Vénera (tudi Danica ali Večernica) je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu, navidezni sij doseže -4,6. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišča Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8°. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana (zvezda) »danica« (»jutranjica«) ali »večernica«. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu in jo znajo nekateri zamenjevati z zvezdo.
Je zemeljski planet, po velikosti in obsegu zelo podoben Zemlji. Zaradi teh podobnosti ga včasih imenujejo Zemljin »sestrski planet«. Je edini planet v osončju, ki se vrti v vzvratno smer. Znanstveniki domnevajo, da je tako zaradi trka z asteroidom v času nastajanja. Planet je pokrit z neprozorno plastjo bleščečih oblakov, zato njegovo površje iz vesolja ni vidno v vidni svetlobi. Venera je bila predmet mnogih vprašanj, dokler planetarna znanost v 20. stoletju ni odkrila nekaj njenih skrivnosti. Venera ima od vseh zemeljskih planetov najgostejšo atmosfero, ki je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida, zračni tlak na površini pa je 90-krat večji kot na Zemlji.
Venerino površje je bilo podrobneje kartografirano šele v zadnjih 20 letih. Na njem je moč najti dokaze obsežnega ognjeniškega delovanja, nekateri ognjeniki pa so mogoče aktivni še danes. V nasprotju s stalnim gibanjem skorje na Zemlji pa Venera najverjetneje doživlja občasna obdobja premikanja plošč, kjer se skorja hitro podriva v nekaj milijonih let, ločena s stabilnimi obdobji, trajajočimi več sto milijonov let.
Planet se imenuje po rimski boginji ljubezni Veneri. Tudi večina površinskih značilnosti je imenovanih po znamenitih in mitoloških ženskah.
Fizikalne značilnosti
Venera je eden od štirih zemeljskih planetov, kar pomeni, da je, podobno kot Zemlja, skalnato telo. Njena masa in velikost sta zelo podobna Zemljini, zato se pogosto opisuje kot njena »dvojčica«. Premer Venere je le 650 km manjši od Zemljinega, masa pa je 80 % Zemljine. Vendar pa so razmere na Venerinem površju popolnoma drugačne kot na Zemljinem zaradi goste atmosfere iz ogljikovega dioksida.
Notranja zgradba
Precej malo je znanega o Venerini notranji zgradbi, vendar pa ima podobno kot drugi zemeljski planeti jedro, plašč in skorjo. Njena skorja naj bi bila nekoliko debelejša od Zemljine, jedro pa nekoliko večje. Jedro je verjetno v tekočem stanju, tako kot Zemljino. Tudi na Veneri naj bi se tokovi magme dvigali skozi plašč blizu meje plašča z jedrom. Ti tokovi se nato prebijejo skozi skorjo in nastanejo ognjeniki.Leftwich T.E., von Frese R.R.B., Kim H.R., Noltimier H.C., Potts L.V., Roman D.R., Tan L (1999), Crustal analysis of Venus from Magellan satellite observations at Atalanta Planitia, Beta Regio, and Thetis Regio (Analiza Venerine skorje iz opazovanj satelita Magellan na področjih Atalanta Planitia, Beta Regio in Thetis Regio), Journal of Geophysical Research, v.104, p. 8441-8462
Geografija
Približno 80 % Venerine površine sestavljajo ognjeniške ravnine. Dva višja »kontinenta« zavzemata preostanek površine. Prvi v velikosti Avstralije leži na severni polobli, drugi pa nekoliko južneje od ekvatorja. Severni kontinent se imenuje Ishtar Terra po babilonski boginji ljubezni Ištar. Tu leži tudi najvišja gora na Veneri, Maxwell Montes, katere vrh je 11 km nad Venerino povprečno višino površja. Južni kontinent se imenuje Aphrodite Terra po grški boginji ljubezni Afroditi, je pa velikosti Južne Amerike. Večina kontinenta je prepredena z mrežo razpok in prelomov.Kaufmann W.J. (1994), Universe (Vesolje), W.H. Freeman, New York, p. 204
Poleg udarnih kraterjev, gora in dolin, ki se nahajajo na vseh kamnitih planetih, ima Venera tudi številne svoje značilnosti. Ene od teh so ploske ognjeniške značilnosti z imenom farra in izgledajo podobne palačinkam. Velike so med 20 in 50 km ter visoke med 100 in 1000 m. Druge značilnosti predstavljajo sistemi razpok zvezdaste oblike, imenovane novae, značilnosti z radialnimi in koncentričnimi razpokami, podobne pajkovim mrežam, imenovane arachnoid, ter coronae, krožni obroči ali razpoke, včasih obkrožene z depresijo. Vse te značilnosti so ognjeniškega izvora.Frankel C. (1996), Volcanoes of the solar system (Ognjeniki Sončevega sistema), Cambridge University Press, Cambridge, New York
Skoraj vse Venerine površinske značilnosti so imenovane po zgodovinskih in mitoloških ženskah.Batson R.M., Russell J.F. (1991), Naming the Newly Found Landforms on Venus (Imenovanje novoodkritih površinskih oblik na Veneri), Abstracts of the Lunar and Planetary Science Conference, v. 22, p. 65 Edina izjema sta Maxwell Montes, imenovane po Jamesu Clerku Maxwellu ter dve visoki področji Alpha Regio in Beta Regio. Te tri značilnosti so bile imenovane pred uveljavitvijo trenutnega sistema Mednarodne astronomske zveze, ki bdi nad planetarno nomenklaturo.
Geologija površja thumb|left|250px|Zemljevid Venere, ki prikazuje dvignjene »kontinente« v rumeni barvi: Ishtar Terra je na vrhu, Aphrodite Terra pa malo pod ekvatorjem na desni Večji del Venerine površine kaže na oblikovanje z ognjeniškimi procesi. Venera ima nekajkrat več ognjenikov kot Zemlja, od tega vsaj 167 velikih ognjenikov, ki imajo v premeru vsaj 100 km. Edini tako velik ognjeniški kompleks na Zemlji je havajski Veliki otok. To je zaradi tega, ker je Venerina skorja precej starejša od Zemljine, saj se Zemljina skorja neprestano obnavlja s podrivanjem na robovih tektonskih plošč in ima povprečno starost 100 milijonov let, Venerino površje pa ima povprečno starost približno 500 milijonov let.
Za potekajočo ognjeniško dejavnost na Veneri obstaja več dokazov. Med ruskim programom Venera sta sondi Venera 11 in Venera 12 zaznali stalen tok strel, Venera 12 pa je kmalu po pristanku posnela močan grom. Strele na Zemlji poganjajo padavine, teh pa na Veneri ni. Ena od možnosti je ustvarjanje strel iz pepela zaradi ognjeniških aktivnosti. Drug zanimiv dokaz so meritve žveplovega dioksida v atmosferi, katerega raven se je med letoma 1978 in 1986 zmanjšala kar za desetkrat. To bi lahko pomenilo, da se bile stopnje predhodno zvišane zaradi velikega ognjeniškega izbruha.Glaze L.S. (1999), Transport of SO2 by explosive volcanism on Venus (Prenos SO2 na Veneri z eksplozivnim vulkanizmom), Journal of Geophysical Research, v. 104, p. 18899-18906 sličica|Notranja struktura Venere - skorja (zunanji sloj), plašč (srednji sloj) in jedrom (rumena notranja plast)|left thumb|right|250px|Udarni kraterji na površini Venere Na Veneri je skoraj 1000 udarnih kraterjev, ki so bolj ali manj enakomerno razporejeni po njeni površini. Na drugih krateriziranih telesih, kot sta Zemlja in Luna, kraterji prikazujejo stanje erozije, s tem pa neprekinjen proces degradacije. Na Luni se degradacija odvija z nadaljnjimi udarci, na Zemlji pa z erozijo vetra in vode. Na Veneri pa je približno 85 % kraterjev v prvotni obliki. Število kraterjev in njihovo dobro ohranjeno stanje kaže, da je pred okoli 500 milijoni let prišlo do popolne preureditve površine.Strom R.G., Schaber G.G., Dawsow D.D. (1995), The global resurfacing of Venus (Globalna preureditev površine Venere), Journal of Geophysical Research, vol. 99, p. 10,899-10,926 Zemljina skorja je v neprestanem gibanju, na Veneri pa ta proces najverjetneje ni mogoč. Brez tektonike plošč, s katero se sprošča toplota iz plašča planeta, se na Veneri dogaja cikličen proces, kjer temperatura plašča narašča do kritične točke, ko skorja popusti. Nato v obdobju okoli 100 milijonov let pride do obsežnega podrivanja, pri tem pa se skorja popolnoma reciklira.
Venerini kraterji merijo med 3 in 280 km v premeru. Kraterjev, manjših od 3 km, na Veneri ni zaradi učinka goste atmosfere na vstopajoče objekte. Objekti s premajhno kinetično energijo so v atmosferi tako upočasnjeni, da ne ustvarijo udarnega kraterja.Herrick R.R., Phillips R.J. (1993), Effects of the Venusian atmosphere on incoming meteoroids and the impact crater population (Učinki Venerine atmosfere na prihajajoče meteoroide in populacija udarnih kraterjev), Icarus, v. 112, p. 253-281
Atmosfera
Venera ima zelo gosto atmosfero, ki je sestavljena večinoma iz ogljikovega dioksida in majhnega deleža dušika. Pritisk na površini planeta je približno 90-krat večji od pritiska na Zemljini površini, kar je enakovredno pritisku v globini Zemljinega morja na globini 1 kilometer. Zaradi velike količine ogljikovega dioksida v atmosferi je na Veneri velik učinek tople grede, ki dvigne temperaturo preko 400 °C. Zato je Venerino površje bolj vroče od površine Merkurja, čeprav je Venera skoraj dvakrat bolj oddaljena od Sonca in prejme samo 25 % sončnega obsevanja.
thumb|left|250px|Struktura oblakov v Venerini atmosferi, ugotovljena z ultravijoličnimi opazovanji Študije kažejo, da je bila Venerina atmosfera pred nekaj milijardami leti precej bolj podobna Zemljinemu ozračju, na njeni površini pa so verjetno obstajale večje količine tekoče vode. Pobezljani učinek tople grede je kasneje povzročil izparitev prvotne vode, kar je ustvarilo kritične ravni toplogrednih plinov v Venerini atmosferi.Kasting J.F. (1988), Runaway and moist greenhouse atmospheres and the evolution of Earth and Venus (Pobezljana in vlažna toplogredna ozračja ter evolucija Zemlje in Venere), Icarus, v. 74, p. 472-494 Venera je tako ekstremen primer klimatske spremembe, zato je uporabno orodje za študije klimatskih sprememb.
Specifična toplota pri stalni prostornini in prenos toplote z vetrovi v spodnji atmosferi imata za posledico, da se temperatura Venerinega površja bistveno ne spremeni med dnevno in nočno stranjo, čeprav je vrtenje Venere okrog svoje osi zelo počasno. Vetrovi na površini so šibki in dosegajo nekaj kilometrov na uro, vendar pa zaradi visoke gostote atmosfere predstavljajo znatno silo, zato prenašajo prah in majhne kamne po površju.Moshkin B.E., Ekonomov A.P., Golovin Iu.M. (1979), Dust on the surface of Venus (Prah na površju Venere), Kosmicheskie Issledovaniia, v. 17, p. 280-285
Nad gosto plastjo CO2 se nahajajo debeli oblaki, sestavljeni večinoma iz žveplovega dioksida in žveplove kisline.Krasnopolsky V.A., Parshev V.A. (1981), Chemical composition of the atmosphere of Venus (Kemična sestava atmosfere Venere), Nature, v. 292, p. 610-613 Ti oblaki odbijajo približno 60 % sončne svetlobe nazaj v vesolje, zato neposredna opazovanja Venerinega površja v vidni svetlobi niso možna. Trajno oblačno pokrivalo pomeni, da Venerino površje kljub bližini Sonca ni dobro ogrevano ali osvetljeno. Če na Veneri ne bi bilo učinka tople grede, bi bila temperatura na površini planeta precej podobna temperaturi na Zemlji. Močni vetrovi s hitrostjo 300 km/h na vrhovih oblakov obkrožijo planet v štirih ali petih zemeljskih dneh.Rossow W.B., del Genio A.D., Eichler T. (1990), Cloud-tracked winds from Pioneer Venus OCPP images (Vetrovi po sledeh oblakov s slik OCCP od Pioneer Venus), Journal of the Atmospheric Sciences, v. 47, p. 2053-2084
Magnetno polje
Zemlja ima močno magnetno polje, ki odbija sončni veter in preprečuje njegov neposreden stik z ozračjem. Venera pa ima samo zelo šibko globalno magnetno polje moči približno 0,1 % Zemljinega, kar je premalo za odbijanje sončnega vetra.Bridge H.S., Lazarus A.J., Snyder C.W., Smith E.J., Davis L., Coleman P.J., Jones D.E. (1967), Mariner V: Plasma and Magnetic Fields Observed near Venus (Mariner V: Plazma in magnetna polja blizu Venere), Science, v. 158, p. 1669-1673. Šibkost magnetnega polja naj bi bila zaradi zelo počasnega vrtenja Venere okrog svoje osi, ki ni dovolj velika, da bi ustvarila učinek dinama.
Tirnica in vrtenje okrog osi