Manierizem, znan tudi kot pozna renesansa, je slog evropske umetnosti, ki se je pojavil v poznejših letih italijanske visoke renesanse okoli leta 1520, razširil se je približno do leta 1530 in trajal približno do konca 16. stoletja v Italiji, ko ga je v veliki meri zamenjal baročni slog. Severni manirizem se je nadaljeval v začetku 17. stoletja.
Slogovno manirizem zajema različne pristope, na katere vplivajo in reagirajo harmonični ideali, povezani z umetniki, kot so Leonardo da Vinci, Rafael in zgodnji Michelangelo. Kjer umetnost visoke renesanse poudarja razmerje, ravnovesje in idealno lepoto, manirizem pretirava s takšnimi lastnostmi, kar pogosto povzroči nastanek kompozicij, ki so asimetrične ali nenaravno elegantne. Slog je znan po svoji intelektualni prefinjenosti in umetnih (v nasprotju z naravoslovnimi) lastnostmi. Ta umetniški slog daje prednost kompozicijski napetosti in nestabilnosti kot pa ravnotežju in jasnosti prejšnjega renesančnega slikarstva. Manierizem v literaturi in glasbi je opazen po zelo močnem slogu in intelektualni prefinjenosti.
O definiciji manierizma in njegovih fazah še naprej potekajo razprave med umetnostnimi zgodovinarji. Nekateri učenjaki so na primer oznako uporabljali za nekatere zgodnjenovoveške oblike literature (zlasti poezije) in glasbe 16. in 17. stoletja. Izraz se uporablja tudi za nekatere poznogotske slikarje, ki so delali v severni Evropi od približno 1500 do 1530, zlasti antwerpenske manieriste - skupino, ki ni povezana z italijanskim gibanjem. Manierizem je bil po analogiji uporabljen tudi za srebrno dobo latinske književnosti.
Poimenovanje
Beseda manierizem izhaja iz italijanske maniere, kar pomeni 'slog' ali 'manira'. V drugi izdaji svoje Življenja najboljših slikarjev, kiparjev in arhitektov (1568) je Giorgio Vasari maniero uporabljal v treh različnih kontekstih: za razpravo o umetnikovem načinu ali načinu dela; opisati osebni ali skupinski slog, kot je izraz maniera greca, ki se nanaša na bizantinski slog ali preprosto na maniero Michelangela in potrditi pozitivno presojo umetniške kakovosti. Vasari je bil tudi manieristični umetnik in je obdobje, v katerem je deloval, opisal kot la maniera moderna ali moderni slog.Briganti 1961, 6. James V. Mirollo opisuje, kako so pesniki bella maniera poskušali v virtuoznosti preseči Petrarkove sonete. Ta pojem bella maniera nakazuje, da so umetniki, ki so bili tako navdihnjeni, poskušali kopirati in izboljšati svoje predhodnike, namesto da bi se neposredno soočili z naravo. V bistvu je bella maniera izkoristila najboljše iz številnih izvornih materialov in jih sintetizirala v nekaj novega. Kot stilistična oznaka manierizma ni enostavno opredeliti. Uporabil ga je švicarski zgodovinar Jacob Burckhardt, popularizirali pa so ga nemški umetnostni zgodovinarji v začetku 20. stoletja za kategorizacijo na videz nekategorizirane umetnosti italijanskega 16. stoletja - umetnosti, za katero ni bilo več mogoče pokazati harmoničnih in racionalnih pristopov, povezanih z visoko renesanso. Visoka renesansa' je označevala obdobje, ki ga odlikujejo harmonija, veličina in oživitev klasične antike. Izraz manier je leta 1967 na novo razložil John Shearman po razstavi manierističnih slik, ki jo je leta 1965 organiziral Fritz Grossmann v umetniški galeriji Manchester City. Oznaka manierizem je bila v 16. stoletju uporabljena za komentiranje družbenega vedenja in za prefinjeno virtuozno kakovost ali za označevanje določene tehnike. Vendar je bila za kasnejše pisatelje, kot je Gian Pietro Bellori iz 17. stoletja, la maniera omalovažujoč izraz za zaznani upad umetnosti po Rafaelu, zlasti v 1530-ih in 1540-ih.Smyth 1962, 1–2. Od konca 19. stoletja dalje umetnostni zgodovinarji pogosto uporabljajo izraz za opis umetnosti, ki sledi renesančnemu klasicizmu in je pred barokom. Vendar se zgodovinarji razlikujejo glede tega, ali je manierizem slog, gibanje ali obdobje; in čeprav izraz ostaja sporen, se še vedno pogosto uporablja za prepoznavanje evropske umetnosti in kulture 16. stoletja. Cheney, "Preface", xxv–xxxii, and Manfred Wundram, "Mannerism," Grove Art Online. Oxford University Press, [accessed 23 April 2008].
Izvor in razvoj
Ob koncu visoke renesanse so mladi umetniki doživeli krizo: zdelo se je, da je vse, kar je bilo mogoče doseči, že doseženo. Odpraviti ni bilo treba več tehničnih ali drugačnih težav. Podrobno poznavanje anatomije, svetlobe, fizionomije in načina, kako ljudje beležijo čustva v izražanju in gesti, inovativna uporaba človeške oblike v figurativni sestavi, uporaba subtilne gradacije tona, je bilo skorajda popolno. Mladi umetniki so morali najti nov cilj in iskati nove pristope. Na tej točki se je začel pojavljati manierizem. Nov slog se je razvil med letoma 1510 in 1520 bodisi v Firencah, bodisi v Rimu ali v obeh mestih hkrati.
Izvor in vloga modelov To obdobje je bilo opisano kot 'naravno podaljšanje' umetnosti Andree del Sarta, Michelangela in Rafaela. Michelangelo je že v zgodnjih letih razvil svoj lasten slog, globoko izviren, ki so ga sprva zelo občudovali, nato pa so ga drugi umetniki te dobe pogosto kopirali in posnemali. Ena od lastnosti, ki so jo sodobniki najbolj občudovali, je bila njegova terrabilità, občutek vzbujajočega strahospoštovanja, poznejši umetniki pa so ga poskušali posnemati. Drugi umetniki so se Michelangelovega strastnega in nadvse osebnega sloga naučili s kopiranjem mojstrovih del, kar je standardni način, kako so se učenci naučili slikati in kipariti. Njegov Strop Sikstinske kapele jim je dal zglede, zlasti njegova predstavitev zbranih figur, ki jih pogosto imenujejo ignudi in libijske Sibile, njegov preddverje v Medičejski knjižnici, figure v Medičejski grobnici in predvsem njegova Poslednja sodba. Kasnejši Michelangelo je bil eden velikih vzornikov manierizma. Mladi umetniki so vdrli v njegovo hišo in mu kradli risbe. Giorgio Vasari je v svoji knjigi Življenje najuglednejših slikarjev, kiparjev in arhitektov zapisal, da je Michelangelo enkrat izjavil: »Tisti, ki so privrženci, nikoli ne morejo mimo tistega, ki mu sledijo«.
Tekmovalni duh Tekmovalni duh so gojili pokrovitelji, ki so sponzorirane umetnike spodbujali k poudarjanju virtuozne tehnike in tekmovanju med seboj za naročila. Umetnike so spodbujali k iskanju novih pristopov in dramatično osvetljenih prizorov, dodelanih oblačil in kompozicij, podolgovatih proporcev, zelo stiliziranih poz in pomanjkanja jasne perspektive. Leonardu da Vinciju in Michelangelu je Gonfaloniere Piero Soderini naročil, naj okrasita zid v dvorani Petstotih v Firencah. Ta dva umetnika naj bi slikala drug ob drugem in tekmovala med seboj, kar je spodbudilo k čim večji inovativnosti.
Zgodnji manierizem
Zgodnji manieristi v Firencah - zlasti učenci Andree del Sarta, kot so Jacopo da Pontormo in Rosso Fiorentino, ki so opazni po podolgovatih oblikah, negotovo uravnoteženih pozah, zrušeni perspektivi, iracionalnih nastavitvah in gledališki osvetlitvi. Parmigianino (študent Correggia) in Giulio Romano (Rafaelov glavni pomočnik) sta se v Rimu gibala v podobno stiliziranih estetskih smereh. Ti umetniki so zoreli pod vplivom visoke renesanse, njihov slog pa je bil označen kot reakcija na njegovo pretirano razširitev. Namesto da bi neposredno preučevali naravo, so mlajši umetniki začeli preučevati helenistično kiparstvo in slike preteklih mojstrov. Zato je ta slog pogosto opredeljen kot anti-klasičen,Friedländer 1965,. vendar je takrat veljal za naravni napredek visoke renesanse. Najzgodnejša eksperimentalna faza manierizma, znana po svojih 'antiklasičnih' oblikah, je trajala približno do leta 1540 ali 1550. Marcia B. Hall, profesorica umetnostne zgodovine na univerzi Temple, v svoji knjigi Po Rafaelu ugotavlja, da je Rafaelova prezgodnja smrt zaznamovala začetek manierizma v Rimu.
V preteklih analizah je bilo ugotovljeno, da se je manierizem pojavil v začetku 16. stoletja hkrati s številnimi drugimi družbenimi, znanstvenimi, verskimi in političnimi gibanji, kot so Kopernikov heliocentrizem, obleganje Rima leta 1527 in vse večji izziv protestantske reformacije proti moči katoliške cerkve. Zaradi tega so bile podolgovate in popačene oblike sloga nekoč interpretirane kot reakcija na idealizirane kompozicije, ki so prevladovale v visoki renesančni umetnosti.Manfred Wundram, "Mannerism," Grove Art Online. Oxford University Press, [accessed 23 April 2008]. Tej razlagi radikalnega slogovnega premika okoli 1520-ih znanstveniki niso bili naklonjeni, čeprav je zgodnja manieristična umetnost še vedno močno v nasprotju s konvencijami visoke renesanse.
Visoki manierizem Drugo obdobje manierizma se navadno razlikuje od zgodnejše, tako imenovane 'antiklasične' faze. Kasnejši manieristi so poudarjali intelektualno domišljavost in umetniško virtuoznost, značilnosti, zaradi katerih so jih poznejši kritiki obtožili, da delajo na nenaraven in prizadet manier. Umetniki maniere so na svojega starejšega sodobnika Michelangela gledali kot na svoj glavni model; njihova je bila umetnost, ki posnema umetnost, ne pa umetnost, ki posnema naravo. Umetnostni zgodovinar Sydney Joseph Freedberg trdi, da intelektualizirajoči vidik manierske umetnosti vključuje pričakovanje, da bo občinstvo to vizualno referenco opazilo in jo cenilo. Agnolo Bronzino in Giorgio Vasari ponazarjata to vrsto maniera, ki je trajala približno od leta 1530 do 1580. Umetniški pari maniera, ki so večinoma temeljili na dvorih in v intelektualnih krogih po Evropi, so z eleganco pretiravali z izjemno pozornostjo na površini in detajlih: porcelansko obložene figure se enakomerno naslanjajo, kaljena svetloba, ki gledalca prepozna s hladnim pogledom, če sploh vzpostavi stik z očmi. Predmet maniera redko kaže veliko čustev, zato so dela, ki ponazarjajo ta trend, pogosto imenovana 'hladna' ali 'odmaknjena'. To je značilno za tako imenovani slog maniera v njegovi zrelosti. Shearman 1967, p. 19
Širjenje manierizma
Mesta Rim, Firence in Mantova so bila manieristična središča v Italiji. Beneško slikarstvo je sledilo drugačnemu načinu, ki ga je v svoji dolgi karieri zastopal Tizian. Številni najzgodnejši manieristični umetniki, ki so delali v Rimu v 1520-ih, so pobegnili iz mesta, potem ko so leta 1527 zavzeli Rim. Ko so se razširili po celini v iskanju zaposlitve, je bil njihov slog razširjen po vsej Italiji in severni Evropi. Rezultat je bil prvi mednarodni umetniški slog po gotiki.Briganti 1961, 13. Drugi deli severne Evrope niso imeli prednosti takšnega neposrednega stika z italijanskimi umetniki, vendar je manieristični slog svojo prisotnost občutil skozi grafike in ilustrirane knjige. Evropski vladarji so med drugim kupovali italijanska dela, severnoevropski umetniki pa so še naprej potovali v Italijo in pomagali širiti manieristični slog. Posamezni italijanski umetniki, ki so delali na severu, so rodili gibanje, znano kot severni manierizem. Francu I. so na primer podarili Bronzinovo Venera, Kupid, Norost in Čas. Slog je v Italiji upadel po letu 1580, saj je nova generacija umetnikov, vključno z bratoma Carracci, Caravaggiom in Cigolijem, obudila naturalizem. Walter Friedlaender je to obdobje opredelil kot 'antimanierizem', tako kot so bili zgodnji manieristi 'antiklasični' v svoji reakciji stran od estetskih vrednot visoke renesanse, danes pa se strinjata, da sta brata Carracci in Caravaggio začela prehod v baročno slikarstvo, ki je prevladovalo do leta 1600.