Charles Robert Darwin [čárəls róbert dárvin], FRS, angleški naravoslovec, biolog in geolog * 12. februar 1809, Shrewsbury, grofija Shropshire, Anglija, † 19. april 1882, vas Downe, (danes London-Bromley), grofija Kent, Anglija. Njegova trditev, da vsa živa bitja prihajajo iz skupnega prednika je danes široko sprejeta in velja za temeljni koncept znanosti. V skupni publikaciji z Alfredom Russelom Wallaceom je predstavil svojo znanstveno teorijo, da je ta razvejan vzorec evolucije nastal zaradi procesa, ki ga je imenoval naravna selekcija, pri čemer ima boj za obstoj podoben učinek kot umetna selekcija, ki sodeluje pri selektivni vzreji.
Charles Darwin je bil eden izmed največjih naravoslovcev vseh časov. Razvil in predstavil je teorijo, ki predpostavlja, da so se vsa živa bitja razvila iz skupnega prednika ter na osnovi svojih opažanj in poskusov dognal tudi mehanizem teh sprememb – naravni izbor. Bil je prvi, ki je podal razlago raznolikosti življenja na Zemlji brez posredovanja nadnaravne sile. Njegovo teorijo so kasneje razširili in dopolnili z novimi odkritji; danes tvori teorija evolucije, katere začetnik je bil Darwin, enega od temeljev sodobne biologije.
Življenjepis Mladost
— Charles Darwin left|thumb|Sedemletni Charles Darwin, 1816 O Darwinovi zgodnji mladosti je malo znanega; edini zapis je njegova avtobiografija, ki jo je napisal, ko je bil star 67 let. Poleg njegovega pomanjkljivega spomina na tako zgodnje obdobje življenja, zmanjšuje zanesljivost teh zapisov tudi dejstvo, da jih je pisal po viktorijansko skromno in nenehno zaničeval svoje sposobnosti ter dosežke.
Rodil se je na družinskem posestvu The Mount v Shrewsburyju očetu Robertu Darwinu (1766–1848), premožnemu zdravniku in finančniku, ter materi Susannah Darwin, roj. Wedgwood (1765–1817). V mladosti se je zelo zanimal za naravo, saj je navdušeno zbiral kamnine, živali in rastline ter bral knjige o naravi. Bil je drugi sin in peti od šestih otrok. Njegova mati je umrla, ko je bil star osem let, zato so njeno vlogo prevzele njegove starejše sestre.
Po končanem osnovnem šolanju se je kot 17-letni fant vpisal na Univerzo v Edinburghu z glavno smerjo medicino. Zaradi dolgočasnih in zoprnih predavanj ter dejstva, da ni mogel prenesti pogleda na kri, se je po dveh letih šolanja izpisal. Leta 1828 se je ponovno vpisal na univerzo, tokrat na protestantsko teološki Christ's College Univerze v Cambridgeu. Tu je poslušal klasične predmete, ki so ga prav tako strašansko dolgočasili, zato je iskal uteho v lovu, ježi in naravoslovju. Še posebej je nanj vplivalo prijateljstvo s profesorjem botanike Johnom Henslowom, od katerega je dobil mnogo znanja naravoslovja (predvsem geologije) in preko katerega je prišel v stik z naravoslovci, s katerimi si je kasneje dopisoval. Bratranec William Darwin Fox ga je navdušil nad zbiranjem hroščev in temu hobiju je posvetil večino svojega prostega časa.
Kljub dolgočasnim predavanjem je opravil vse izpite kot eden najboljših v svojem letniku in pri 22 letih, leta 1831, je končal šolanje ter postal pastor. Toda niti enkrat ni opravljal tega poklica v protestantski cerkvi.
Potovanje z Beagle thumb|200px|Darwin je že kot mladenič postal znan naravoslovec (tukaj na sliki iz poznih 1830. let) Leta 1831 se je odzval na razpis Angleškega pomorskega ministrstva in vlade ter se prijavil na raziskovalno-geodetsko popotovanje z ladjo HMS Beagle. Kapitan 240-tonske dvojambornice je bil vesel, da je imel ob sebi ob množici zemljemercev, mornarjev, slikarjev, tudi mladega naravoslovca. Pomorska odprava je imela nalogo raziskati in geografsko izmeriti obale in otoke Patagonije, Ognjene zemlje, Čila, Peruja in nekaterih pacifiških otokov.
Njegov oče mu je najprej prepovedal odhod z ladjo, a je na prigovarjanje sina in brata, Charlesovega strica, popustil in mu dovolil odpluti. Dne 27. decembra 1831 je dvojambornica Beagle odplula iz Devonporta. Charles je na potovanju užival naklonjenost kapitana. Trpel pa je zaradi hujše oblike morske bolezni; od časa do časa se je zaradi rahlih, neprestanih morskih sunkov onesveščal. Prve tri tedne potovanja je bil praktično onesposobljen, zato je skoraj zapustil ladjo prvič, ko so ugledali kopno. Tudi sicer je bilo potovanje zanj neudobno, saj je imel na voljo le majhno kajuto za svoje potrebe. Tako se je bil prisiljen navaditi skrajnega redoljubja pri urejanju zbirke vzorcev in metodičnosti delanja zapiskov.
Prva postaja je bil otok Tenerife na Kanarskih otokih, kamor so prispeli 6. januarja 1832. Rastlinstvo in živalstvo tega otoka nista bila kaj posebnega, toda Darwin je zavzeto zbiral vzorce, predvsem morskih nevretenčarjev, in delal zapiske. Na kopno so prvič stopili na otoku St. Jago, enem od Zelenortskih otokov. Tu je Darwin pod vplivom Lyellove knjige Principles of Geology opazoval geološke plasti v luči Lyellove teorije o počasnem dvigovanju in spuščanju površja.
Po odhodu so pluli približno mesec dni in 29. februarja 1832 pristali na brazilski obali v okolici Rio de Janeira. Tukaj je opazoval ribe ježevke in jih opisal, prav tako kamnine (granit). Prve dni prihoda je Darwin vodil odpravo v notranjost. Na 200-kilometrskem popotovanju je ugotovil trdoživost južnoameriških konj in spoznal krvosese netopirje, tropske mravlje, ose, pajke in drugo. Blizu današnjega Punta Alta je naletel na večjo fosilno najdbo orjaških sesalcev, ki so sodeč po nahajališču izumrli razmeroma pred kratkim in brez očitnega vzroka. Presenetila ga je predvsem podobnost teh sesalcev okoliškim pasavcem, česar si takrat še ni znal razložiti.
5. julija 1832 je Beagle odplula malo naprej in se znova zasidrala ob ustju drugega največjega ameriškega veletoka Río de la Plata v Montevideu. Med odpravo v notranjost, ob Kordiljerih, je naletel na domorodce. Indijanci iz plemena Tehuelkov so mu pokazali in prikazali nekatere veščine in običaje staroselcev. Tu je tudi opazoval kondorja, pumo in raznovrstne kolibrije.
Na Ognjeni zemlji je popisal pingvine in albatrose. Tu jim je ladja med orkanom skoraj razpadla. O Začaranih otokih je napisal o nagubani črni vulkanski zemlji in onesnaženosti zraka z žveplom. Opisal je tudi srečanje z želvami velikankami in črnimi kuščarji oziroma morskimi legvani. Na krovu HMS Beagle so bili do takrat trije domorodci z Ognjene zemlje, ki so bili zajeti med prvim potovanjem ladje, in so jih pripeljali s seboj kot misionarje. Trojica je preživela eno leto v Angliji in Darwinu so se zdeli prijazni ter civilizirani, pravo nasprotje »degradiranih, bednih divjakov«, ki so bili njihovi sorodniki. Za Darwina je bil to dokaz, da je razlika med primitivnimi in civiliziranimi ljudstvi samo kulturna. V nasprotju s kolegi je pričel verjeti, da razlika med živaljo in človekom, podobno kot razlika med divjo in udomačeno živaljo, ni nepremostljiva.Browne E.J (1995). Charles Darwin: vol. 1 Voyaging, London: Jonathan Cape, ISBN 1-84413-314-1 200px|thumb|Ladja Beagle, Stanleyjev akvarel, 1841 Na Darwina in njegov poznejši razvojni nauk so najbolj vplivali otoki v Galapaškem otočju. Tu je opazoval otoško vrsto ščinkavca (Darwin se je še posebej zanimal za različne vrste ščinkavcev) in ugotovil na svoje veliko presenečenje, da se razen po obliki kljuna ne razlikujejo od južnoameriškega ščinkavca v Srednji in Južni Ameriki. Kmalu je ugotovil, zakaj je tako. Zaradi različnih količin in vrst hrane na posameznih otokih (ptice so jedle tisto hrano, ki je je bilo v izobilju) so se izoblikovale različne oblike kljunov, ki so se prilagajali iz roda v rod. Vsaka oblika kljuna je namenjena za drugo vrsto hrane. Od domačinov je izvedel tudi, da je možno po drobnih razlikah v obliki oklepov tamkajšnjih želv ugotoviti, s katerega otoka prihajajo, a temu podatku ni posvetil pozornosti.
Po postankih na majhnih otočjih so 30. oktobra 1835 prispeli v Avstralijo. Tu so ga presenetili vrečarji, predvsem kljunaši in podganji kenguruji, ki so bili tako drugačni od vseh živali, ki jih je poznal, da se mu je zdelo, da jih je ustvaril popolnoma drug Stvarnik.
Dne 14. marca 1836 so pristali na Kokosovih otokih. Bil je navdušen nad koralnimi grebeni in raki samotarji ter kokosovim rakom. Kokosovi otoki so bili zadnja postaja in 2. oktobra 1836 so pripluli nazaj v Veliko Britanijo.
Dne 14. julija 1837 je Darwin spet moral oditi z isto ladjo nazaj v Brazilijo. Oktobra istega leta so pripluli nazaj v Anglijo. Najbolj mu je ostal v spominu obisk otoka Sveta Helena. Na tem otoku je opazoval zadnje prebivališče velikega vojskovodje Napoleona in opazil, kaj je človek storil s posegom v naravo; rastlinstvo otoka je skoraj izumrlo in od vseh vrst rastlin in živali je bilo samo ena tretjina teh domorodna.
Popotovanje je trajalo približno 5 let; v tem času so prepluli več kot 60.000 kilometrov. S popotovanja je prinesel obsežno zbirko živali, rastlin, kamnin ter zapiske in ladijske dnevnike. Ta zbirka je bila tako obsežna, da je trajalo 20 let, preden je vse to uredil in predstavil javnosti. Vendar je bil Darwin na račun vzorcev in dnevnikov, ki jih je pošiljal domov med potovanjem, že ob vrnitvi v Anglijo slaven naravoslovec. Tako tudi njegov oče ni več nasprotoval njegovi želji posvetiti življenje naravoslovju.
Poznejša leta 200px|thumb|Charles Darwin leta 1854
Kmalu po vrnitvi s potovanja se je Darwin nastanil v Cambridgeu in pričel urejati svoje dnevnike za objavo. S svojimi odkritji je navdušil slavnega geologa Charlesa Lyella, prek katerega je prišel v stik z drugimi naravoslovci in z njihovo pomočjo pričel obdelovati svojo zbirko. Marca 1837 se je preselil v London, kjer se je prav tako gibal v krogu Lyellovih znancev in nadaljeval z delom.
Pisal je več knjig naenkrat in prevzel tudi funkcijo tajnika Geološkega društva iz Londona. Preobremenjenost z delom je kmalu pričela vplivati na njegovo zdravje. Jeseni tega leta je imel prvič težave s srcem, zato so mu zdravniki svetovali oddih na deželi. Obiskal je družino v Shrewsburryju in sorodnike v Staffordshireu, kjer je spoznal sestrično Emmo Wedgewood, s katero se je kasneje poročil. Mladi par se je naselil v vasi Downe, 20 km južno od Londona (danes predmestje London-Bromley). Njegovo zdravje se je močno poslabšalo in trpel je za hudimi glavoboli, slabostjo, nespečnostjo, srčno aritmijo ter izčrpanostjo, zaradi katerih večino časa ni mogel delati več kot dve ali tri ure na dan, včasih pa je bil nemočen tudi po več mesecev naenkrat. Poleg kombinacije simptomov je nenavadno tudi dejstvo, da se je njegovo stanje v starosti izboljšalo, in še danes ni znano katero bolezen je imel.
Kljub temu je za časa svojega življenja napisal obsežno zbirko knjig in razprav. To mu je uspelo, ker je bil izjemno dobro organiziran, ker je živel odmaknjeno od stresnega družabnega življenja Londona in, nenazadnje, ker je zanj dobro skrbela ljubeča žena. Leta 1859 je izšlo njegovo najbolj znano delo, O izvoru vrst, ki je sprožilo burne polemike pri strokovni in cerkveni javnosti. Darwin se zaradi slabega zdravja debat ni udeleževal, imel pa je močno podporo pri prijateljih, med katerimi je izstopal Thomas Henry Huxley. Kljub temu, da ni bil neposredno vključen v polemike, se je odzival na kritike in dopolnjeval svoje delo.
Z ženo sta imela deset otrok, katerim je bil izredno skrben oče. Dva sta umrla v zgodnji mladosti. Posebej smrt hčerke Anne pri desetih letih je močno prizadela oba starša. Darwin, katerega vera v krščanstvo je bila omajana že prej, je po tem dogodku dokončno prenehal hoditi v cerkev in se opredelil za agnostika.van Wyhe J. (2008). Darwin: The Story of the Man and His Theories of Evolution. London: Andre Deutsch Ltd. ISBN 0-233-00251-0 Skrbelo ga je tudi, da bodo njegovi potomci imeli posledice, ker sta bila z ženo v tako bližnjem sorodu, a se je večina uveljavila kot ugledni člani rodbine Darwin-Wedgewood.