Esej je ena od proznih literarnih zvrsti, v kateri avtor izpostavi svoje (subjektivno) stališče do problemahttp://www.britannica.comMiran Štuhec. Slovenska esejistika od začetkov do leta 1950. Študentska založba. 2010Miran Štuhec. Slovenska esejistika v 2. polovici 20. stoletja. 2003, str. 17Matjaž Kmecl. Mala literarna teorija. 1976, str. 308-309. Stališče lahko argumentira s primeri. Po Štuhcu esejistove sodbe v tekstu niso dokončne, saj slednji verjame v relativnost spoznanj in sklepov. Po Štuhcu in Kosu je za esej značilno nazorno in živo nizanje misli, esejist pa v svoj tekst vključuje asociacije, ki se mu porajajo med pisanjem. Pri povezavi eseja z didaktičnostjo se mnenja razhajajo. Matjaž Kmecl pravi, da je esej didaktična književna vrsta, Štuhec pa trdi ravno nasprotno, da v eseju didaktičnosti ni.Miran Štuhec. Aristokracija jezika in duha. Študentska založba. 2005, str. 558 Encyclopaedia Britannica dopušča možnost didaktičnega načina obravnavanja teme, ki pa ni nujen.
Glede vprašanja, ali je esej samostojna literarna zvrst, se teoretiki razhajajo. Lukács pravi, da ima esej amorfno obliko in še ni prehodil poti osamosvojitve, kot jo je njegov brat — pesništvo: pot razvoja iz primitivne, neizoblikovane enotnosti znanosti, etike in umetnosti.Denis Poniž. Esej. Literarni leksikon. 1989. str.30 Nasprotno pa Hass in Hennecke govorita o eseju kot o četrti literarni zvrsti. Kmecl je v svoji knjigi protiven, na enem mestu označi esej kot v osnovi strokovno razpravo. Poniž, Barbaričeva in Štrancar pa pravijo, da je esej na meji med čisto beletristiko in pisanjem, ki uporablja prvine filozofsko-logičnega oziroma znanstvenega mišljenja.<ref>Denis Poniž, Nada Barbarič, Marjan Štrancar. Esej in šolski esej. 1994</ref>
Etimologija Beseda esej () pomeni poskus. Beseda izhaja iz latinskega glagola exagiare, ki pomeni tehtati. Izraz je bil prvič pojasnjen v Dictionnaire de l'Academie francaise leta 1664 s pomenom: »vsi literarni in znanstveni poskusi duha«.Denis Poniž. Esej. Literarni leksikon. 1989, str. 5 Kasneje v Encyclopedie ou dictionnaire raisonné des arts, des sciences et des métiers ima pojem že tri različne definicije: »Literarni poskus v montaignevskem obsegu in pomenu.«, »Raznovrstno delo, kjer problem ni izčrpno obdelan.« in »Literarnokritični sestavek ali članek.«
Značilnosti eseja Esej je ena od književnih zvrsti, ki jo je zelo težko opredeliti, saj v njem najdemo značilnosti tako literarnih kot neliterarnih besedilnih vrst. Poniž v svoji knjigi Esej piše, da če je interes avtorja pesništvo, esej prestopa v literarne vrste, tj. v pesem v prozi, črtico, novelo, roman, če pa je interes znanstveni, pa esej prestopa v območje polliterarnih ali neliterarnih vrst, kot na primer v znanstveno razpravo, traktat, literarno kritiko itd.
Njegova vsebina in forma sta nedoločljivi oz. poljubni. Esejist lahko piše o vsem, seveda pa obstajajo obdobja, ko so bile nekatere teme bolj priljubljene kot druge. Tako so za angleški esej 2. polovice 16. stoletja značilne vrtnarske teme, v esejih iz obdobja romantike zasledimo veliko ironičnih in humorističnih prvin, v 2. polovici 17. stoletja pa sta bila v Angliji priljubljena didaktološki in poetološki esej v verzih. Sploh slednji je postal znova popularen konec 19. stoletja z avtorji, kot so André Gide, Thomas Stearns Eliot in Paul Claudel. Tudi stil in tehnika pisanja nista določeni. Ker je ta vrsta tako neoprijemljiva, norme za določanje kakovosti ni. Obstaja sicer priporočena dolžina esejskega teksta, tj. ena avtorska pola, vendar ni zavezujoča.
Kljub vsej nedoločnosti pa obstajajo določene značilnosti, ki so skupne vsem esejem, sicer o njem sploh ne bi mogli govoriti:
Subjektivnost. Esejist obravnava problem z osebnega vidika. Avtor piše o tem, kar doživlja sam, o svojih osebnih izkušnjah in pogledih na problem. Avtor je v tekstu nenehno prisoten, izraža svoje mnenje, zato se nam ni potrebno spraševati, kaj je želel povedati, kot je značilno za fikcijsko literaturo. Seveda pa njegov namen ni vedno jasno izražen in je lahko skrit v primerah ali v sogovorniku, če gre za dialog.
Refleksivnost. Pisec skozi esej podaja svoja razmišljanja o temi. Ob tem ne moralizira, njegov namen ni prepričati bralca ali nanj vplivati. Nasprotno, bralca želi spodbuditi k razmišljanju, zato je bistvo eseja izražena ideja in ne nek zaključek, s katerim bi avtor utemeljil ali zavrgel svoje teze.
Domišljija. Encyclopaedia Britannica esej uvršča med nefikcijsko literaturo v prozi (nonfictional prose literature). To ne pomeni, da pisec pri pisanju ne uporablja domišljije. Seveda jo, vendar ne tako, da bi z njo v eseju ustvaril izmišljeno zgodbo z izmišljenimi kraji in bitji, temveč si z njo pomaga pri oblikovanju esejske strukture, kako bo vključil okrasne podrobnosti v esej, kako vzpostavil odnos z bralcem skozi humor in duhovitost ter kako vpeljal digresijo.
Kontrastiranje.Denis Poniž. Esej. Literarni leksikon. 1989, str. 15 Bistvo eseja je, da avtor problem osvetli z obeh strani. Esejist naj ne bo enostranski, vedno pa je lahko pristranski, saj podaja svoje mnenje. Esejist na stvari ne gleda enoznačno in naj bi v esej vključil več možnih pogledov na neko stvar, vedno s skepso in relativizacijo. V eseju aksiomov, enoumnih, empirično dobro preverljivih in kavzalno povezanih trditev ni. Esej je izmenjavanje misli in pogledov, esejistova naloga ni, da bi problem obdelal izčrpno in sistematično, kot je značilno za razpravo.
Po H. Grünu Miran Štuhec: Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja. 2003, str. 12 naj bi oblikovno in slogovno strukturo eseja poudarjala sinteza logičnih stavkov, aforizmov, dialoga, kontrastiranja fabul, pisemskega načina pripovedovanja, esejističen epistemološki kod pa predvideva indukcijo, dedukcijo, analizo in sintezo, predvsem pa večkrat intuicijo.
V esejih velikokrat najdemo ironijo, grotesko, arhaizme, aliteracije, primere, digresijo in intertekstualnost, pa tudi elemente iz drugih zvrsti, npr. citate, pregovore, literarne ali filozofske navedke, anekdote, aforizme. Ti sami po sebi za sam esej niso tipični, tipična pa je njihova vsakokratna povezava z esejem. Esejist pogosto citira druge, vključuje aforizme in se sklicuje na druge eseje ali tekste, hkrati pa se pogosto odmika od osrednje teme zaradi neprestanih asociacij, ki se mu porajajo med pisanjem. Slednje se ne pojavljajo v kronološkem zaporedju. Esej torej nima linearne strukture in temelji na asociacijah in miselnih povezavah, ki so logične predvsem avtorju. Prav zaradi nepredvidljivosti avtor nikoli ne ve vnaprej, kako se bo esej razvijal in najpomembnejše, zaključil, velikokrat pa esej sploh nima nekega zaključka, zato imamo vtis, da je tekst nedokončan. V eseju najdemo tako opis kot razlago in argumentacijo, pa tudi pripoved, ki se pojavlja v obliki avtorjevih anekdot oz. odmikov od osrednje teme. Esejist anekdote vključi zato, da bi z njimi posredno podal svoje mnenje o izbrani temi in ga prikazal še bolj ilustrativno.
Digresija omogoča odmik in ublažitev stalne avtorjeve osredotočenosti na osrednjo temo in namen eseja. Avtorjevi domisleki dajejo občutek svobode in ni potrebno, da so utemeljeni. Namesto dokazov avtor uporablja podmene, namigovanja, večpomenske jezikovne izraze. Avtor lahko dejstva premeša v nelogično celoto. A vendar, kot pravi Adorno, esej ni nelogičen, ima samo svoja logična pravila, po katerih stavki so koherentni. Ideje eseja vedno izvirajo iz izkušenj pisca, vendar ni potrebno, da jih opiše izčrpno ali sistematično, biti pa morajo argumentirane. Namen esejista je opozoriti na pozabljen oz. prezrt pogled na neko stvar.
Esej skozi zgodovino »Esej je tipičen poznorenesančni pojav, povezan s humanističnimi predstavami o svetu in položaju človeka v njem, kar se zrcali v svobodni, skeptični in radovedni naravi avtorjev esejev.«Denis Poniž. Esej. Slovenski literarni leksikon. 1989, str. 9. Empirična izkušnja namreč postane pomembnejša od aristotelovske statičnosti v razumevanju sveta.
Besedo esej je za spis s takšnim obsegom in vsebinsko določenostjo, kot ga ima še danes, prvi uporabil Michel de Montaigne, ki zato velja za začetnika te zvrsti. Njegovi Eseji so prvič izšli leta 1580. Sprva je Montaigne želel napisati serijo eksemplov, ki pa so postopoma prerasli v nesistematične razprave, v katerih je govora o stanju in položaju človeka, vse podkrepljeno z osebnimi izkušnjami. Motive in teme za svoje eseje je jemal iz antične in renesančne literature, sploh iz kompilacijske. Schon v Vorformen des Essays in Anitike und Humanismus govori o vplivu treh zvrsti na montaignovski in postmontaignovski esej. To so filozofski in kulturni dialog, diatriba ter (literarno) pismo.
Leta 1597 je iz francoščine v angleščino izraz prenesel Francis Bacon, ko je izdal knjigo Eseji ali Politični in moralni nasveti. V 17. stoletju ima beseda esej najširši pomen, ko v francoski in angleški literaturi ne pomeni samo oblike literarnega in filozofsko-moralističnega pisanja, temveč tudi politično, medicinsko, botanično ali fizikalno razpravo, pa spise o pravnih, moralnih, naravoslovnih in praktičnih vprašanjih iz vsakdanjega življenja. V tem obdobju se esej pojavlja tudi pod drugačnim imenom: dialog, pisma, disertacija, govor, razprava. Esejisti so motive in teme večinoma jemali, kot Montaigne, iz antične in renesančne kompilacijske literature. Tudi zvrstno sta vplivali antična in renesančna literatura, esejisti so se pri pisanju zgledovali po dialogu, pismu, zgodovinskem poročilu, biografiji, literariziranem potopisu, dnevniku ... V 18. in 19. stoletju beseda esej označuje vse spise v prozi, v katerih prevladuje etična ali spoznavna funkcija in so naravnani na praktične potrebe bralcev. Razsvetljenska literatura je bila nasploh naklonjena tej zvrsti, eseje so pisali kot kritiko verskih in političnih dogem ter za pisanje o razsvetljenskem gibanju. Prav v obdobju razsvetljenstva postanejo za esej aktualne sodobne teme. 18. stoletje prinese tudi porast različnih časopisov in razvoj novinarstva, posledično se esej začne pojavljati v časopisih in revijah. Nastane t. i. časopisni esej. V 20. stoletju esej ponovno dobi nazaj pomen in vsebino, ki ju je imel pri Baconu in Montaignu. V njem se morajo pojavljati estetska, etična pa tudi spoznavna funkcija.
Esej in druge literarne zvrsti Smiselno je reči, da obstaja razlika med esejem in esejističnim pisanjem. Pisec lahko esejistično piše tudi potopis, razpravo, feljton, spomine, kritiko, polemiko, literarnozgodovinsko razpravo itd. Da nek tekst označimo za esej, ga moramo preučiti kot celoto in pogledati, ali ima vse značilnosti eseja. Tudi sam esej se lahko približuje drugim polliterarnim ali neliterarnim vrstam in prevzema njihove značilnosti. Janko Kos govori o zemljevidu eseja v obliki kroga, kjer je v sredini čisti esej, ko pa se začnemo oddaljevati od središča, pa se esej začne razcepljati na podvrste, na polemično, razpravno, feljtonistično, memoarsko ipd. spisje. Glede na sosednjo vrsto torej.
Esejizirani roman V tej vrsti romana se prepletajo lastnosti esejskega in epskega besedila. Besedilo je preplet dveh postopkov, pripovedovanja in esejiziranja. Primer takega romana je S poti Izidorja Cankarja. V esejiziranem romanu pisatelj na »esejističen način (s postopnim kroženjem okrog problema) osvetljuje junakova vprašanja ali pa skozi pripovedovalčevo skepso postavi esejistične sestavine za podlago, s pomočjo katere se bralec laže znajde v romanu, v katerem ne vladajo več tradicionalne krajevno-časovne in vzročno-posledične povezave«.Branja 3. 2003, str. 249 Skozi pripovedovalca pisatelj izraža svoja razmišljanja o filozofiji in estetiki. Avtor med zgodbo umešča odlomke, ki na videz nimajo nobene zveze z osrednjo temo in v katerih gre predvsem za esejistično razmišljanje in razkrivanje pripovedovalčevih misli in pogledov.
Esej in razprava