Lóndon je glavno in največje mesto Anglije in Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske s približno 9 do 10 milijoni prebivalcev in največje mesto v Zahodni Evropi upoštevajoč metropolitansko območje z okoli 15 milijoni prebivalcev.London is not a city in the usual UK sense of having City status in the United Kingdom granted by the Crown. Stoji ob reki Temzi v jugovzhodni Angliji na vrhu 80 km dolgega estuarija navzdol do Severnega morja in je bil velika naselbina že skoraj dve tisočletji. City of London, njegovo starodavno jedro in finančno središče, so ustanovili Rimljani kot Londinium in ohranja svoje srednjeveške meje.See also: Independent city § National capitals Mesto Westminster, zahodno od londonskega Cityja, že stoletja gosti nacionalno vlado in parlament. Od 19. stoletja se ime London nanaša tudi na metropolo okoli tega jedra, zgodovinsko razdeljenega med grofije Middlesex, Essex, Surrey, Kent in Hertfordshire, ki od leta 1965 v veliki meri sestavljajo širši London, ki ga upravlja 33 lokalnih oblasti in Greater London Authority.The Greater London Authority consists of the Mayor of London and the London Assembly. The London Mayor is distinguished from the Lord Mayor of London, who heads the City of London Corporation running the City of London.
Je eno najpomembnejših poslovnih, kulturnih, političnih in izobraževalnih središč na svetu.Z/Yen Limited (November 2005). The Competitive Position of London as a Global Financial Centre . CityOfLondon.gov.uk. Pridobljeno 4.2.2008. Gospodarsko najmočnejše mesto v Evropi je eno največjih finančnih središč na svetu. Z največjo koncentracijo visokošolskih ustanov v Evropi je dom nekaterih najvišje uvrščenih akademskih ustanov na svetu – Imperial College London za naravoslovne in uporabne znanosti, London School of Economics za družbene vede in celovita Univerza College London.; ; London je najbolj obiskano mesto v Evropi in ima najbolj obremenjen sistem mestnih letališč na svetu. Londonska podzemna železnica je najstarejši hitri tranzitni sistem na svetu.
Londonske raznolike kulture obsegajo več kot 300 jezikov. Prebivalstvo širšega Londona leta 2023, ki je znašalo nekaj manj kot 10 milijonov, je postalo tretje najbolj naseljeno mesto v Evropi, saj predstavlja 13,4 % prebivalstva Združenega kraljestva in več kot 16 % prebivalstva Anglije. Pozidano območje Greater London je četrto najbolj naseljeno v Evropi, s približno 9,8 milijona prebivalcev po popisu leta 2011. Londonsko metropolitansko območje je tretje najbolj naseljeno v Evropi s približno 14 milijoni prebivalcev v letu 2016, kar Londonu daje status mega mesta.
London ima štiri območja svetovne dediščine: Londonski Tower, Kew Gardens, Westminstrska palača, Westminstrska opatija in cerkev sv. Marjete; in tudi zgodovinsko naselje v Greenwichu, kjer Kraljevi observatorij Greenwich, določa začetni poldnevnik (0° zemljepisne dolžine) in Greenwiški srednji čas. Druge znamenitosti so Buckinghamska palača, Londonsko oko, Piccadilly Circus, stolnica sv. Pavla, Tower Bridge in Trafalgar Square. London ima veliko muzejev, galerij, knjižnic in kulturnih prizorišč, vključno z Britanskim muzejem, Narodno galerijo, Naravoslovnim muzejem, Tate Modern, Britansko knjižnico in številnimi gledališči West Enda. Pomembni športni dogodki v Londonu vključujejo finale pokala FA, teniško prvenstvo v Wimbledonu in londonski maraton. Leta 2012 je London postal prvo mesto, ki je gostilo tri poletne olimpijske igre.
Toponimija London je starodavno ime, izpričano v 1. stoletju našega štetja, običajno v latinizirani obliki Londinium. Sodobne znanstvene analize imena morajo pojasniti izvor različnih oblik, ki jih najdemo v zgodnjih virih: latinščina (običajno ), stara angleščina (običajno ) in valižanščina (običajno ), glede na znani razvoj zvokov skozi čas v teh različnih jezikih. Dogovorjeno je, da je ime prišlo v te jezike iz navadne britščine; nedavna dela se nagibajo k rekonstrukciji izgubljene keltske oblike imena kot *Londonjon ali kaj podobnega. To je bilo prilagojeno v latinščino kot Londinium in izposojeno v staro angleščino.
Do leta 1889 se je ime London uradno uporabljalo le za City of London, od takrat pa se nanaša tudi na Londonsko grofijo in Veliki London.
Zgodovina Prazgodovina Leta 1993 so na južni obali gorvodno od mostu Vauxhall našli ostanke mostu iz bronaste dobe. Dva lesa sta bila radiokarbonsko datirana v 1750–1285 pr. n. št.. Leta 2010 so na južni obali Temze dolvodno od mostu Vauxhall našli temelje velike lesene konstrukcije iz let 4800–4500 pred našim štetjem. Obe strukturi sta na južnem bregu Temze, kjer se zdaj podzemna reka Effra izliva v Temzo.
Rimski London
Kljub dokazom o razpršenih britskih naselbinah na tem območju so prvo večjo naselbino ustanovili Rimljani okoli leta 47 našega štetja, približno štiri leta po njihovem vdoru leta 43 našega štetja. To je trajalo le do približno leta 61 našega štetja, ko je pleme Iceni pod vodstvom kraljice Budike napadlo in ga požgalo do tal.
Naslednja načrtovana inkarnacija Londiniuma je uspevala in nadomestila Colchester kot glavno mesto rimske province Britanije leta 100. Na vrhuncu v 2. stoletju je imel rimski London približno 60.000 prebivalcev.
London v anglosaškem in vikinškem obdobju
Z razpadom rimske vladavine v zgodnjem 5. stoletju je bilo obzidano mesto Londinium dejansko opuščeno, čeprav se je rimska civilizacija nadaljevala okoli St Martin-in-the-Fields do okoli leta 450. Od približno leta 500 se je nekoliko zahodneje od starega rimskega mesta razvila anglosaška naselbina, znana kot Lundenwic. Približno leta 680 je mesto spet postalo glavno pristanišče, vendar je malo dokazov o obsežni proizvodnji. Od leta 820 dalje so ponavljajoči se vikinški napadi povzročili nazadovanje. Zapisani so trije; tista leta 851 in 886 sta uspela, medtem ko je bil zadnji, leta 994, zavrnjen.
Vikingi so Danelaw uporabljali v večjem delu vzhodne in severne Anglije, meja je potekala približno od Londona do Chesterja kot območja političnega in geografskega nadzora, ki so ga uvedli vikinški vdori, o katerih sta se uradno dogovorila danski vojskovodja Guthrum in zahodnosaški kralj Alfred Veliki leta 886. Anglosaška kronika poroča, da je Alfred »ponovno ustanovil« London leta 886. Arheološke raziskave kažejo, da je to vključevalo opustitev Lundenwica ter oživitev življenja in trgovine znotraj starih rimskih zidov. London je nato počasi rasel do dramatičnega porasta okoli leta 950.
Do 11. stoletja je bil London očitno največje mesto v Angliji. Westminstrska opatija, ki jo je v romanskem slogu obnovil kralj Edvard Spoznavalec, je bila ena največjih cerkva v Evropi. Winchester je bil glavno mesto anglosaške Anglije, toda od takrat je London postal glavni forum za tuje trgovce in baza za obrambo v času vojne. Po mnenju Franka Stentona: »Imelo je vire in je hitro razvijalo dostojanstvo in politično samozavest, primerno za nacionalno prestolnico«.
Srednji vek
Po zmagi v bitki pri Hastingsu je bil Viljem, normandijski vojvoda, okronan za angleškega kralja v pravkar dokončani Westminstrski opatiji na božični dan 1066. Viljem je zgradil Londonski Tower, prvega od mnogih takšnih v Angliji, ki so bili ponovno zgrajeni v kamnu v jugovzhodnem kotu mesta, da bi ustrahoval prebivalce. Leta 1097 je Viljem II. začel graditi Westminstrsko dvorano v bližini istoimenske opatije. Postala je zasnova nove Westminstrske palače.
V 12. stoletju so se institucije centralne vlade, ki so dotlej sledile angleškemu kraljevemu dvoru po vsej državi, povečale in postale vse bolj fiksne, za večino namenov v Westminstru, čeprav se je kraljeva zakladnica ustavila v stolpu. Medtem ko se je mesto Westminster razvilo v pravo vladno prestolnico, je njegov poseben sosed, londonski City, ostal največje mesto v Angliji in glavno trgovsko središče ter cvetel pod lastno edinstveno upravo, Londonsko korporacijo. Leta 1100 je bilo njegovo prebivalstvo približno 18.000; do leta 1300 je naraslo na skoraj 100.000. S črno smrtjo sredi 14. stoletja je London izgubil skoraj tretjino prebivalstva. London je bil žarišče kmečkega upora leta 1381.
London je bil središče judovskega prebivalstva v Angliji, preden jih je Edvard I. leta 1290 izgnal. Do nasilja nad Judi je prišlo leta 1190, ko se je govorilo, da je novi kralj ukazal njihov pokol, potem ko so se predstavili na njegovem kronanju. Leta 1264 med drugo baronsko vojno so uporniki Simona de Montforta pobili 500 Judov, medtem ko so poskušali zaseči zapise o dolgovih.
Zgodnji novi vek
V obdobju Tudorjev je reformacija povzročila postopen premik k protestantizmu. Velik del londonske lastnine je prešel iz cerkve v zasebno last, kar je pospešilo trgovino in poslovanje v mestu. Leta 1475 je Hanseatska liga v Londonu postavila glavno trgovsko bazo (kontor) Anglije, imenovano Stalhof ali Steelyard. Ostala je do leta 1853, ko so hanzeatska mesta Lübeck, Bremen in Hamburg prodala lastnino Jugovzhodni železnici. Volneno blago so pošiljali nepobarvano in neoblečeno iz Londona v 14./15. stoletju na bližnje obale Nizozemskih dežel.
Angleško pomorsko podjetje je komaj doseglo onkraj morij severozahodne Evrope. Komercialna pot v Italijo in Sredozemlje je običajno potekala skozi Antwerpen in čez Alpe; vse ladje, ki so plule skozi Gibraltarski preliv v Anglijo ali iz nje, so bile verjetno italijanske ali dubrovniške. Ponovno odprtje Nizozemske za angleški ladijski promet januarja 1565 je spodbudilo izbruh trgovske dejavnosti. Ustanovljena je bila kraljeva borza. Merkantilizem je rasel in s širitvijo trgovine v Novi svet so bili ustanovljeni monopolni trgovci, kot je Britanska vzhodnoindijska družba. London je postal glavno pristanišče Severnega morja, kamor prihajajo migranti iz Anglije in tujine. Prebivalstvo se je povečalo s približno 50.000 leta 1530 na približno 225.000 leta 1605.
V 16. stoletju so William Shakespeare in njegovi sodobniki živeli v Londonu v času angleškega renesančnega gledališča. Shakespearovo gledališče Globe je bilo zgrajeno leta 1599 v Southwarku. Odrske predstave so se v Londonu ustavile, ko so puritanske oblasti v 40. in 50. letih 16. stoletja zaprle gledališča. Prepoved gledališča je bila odpravljena med obnovo leta 1660 in najstarejše londonsko operacijsko gledališče Drury Lane je bilo odprto leta 1663 v današnjem gledališkem okrožju West End.
Do konca obdobja Tudorjev leta 1603 je bil London še vedno kompakten. 5. novembra 1605 je prišlo do poskusa atentata na Jakoba I. v Westminstru, v smodniški zaroti. Leta 1637 je vlada Karla I. poskušala reformirati upravo na območju Londona. To je od mestne korporacije zahtevalo, da razširi svojo pristojnost in upravo na širjenje območij po mestu. Strah pred poskusom krone, da bi zmanjšala svoboščine Londona, skupaj s pomanjkanjem zanimanja za upravljanje teh dodatnih območij ali zaskrbljenostjo mestnih cehov, da bi morali deliti oblast, je povzročilo »veliko zavrnitev« korporacije, odločitev, ki v veliki meri še naprej razlog za edinstven vladni status mesta.
V angleški državljanski vojni je večina Londončanov podpirala parlamentarno stvar. Po začetnem napredovanju rojalistov leta 1642, ki je doseglo vrhunec v bitkah pri Brentfordu in Turnham Greenu, je bil London obdan z obrambnim zidom, znanim kot komunikacijske linije. Linije je gradilo do 20.000 ljudi in so bile dokončane v manj kot dveh mesecih. Utrdbe so padle na svojem edinem preizkusu, ko je vojska novega modela leta 1647 vstopila v London in parlament jih je istega leta zrušil.
London je v zgodnjem 17. stoletju pestila bolezen, ki je dosegla vrhunec z veliko kugo v letih 1665–1666, ki je ubila do 100.000 ljudi ali petino prebivalstva.