoni 1930 nastopil na vzdržljivostih dirkah Mille Miglia, kjer sta zasedla šesto mesto, in 24 ur Le Mansa, kjer sta morala po vodstvu skozi začetni del dirke odstopiti zaradi okvare motorja.Bentley (1959), str. 33–34 V je ubranil zmago na dirki za na dirkališču Phoenix ParkBentley (1959), str. 35, ob tem pa je s štirimi zmagami prvič osvojil naslov evropskega prvaka v gorskih dirkah. Zaradi bankrota tovarne je moral zapreti svojo predstavništvo v Berlinu.Hilton (2005), str. 112
1931–1932: prestop k Alfi Romeo