Zgodovina Japonske raziskuje pretekla dogajanja na območju današnje Japonske in v njeni neposredni bližini od prazgodovine do danes. Prva človeška poselitev na japonskem otočju sega v prazgodovino. Obdobje Džomon je imenovano po lončevini z odtisi vrvi, sledilo pa mu je tisočletno postopno priseljevanje ljudstva Jajoj iz celinske Azije, ki je s seboj prineslo nove pomembne tehnologije. V tem obdobju je nastal prvi ohranjeni zapis o Japonski v Knjigi Hanov iz prvega stoletja. Japonska kraljestva so se med četrtim in devetim stoletjem postopoma združila pod centralno vlado cesarja, katerega dinastija se je obdržala do danes. Leta 794 se je cesarski dvor ustalil v Heianu blizu današnjega Kjota, kjer je ostal do 1185. V Obdobju Heian je doživela klasična japonska kultura zlato dobo. V versko življenje so sprejeli značilnosti tako šintoističnih kot budističnih običajev.
V naslednjih stoletjih se je moč cesarja in njegovega dvora prenašala na vojaški sloj samurajev. Klan Minamoto je ustanovil šogunat v Kamakuri, ki je prestal dve invaziji Mongolov. Leta 1333 jih je premagal tekmec za vodenje šogunata, s čimer se je začelo obdobje Muromači. Moč fevdalnih velikašev daimjojev je rasla in Japonska se je razdelila med podpornike različnih kandidatov za šoguna. Obdobje dolge civilne vojne se je končalo z združitvijo pod Odom Nobunagom in Tojotomijem Hidejošijem v 16. stoletju. Po Hidejošijevi smrti leta 1598 je stopil na oblast skrbnik in regent njegovega sina, Tokugava Iejasu, ki je ustanovil šogunat Tokugava v Edu. Obdobje Edo pomeni dve stoletji in pol trajajočo izolacijsko politiko in strog razredni sistem.
Ameriška vojaška ekspedicija v letih 1853–1854 je Japonsko prisilila v odprtje za trgovino in vrnila moč cesarju. V obdobju Meidži je nova nacionalna vlada državo preoblikovala v kapitalistično velesilo. Kljub demokratičnim težnjam oblasti pod cesarjem Taišom se je moč vojske večala. V dvajsetih in tridesetih letih je tudi večkrat ignorirala smernice uradne oblasti in organizirala ekspedicije na Korejski polotok, Mandžurijo in preostalo Kitajsko za pridobivanje ozemlja. Japonski napad na Pearl Harbor decembra 1941 je začel vojno za Tihi ocean. Japonci se kljub velikim izgubam in bombardiranjem mest niso hoteli predali. Združene države Amerike so končale vojno z uporabo jedrskega orožja nad mesti Hirošima in Nagasaki; japonski cesar Hirohito je 15. avgusta 1945 razglasil brezpogojno predajo. Povojna zavezniška okupacija se je končala leta 1952 z novo ustavo, ki je državo preobrazila v ustavno parlamentarno monarhijo. Povojna Japonska je uživala visoko gospodarsko rast in neverjeten tehnološki napredek, ki se je zavrl šele v devetdesetih letih. Leta 2011 je Japonsko prizadel močan potres in cunami, ki je sprožil eno večjih jedrskih nesreč v zgodovini.
Pregled +TrajanjeEraObdobjePodobdobjeVrsta vladavine30.000–10.000 pr. n. št.Japonski paleolitikneznano10.000–900 pr. n. št.Prazgodovinska JaponskaDžomon900 pr. n. št.–250Jajojprib. 250–538KofunCesarska oblast538–710Klasično obdobjeAsuka710–794Nara794–1185Heian1185–1333Srednjeveška JaponskaKamakuraŠogunat Kamakura1333–1336Obnova KenmuCesarska oblast1336–1392MuromačiObdobje Nanboku-čoŠogunat Ašikaga1392–14671467–1573Obdobje SengokuŠogunat Ašikaga in dajmjoji sengoku1573–1603Obdobje Azuči-MomojamaOda Nobunaga, Tojotomi Hidejoši in Tokugava Iejasu 1603–1868Zgodnja sodobna JaponskaEdoObdobje TokugavaŠogunat Tokugava1868–1912Sodobna JaponskaObdobje MeidžiPredvojno obdobjeCesarska oblast1912–1926Taišo1926–1945Šova (predvojno)1945–1952Povojna JaponskaŠova (povojna okupacija)Povojno obdobjeVrhovni poveljnik zavezniških zasedbenih sil general Douglas MacArthur1952–1989Šova (po okupaciji)Parlamentarna demokracija1989–2019Heisei2019-danesReiva
Geografsko ozadje Gorato Japonsko otočje se razteza 3000 km od severovzhoda na jugozahod ob vzhodni azijski celinski obali na stičišču štirih tektonskih plošč. Pogosti so vulkanski izbruhi in močni potresi. Erozija strmih pobočij je zaradi hitrih rek razmeroma močna. Prevoz in infrastruktura sta se posledično preselila na obalo. Otočje je podnebno raznoliko z značilnim deževnih obdobjem poleti. Vulkanska prst in dolgo obdobje rasti čez leto v zmernem podnebju omogočata ekstenzivno kmetijstvo, ki podpira gosto poselitev.
Japonski paleolitik
V času od zadnje ledene dobe (pred 2,58 milijoni let) do danes je bila globalna morska gladina periodično nižja, zato je bilo Japonsko otočje preko otoka Sahalin na severu vsaj občasno kopensko povezano s celinsko Azijo. Tudi Korejska ožina je bila v času zadnjega ledeniškega maksimuma pred približno 25.000 leti zelo ozka, kar je omogočilo prihod staroselcev na območje današnje Japonske. Najstarejši dokazi o človeški poselitvi segajo 40.000 let v preteklost, ko je bila Japonska otok. Staroselci so se preživljali z lovom in nabiralništvom. Sekira z izklesanim kamnitim robom se je pojavila pred 32–38.000 leti, kar 25.000 let prej kot na drugih koncih sveta,Sanz, 157–159. v uporabi je bila tudi enostavna posoda. Uporaba naprednih tehnologij je povezana s toplejšim podnebjem po svetu pred 20.000–30.000 leti, s katerim naj bi prebivalci Japonskega otočja veliko pridobili. Najstarejše fosile v jamah Jamašita in Širaho Saonetabaru so datirali 32.000–27.000 let v preteklost.
Kamenodobni ljudje so prišli na japonsko otočje po kopenskih mostovih iz jugovzhodne Azije, vzhodne Azije, Sibirije, verjetno pa tudi Kamčatke. Japonski rod se je oblikoval iz prvotnih kamenodobnih priseljencev, ljudstva Džomon in kasnejših priseljencev Jajoj iz južne Kitajske.
Prazgodovinska Japonska Obdobje traja od približno 10. tisočletja pr. n. št. pa do sredine 6. stoletja, ko je bila večina Japonske združena pod oblastjo v enem kraljestvu.
Obdobje Džomon
sličica|356x356_pik|Dogu lončenina, Mijagi, 1000-400 pr. n. št. V Obdobju Džomon (縄文時代 Džomon džidaj) je japonsko otočje naseljevalo ljudstvo Džomon, sprva okoli 20.000 ljudi, okoli 8000 pr. n. št. pa je gostota prebivalstva dosegla celo eno višjih ravni od katerekoli podobne nabiralniške kulture, zato je prišlo tudi do ekspanzije nazaj na območje vzhodne Azije in vzdolž pacifiške obale proti Ameriki, kar potrjujejo genetske preiskave. Današnji Japonci imajo manj kot 20 % genoma ljudstva Džomon.
Ime ljudstva je nastalo po vzorcu vrvi, saj so bili glineni izdelki pogosto okrašeni z odtisi vrvi v vlažni glini.Kidder, 59. Značilnost te kulture ob njenih začetkih je bila lončenina, slabo žgana in slabe kakovosti, metode izdelave pa so izvirale iz celinske Azije. V času te kulture se je Japonska ločila od celine, zato se je osamljena kultura počasi samostojno razvijala. Pogoste arheološke najdbe so ostanki orodja, nakita iz kosti, kamna, školjk in živalskih rogov,Imamura, K. (1996) Prehistoric Japan: New Perspectives on Insular East Asia. Honolulu: University of Hawaii Press figure, posoda, lakirani izdelki in podobno. Šele zelo pozno so začeli z poljedelstvom ter živinorejo, zato jih pogosto primerjajo s predkolumbovskimi kulturami Severne Amerike, posebej pa še kulturo Valdivia v današnjem Ekvadorju, kjer se je kulturna slika razvijala znotraj konteksta lova (ribe - losos v toku reke Ojašio, školjke, srnjad, divja svinja, sladkovodne ribe) in nabiralništva (plodovi hrasta, bukve, navadnega kostanja, divjega kostanja, gomolj jama), redko kmetijstva. Zgodnje kmetijstvo je zaobjemalo gojenje dreves za pridobivanje laka in oreškov, gojenje soje, konoplje, buč, perille in fižola azuki. Pred 6500 leti se pojavi udomačena vrsta breskve. Največje obilje hrane in posledično najvišja koncentracija prebivalcev je bila na severnem Honšuju.
Od 4000-1500 pr. n. št. je prišlo do povečanja števila prebivalstva, podnebje je postalo bolj vlažno. Lončarske izdelke so pogosteje okraševali, pojavi se slog dogu (土偶 »glinene figure«), pogosti so izdelki iz lakiranega lesa. Poveča se kompleksnost zasnove zemljanke. Po tem obdobju se je prebivalstvo skrčilo, predvsem zaradi podnebne ohladitve, arheoloških najdb je manj.
Obdobje Jajoi (900 pr. n. št.–250)
levo|sličica|220x220_pik|Rekonstrukcija bivališča iz obdobja Jajoi, Šizuoka Obdobje Jajoi (弥生時代 Jajoi džidai, po soseski v Tokiju, kjer so bili odkriti prvi ostanki tega obdobja) se je začelo okoli 900 pr. n. št., ko se je preko Korejskega polotoka na Japonsko doseljevalo ljudstvo Jajoi z južne Kitajske (letno 350–3.000 ljudiMaher, 40.), čeprav podatek ni zanesljiv zaradi politične nestabilnosti na Kitajskem v tem času. Tehnološke inovacije so se po Japonski širile s severa otoka Kjušu.Schirokauer et al., 133–143. S sabo so prinesli korejski tip naselbin, vlažno vzgajanje riža, metalurško obdelavo brona in železa, nove sloge lončarstva, kot je Mumun, proizvodnjo svile, steklarstvo, obdelavo lesa, več je kmetijstva - udomačili so konja in govedo.Imamura, 168–170.Kaner, 462.
Sodobni Japonci so bolj sorodni ljudstvu Jajoi kot Džomon, najbolj na jugozahodu Japonske, kar nakazuje na množično priseljevanje, ki je se je zlilo s populacijo ljudstva Džomon oz. jo izpodrinilo. Ljudstvo Ainu na severu je genetsko bližje ljudstvu Džomon.Henshall, 11–12. Na koncu obdobja Jajoi je na Japonskem otočju živelo 1,5-4,5 milijona ljudi.Farris, 3. Zdravstveno stanje ljudi v Obdobju Jajoi je bilo boljše, pojavila se je tehnologija shranjevanja živil. Družba se je razslojila (ločeni grobovi, pojav tetovaž), pojavil se je vojaški sloj, nastale so utrdbe. Pomembno arheološko najdišče iz tega obdobja je Jošinogari.Song-Nai Rhee et al., "Korean Contributions to Agriculture, Technology, and State Formation in Japan", Asian Perspectives, Fall 2007, 431.
V Obdobju Jajoi se je Japonska razdelila na več kraljestev. Knjiga Hanov, končana okoli leta 82, prva omenja Japonsko (Va), ki naj bi bila razdeljena na 100 kraljestev. Kasnejše kitajsko delo Zapisi treh kraljestev, napisano leta 240, omenja samo eno kraljestvo Jamatai, ki ga vodi monarhinja Himiko, točnost nahajališča in upodobitve pa sta vprašljiva.Henshall, 14–15.
Obdobje Kofun (250–538) thumb|Čelada iz obdobja Kofun (200-532) levo|sličica|220x220_pik|Daisenrjo kofun, Osaka V obdobju Kofun (古墳時代 Kofun džidai, dobesedno »obdobje starodavnih pokopnih gomil«) se je Japonska sčasoma združila v enotno državo, to je prvo dokumentirano obdobje japonske zgodovine. Moč oblastnikov se kaže v gradnji ogromnih pogrebnih gomil (tumulus ali kofun),Henshall, 15–16. kakršna je Dejsenrjo kofun v Osaki, dolga 486 metrov, oblikovana kot ključavnica. Gomilo so gradili 15 let.Totman, 102. Napolnjena je bila z lončenimi figurami konj in bojevnikov v slogu haniva. Šintoistično verovanje je prevladovalo, budistični vplivi so Japonsko dosegli v 6. stoletju.
Središče poenotene države je bilo v Jamatu v regiji Kinai na osrednjem Japonskem. Vladarska linija Jamato še vedno velja za najdlje vladajočo dinastijo na svetu. Ekspanzija po japonskem otočju je potekala s silo, še pogosteje pa z dogovori z vladarji obrobnih kraljestevHenshall, 16, 22.. Pomembnim klanom, ki so se na tak način pridružili Jamatu, pravimo udži. Kitajski zapiski omenjajo pet zaporednih uspešnih vladarjev iz dinastije Jamato (Pet kraljev Va). Obrtniki ter šolniki s Kitajske in iz Treh korejskih kraljestev (t.i. toraidžin) so bili zelo spoštovani, saj so prinašali znanje in administrativne veščine s celine. Na Japonskem so začeli uporabljati kitajske pismenke, cenjen je bil celinski literarni slog. Trgovinski in diplomatski stiki s celino so bili močni.Totman, 103–104.
Klasično obdobje (538–1185) Obdobje Asuka (538–710)