Galicija (, ali , ; , ) je avtonomna skupnost Španije in zgodovinska narodnost po španski zakonodaji,"Galicia, a historic nationality, constitutes itself as an autonomous community for accessing to its self-government", "Galicia, nacionalidade histórica, constitúese en Comunidade Autónoma para acceder ó seu autogoberno" Statute of Autonomy of Galicia (1981), 1. in nekdanje (srednjeveško) kraljestvo. Obsega površino 29.574 km² v severozahodnem kotu Iberskega polotoka in obsega province A Coruña, Lugo, Ourense in Pontevedra, ki štejejo skupaj 2.701.743 prebivalcev (2018). Glavno mesto Galicije je znano romarsko središče Santiago de Compostela.
Galicija leži ob Atlantski obali. Na jugu meji na Portugalsko, na vzhodu na španske avtonomne skupnosti Kastilija in Leon ter Asturijo, na zahodu na Atlantski ocean in na severu na Biskajski zaliv. Galicija ima več kot 1660 km obale, vključno s svojimi obalnimi otoki in otočki, med njimi otoki Cíes, Ons, Sálvora, otok Cortegada, ki skupaj tvorijo Narodni park galicijski atlantski otoki, ter največji in najbolj naseljen, A Illa de Arousa.
Toponimi Ime Galicia izhaja iz latinskega toponima Callaecia, kasneje Gallaecia, povezano z imenom starodavnega keltskega plemena, ki je prebivalo severno od reke Douro, Gallaeci ali Callaeci v latinščini ali Καλλαϊκoί (Kallaïkoí) v grščini. Ti Callaeci so bili prvo pleme na tem območju, ki je pomagalo Luzitancem proti napadalcem Rimljanom. Rimljani so svoje ime uporabljali za vsa ostala plemena na severozahodu, ki so govorila isti jezik in živela enako življenje.Luján, Eugenio R. (2000): "Ptolemy's 'Callaecia' and the language(s) of the 'Callaeci', in Ptolemy: towards a linguistic atlas of the earliest Celtic place-names of Europe : papers from a workshop sponsored by the British Academy, Dept. of Welsh, University of Wales, Aberystwyth, 11–12 April 1999, pp. 55–72. Parsons and Patrick Sims-Williams editors.
Toponimijo imena so že od 7. stoletja preučevali avtorji, kot je Isidor Seviljski, ki je zapisal, da so »Galicijci zaradi svoje svetle kože tako imenovani Gali«, ki so ime povezali z grško besedo za mleko. V 21. stoletju so nekateri učenjaki (J. J. Moralejo, Carlos Búa) ime starih Callaecev izvlekli bodisi iz proto-indoevropskega *kl (H) -no- za hrib , prek lokalne relacijske končnice -aik-, ki je prav tako potrjena v kceltiberščini, kar pomeni 'hrib (ljudje)'; ali pa iz protokeltskega *kallī- za 'gozd', kar pomeni 'gozdni (ljudje)'.Curchin, Leonard A. (2008) Estudios GallegosThe toponyms of the Roman Galicia: New Study. CUADERNOS DE ESTUDIOS GALLEGOS LV (121): 111. Kakor koli že, Galicija, ki sama po sebi izhaja iz etničnega imena ‘’Kallaikói, pomeni »dežela Galicijev«.
Drugi nedavni predlog prihaja od jezikoslovca Francesca Benozza, potem ko je v številnih keltskih besedah s pomenom 'kamen' ali 'skala' identificiral koren gall- / kall-, kot sledi: gall (stara irščina), gal (srednji valižanščina), gailleichan (škotsko-galsko), kailhoù (bretonsko), galagh (manško) in gall (galsko). Zato Benozzo razlaga etnonim Callaeci kot 'kamniti ljudje' ali 'ljudje, ki delajo s kamnom', glede na graditelje starodavnih megalitov in kamnitih tvorb, tako pogostih v Galiciji.Benozzo, F. (2018) "Uma paisagem atlântica pré-histórica. Etnogénese e etno-filologia paleo-mesolítica das tradições galega e portuguesa", in proceedings of Jornadas das Letras Galego-Portuguesas 2015–2017, DTS, Università di Bologna and Academia Galega da Língua Portuguesa, pp. 159–170.
Ime se je razvilo v srednjem veku od Gallaecia, včasih napisane Galletia, do Galicije. V 13. stoletju je s pisnim pojavom galicijskega jezika Galiza postala najbolj običajna pisna oblika imena države, ki jo je v 15. in 16. stoletju nadomestila sedanja oblika Galicia, kar je tudi črkopis imena v španščini. Zgodovinsko poimenovanje Galiza je spet postalo priljubljeno konec 19. in prve tri četrtine 20. stoletja in se še danes pogosto uporablja. Lokalna vlada Hunta de Galicia uporablja Galicia. Kraljeva galicijska akademija, institucija, pristojna za urejanje galicijskega jezika, ki je Galiza sicer priznala kot legitimno sedanje ime, je izjavila, da je edino uradno ime države Galicia.
Zaradi zgodovine in kulture Galicije z mitologijo se je dežela imenovala »Terra Meiga« (dežela čarovnic).
Zgodovina Prazgodovina in antika Najstarejše potrdilo o človeški prisotnosti v Galiciji je bilo najdeno v jami Eirós v občini Triacastela, kjer so ohranjeni živalski ostanki in neandertalski kamniti predmeti iz srednjega paleolitika. Najstarejša kultura, ki je pustila pomembne arhitekturne sledi, je megalitska kultura, ki se je v času neolitika in bakrene dobe razširila vzdolž zahodnoevropskih obal. Na tisoče megalitskih tumulov je razširjenih po vsej državi, vendar večinoma vzdolž obalnih območij.Antonio de la Peña Santos, Los orígenes del asentamiento humano , (chapters 1 and 2 of the book Historia de Pontevedra A Coruña:Editorial Vía Láctea, 1996. p. 23. Znotraj vsakega tumula je kamnita pokopna komora, lokalno znana kot anta (dolmen), pred katero je pogosto hodnik. Na Galicijo je pozneje vplivala kultura zvončastih čaš. Njena bogata nahajališča kositra in zlata so privedla do razvoja bronastodobne metalurgije in do prodaje izdelkov iz brona in zlata vzdolž atlantske obale zahodne Evrope. V tej regiji se je v atlantski bronasti dobi razvila skupna elitna kultura.
Od konca megalitske dobe do bronaste dobe na prostem najdemo številne kamnite rezbarije (petroglife). Običajno predstavljajo skodelice in prstane, labirinte, jelene, orožje iz bronaste dobe ter prizore jahanja in lova. Veliko teh kamnitih rezbarij najdemo v regijah Rías Baixas, na mestih, kot sta Tourón in Campo Lameiro.
Kultura Castro Parcero-Oubiña C. and Cobas-Fernández, I (2004). Iron Age Archaeology of the Northwest Iberian Peninsula . In e-Keltoi, Volume 6: 1–72. UW System Board of Regents, 2004. . , , , , kar pomeni »kultura gradišč«) se je razvila v železni dobi in je cvetela v drugi polovici prvega tisočletja pred našim štetjem. Običajno velja za lokalni razvoj atlantske bronaste dobe s kasnejšim razvojem in vplivi ter prekrivanjem z rimsko dobo. Geografsko ustreza ljudem, ki so jih Rimljani imenovali Galeci in so jih sestavljali številni narodi ali plemena, med njimi Artabri, Bracari, Limici, Celtici, Albiones in Lemavi. Bili so sposobni borci: Strabon jih je opisal kot najtežje sovražnike, s katerimi so se Rimljani srečali pri osvajanju Luzitanije, medtem ko Apijan History of Rome: the Spanish Wars, 72–73. omenja njihov vojaški duh, pri čemer ugotavlja, da so ženske nosile orožje ob boku svojim možem, pri čemer so izbrale smrt raje kot ujetništvo. Po Pomponiju Meli so bili vsi prebivalci obalnih območij Kelti.
Galeci so živeli v castros (gradiščih). Običajno so bile to krožne utrdbe z eno ali več koncentričnimi zemeljskimi ali kamnitimi stenami, pred vsako je bil rov. Pogosto so bile na gričih ali na obmorskih pečinah in polotokih. Nekaj dobro znanih castros je mogoče najti na morski obali v Fazouru, Santa Tegra, Baroña in O Neixón in v notranjosti: San Cibrao de Lás, Borneiro, Castromao in Viladonga. Nekatere druge značilnosti, kot so templji, kopeli, rezervoarji, kipi bojevnikov in okrasne rezbarije, so bile povezane s to kulturo, skupaj z bogato tradicijo obdelave zlata in kovin.
Rimske legije so prvič vstopile na območje pod Decimom Junijem Brutom Kalikom v letih 137–136 pred našim štetjem Livy lv., lvi., Epitome, vendar je bila država v Rimsko cesarstvo vključena šele v času Avgusta (29 pr. n. št.). Rimljane je Galicija zanimala predvsem zaradi njenih mineralnih surovin, predvsem zlata. Pod rimsko oblastjo so večino galicijskih gradišč začeli - včasih tudi prisilno - zapuščati, Galeci pa so v rimski vojski pogosto služili kot pomožna enota. Rimljani so prinesli nove tehnologije, nove poti, nove oblike organiziranja lastnine in nov jezik; latinščino. Rimsko cesarstvo je vzpostavilo nadzor nad Galicijo s taborišči (castra) kot Aquis Querquennis, taborišče Ciadella ali Lucus Augusti (Lugo), cestami (viae) in spomeniki kot je svetilnik, znan kot Herkulov stolp v La Coruñi, vendar so zaradi oddaljenosti in manjšega zanimanja države od 2. stoletja naše dobe dalje, ko so rudniki zlata prenehali delovati, privedli do manjše stopnje romanizacije. V 3. stoletju je postala provinca pod imenom Gallaecia, ki je vključevala tudi severno Portugalsko, Asturijo in velik del današnjega dela Kastilije in Leona.
Zgodnji srednji vek
V začetku 5. stoletja je globoka kriza, ki jo je utrpelo Rimsko cesarstvo, omogočila različnim plemenom Srednje Evrope (Svebi, Vandali in Alani), da prečkajo Ren. Njihov napredek proti Iberskemu polotoku je prisilil Rimljane, da podpišejo pogodbo (foedus), s katero so se Svebi mirno naselili in kot cesarski zavezniki upravljali Galicijo. Od leta 409 so Svebi prevzeli Galicijo in leta 411, celo pred padcem Rimskega cesarstva, ustvarili prvo srednjeveško kraljestvo v Evropi, ki je bilo tudi prvo germansko kraljestvo, ki je kovalo kovance v rimskih deželah. V tem obdobju je bila ustanovljena britska kolonija in škofija v severni Galiciji (Britonija), verjetno kot foederati in zavezniki Svebov. Leta 585 je vizigotski kralj Leovigild napadel svebsko kraljevino Galicijo in jo premagal ter jo postavil pod nadzor Vizigotov.
Pozneje (leta 711) so Španijo napadli muslimani, vendar Arabci in Mavri nikoli niso uspeli imeti pravega nadzora nad Galicijo, ki je bila kasneje vključena v razširjeno krščansko Astursko kraljestvo, ki so jo muslimanski kronisti običajno imenovali Galecija ali Galicija (Yillīqiya in Galīsiya) Cf. Carballeira Debasa, Ana María (2007). Galicia y los gallegos en las fuentes árabes medievales. Madrid: Consejo Superior de Investigaciones Científicas. ., kot tudi mnogi evropski sodobniki.Alfonso II of Asturias was addressed as: "DCCXCVIII. Venit etiam et legatus Hadefonsi regis Galleciae et Asturiae, nomine Froia, papilionem mirae pulchritudinis praesentans. (...) Hadefonsus rex Galleciae et Asturiae praedata Olisipona ultima Hispaniae civitate insignia victoriae suae loricas, mulos captivosque Mauros domno regi per legatos suos Froiam et Basiliscum hiemis tempore misit". (ANNALES REGNI FRANCORUM); "Hadefuns rex Gallaeciae Carolo prius munera pretiosa itemque manubias suas pro munere misit". (CODEX AUGIENSIS); "Galleciarum princeps" (VITA LUDOVICI) Cf. López Carreira, Anselmo (2005): O Reino medieval de Galicia. A Nosa Terra, Vigo. pp. 211–248. Ta doba je Galicijo utrdila kot krščansko družbo, ki je govorila romanski jezik. V naslednjem stoletju so galicijski plemiči zavzeli severno Portugalsko in leta 871 osvojili Coimbro ter tako osvobodili najjužnejše mesto starodavne Galicije.
Visoki in pozni srednji vek
V 9. stoletju je vzpon kulta apostola Jakoba v Santiagu de Compostela dal Galiciji poseben simbolni pomen med kristjani, ki ga je imel v celotni rekonkvisti. Z nadaljevanjem srednjega veka je Santiago postal glavna romarska destinacija, Pot svetega Jakoba (Camiño de Santiago) pa glavna romarska cesta, pot za širjenje romanske umetnosti ter besed in glasbe trubadurjev. V 10. in 11. stoletju, v času, ko se je galicijsko plemstvo povezalo s kraljevo družino, so Galicijo včasih vodili njeni domači kralji, medtem ko so Vikingi (lokalno znani kot Leodemanes ali Lordomanes) občasno napadli obale. Stolpi Catoire (Pontevedra) so bili zgrajeni kot sistem utrdb za preprečevanje in zaustavitev vikinških napadov na Santiago de Compostela.