Mimi Malenšek

Mimi Malenšek (r. Konič), slovenska pisateljica in prevajalka, * 8. februar 1919, Dobrla vas na Koroškem, † 13. april 2012, Ljubljana.

Življenje Rodila se je v Dobrli vasi na Koroškem. Njena starša sta se spoznala med prvo svetovno vojno: oče je bil ranjen vojak, mama pa begunka. Zaradi stiske je mati trimesečno Mimi prinesla k očetu. Tako je otroštvo preživela v Podbrezjah na Gorenjskem in matere nikoli ni spoznala, čeprav je slednja s hčerko poskušala navezati stike.

Dogodek je Malenškova opisala takole: »Ko sem imela pet ali šest let, je prispelo pismo, jaz ga nisem videla, in v hiši povzročilo veliko razburjenje. Domači so mi zabičali, da ne smem oditi z nobeno tujo žensko, ki bi me vabila s seboj in mi ponujala bombone ali čokolado, tudi če bi mi rekla, da je moja mama, ne, ker me bo odpeljala in se ne bomo nikoli več videli. Vse tuje ženske so mi bile sumljive in sem se jih še dolgo izogibala.«Meta Kušar z Mimi Malenšek. Sodobnost 72 (9), 2008. 1191–1205

Tudi sama ni nikdar pomislila na to, da bi z materjo navezala stike, saj je Podbrezje imela za svoj dom, otroštvo pa opisala kot zelo srečno.

Živeli so na kmetiji, ki pa ni prinašala dovolj dohodka za preživetje, zato je oče delal na Jesenicah v železarni. Ko ji je bilo dvanajst let, se je oče drugič poročil, dobila je dva polbrata in polsestro. Oče jo je navdušil nad knjigami in jo naučil brati, še preden je šla v šolo. Spominja se, da je že zgodaj poznala Prešernove pesmi, oče ji je bral Balade in romance ter Orglarčka, kakor tudi Stritarjeve, Jenkove pesmi in dela drugih slovenskih klasikov.

Ljudsko šolo je obiskovala v domačih Podbrezjah, eno leto se je šolala na meščanski šoli v Tržiču. Njen sošolec je bil tudi Karel Mauser. Šolanje je nadaljevala na gimnaziji v Kranju; nato pa ga prekinila zaradi bolezni starih staršev. Sama si je želela študirati zgodovino ali umetnostno zgodovino, a je zaradi pomanjkanja sredstev opravila zgolj trgovski tečaj in se zaposlila kot bančna uradnica pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani, ki je izdajala tudi mesečnik Naša moč.

Pri devetnajstih letih se je poročila z Rihardom Malenškom, lastnikom tovarne pohištva na Celovški cesti v Ljubljani. Rodila sta se jima dva otroka, sin Danijel in hčerka Emilia. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v NOB, njeno ilegalno ime je bilo Miška, z njim je podpisovala pesmi.Slovensko pesništvo upora: Slovensko narodnoosvobodilno pesništvo na Tolminskem. Zbirka študijskih nalog s področja slavistike. Njen tast je bil lastnik uspešne tovarne pohištva; po vojni pa so družino razlastninili, zato se je bila prisiljena ponovno soočiti z denarnimi skrbmi. Tako je zamenjala več služb, nekaj časa je bila zaposlena tudi pri Filmservisu, nato pa se je posvetila pisateljevanju in prevajanju.

Po vstopu v Društvo slovenskih pisateljev leta 1947 je spoznala več pisateljev, med drugim se je spoprijateljila s Ferdom in Jušem Kozakom, Bogomirjem Magajno, Pavlom Golio ter Francetom Bevkom. Med ženskimi avtoricami je prijateljevala z Ilko Vašte in Marijo Kmet.

Med tujimi romani se je navduševala še zlasti nad Norvežani; posebej jo je privlačila proza Sigrid Undset, enako jo je navdušil tudi roman Gösta Berling Selme Lagerlöf.

Brala je tudi druge klasike: Dostojevskega, Tolstoja, Dickensa, Galsworthyja, tudi Joycea in Faulknerja, Kafko, Bölla in Pasternaka. Tone Vodnik ji je posojal knjige modernih pesnikov in tako tudi njo navdušil nad pesmimi Eliota, Pounda in Dylana Thomasa, katerega poezija ji je bila ves čas najbolj pri srcu.

Dolgo časa je živela na Prulah v Ljubljani. Umrla je v Centru starejših v Trnovem, na njeno željo pa so jo pokopali v Podbrezjah.

Delo Velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Pred izdajo v knjižni obliki leta 1937 je povest izhajala kot podlistek v časopisu Naša moč. Prva dela je podpisovala s psevdonimom Mimica Zagorska, pa tudi z dekliškim priimkom Konič. Po vojni je postala članica Društva slovenskih pisateljev. Za Filmservis je napisala scenarij za kratki dokumentarni film Tržič: biser med gorami (1966), pisala je tudi radijske igre.

Zgodovinski roman V romanih se je posvečala različnim zgodovinskim temam: Bratstvo (1957) govori o usodi Karantancev po Samovi smrti, Črtomir in Bogomila (1959) o pokristjanjevanju, Marčni veter (1988) pa o marčni revoluciji. Noriška rapsodija (1968) govori o Noriškem kraljestvu, torej ozemlju, ki so ga na področju Slovenije in Avstrije ob koncu drugega stoletja pr.n.št. ustanovili Kelti. Navdih za zgodbo je dobila pri zgodovinarju Bogu Grafenauerju.

Vigenjci (1957/58, v knjigi 1978) so postavljeni v konec 19. stoletja, čas industrializacije in propada obrtnikov; nadaljevanje predstavljajo Skobci nad dolino(1985), v katerih obrtniška družina dokončno izgubi bitko pred večjim železarskim obratom. V 19. stoletje so postavljeni tudi Purgarji (1987); snov romana je ponovno vzpon industrije, ki ogroža malega obrtnika, in Sinovi predmestja (1938), ki opisujejo bedo tovarniških delavcev v 19. stoletju.

Pri pisanju zgodovinskih romanov je v fabulo vnašala zgodovinsko resnične dogodke in veliko časa posvetila študiju zgodovinskega gradiva. V predgovoru Bratstva (1957) je tako zapisala, da je kot vir uporabila Kraljedvorski rokopis in skušala čim bolj avtentično opisati boje med Obri in Slovani; s podobnim odnosom do zgodovinskega gradiva je napisala tudi roman Črtomir in Bogomila (1959).

Kritik Jože Šifrer v Bratstvu (1957) prepoznava očiten vpliv Finžgarjevega romana Pod svobodnim soncem, posebej močni panslovanski ideji.Jože Šifrer: Literarna mnenja. Ljubljana: Založba obzorja Maribor, 1968. 17.

V generacijskem romanu Minuta molka (1965) je predstavila razvoj generacije intelektualcev, ki doživlja vrsto prelomnih dogodkov od prve svetovne vojne, bojev za Koroško in Maribor, gospodarske krize do druge svetovne vojne, torej okupacije, partizanstva in časa po osvoboditvi. Pisateljica je tako skušala zajeti široko časovno obdobje, prav zato pa je slika pretekle dobe v romanu predstavljena včasih presplošno ali tudi preveč subjektivno. A obenem je pokazala svojo domišljijo in spretno opisala življenjske zgodbe ljudi, ki so doživeli opisane dogodke.

Ker Malenšek tudi v vojnih in biografskih romanih v ospredje načeloma postavlja predvsem zgodovino ter značilnosti obravnavanih obdobij, je smiselno tovrstna žanra vključiti v skupino zgodovinskih romanov.

Vojni roman Med vojno se dogajajo povest v dveh delih Matjaž (1949) ter Prelom (1951), roman Kovinarji (1950), povest Senca na domačiji (1956) ter roman Daj mi roko, pomlad (1957). Našteta dela temeljijo na elementih ljudske povesti. Zaključki zgodb so izpeljani po principu nagrajevanja dobrega in kaznovanja zla; ljubezenske zgodbe se ob nekaj zaprekah in nesporazumih nazadnje srečno končajo; zgodbe so napete, polne presenetljivih dogodkov, razpleti pa očiščujoči.

Roman Daj mi roko, pomlad (1957) se ukvarja z moralno-etično problematiko partizanstva. V ospredju je junakova razpetost med človečnostjo in nujnostjo akcije. Tudi v romanu V življenje (1948) je glavni junak razpet med strahom pred smrtjo in spoznanjem o nujnosti odpora. Omenjena problematika se kasneje razvije in poglobi v romanu Temna stran meseca (1960).

Temna stran meseca (1960) je poleg Kranjčevega dela Za svetlimi obzorji in Mauserjevega Ljudje pod bičem eno redkih proznih del, ki izpričuje dogodke nasprotnega tabora NOB. Roman govori o dogajanju na Turjaku med drugo svetovno vojno, v središče pa je postavljen mlad intelektualec, ki je moralno razpet med osebno ljubeznijo in zvestobo Legiji.

Roman je pisan na osnovi dokumentov in pričevanj ljudi, ki jim je zaupala. Delo je pomembno predvsem zato, ker kot eno prvih razkriva, da razmere med vojno niso bile tako enoplastne. Pisanje romana s tovrstnim sporočilom je bilo za tisti čas tvegano; avtorica sama pa je poudarila, da s pisanjem romana ni nameravala izzivati oblasti, pač pa predvsem predstaviti stvari take, kot so dejansko bile. Pri pisanju se je zgledovala po ruskem pisatelju Mihailu Aleksandroviču Šolohovu in njegovem romanu Tihi Don. Do leta 1964 potem njenih izvirnih del založbe niso sprejemale v natis, zato se je posvetila prevajanju.

Za vojno trilogijo Sonce je obstalo (1976) je leta 1977 prejela Župančičevo nagrado. Gre za epopejo, v kateri je popisala dogajanje druge svetovne vojne. Glavni junak kot partizan verjame v lepšo prihodnost, kar mu daje moči, da vztraja kljub preizkušnjam in težavam.

Povest Jesen v Soteski (1983) prikazuje čas od prve do druge svetovne vojne, opisuje pa tudi povojna leta. Opisuje nesrečno usodo družine, ki zaradi nesreč, bolezni, tudi vojne, izgubi precej njenih članov, nazadnje pa propade zaradi razvoja industrije.

Biografski roman Napisala je šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih: Trubarju (Plamenica, 1957), Hrenu (Inkvizitor, 1964), Gallusu (Poslušaj, zemlja, 1968), Ketteju in Murnu (Pojoči labodi I−II, 1970-71), čebelarju Janši (Zlati roj, 1988) in Prešernu (Pesnikov nokturno, 1992).

Ponatis Plamenice je leta 2008 izšel brez popravkov, pri biografskem romanu Inkvizitor (1964) pa se je zataknilo že pri prvi (sicer v tem primeru edini) izdaji: uredniki so tako namesto naslova Thomas Chrön, kot se je Hren podpisoval, izbrali naslov Inkvizitor, ki je sicer bolj ustrezal tedanji družbeni ureditvi, a je povsem neprimeren za lik Tomaža Hrena, kakršnega je upodobila v romanu: namreč človeka, ki se je zaradi nesrečne mladosti prelevil v vase zaprtega, osamljenega človeka.Ksenja Hočevar: Knjige so zame nekaj svetega. Intervju z Mimi Malenšek. Družina, 16. 10. 2008.

Usodo dveh meščanskih družin je prikazala v Sonce vročega avgusta (1972) in Ujeti v času (1978). V slednjem je prikazala sodoben ljubljanski izobraženski svet in razvoj meščanske družbe. V delno avtobiografskem romanu Kavatina za angela vremenarja I, II (1982) je upodobila življenje svoje generacije.

Roman Pojoči labodi se od prejšnjih biografskih romanov razlikuje po tem, da avtorica daje prednost značaju obravnavane osebe pred zgodovinskimi dejstvi. Tako je v ospredju pripovedi predvsem Kettejev značaj, prikaz njegove osebne življenjske usode in obenem prikaz njegove tragičnosti.

Njeni biografski romani so opisani kot poučno in zanimivo branje. Avtorica je v biografijah predvsem zaradi lastnega študija zgodovinskih virov uspela upodobiti značilnosti dob, v katerih so živeli naslovni junaki. Manj je bila uspešna pri karakterizaciji naslovnih oseb; kritike ji tako pogosto očitajo neprepričljivo karakterizacijo, tudi pretirano poveličevanje obravnavanih oseb.

Ko dozori jerebika (2009) je zadnje izdano delo, ki je izšlo ob njeni 90-letnici. Gre za zbirko enajstih kratkih zgodb. V njej opisuje spomine na lastno življenje ter se spominja očetove smrti, v zgodbah pa prevladujejo tudi opisi pokrajin, v katerih se dogajanje odvija, torej Gorenjske, Istre, Dunaja in Ljubljane. Zbirko je najprej želela nasloviti Za smrt zorim, a je soglašala z zamenjavo naslova, prevzetega iz črtice, namenjene pokojnemu očetu.Berta Golob: Mimi Malenšek 1919−2012. Družina, 22. 4. 2012.

Kar šest njenih romanov se po dolžini uvršča na seznam petnajstih najdaljših zgodovinskih pripovedi. Tako je roman Pojoči labodi (1970) s 346.300 na seznamu tretji, napisan za Krtovim kraljem (1987) Saše Vuga s 352.800 besedami ter najdaljšim Slodnjakovim romanom »Pogine naj −pes!«(1946) s 514.100 besedami.

Med najdaljše zgodovinske pripovedi sodijo še romani Poslušaj, zemlja: Variacije na temo (1968), Marčni veter: Freska iz »pomladi narodov« (1988), Inkvizitor (1964), Noriška rapsodija (1968) in Plamenica: Roman o Trubarju (1957).Miran Hladnik: Slovenski zgodovinski roman. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009.

Romani za otroke in mladino