Prozna Edda, znana tudi kot Mlajša Edda, Snorrijeva Edda () ali zgodovinsko preprosto Edda, je staronordijski priročnik za skalde in učbenik za pesnike, ki je bil napisan na Islandiji v začetku 13. stoletja. Delo naj bi bilo do neke mere napisano ali vsaj sestavljeno okoli leta 1220 s strani islandskega učenjaka, zakonodajalca in zgodovinarja Snorrija Sturlusona. Šteje za najobseznejši in najpodrobnejši vir sodobnega znanja o nordijski mitologiji, zbirki mitov severnogermanskih ljudstev. Pri tem se opira na različne vire, vključno z različicami pesmi, ki so se do danes ohranile v zbirki, znani pod imenom Poetična Edda.
Sestavljena je iz štirih delov: Prolog, ki vsebuje evhemerističen prikaz nordijskih bogov; Gylfaginning, ki v obliki vprašanj in odgovorov opisuje vidike nordijske mitologije (obsega približno 20.000 besed); Skáldskaparmál, ki nadaljuje ta format, nato pa predstavi sezname kenningov in heitijev (približno 50.000 besed); ter Háttatal, ki obravnava sestavljanje tradicionalne skaldske poezije (približno 20.000 besed).
Sedem rokopisov Prozne Edde, ki segajo v obdobje od okoli leta 1300 do 1600, se med seboj opazno razlikuje, kar raziskovalcem omogoča neodvisno analizo besedila. Prozna Edda je očitno služila podobno kot sodobni učbenik, saj je islandskim pesnikom in bralcem pomagala razumeti posebnosti aliteracijskega verza ter dojeti pomen številnih kenningov, uporabljenih v skaldski poeziji.
Prvotno je bila učenjakom znana preprosto kot Edda, a je pozneje, da bi jo ločilo od Poetične Edde pridobila svoje sodobne ime Prozna Edda. Zgodnji raziskovalci Prozne Edde so domnevali, da je nekoč obstajala zbirka celotnih pesmi, kar je bilo potrjeno z odkritjem rokopisov Poetične Edde.Faulkes (1982: XI).
Danes redko uporabljeno Ime Sæmundova Edda, je zbirki pesmi iz Codex Regiusa pripisal škof Brynjólfur Sveinsson. Ta zbirka, ki jo Snorri pogosto citira, je zaradi Brynjólfurjeve napačne domneve, da jo je pred Snorrijevo Eddo zbral Sæmundr fróði,Gísli (1999: xiii). postala znana tudi kot Starejša Edda.
Etimologija Etimologija besede Edda ostaja ena največjih ugank nordijske filologije, saj o njenem izvoru ni soglasja. Različni raziskovalci so predlagali več razlag, ki segajo od povezav s krajem odraščanja Snorrija, besednimi igrami in latinskimi vplivi do nordijskega konteksta.
Prva teorija povezuje besedo Edda z imenom kraja Oddi, kjer je Snorri Sturluson preživel mladost. To povezavo je že v začetku 17. stoletja prvi naredil islandski kmet Björn á Skarðsá, a njena današnja popularnost se pripisuje predavanju in članku islandskega učenjaka Eiríkurja Magnússona v letih 1895/96. Po tej razlagi naj bi »Edda« pomenila »knjiga iz Oddija«. Ideja je naletela na kritike nekaterih poznavalcev med katerimi je Anthony Faulkes, ki v svojem angleškem prevodu Prozne Edde ugotavlja, da je takšno poimenovanje »malo verjetno tako z jezikoslovnega kot zgodovinskega vidika«, saj Snorri v času pisanja svojega dela ni več živel v Oddiju.Faulkes (1982). Zavrgla sta jo tudi angleški leksikograf James A. H. MurrayMurray et al. 1989, s.v. “Edda,” in islandski jezikoslovec Ásgeir Blöndal Magnússon,Ásgeir Blöndal Magnússon (1989, 144) ki je teorijo označil za »neprepričljivo« ter ruski jezikoslovec Anatoly Liberman, ki je leta 1996 zapisal, da bi bilo potrebno etimologijo opustiti rekoč, da je preveč pomanjkljiva. Kljub temu teorija ostaja priljubljena. Med drugimi so jo sprejeli nizozemski filolog Jan de Vries,Jan de Vries (1962, 93) nizozemki profesor Barend Sijmons,Sijmons (1906, xci–xcii) slovenski prevajalec Poetične Edde Bogdan Gjud,Gjud; Košak (2004: 211) Magnussonov članek pa so uredniki Saga-Book ponovno objavili leta 1992 v izdaji ob obletnici Vikinškega kluba.Anatoly Liberman, 1996
Druga teorija povezuje besedo Edda z izrazom óðr, ki v stari nordijščini pomeni »bistroumnost« ali »poezija«. To razlago je prvi predlagal islandski filolog Árni Magnússon že leta 1787 in kasneje prevzel in razširil islandski jezikoslovec Konráð Gíslason, ki je v svojem delu iz leta 1884 poskušal utemeljiti jezikovno povezavo med óðr in Edda z uporabo paralel, kot so stóð ~ stedda (»kobila«) in lóð ~ ledda (»svinec«). Gíslason je skušal vzpostaviti jezikovno pravilo za alternacijo ð ~ dd, da bi podprl svojo teorijo. Vendar pa je bila teorija o óðr kmalu deležna ostre kritike. Islandski učenjak Guðbrandur Vigfússon je leta 1885 zavrnil Gíslasonove jezikovne primere, saj je pokazal, da so izrazi, kot sta ledda in lóð, pozna izposojenka, in opozoril, da ni trdnih dokazov za alternacijo ð ~ dd. Vigfússon je teorijo o óðr označil za šibko in dodal ironične primere, kot je povezava góðr (»dober«) ~ gedda (»ščuka«), da bi pokazal nesmiselnost tovrstnih analogij.Guðbrandur Vigfússon (1885) Nemški filolog Hugo Gering je k Vigfússonovem komentarju dodal, da óðr kot skaldski izraz ni bil pogosto uporabljen v staronordijski literaturi, težkih kritik pa je bila teorija deležna tudi s strani Eiríkurja Magnússona, ki je leta 1896 Gíslasonovo teorijo kritiziral zaradi pomanjkanja jezikovne doslednosti in šibkih dokazov. Kasneje so teorijo o óðr sprejeli nekateri ugledni raziskovalci, vključno z Alexandrom Jóhannessonom in Jamesom A. H. Murrayjom. Kljub temu ostaja teorija kontroverzna. Anthony Faulkes opozarja, da je malo verjetno, da bi beseda »Edda« v 13. stoletju nastala neposredno iz óðr. Takšen razvoj bi moral potekati postopoma, medtem ko v predliterarnem obdobju pojem »Edda« v smislu »poetike« verjetno sploh ni obstajal, teorijo pa zaradi pomanjkljivosti zavrača tudi Anatoly Liberman.Faulkes (1977: 32-39).
Tretja teorija, da beseda Edda izhaja iz pomena »prababica«, ima korenine v delu Guðbrandurja Vigfússona, ki se je naslanjal na podobne ideje Jacoba Grimma. Oba sta opozorila na uporabo staroislandske besede edda kot »prababica« v pesnitvi Rígsþula. Kljub temu je bila beseda edda že takrat redka in njena etimologija nejasna, saj so ljudje v tistem obdobju redko doživeli starost, da bi izraz za prababico postal široko uporaben. Viri, kot je Codex Upsaliensis, ki velja za bližnjega izvirniku Mlajše Edde, tega pomena ne podpirajo, kar je podkrepilo dvome raziskovalcev, kot je Eiríkur Magnússon, ki je trdil, da Snorri Sturluson verjetno ni poznal te besede. Ameriški učenjak Sivert N. Hagen je teorijo razvijal dalje, pri čemer je domneval, da je Snorri želel uporabiti besedo, ki bi ustrezala konceptu ars poetica. Nemški filolog Gustav Neckel, eden redkih podpornikov Hagenove ideje, je menil, da je Snorri uporabil eddo kot simbol stare matere, ki se je ujemala z izrazom ars poetica, vendar je obenem priznal, da gre za vzdevek, ne za formalni naslov. Drugi raziskovalci, kot je Anatoly Liberman, so zavrnili teorijo, da je Snorri uporabljal eddo v tem pomenu, saj beseda ni bila splošno znana niti sodobnikom Snorrija, niti piscu Codex Upsaliensisa. Anthony Faulkes sicer poudarja, da so v srednjeveški Islandiji eddo uporabljali kot izraz za »prababico«, vendar v islandski kulturi ni jasne povezave med starimi ženskami in skaldskimi verzi.
Četrta hipoteza temelji na latinski besedi edo, ki pomeni »pišem«. Razlago je leta 1977 razvil Anthony Faulkes in temelji na spoznanju, da islandska beseda »kredda« (»vera«) izhaja iz latinskega credo (»verovati«). Ideja temelji na domnevi, da je Snorri kot izobražen učenjak, ki je bil seznanjen z latinsko tradicijo, verjetno uporabil latinsko besedo, da bi naslovil svoje delo o poeziji. Poudarja, da srednjeveška Islandija ni bila izolirana od latinskega vpliva in da bi uporaba latinske besede ustrezala intelektualnemu duhu tistega časa. Po tej razlagi bi »Edda« lahko pomenila »poetična umetnost«, kar se sklada s srednjeveškim razumevanjem besede.
Rokopisi Do danes se je ohranilo sedem rokopisov Prozne Edde: šest izvodov iz srednjeveškega obdobja in še en iz 17. stoletja. Noben rokopis ni popoln in vsak ima svoje posebnosti. Poleg treh fragmentov so štirje glavni rokopisi Codex Regius, Codex Wormianus, Codex Trajectinus in Codex Upsaliensis:Wanner (2008: 97). ImeTrenutna lokacijaDatacijaOpombeCodex Upsaliensis (DG 11)Knjižnica Univerze v Uppsali, ŠvedskaPrva četrtina 14. stoletja.Ross (2011:151).Vsebuje nekaj posebnosti, ki jih ni mogoče najti v nobenem od treh drugih glavnih rokopisov, kot je ime Gylfaginning.Codex Regius (GKS 2367 4°)Inštitut za islandske študije Árnija Magnússona, Reykjavík, IslandijaPrva polovica 14. stoletja.Je najobsežnejši od štirih rokopisov in po mnenju strokovnjakov najbližji izvirnemu rokopisu, zato je osnova za izdaje in prevode Prozne Edde. Njegovo ime izhaja iz tega, da je bil več stoletij shranjen v Danski kraljevi knjižnici. Med letoma 1973 in 1997 je bilo z Danske na Islandijo vrnjenih več sto starodavnih islandskih rokopisov, med njimi leta 1985 tudi Codex Regius, ki ga zdaj hrani Inštitut za islandske študije Árnija Magnússona.Codex Wormianus (AM 242 fol)Zbirka rokopisov Árnija Magnússona, København, DanskaSredina 14. stoletja.BrezCodex Trajectinus (MSS 1374)Knjižnica Univerze v Utrechtu, NizozemskaNapisan leta 1600.Kopija rokopisa iz druge polovice 13. stoletja. sličica|Verjetna drevesna shema Snorrijeve Edde, če upoštevamo le glavni vir vsakega rokopisa.Based on Haukur (2017: 49–70, esp. p.58) Preostali trije rokopisi so AM 748, AM 757 a 4to, AM 738 II 4to in AM le ß fol. Čeprav so nekateri strokovnjaki dvomili, da je mogoče ustvariti zanesljivo drevesno shemo (stemo) rokopisov, saj so lahko pisci le-teh črpali iz več primerkov ali po spominu, je bilo v zadnjem času ugotovljeno, da je mogoče dokaj enostavno določiti glavne vire vsakega posameznega rokopisa.Haukur (2017:49–70). Prozna Edda je ostala zunaj Islandije do objave Edda Islandorum leta 1665 v glavnem neznana.Gylfi (2019: 73-86).
Avtorstvo Na splošno velja, da je besedilo napisal ali vsaj sestavil Snorri Sturluson. Ta opredelitev temelji predvsem na naslednjem odstavku iz dela rokopisa Codex Upsaliensis iz začetka 14. stoletja, ki vsebuje Eddo:
Poznavalci so ugotovili, da ta atribucija, skupaj z atribucijami drugih primarnih rokopisov, ne pojasnjuje, ali je Snorri le sestavljalec dela in avtor Háttatala ali pa je avtor celotne Edde.Byock (2006: XII). Faulkes povzema znanstveno razpravo o avtorstvu Prozne Edde takole:
Snorrijevo avtorstvo Prozne Edde je zagovarjal renesančni učenjak Arngrímur Jónsson (1568–1648) in od njegovega časa je bilo na splošno brez dvoma splošno sprejeto. Vendar se ohranjeni rokopisi, ki so vsi nastali več kot pol stoletja po Snorrijevi smrti, med seboj precej razlikujejo in ni verjetno, da bi kateri od njih ohranil delo v takšni obliki, kot ga je napisal Snorri. Predvsem številni odlomki v Skáldskaparmálu naj bi bili interpolacije, ta del dela pa je bil v večini rokopisov očitno deležen različnih popravkov. Prav tako se trdi, da prolog, prvi odstavek in del zadnjega odstavka Gylfaginninga vsaj v ohranjenih oblikah niso Snorrijevi.Faulkes (2005: XIV).
Ne glede na to je omemba Snorrija v rokopisih vplivala na splošno sprejetje Snorrija kot avtorja ali vsaj enega od avtorjev Edde.
Vsebina
Prolog Prolog je prvi del štirih knjig Prozne Edde, ki ga sestavlja evhemeristično krščansko poročilo o izvoru nordijske mitologije: nordijski bogovi so opisani kot človeški trojanski bojevniki, ki so zapustili Trojo po njenem padcu (izvor, ki je podoben Vergilijevi Eneidi).
Gylfaginning sličica|Gylfi in Visoki, Prav tako visoki in Tretji. Rokopis SAM 66 (Islandija, 1765–1766), Reykjavík, Inštitut za islandske študije Árnija Magnússona. Prologu sledi Gylfaginning (staroislandsko »Prevara Gylfija«).Faulkes (1982: 7). Gylfaginning obravnava nastanek in uničenje sveta nordijskih bogov ter številne druge vidike nordijske mitologije. Poglavje je napisano v prozi, ki jo prepletajo citati iz eddske poezije.
Skáldskaparmál desno|sličica|Thjazi in Loki. Začetek mita o ugrabitvi Iðunn, ki je opisan v Skáldskaparmálu. Rokopis NKS 1867 4to (Islandija, 1760), Kopenhagen, Kraljeva knjižnica