sličica|275x275_pik|Sobe sovjetskih koncentracijskih taborišč Gulag Koncentracijsko taborišče (kratica KT) je posebna oblika taborišča oziroma organizacije, ki množično zapira nasprotnike; v skrajni obliki pa je namenjeno tudi njihovemu organiziranemu pobijanju.
Pojem koncentracijskega taborišča označuje vse možne vrste zbirnih, internacijskih in delovnih taborišč, vendar pa ne vključuje razlage namena oz. namembnosti le-teh.
Zbirna taborišča za vojne ujetnike in zapornike ter taborišča za prisilno delo so se razvila že pred časom, od 19. stoletja naprej pa so se razvijala tudi taborišča v povezavi z izgonom, izselitvami in kolonialnimi osvajanji. Od obdobja nacionalsocializma v Nemčiji od leta 1933–1945 pa se pojem koncentracijskih taborišč povezuje predvsem z načrtnimi izgoni in poboji drugače mislečih in še posebej s preganjanjem Judov ter holokavstom. Med izvajanjem tiranije so nacisti zgradili delovna in uničevalna taborišča. Poimenovali so jih tudi »Würdegarten« (častni vrt) ali »Konzertlager«, v njih pa so svoje domnevne ali resnične nasprotnike »prevzgajali«. Z množičnimi poboji, ki so jih nacisti izvajali, so se le-ta ločevala od vseh dotedanjih taborišč.
Definicija thumb|250px|Krematorij v koncentracijskem taborišču Dachau Koncentracijsko taborišče je ustanova, kjer so pridržani oz. izolirani politični nasprotniki ali ljudje »nevšečnih« etničnih, verskih ali socialnih pripadnosti. Priprtje je največkrat izvedeno brez vsakršne sodbe in brez možnosti obrambe, ugovora ali preizkusa razlogov za pripor.
Namen koncentracijskih taborišč Glavni namen Glavni namen koncentracijskih taborišč je prevzgojiti oziroma kaznovati s pomočjo telesne, psihične kazni, dela ... S tem zmanjšajo moč nasprotnikov. Drugotni namen Drugotni namen takšnih taborišč je zastraševalni učinek na preostalo prebivalstvo, saj jih prisotnost KT opominja na spoštovanje zakonov in/ali zvestobo režimu. Tretji namen Tretji namen je zaslužiti na račun prevzgojnega dela.
Vrste KT Mladinsko KT Zbirno KT Delovno KT Uničevalno KT Internacijsko KT KT za vojne ujetnike Begunsko KT
Čas nacionalsocializma v Nemčiji Koncentracijska taborišča iz obdobja nacionalsocializma so svetovno najbolj znana: Seznam koncentracijskih taborišč v tretjem rajhu.
Po podatkih je v taboriščih tretjega rajha zaradi pobojev ali kot posledica mučenja in bolezni skupno umrlo 6 milijonov ljudi. Tretji rajh je takrat v svoji in zavzetih deželah upravljala več kot 24.000 taborišč.
Prva nemška koncentracijska taborišča so bila delovna taborišča. V njih so bili zaprti sovražniki nacionalsocializma, pripadniki Nemške komunistične partije in Nemške socialdemokratske stranke. Tem so kmalu sledile tudi druge skupine, posebej Judi (glej holokavst), Romi, homoseksualci, predstavniki velikih verskih skupnosti (katoliški in evangeličanski duhovniki, predstavniki protestantske cerkve), verske manjšine (npr. Jehovove priče) in drugi politični nasprotniki (še posebno iz Sovjetske zveze).
Delovna taborišča Služila so uničenju skozi delo. Ljudi, ki za delo niso bili več sposobni, so, če niso od izčrpanosti že sami umrli, umorili, največkrat s streljanjem. Bolnike, ki v predvideno štirih tednih niso bili spet sposobni za delo, je medicinsko osebje umorilo z injekcijami fenola. Večina zapornikov je v delovnih taboriščih preživela le kratek čas.
V času vojne so imela delovna taborišča pomembno funkcijo, saj so v njih pridobivali naravne in opečne kamnine. Poleg tega so brezplačno delavsko silo uporabili tudi pri industriji. Najbolj znan je primer v zvezi z barvno industrijo, ki je kot delovno silo uporabljala taboriščnike.
Uničevalna taborišča Služila so izključno množičnemu pobijanju Judov, Romov, homoseksualcev in drugih osovraženih skupin s pomočjo plinskih celic. Nacionalsocialistični aparat za pobijanje se je pri tem koncentriral predvsem na Jude, k velikemu delu žrtev pa spadajo tudi druge skupine, npr. ruski vojni ujetniki. Taborišča tega tipa so bila postavljena med decembrom 1941 in julijem 1942 v Chelmnu, Warthelandu, Belžcu, Sobiboru in Treblinki, po ogromnem številu žrtev pa sta znani predvsem taborišči Auschwitz-Birkenau in Majdanek.
Organizacija thumb|Interniranci v Koncentracijskem taborišču Buchenwald Skupno je bilo vodilnih 23 koncentracijskih taborišč, ki so bila samostojna in so organizacijsko pod sabo imela še 1000 t. i. zunanjih taborišč. Ta vodilna taborišča so bila:
Tretji rajh: Arbeitsdorf Bergen-Belsen Buchenwald Dachau Flossenbürg Groß-Rosen Dora-Mittelbau Neuengamme Ravensbrück Sachsenhausen Koncentracijsko taborišče Niederhagen-Wewelsburg Avstrija Mauthausen Poljska Auschwitz I Stammlager Auschwitz-Monowitz Majdanek Warschau Krakau-Plaszow Stutthof Estonija Waiwara Litva Kauen Latvija Riga-Kaiserwald Francija Natzweiler-Struthof Nizozemska Herzogenbusch
Temu sistemu so bila priključena še ostala taborišča. Izolirane dele mest so poimenovali geto. Samo v Vzhodni Evropi je bilo getov približno 600, v njih pa so internirali najmanj 4 milijone ljudi.
Medicinski eksperimenti Na odraslih in otrocih so zdravniki, kot npr. Josef Mengele (Auschwitz), Robert Ritter (Buchenwald) in drugi, izvajali različne eksperimente, zaradi katerih so taboriščniki večinoma v mukah umrli. Okužili so jih npr. s pegavico in tuberkulozo, da bi na njih testirali cepivo, ipd. Nürnberški proces proti zdravnikom se je odvijal od 9. decembra 1946 do 20. avgusta 1947, pred Mednarodnim vojaškim sodiščem. Med drugimi je bil tam obtožen vodja oddelka za tropsko medicino Gerhard Rose, zaradi poskusov s pegavico na Sintih in Romih v Buchenwaldu.
Načini usmrtitve taboriščnikov Vzroki smrti taboriščnikov so bili v uradnih listinah nacionalsocialističnih organov pogosto šifrirani. Uporabljale so se okrajšave – znaki, ki jih je kasneje Inšpektorat koncentracijskih taborišč obdelal in priredil. Uporabljale so se naslednje okrajšave: 14 f 1 : naravna smrt 14 f 2 : prostovoljna smrt ali nezgoda 14 f 3 : ustrelitev ali pobeg 14 f I : eksekucija 14 f 13 : zaporniki šibkega zdravja in smrt zaradi opeklin
Zgodovina KT Čeprav so KT dobila svoj sloves med drugo svetovno vojno, so obstajala že pred tem. Tako so jih poznali že med burskima vojnama, prvo svetovno vojno in v "uporabi" so še danes.
Prva koncentracijska taborišča Prvič je ameriška vojska leta 1838 v taborišče prisilno zaprla Indijance. Ukrep je ukazal takratni predsednik Andrew Jackson, da bi uveljavil t. i. »Indian Removal Act« (»Zakon o odstranitvi Indijancev«). Tudi kasnejše ameriške rezervate za Indijance lahko prištevamo k taboriščem. Ljudje so bili tam namreč pridržani iz rasističnih razlogov pod nehumanimi ževljenskimi pogoji. Onemogočena jim je bila eksistenca, moški, ženske in otroci pa so trpeli pomanjkanje hrane. Poskusi pobega ali upora so bili kaznovani s smrtjo.
Zgodovina pojma koncentracijskih taborišč sega že v čas kubanskega boja za neodvisnost proti Španiji v letih 1868−1898, ko je sprva španski general Valmaseda in kasneje general Valeriano Weyler y Nicolau ukazal zapreti vse upornike v koncentracijska taborišča, t. i. »compos de reconcentración«.
Pojem koncentracijskih taborišč je kasneje uveljavila še britanska vojska v burski vojni v letih 1899−1902. Burske ženske in otroke, kot tudi Afričane, ki so živeli na tem območju, so izselili v taborišča v Južni Afriki. Čeprav to niso bila uničevalna taborišča, so zaporniki trpeli zaradi podhranjenosti, slabih higienskih razmer in posledično visoke smrtnosti. V teh taboriščih je umrlo približno 26000 žensk in otrok. Razmere so se umirile šele, ko je Emily Hobhouse razkrila razmere v južnoafriških taboriščih.
Tudi nemške kolonialne enote so v takratni nemško-južnozahodnoafriški koloniji izvajale genocid nad ljudstvi Herero in Nama. Po podatkih nemške vojaške uprave je med oktobrom 1904 in marcom 1907 tam skupno umrlo 7682 ljudi. Prvo taborišče, ki je bilo označeno z dejanskim nazivom »koncentracijsko taborišče«, je bilo v Nemčiji leta 1920. Tam so bili zaprti predvsem Judi iz Vzhodne Evrope, pa tudi Sinti in Romi. Zaradi protestov proti nečloveškim življenjskim pogojem, je bilo taborišče leta 1923 razpuščeno.
Severna Amerika V prvi svetovni vojni je Kanada internirala na tisoče Ukrajincev in jih prisilila v delo v železarski industriji in gozdarstvu. V drugi svetovni vojni so bili internirani ljudje japonskega, nemškega in italijanskega porekla. Od afganistanske vojne kot reakcija na teroristične napade 11. septembra 2001 zapira ameriška vojska osumljene sodelovanja s talibanskim režimom in Al Kaido v velikem številu v taborišča v zalivu Guantanamo na Kubi. Ker jim ameriška vlada ne prizna statusa vojnih zapornikov, taboriščniki nimajo nobenih pravic razen tistih, ki jih za njih predvidi ameriška vojska.
Sovjetska zveza in Vzhodna Evropa sličica|258x258_pik|Nekdanje koncentracijsko taborišče v Girokasterju, kjer je komunistični režim Enverja Hoxhe mučil in pobil več kot 990 ljudi. V času stalinizma so v Sovjetski zvezi delovala koncentracijska taborišča, ki jih danes dostikrat imenujemo »gulag«, po glavnem oddelku sovjetskega notranjega ministrstva, ki je bilo vodilno pri upravljanju taborišč. Taborišča so služila kot zaporniška taborišča, v njih pa so bili zaprti »navadni« prestopniki, kot tudi politični nasprotniki.
Od 1930–1959 je bilo v taboriščih zaprtih približno 18 milijonov ljudi, najmanj 1,5 milijonov jih je umrlo. Nekatere cenitve žrtev v desetletju leninističnega in stalinističnega terorja so še večje in presegajo več milijonov žrtev. Pod Leninovo in Stalinovo oblastjo se je lahko zgodilo, da je bila oseba ovadena in aretirana zgolj zaradi kritične izjave v krogu družine ali celo zaradi kraje jabolka. Zaradi velikega terorja v letih 1937−1938 se je tako zgodilo, da je bilo zaprto ogromno število nedolžnih, njihova priznanja pa so bila največkrat izrečena pod prisilo.
Po drugi svetovni vojni je bilo v taboriščih zaprto veliko število ljudi, ki so resnično ali domnevno sodelovali z Nemci ali pa so bili sami Nemci (npr. taborišča na Češkoslovaškem in Poljskem). Pogoji v taboriščih seveda niso bili v skladu z Ženevsko konvencijo, umrlo je veliko število ljudi. Pod komunistično diktaturo Nicolaeja Ceauşescuja v Romuniji so nasprotnike režima zapirali v zapore in norišnice. Ceauşescujev poskus povečanja romunskega prebivalstva je pripeljal do ustanavljanja otroških gulagov za prizadete, invalidne in »odvečne« otroke, npr. v Cighidu.
Italija Seznam največjih taborišč fašistične Italije:
Ime taborišča Od Do Rab julij 1942 11. september 1943 Chiesanuova v bližini Padove junij 1942 Gonars v bližini Palmanove marec 1942 8. september 1943 Molat30. junij 19428. september 1943 Monigo v bližini Trevisa junij 1942 Renicci di Anghiari v bližini Arezza oktober 1942 Visco v bližini Palmanove zima 1942
V italijanskih taboriščih in v taboriščih zavzete Dalmacije in severnohrvaške obale (Bakar, Kraljevica, Molat, Rab, Zlarin) je bilo v letih 1941−1943 zaprtih nekaj 100.000 civilistov.
Prisilno delo in nemogoči življenjskih pogoji so mnogo ljudi stali življenja. Taborišči na Molatu in Rabu (34 % zapornikov je umrlo) sta bili kot smrtni taborišči še posebej razvpiti.
Uničevalno taborišče v Italiji je bila tržaška Rižarna.
Jugoslavija (1935-1945) Kraljevina Jugoslavija je po nemškem in italijanskem vzoru začela odpirati koncentracijska taborišča leta 1935. Prvo taborišče je bilo v Višegradu. Nekatera taborišča so po okupaciji Jugoslavije leta 1941 prevzeli Nemci oziroma kvizlinški režimi: na Hrvaškem ustaši, v Srbiji pa Nedićeva Specialna policija.
Od leta 1935 do konca druge svetovne vojne (1945) so bila na ozemlju Jugoslavije naslednja koncentracijska taborišča: