Arles

Arles (, ) je obalno mesto in občina v južni Franciji, podprefektura v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala, v nekdanji provinci Provansa. Mesto ima okoli 50.000 prebivalcev.

Velik del Camargue, največjega mokrišča v Franciji, je na ozemlju občine, zaradi česar je največja občina v metropolitanski Franciji glede na geografsko območje. (Izven celinske Francije je Maripasoula v Francoski Gvajani na splošno največja francoska občina.)

Mesto ima dolgo zgodovino in je bilo zelo pomembno v rimski provinci Narbonska Galija. Rimski in romanski spomeniki v Arlesu so bili leta 1981 uvrščeni na Unescov seznam svetovne dediščine zaradi njihovega pričevanja o zgodovini regije.

Mesto je znano kot sedež nadškofije, ki sta jo vodila Cezarij iz Arlesa in Hilarij iz Arlesa. Mnogi umetniki so živeli in delali na tem območju zaradi južne svetlobe, vključno s Pablom Picassom, Paulom Gauguinom, Jacquesom Réattujem in Petrom Brownom. Nizozemski postimpresionistični slikar Vincent van Gogh je živel v Arlesu od leta 1888 do 1889 in med svojim časom tam ustvaril več kot 300 slik in risb. Te so v mednarodno znanih muzejih in zasebnih zbirkah po vsem svetu. Od leta 1970 vsako leto v mestu poteka mednarodni festival fotografije.

Ime Naselbina je izpričana kot Arelate sredi 1. st. pr. n. št. (Cezar), Areláte (Ἀρελάτε) v začetku 1. st. (Strabon), Arlate civitas leta 954 in Arle v 13. stoletju. Toponim Arelate je latinizirana oblika galskega *Arelati, kar pomeni »ob močvirju« ali »pred močvirjem«.

Geografija Mesto leži tik pred izlivom reke Rone v Sredozemsko morje, ki pri tem ustvari široko delto Camargue. Slednja predstavlja večino administrativnega ozemlja občine, ki je s 758,95 km² največja v celotni Franciji, kar je več kot sedemkrat več od površine Pariza. Toda njegovo prebivalstvo šteje le malo več kot 50.000.

Arles ima vroče poletno sredozemsko podnebje (Köppen: Csa) s povprečno letno temperaturo 14,6 °C (1948–1999). Poletja so topla in zmerno suha, s sezonskimi povprečji med 22 °C in 24 °C, zime pa hladne do blage s povprečno temperaturo okoli 7 °C. Mesto je nenehno, predvsem pa v zimskih mesecih, podvrženo vplivu maestrala, mrzlega vetra, ki lahko povzroči nenadne in močne zmrzali. Padavine (636 mm na leto) so dokaj enakomerno porazdeljene od septembra do maja, pri čemer je poletna suša manj izrazita kot v drugih območjih Sredozemlja.

Uprava Arles je okrožje Francije v departmaju Bouches-du-Rhône v regiji Provansa-Alpe-Azurna obala. Ima 29 občin. Njegovo prebivalstvo je 171.684 (2016), njegova površina pa 2.031,5 km².

Kanton Arles je upravna enota departmaja Bouches-du-Rhône v jugovzhodni Franciji. Nastal je ob reorganizaciji francoskega kantona, ki je začela veljati marca 2015.Décret n° 2014-271 du 27 février 2014 portant délimitation des cantons dans le département des Bouches-du-Rhône Njegov sedež je v Arlesu. Sestavljajo jo naslednje občine: Arles Port-Saint-Louis-du-Rhône Saintes-Maries-de-la-Mer

Communauté d'agglomération Arles-Crau-Camargue-Montagnette (CCAM) je medobčinska struktura s središčem v mestu Arles. Ustvarjena je bila decembra 2003.CA d'Arles-Crau-Camargue-Montagnette (N° SIREN : 241300417) , BANATIC. Accessed 5 April 2022. Njena površina je 1445,8 km². Prebivalstvo je bilo leta 2018 83.669, od tega 51.031 v Arlesu.Comparateur de territoire, INSEE, accessed 5 April 2022.

Zgodovina Železna doba Liguri so na tem območju bivali že od približno leta 800 pr. n. št.. Kasneje so bili odkriti tudi vplivi Keltov. Mesto je postalo pomembno grško (iz Massalie) in feničansko trgovsko pristanišče, preden so ga zavzeli Rimljani.

V 6. stoletju pr. n. št. so grški trgovci pluli po reki Roni in 38 km severno od sredozemske obale odkrili grič, obdan z močvirji, na katerem je živelo majhno pleme Ligurov. Arheološka izkopavanja so pokazala, da so uporabljali grško pohištvo, kar nakazuje, da je bil Arles ustanovljen kot grška trgovska postojanka. Ime Arelate pomeni »mesto ob močvirju«. Grki so pred tem že ustanovili Marseille (Massalio) in v tej novi lokaciji prepoznali potencial. Arles je ležal na geografsko pomembnem mestu – bil je prva točka za prečkanje Rone, če smo prihajali z morja. Prav tako je bil stičišče glavnih trgovskih poti ter glavne poti iz Italije v Španijo.

Leta 535 pr. n. št. so kolonijo zavzeli galski Salluvii in jo preimenovali v Arelate.

Rimsko obdobje

Rimljani so mesto zavzeli leta 123 pr. n. št. V tem času je postal pomembno mesto (Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum) - kolonija veteranov rimske legije VI. Ferrata, ki je imela tam svojo bazo, vendar v senci Massalie (Marseille). Leta 104 pr. n. št. so zgradili kanal, ki je mesto povezoval s Sredozemskim morjem. Arles je moral tekmovati z Massalio (današnjim Marseilleom), ki je ležala dlje vzdolž obale.

Nedavno odkrita »Hiša harpista« (iz časa Rimske republike) je izjemen primer antične arhitekture in notranje opreme. Izvira iz obdobja med letoma 70 in 50 pr. n. št. in se ponaša z dovršenimi freskami.

Voditelji Arlesa so v spopadu s Pompejem podprli Julija Cezarja in mu zagotovili vojaško pomoč. Massalia je podprla Pompeja; ko je Cezar zmagal, so Massalii odvzeli ozemlja in jih kot nagrado dodelili Arelatu. Mesto je bilo uradno ustanovljeno kot kolonija za veterane rimske legije Legio VI Ferrata, ki je imela tam svojo bazo. Njen polni naziv je bil Colonia Iulia Paterna Arelatensium Sextanorum (Julijska kolonija prednikov v Arlesu, ustanovljena za vojake Šeste legije).

Arelate je bil pomembno mesto v provinci Gallia Narbonensis. Razprostiral se je na površini približno 40 hektarjev in je imel številne spomenike, vključno z amfiteatrom, slavolokom, rimskim cirkusom, gledališčem in celotnim obzidjem. Antični Arles je ležal bližje morju kot danes in je služil kot pomembno pristanišče. Reka je skozi stoletja nanašala naplavine, ki so zapolnile nekdanje pristanišče. Mesto je imelo (in ga še vedno ima) najjužnejši most čez reko Rono.

Rimski most je bil edinstven po tem, da ni bil fiksen, temveč je šlo za pontonski most iz čolnov, ki je imel na obeh koncih stolpa in dvižna mostova. Čolni so bili pritrjeni s sidri in privezani na dvojna stolpa, zgrajena tik nad mostom. Takšna nenavadna zasnova je omogočala kljubovanje pogostim in silovitim poplavam reke, ki bi običajen most hitro uničile. Od rimskega mostu ni ostalo ničesar; nadomestil ga je sodobnejši most v bližini.

Mesto je doseglo vrhunec svojega vpliva v 4. in 5. stoletju, ko so ga rimski cesarji pogosto uporabljali kot sedež med vojaškimi pohodi po Evropi. Leta 395 je postalo sedež pretorske prefekture Galije, ki je upravljala zahodni del Zahodnega cesarstva: Galijo v ožjem smislu ter Hispanijo (Španijo) in Armoriko (Bretanjo). V tistem času je v mestu živelo predvidoma od 75.000 do 100.000 ljudi.

Mesto je prav tako obvladovalo dolino Rone, glavno povezavo med severno Galijo, Italijo in Sredozemskim morjem. Ta naravni koridor med Centralnim masivom in Alpami je bil ključna pot za premike vojaških enot, komunikacijo in oskrbo. Kdor je nadzoroval Arles, je dejansko nadzoroval strateški dostop do Galije. Zaradi tega je bilo mesto pogosto prizorišče spopadov, zlasti v 5. stoletju.

Postalo je priljubljeno mesto cesarja Konstantina I., ki je tam zgradil terme; njihovi obsežni ostanki so ohranjeni še danes. V Arlesu se je rodil njegov sin Konstantin II. Uzurpator Konstantin III. se je razglasil za cesarja na Zahodu (407–411) in leta 408 za svojo prestolnico izbral Arles.

V poznem rimskem cesarstvu je Arles slovel kot kulturno in versko središče. Bil je rojstni kraj Favorina, znanega kot skeptičnega filozofa. Prav tako je bil ključno središče rimskega krščanstva in pomembna postojanka za pokristjanjevanje Galije. Škofovski sedež v mestu so zasedali številni ugledni cerkveni dostojanstveniki, začenši s svetim Trofimom okoli leta 225, ki so mu sledili sveti Honorat in v prvi polovici 5. stoletja sveti Hilarij. Politične napetosti med katoliškimi škofi Arlesa in vizigotskimi kralji se zrcalijo v življenjski poti frankovskega škofa svetega Cezarija, ki je vodil škofijo v Arlesu med letoma 503 in 542. Ker je arijanski vizigotski kralj Alarik II. sumil, da se je zarotil z Burgundci in nameraval mestu Arelate (današnji Arles) prepustiti Burgundiji, je bil za eno leto izgnan v Bordeaux v Akvitaniji. Politične napetosti so se znova pokazale leta 512, ko se je Arles upiral Teoderiku Velikem. Cezarija so zaprli in poslali v Raveno, da bi pred ostrogotskim kraljem pojasnil svoja dejanja.

Trenja med arijanskim krščanstvom Vizigotov in katolištvom škofov, ki jih je pošiljal Rim, so v okcitanski kulturi globoko zakoreninila versko neortodoksnost oziroma celo herezijo. Leta 385 je Priscilijan v Trierju postal prvi kristjan, usmrčen zaradi herezije (v njegovem primeru manihejstva; glej tudi katare in kamisarde). Kljub tem napetostim in propadanju mesta zaradi vdorov barbarov je Arles ostal pomembno versko središče. Stoletja je gostil cerkvene zbore (glej in bil tekmec mesta Vienne.

Rimski akvedukt in mlin

Kompleks akvedukta in mlina v Barbegalu je rimski sistem vodnih mlinov na območju občine Fontvieille, nekaj kilometrov od Arlesa. Kompleks so označili za »največjo znano koncentracijo mehanske moči v antičnem svetu«. Na lokaciji so še vedno vidni ostanki kanalov in zgradb, v katerih so bila nameščena vodna kolesa na zgornji pogon; gre za daleč najbolje ohranjen antični mlin. Dva akvadukta se združita tik severno od mlinskega kompleksa, tam pa je tudi zapornica, ki je upravljavcem omogočala nadzor nad dotokom vode v kompleks. Mlin je sestavljalo 16 vodnih koles, razporejenih v dve ločeni vrsti, vgrajeni v strmo pobočje. Ohranjeni so znatni zidani ostanki vodnih kanalov in temeljev posameznih mlinov ter stopnišče, ki se vzpenja po hribu, na katerem so mlini stali. Mlini so po vsej verjetnosti delovali od konca 1. stoletja pa vse do konca 3. stoletja. Ocenjena zmogljivost mlinov je znašala 4,5 tone moke na dan, kar je zadostovalo za oskrbo s kruhom za 12.000 od takratnih 30.000 do 40.000 prebivalcev mesta Arelate. Podoben mlinski kompleks je obstajal tudi na griču Janikulum v Rimu. Pregled dovodnega kanala, ki je na eni strani hriba še vedno delno viden, razkriva znatne apnenčaste obloge, kar potrjuje dolgo obdobje delovanja naprave.

Domneva se, da je šlo za vodna kolesa na zgornji pogon, pri čemer je voda, ki je odtekala z enega kolesa, poganjala naslednje kolo nižje na pobočju in tako naprej vse do vznožja hriba. Rimljani so dobro poznali vertikalne vodne mline; opisal jih je Vitruvij v svojem delu De Architectura (O arhitekturi) iz leta 25 pr. n. št., omenja pa jih tudi Plinij starejši v svojem delu Naturalis Historia (Naravoslovje) iz leta 77 n. št. Kasnejši viri pričajo tudi o plavajočih vodnih mlinih v Bizancu ter o žagah na reki Mozeli, ki jih omenja pesnik Avzonij. V rimskih rudnikih je bila razširjena uporaba več zaporedno razporejenih vodnih koles z obrnjenim pretokom (t. i. reverse overshot wheels).

Srednji vek