thumb|300px|Palača Potala v Lhasi Zgodovino Tibeta označuje predanost budizmu, tako njegovih prebivalcev, kot tudi Mongolov in ljudstva Manču.
Tibet
Tibet leži v objemu dveh antičnih civilizacij, Kitajske in Indije, vendar je zaradi težke dostopnosti Tibetanskega platoja in mogočnosti Himalaje, vseeno uspel ohraniti svojo identiteto, kulturo in avtentičnost. Tibetanski jezik spada v Tibetansko-Burmansko vejo Sino-Tibetanske jezikovne družine. Tibet je svetu znan tudi po svojima vzdevkoma »Streha sveta« oz. »Dežela snega« ().
Predzgodovina Najzgodnejši tibetanski zgodovinski zapisi govorijo o kulturi Žang Žung, to je o ljudstvu, ki se je iz regije Amdo preselila v regijo Guge, ki se razprostira na zahodu Tibeta. Žang Žung velja za verodostojno kulturo religije Bon. V prvem stoletju pr. n. št. je v dolini Yarlung nastalo sosedsko kraljestvo kralja Drigum Tsenpa. Ta je iz kraljestva z izgonom Bon menihov želel odstraniti kulturo Žang Žung, vendar je bil prej umorjen. Tako je Žang Žung ohranil svojo dominanco v regiji vse do 7. stoletja, ko ga je Songcen Gampo priključil.
Zgodnja zgodovina Tibetanske regije iz zahodnih virov sloni prvotno na starodavni Kitajski zgodovini, ki se dopolnjuje z omejenimi arheološkimi najdbami. Kitajski jezik se je od »proto-Tibetansko-Burmanskega« jezika ločil nekje 4000 let pred našim štetjem, tedaj so se Kitajci začeli preživljati z gojenjem prosa v dolini Rumene reke, medtem ko so Tibeto-Burmani ostali nomadi. Tibetanci so se od Burmanov ločili okoli leta 500.
Arheološke najdbe Tibetanski plato zaznamujejo megalitični spomeniki. Te so verjetno uporabljali pri čaščenju prednikov. Ne ve se, če so jih zgradili starodavni Tibetanci. Na tibetanski planoti so bile nedavno odkrite predzgodovinske gorske utrdbe iz železne dobe, kakor tudi pogrebni kompleksi, vendar so zaradi oddaljenosti in visoke nadmorske višine arheološka raziskovanja izredno otežena.
Thomas Laird, v svoji knjigi Zgodba Tibeta: Pogovori z Dalai Lamo pravi: »Indijski arheolog V. N. Misra je pokazal, da so bili »prvi ljudje« naseljeni na Tibetanskem platoju že vsaj pred dvajset tisočimi leti, upravičen pa je tudi sum, da so Tibet »prvi ljudje« prečkali v času naselitve Indije, to je pred pol milijona leti.Laird, Thomas. (2006). The Story of Tibet: Conversations with the Dalai Lama, pp. 114-117.Grove Press, New York. ISBN 978-0-8021-1827-1.
Mitološko poreklo Ni enotnega mnenja o času vladavine prvega Tibetanskega kralja, Nyatri Tsanpa(Wylie Gnya'-khri-btsan-po). Po nekaterih tibetanski tekstih naj bi to bilo v letu 126 pr. n. št., po drugih trditvah v letu 414 pr. n. št. Po sarkastični pripovedki bi naj kralj bil potomec enonogega bitja, imenovanega Theurang, s plavalno kožico med prsti in tako velikim jezikom, da si z njim lahko zakrije cel obraz. Zaradi svoje strašne pojave so se ga v rojstnem Phuwu bali, zato je bil izgnan v Tibet, kjer je veljal za strahovito bitje in postal kralj.Haarh, The Yarluṅ Dynasty. Copenhagen: 1969.Beckwith, Christopher I. The Tibetan Empire in Central Asia. A History of the Struggle for Great Power among Tibetans, Turks, Arabs, and Chinese during the Early Middle Ages, 1987, Princeton: Princeton University Press. ISBN 0-691-02469-3, p. 13..
Spet druga legenda, ki je bila prvič potrjena v Maṇi bka' 'bum, pravi, da je Tibetansko ljudstvo nastalo z združitvijo opice Pa Drengen Čangčop Simpa in demona, ki je prebival v skali. Opica je veljala za manifestacijo Avalokitešvare, Bodhisatve sočutja, demon pa je bila za boginjo Taro (Tib. 'Grol-ma).Khar, Rabgong Dorjee (1991). "A Brief Discussion on Tibetan History Prior to Nyatri Tsenpo." Translated by Richard Guard and Sangye Tandar. The Tibet Journal. Vol. XVI No. 3. Autumn 1991, pp. 52-62. (This article originally appeared in the Tibetan quarterly Bod-ljongs zhib-'jug (No. 1, 1986)..
Zgodnja zgodovina O prvotnem izrazu »Bod«, katerega so v 7 stoletju našega štetja Kitajci prevedli kot pinyin: fan ali bo, razpravlja R. A. Stein takoleGrand dictionnaire Ricci de la langue chinoise. 7 volumes. Instituts Ricci (Paris – Taipei). Desclée de Brouwer. 2001. Vol. II, p. 543.: "Ali je bila to posledica tega, da so Tibetanci včasih namesto izraza »Bod«, uporabljali izraz »Bon«, ali pa zaradi tega, ker v kitajščini beseda »fan« splošno označuje »barbare«, ne vemo. Vendar je iz pričevanja Tibetanskega kraljevega odposlanca razvidno, da so Kitajci uporabljali obliko T'u-fan (v pinyinu tudi kot Tubo), ta pa je zelo podoben izrazu Tuppat, s katerim so označevali Turško-Mongolsko raso. Turški in Sogdanski teksti istega obdobja označujejo ljudi, ki so bili naseljeni na severovzhodu današnjega Tibeta »Tüpüt«. To je tudi oblika (Tübbet, Tibbet …) ki so jo Muslimanski pisci uporabljali od devetega stoletja naprej in tako posredovali naprej srednjeveški evropskim raziskovalcem (Piano-Carpini, Rubruck, Marco Polo, Francesco della Penna)."
Prvi od zunaj potrjeni stik s Tibetanskim kraljestvom se je zgodil na začetku 7 stoletja, ko je tibetanski kralj Namri Löntsän (Gnam-ri-slon-rtsan) poslal svojega odposlanika na KitajskoStein, R. A. Tibetan Civilization. (1972), p. 32. Stanford University Press. ISBN 0-8047-0806-1 (cloth); ISBN 0-8047-0901-7.(paper).«
Ustanovitev dinastije Tibet je bil ustanovljen pri gradu z imenom Taktsé (Stag-rtse) v Čingi (Phying-ba), ki se nahaja v pokrajini Čongjä (Phyongs-rgyas). Kjer je, glede na Staro Tibetansko kroniko, »skupina zarotnikov prepričala Stag-bu snya-gzigs-a [Tagbu Nyazig], da se je uprl Dgu-gri Zing-po-rje [Gudri Zingpoje]. Zing-po-rje je bil vazal (podložnik) vladavine Žang–Žung pod dinastijo Lig myi, vendar je umrl, še preden bi bila zarota izpeljana. Nasledil ga je sin Gnam-ri-slon-mtshan [Namri Löntsen], ki je zarotnike prisilil, da so mu zaprisegli zvestobo in jih potem tudi vodil.Beckwith, Christopher I. The Tibetan Empire in Central Asia. A History of the Struggle for Great Power among Tibetans, Turks, Arabs, and Chinese during the Early Middle Ages, 1987, Princeton: Princeton University Press. ISBN 0-691-02469-3, p. 14, 48, 50.
Na tej točki je postal Namri Songcen (Namri Löntsän) vodja tega še mladega klana, ki je do leta 630 uspel nadvladati vse okoliške klane in tako doseči nadzor nad področjem današnje Lase. Iz te novo nastale deželne države je zrasel Tibetanski imperij. Vlada Namri Songcen je na Kitajsko poslal dve poslaništvi, prvega leta 608 in drugega leto kasneje. To zaznamuje nastop Tibeta tudi na mednarodni sceni.Beckwith, Christopher I. The Tibetan Empire in Central Asia. A History of the Struggle for Great Power among Tibetans, Turks, Arabs, and Chinese during the Early Middle Ages, 1987, Princeton: Princeton University Press. ISBN 0-691-02469-3, p. 17.
Tibetansko cesarstvo Tradicionalna Tibetanska zgodovina ima vrsto vladarjev, o čigar početjih pričajo zunanji viri že od sedmega stoletja naprej. Od 7. do 11. stol. Tibetu je vladalo niz vladarjev (glej Seznam Tibetanskih vladarjev). Skozi stoletja, od časa cesarja Songcen Gampa, se je moč imperija postopoma povečevala, tako da je v obdobju cesarja Ralpacana, to je na začetku 9. stol. meja na jugu segala vse do Bengalije, na severu pa je cesarstvo mejilo z Mongolijo. thumb|300px|left|Azija v letu 800 n. št., prikaz Tibetanskega cesarstva in njegovih sosedov
Raznolik teren, otežen transport in nove ideje, ki so v cesarstvo prišle zaradi širjenja njegovih mej, so povzročila nekatera trenja in oblikovala posamezna območja moči, ki so bila s cesarjem pogosto v nesoglasju. Tako so na primer pripadniki religije Bon in podporniki starodavnih plemiških družin konkurirali z deželo nedavno seznanjenim Budizmom.
Vladavina Namri Songcena Energičen Namri Songcen je združil nekatera plemena iz dolin in hitro napredoval v razširjanju mej svojega ozemlja s postavitvijo vojaških baz za prihodnja osvajanja.
Vladavina Songcen Gampa Songcen Gampo (Wylie: Srong-brtsan Sgam-po) (rojen približno leta 604, umrl leta 650), je bil velik cesar, ki je razširil moč Tibeta, pripisujejo mu zasluge za prenos budizma v Tibet. Po smrti očeta, Namri Löncena, ki je izgubil življenje zaradi zastrupitve okoli leta 618Beckwith, Christopher I. 1987. The Tibetan Empire in Central Asia: A History of the Struggle for Great Power among Tibetans, Turks, Arabs, and Chinese during the Early Middle Ages. Princeton University Press. ISBN 0-691-02469-3, pp. 19-20 (OTC, vi). si je Songcen Gampo prisvojil oblast s kratkim uporom. thumb|Kip cesarja Songcen Gampa v votlini v bližini Jerpe
Songcen Gampo se je izkazal tako v diplomaciji, kakor tudi v boju. Mjang Mangpoje (Wylie: Myang Mang-po-rje Zhang-shang), cesarjev minister, je slavil zmago v Sumpu okoli leta 627Old Tibetan Annals, hereafter OTA leta 2 in šest let kasneje (približno leta 623) bil obtožen in usmrčen zaradi izdaje.OTA l. 4-5Richardson, Hugh E. (1965). "How Old was Srong Brtsan Sgampo," Bulletin of Tibetology 2.1. pp. 5-8.OTA l. 8-10 Nasledil ga je minister Gar Songcen (Mgar-srong-rtsan).
Kitajske kronike omenjajo odposlanca v letu 634. Ob tej priliki je Cesar zaprosil za roko Kitajske princese, ampak mu prošnja ni bila uslišana. V letih za tem (635–636)je cesar napadel in premagal ljudstvo Aža (Tibetan: ‘A zha; Chinese: Tüyühün), ki je živelo okoli jezera Koko Nur v severovzhodnem predelu Tibeta in ki je imelo nadzor nad pomembnimi trgovskimi potmi s Kitajsko. Po tibetanskem bojnem pohodu proti Kitajski v letu 635–636 se je Kitajski cesar strinjal s poroko svoje princese s Songcen Gampom.
Zaradi poroke je princesa Venčeng (tibetanščina Mung-chang Kung-co), Kitajsko zapustila šele leta 640. Prispela je leto kasneje. V Tibet je pripeljala veliko budističnih knjig. Velja, da je takrat budizem prvič stopil v Tibet. Med Kitajsko in Tibetom je zavladal mir.
V poroko so poslali tudi Songcen Gampovo sestro Semakar (Sad-mar-kar), ki bi se naj poročila s kraljem Lig-mji-rhja iz Žang Žunga, vendar je ta poroko odklonil. Semakar ga je nato skupaj s svojim bratom porazil in pripojil Žang Žung k Tibetanskemu cesarstvu.
Songcen Gampo je preminil leta 650. Nasledil ga je še mladoleten vnuk Trimang Lön (Khri-mang-slon). Prava moč pa je bila v rokah Gar Songcena.
Odpiranje svetu V začetku 19. stoletja se je Tibet začel odpirati svetu. Pred tem je bil od njega malone odrezan, kar so s pridom izkoristile različne velesile (Združeno kraljestvo, Indija, Rusija in Kitajska). Velika Britanija se je zelo zanimala za Tibet, vanj je poslala tudi opazovalce in do leta 1861 že vzpostavila trgovske stike. V tistem času Kitajska Tibeta ni več podpirala, zato se ta ni mogel ubraniti pred Angleži. Ti so, po sporazumu s Kitajci, v Tibetu želeli odpreti trgovsko središče. Angleži so leta 1904 z Indijsko pomočjo zavzeli Tibet in nad njim vzpostavili protektorat. Zaradi jeze Rusije in zaradi širjenja Velike Britanije po Aziji, so ti še vedno priznavali Kitajski oblast nad Tibetom.
Januarja leta 1913 sta v Urgi (Indija) Tibet in Mongolija podpisali bilateralno pogodbo s katero sta obe državi razglasili svojo neodvisnost od Kitajske. Po vrnitvi iz Indije je trinajsti Dalai Lama izdal uradno deklaracijo popolne neodvisnosti Tibeta, ki je bila podpisana osmega dne prvega meseca v letu vodenega vola (marec 1913).
Trinajsti dalailama Thubten Gjatso je sprevidel nujnost politične, ekonomske in družbene modernizacije Tibeta. Tako so se začeli ustvarjati mednarodnih odnosi, uvedel in moderniziral je pošto in telegraf in kljub nemirnemu obdobju uvedel merila za modernizacijo Tibeta. Med drugim je poskušal reformirati kazenski sistem in ga približati zahodnemu. Po njegovi smrti leta 1933 se je ponovno vrnilo obdobje politične nestabilnosti pod vodstvom tradicionalnih izolacionistov.