Prva svetovna vojna (poimenovanje v slovenščini vélika vojna je sporno) se je začela 28. julija 1914 in je trajala do 11. novembra 1918. Vanjo so bili vpleteni vsi večji imperiji tistega časa in njihovi zavezniki, zaradi česar je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razsežnosti. Že leta pred vojno sta se v Evropi oblikovali dve glavni nasprotujoči se strani: antanta in centralne sile, ki sta tekmovali za gospodarsko, politično, vojaško in kolonialno prevlado v Evropi in po svetu. Antanto je sestavljalo zavezništvo med Francijo, Ruskim cesarstvom in Združenim kraljestvom, centralne sile pa zavezništvo med Nemškim cesarstvom, Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Kasneje v vojni sta se obema stranema pridružile še ostale države v Evropi in po svetu. Antanti so se kasneje pridružili še Romunija, Japonska, Italija in ZDA, centralnim silam pa Osmansko cesarstvo in Bolgarija.
Razdelitev Evrope na dva pola in sistem zavezništev med državami je Srednji Evropi desetletja zagotavljal relativni mir. To pa ni veljalo za Balkan, ki so ga konec 19. in začetek 20. stoletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Vzpon Srbije kot nove balkanske velesile in s tem vzpon srbskega nacionalizma sta povzročila močna trenja med Srbijo in Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje. To je 28. junija 1914 pripeljalo do atentata na Avstro-Ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Sofijo. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter povzročil politično in diplomatsko krizo. Avstro-Ogrska je zoper Srbijo, domnevno organizatorko napada, zahtevala povračilne ukrepe, pri tem pa jo je brezpogojno podprla Nemčija. Sledil je avstro-ogrski ultimat Srbiji; ker ta v 48 urah ni izpolnila vseh zahtev, je Avstro-Ogrska 28. julija 1914 napovedala vojno Srbiji, s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev, ki je povzročil domino efekt. Rusija kot tradicionalna podpornica in zaveznica Srbije je konec julija pričela mobilizirati svojo vojsko proti Avstro-Ogrski. Nemčija kot zaveznica Avstro-Ogrske je na to reagirala z vojno napovedjo Rusiji in njeni zaveznici Franciji ter napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Ker pa je za nevtralnost Belgije jamčila Velika Britanija, je ta napovedala vojno Nemčiji. V enem samem poletnem tednu, leta 1914, se je Evropa znašla v totalni vojni.
V naslednjih dneh, tednih in mesecih so se v Evropi in po svetu oblikovale naslednje fronte in bojišča: vzhodna fronta, zahodna fronta, balkansko bojišče, italijanska fronta, bližnjevzhodno bojišče, vojna v kolonijah, vojna na morju ter popolnoma novo bojišče v zraku. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914, se niso uresničile. Vojaška taktika iz 19. stoletja ter orožje iz 20. stoletja sta na fronti v prvih mesecih bojev pustila več sto tisoč mrtvih in ranjenih, kar je povzročilo, da je na frontah prišlo do zastoja, ki je trajal vse do konca vojne leta 1918. Edina rešitev za preživetje vojakov so bili jarki in kaverne. Med letoma 1914 in 1918 se je tako razvil popolnoma nov sistem bojevanja v jarkih, kar je bila velika značilnost prve svetovne vojne. Ta način bojevanja je zaznamoval predvsem zahodno fronto, kjer je Rokavski preliv na severu in švicarsko mejo na jugu povezoval nepretrgan sitem jarkov, utrdb in ovir. Zaradi načina bojevanja je prevladovala edino ena strategija in to je bila strategija izčrpavanja. Zmagovalec v vojni bo tisti, ki bo čim v krajšem času izdelal več orožja, granat in ostalega vojaškega materiala ter v bitki žrtvoval več življenj kot nasprotnik. Razvoj novih orožij: tankov, letal, zračnih ladij, podmornic, bojnih ladij, mitraljezov, topov, bojnih strupov …, je dalo neslutene možnosti ubijanja, pohabljanja, uničevanje in zastraševanja. Prva svetovna vojna naj bi bila tudi zadnja viteška vojna; čeprav je v njej umrlo več vojakov kot civilistov, je med vojno v velikem številu umiralo in trpelo tudi civilno prebivalstvo. Vpliv vojne na civilno prebivalstvo je bil v primerjavi s predhodnimi vojnami ogromen: okupacija, splošno pomanjkanje, lakota, zaplembe, zastraševanje, načrtno uničevanje civilnih objektov, streljanje talcev, internacija, taborišča in genocid. Vsi te dogodki so zaznamovali tudi preostanek 20. in začetek 21. stoletja.
Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih vojakov in civilistov. Zaradi vsesplošnega pomanjkanja ter grozot vojne se je v letih 1917 in 1918 na obeh straneh fronte začelo širiti nezadovoljstvo, ki je oznanjalo korenite družbene in politične spremembe. Novembra 1917 je v Rusiji izbruhnila oktobrska revolucija, zaradi katere je Rusija izstopila iz vojne. Naslednje leto so ji sledile od vojne izčrpane centralne sile. Osmansko cesarstvo je podpisalo premirje konec oktobra, Avstro-Ogrska 4. novembra, Nemčija 11. novembra 1918, s čimer se je vojna končala. Vojna je za seboj pustila popolno uničenje, več deset milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih ter ogromno gospodarsko škodo. Odnesla je štiri velika cesarstva, rusko, nemško, avstro-ogrsko in osmansko, ter za vedno spremenila obliko Evrope. Vplivala je tudi na svet, oznanila je zaton mogočnega Britanskega imperija ter vzpon ZDA kot nove svetovne velesile. Z razpadom Ruskega cesarstva so leta 1917 na oblast prišli komunisti, ki so naslednjih sedemdeset let krojili usodo Evrope in sveta. Versajska mirovna konferenca, ki je 28. julija 1919 formalno končalo veliko vojno, naj bi Evropi in svetu zagotovila večni mir, namesto tega je povzročila le nov razdor. Ponižanje Nemčije z enormnimi vojnimi reparacijami in odvzemi ozemelj ter delitev sveta po ozkih interesih držav zmagovalk velike vojne je povzročilo nacionalna in politična trenja, ki so v naslednjih letih in desetletjih predstavljala uvod v drugo svetovno vojno, hladno vojno ter vojne na Balkanu in Bližnjem vzhodu. Prva svetovna vojna je bila vojna, ki je na novo oblikovala svet in 20. stoletje ter še vedno kaže svoje posledice v 21. stoletju.
Vzroki in začetki prve svetovne vojne 250px|sličica|desno|Zemljevid evropskih zavezništev, centralne sile (rjava), antanta (zelena) v predvojnem obdobju Po več kot stotih letih od njenega začetka si zgodovinarji še vedno niso enotni, kaj je povzročilo, da so se evropski imperiji podali v tako uničevalno vojno ter s tem na pot lastnega uničenja. Imperializem, kolonializem, nacionalizem, militarizem, boj za gospodarsko prevlado, sistem zavezništev, tajna diplomacija, napačne politične odločitve, propaganda, nezaupanje med narodi, zgodovinske zamere in nepremišljene odločitve cesarskih dvorov v kritičnih trenutkih so samo eni od številnih vzrokov za nastanek velike vojne. Vzroke za vojno lahko iščemo v krvavi zgodovini Evrope, ki so jo stoletja pretresale vojne, revolucije, boji za oblast, nemiri, politične spletke in vsesplošna družbena ter politična nestabilnost. Vendar pa so dogodki iz poletja 1914 neposredno povezani z dogajanjem v Evropi v drugi polovici 19. stoletja, ko je pod vodstvom Otta von Bismarcka nastajala nova nemška država. Bismarck, takrat pruski politik in diplomat, je želel nemške državice združiti v močno Nemško cesarstvo ter tako Nemcem zagotoviti »prostor pod soncem«. S spretnimi političnimi odločitvami ter z vojno proti Avstriji in Franciji (avstrijsko-pruska vojna in francosko-pruska vojna) je januarja 1871 v zasedenem Versaillesu dosegel združitev vseh nemških držav v enotno Nemško cesarstvo pod vodstvom nemškega cesarja Viljema I., sam pa je zasedel mesto prvega kanclerja Nemškega cesarstva. Vendar pa s tem njegovo delo ni bilo končano. Nemčiji in Evropi je bilo treba zagotoviti mir in stabilnost, zato si je umislil zapleten sistem zavezništev, ki bi preprečeval vojne. Najbolj se je bal vojne na dveh frontah proti Franciji in Rusiji, zato je leta 1873 sklenil trojno zavezništvo med Nemčijo, Rusijo in Avstro-Ogrsko (liga treh cesarstev). Vendar pa trojno zavezništvo ni zdržalo dolgo − leta 1878 je Rusija iz njega izstopila, ohranilo se je le dualno zavezništvo med Nemčijo in Avstro-Ogrsko, ki je trajalo do konca vojne 1918. Prav to zavezništvo je bilo ključno za začetek prve svetovne vojne, saj je bilo v sporazumu določeno, da državi ena drugo brezpogojno vojaško podpreta, če bo katera od njiju napadena, v najslabšem primeru pa naj bi eden izmed zaveznikov ostal nevtralen. Leta 1881 se je zavezništvu priključila še Italija, s čimer je nastalo trojno zavezništvo. To naj bi preprečevalo spopad Francije z Italijo, v primeru vojn med Nemčijo in Francijo pa bi Italija vojaško podprla Nemčijo. Zavezništvo naj bi tudi preprečevalo vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko, saj je imela Italija do Avstro-Ogrske ozemeljske zahteve. To trojno zavezništvo je sestavljalo centralne sile. 200px|sličica|»Balkanske težave«, evropske velesile poizkušajo umiriti nemirne razmere na Balkanu. Pri prvi in drugi balkanski vojni jim je uspelo, leta 1914 ne. Francija med tem ni stala križem rok, zaradi strahu pred Nemčijo je sklenila zavezništvo z Rusijo, to zavezništvo je potrdila leta 1892 s t. i. francosko-rusko vojaško konvencijo.http://www.britannica.com/EBchecked/topic/172569/Dual-Alliance Zavezništvo je zagotavljalo brezpogojno vojaško podporo, če bi bila katera od njiju napadena s strani centralnih sil. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali Entente cordiale (Srčna zveza) − sporazum, s katerim sta rešili kolonialne spore ter vzpostavili tesnejše diplomatske in politične stike.http://www.firstworldwar.com/source/ententecordiale1904.htm Čeprav sporazum ni bil vojaške narave, saj ni jamčil vojaške pomoči v primeru vojne, je Franciji in Veliki Britaniji kljub temu predstavljal neko varnost pred vedno večjo gospodarsko in politično močjo Nemčije ter njenimi pomorskimi in kolonialnimi ambicijami, ki so že začele ogrožati britanske prekomorske interese. Leta 1907 se je zavezništvu pridružila še Rusija, s čimer je nastala trojna antanta.http://dictionary.reference.com/browse/Triple%20Entente Pet let kasneje se je zavezništvo med Francijo in Veliko Britanijo dopolnilo s t. i. Anglo-francosko pomorsko konvencijo, ki je predvidevala vojaško posredovanje britanske mornarice pri obrambi francoske obale v primeru nemškega napada ter francosko pomoč pri obrambi Sueškega prekopa.http://mentalfloss.com/article/31276/world-war-i-centennial-britain-and-france-team-sort Poleg antante in centralnih sil so obstajala še druga zavezništva; taki sta bili zavezništvo med Srbijo in Rusijo ter zavezništvo med Belgijo in Veliko Britanijo, kjer je Velika Britanija jamčila za belgijsko nevtralnost. Obe zavezništvi sta bili ključni za začetek velike vojne.