Papež Inocenc XIII. (rojen kot Michelangelo dei Conti), italijanski rimskokatoliški duhovnik, škof, kardinal in papež, * 13. maj 1655 Rim, † 7. marec 1724 Rim.
Papež je bil med letoma 1721 in 1724.
Življenjepis Poreklo in družina Družina Conti, znana tudi kot Conti di Segni, je bila italijanska plemiška družina, ki je pripadala skupini rimskega baronskega plemstva. Njeno poreklo lahko spremljamo že izza 11. stoletja. Začetnik je bil Trasmondo de Comitibus Signie, ugleden član škofijskega mesta Segni iz družine Conti di Tuscolo iz Frascatija.
Družina je imela v posesti velik fevd v Rimski Kampaniji, in so iz nje izšli štirje papeži: Inocenc III., Gregor IX., Aleksander IV. in Inocenc XIII.), številni kardinal in škofje, ter različne vrste in stopnje vojščakov. Njen vpliv so primerjali z drugimi znamenitimi družinami kot so bile: Colonna in Orsini v Laciju ter Berardi v Abrucih.
Papež Inocenc se je rodil kot prvorojenec z imenom Michelangelo dei Conti v mestecu Poliju v severnem Laciju. Kot omenjeno, je dala družina tri papežeK družini iz Polija so pripadali papeži: Inocenc III., Gregor IX. in Aleksander IV. in številne kardinaleOmenjeni soa iz družine Conti med kardinali: Giovanni dei conti di Segni († 1213), Ottaviano dei conti di Segni († 1234), Giovanni Conti (1414 – 1493), Francesco Conti (ok. 1470 – 1521) in protikardinal Lucido Conti († 1473), Carlo Conti (1556 – 1615) in Giannicolò Conti (1617 – 1698), čigar nečak je bil Michelangelo..
Njegov oče je bil gospod Karel IV. (=Carlo IV - po nekaterih virih Karel II.), vojvoda Polija in Guadagnola, njegova mati pa gospa Izabela (=Isabella) Muti.
Tako kot Inocenc III. (1198–1216), Gregor IX. (1227–1241) in Aleksander IV. (1254–1261) je tudi on izhajal iz veleposestniške družine Contijev, ki se je ponašala z grofovskim in vojvodskim naslovom Segni. V svoj papeški grb je vključil kar svoj družinski grb.
Šolanje in prve službe Conti je začel študij v Anconi in nato pri jezuitih v Rimu na Collegio Romano (Rimskem zavodu), od koder je morda nosil neko zamero, da je pozneje kot papež proti njim trdo ukrepal; v njegovem poznejšem ravnanju je namreč čutiti odbojnost in nestrpnost do tega zaslužnega katoliškega reda.
Pozneje je študiral na vseučilišču La Sapienza. Ko je doktoriral iz kanonskega in civilnega prava, je prejel duhovniško posvečenje. Conti je bil leta 1691 tudi referendar (=apostolske poročevalec), imenovan za upravnika Ascolija do leta 1692. Pozneje je postal upravnik Kampanije in Maritime od 1692 do 1693, kakor tudi upravnik Viterba od 1693 do 1695.
Papež Inocenc XII. je imenoval Contija za naslovnega nadškofa Tarza 13. junija 1695, nakar je prejel škofovsko posvečenje 16. junija 1695 v Rimu.
Michelangelo je bil 1. julija 1695 imenovan za apostolskega nuncija v Švici in 24. marca 1698 za apostolskega nuncija na Portugalskem.
Zaporedje cerkvenih služb Hišni prelat Aleksandra VIII. 14. avgust 1691: poročevalec (referendarij) vrhovnega cerkvenega sodišča 17. avgust 1691: imenovan za upravnika (guvernerja) Ascolija 6. december 1692 - 6. maj 1693: upravnik Kampanije in Maritime 1693: postane vatikanski prelat 6. maj 1693 - junij 1695: upravnik Viterba (istega leta): imenovan nadarbeni opat pri Svetišču Mentorella blizu Guadagnola, v deželah njegove družine 13. junij 1695 - 7. junij 1706: naslovni škof oziroma nadškof nadškofije Tarso 28. junij 1695: imenovan za papeževega tajnika 1. julij 1695 - 24. marec 1698: apostolski nuncij med katoličani Švice v Luzernu 24. marec 1698 - 28. januar 1709: nuncij v Portugalski kraljevini 7. junij 1706: imenovan za kardinala-duhovnika. 28. januar 1709 - 1. avgust 1712: Osimski škof 23. februar 1711 - 8. maj 1721: prevzame kardinalski naslov pri Santi Quirico e Giulitta 1. avgust 1712: imenovan za viterbškega škofa. 14. marca 1719 je zaradi zdravstvenih razlogov odstopil s profesorskega mesta in se vrnil v Rim 13. januar 1716 - 4. januarja 1717: kamerlengo oziroma kardinal komornik 8. maj 1721: izvoljen za papeža.
Papež
Konklave z dvema „vetoma” Konklave za izbor novega papeža v Kvirinalski palači v Rimu se je začel 31. marca 1721 in je trajal do 8. maja. Dekan kardinalskega zbora je bil tedaj Tanara. Sam zbor so pravzaprav sestavljale štiri stranke, oziroma štiri smeri navzočih kardinalov, od katerih dve politični in dve cerkveniL. Pastor, pp5-9: cesarska stranka (zastopajoča Nemčijo in Avstrijo, 20-25 glasov); burbonska stranka (zastopajoča interese Španije in Francije, 11-12 glasov); klementinska stranka, ki so jo sestavljali kardinali, ki jih je imenoval Klemen XI. (8-15 glasov); in končno gorečniki (=zelanti, 6-12 glasov), ki so pa nasprotovali posvetnemu vplivanju na Cerkev in papeške volitve. Nobena od teh strank ni bila dovolj močna, da bi bila lahko sama uspešna.
V konklave je vstopilo 27 kardinalovL.Pastor, p.14; do 9. aprila se je število povzpelo na 40. Dva kardinala sta prispela šele čisto na koncu, 7. maja. Kardinal Albani je želel hitro izvolitev svojega kandidata Paoluccija, ki je že bil državni tajnik pokojnega papeža Klemena XI.. Pri prvem glasovanju 1. aprila zjutraj je dobil 8 glasov, istega dne zvečer pa že 17 od 28-ih navzočih kardinalov, ter so mu manjkali le še 3 glasovi do potrebnih dvetretjinskih. Da bi preprečil njegovo izvolitev, je poskrbel veto svetorimskega cesarja Karla VI., ki ga je posredoval zoper Paoluccija edini "cesarski" navzoči kardinal Althan (1680-1734).L.Pastor, p.15 Pri naslednjem glasovanju istega dne popoldne je Michelangelo dobil prvič dva glasova. Na naslednjih sejah se je njegovo ime zdaj pojavilo, zdaj ne; tako je na primer zjutraj 14. aprila dobil že sedem glasov. Od naslednjih možnih kandidatov nobenemu ni uspelo pridobiti pomembnejše podpore kardinalskega zbora. L.Pastor, p.19-20
Ko se je 1. maja zboru pridružil še kardinal Pignatelli – ki je užival podporo “cesarskih” in “gorečnikov” – a z lepimi možnostmi za uspeh, je prihrumel že drugi veto – tokrat Filipov od španske strani. Kardinal Conti, ki ga je začela podpirati francoska stranka, je 25. aprila dobil 7 glasov; sedaj sta ga začeli podpirati tudi cesarska in kurijska stranka..L.Pastor, p.21-24
8. maja zjutraj je na 75. seji dobil kardinal Michelangelo de' Conti 54 glasov. Edini nasprotni glas je bil njegov, ki ga je namenil kardinalu Tanaru.L.Pastor, p. 25 Izvolitev je sprejel in prodekan Pamphili je razglasil njegovo izvolitev zbranemu rimskemu ljudstvu s starodavnim vzklikom: Habemus Papam.L.Pastor, p. 26 Izbral si je ime Inocenc v spomin na slavnega istoimenega prednika Inocenca III., ki je tudi bil član slavne družine Conti.
18. maja so ga slovesno kronali in umestili na stopnicah patriarhalne Vatikanske bazilike. Lateransko baziliko je sprejel v posest 16. novembra istega leta.
Odnos do cerkvenih ustanov Ta papež je svojo sorazmerno kratko vladavino izpolnil z vrsto strogih ukazov, od katerih so bili najhuje prizadeti jezuiti.
Ukaz jezuitom glede na Kitajske misijone Inocenc XIII. je potrdil obsodbo malabarskih in kitajskih obrednih prilagoditev, ki so jih uvajali zlasti jezuitje. Jezuitskemu vrhovnemu predstojniku generalu Tamburiniju je v tem smislu poslal 13. septembra 1723 tajnik Družbe za širjenje vereNekdanjo Družba za širjenje vere (Congregatio de Propaganda Fide) je ustanovil papež Gregor XV. dne 22. junija 1622. Sedanje ime je dobila 15. avgusta 1967 z bulo papeža Pavla VI. Immortalis Dei. Carafa (1677-1755) dopis, s katerim prepoveduje jezuitom sprejemanje novincev in pošiljanje misijonarjev v Vzhodne Indije (Indija, Indokina, Nova Gvineja, Kitajska), dokler ne bodo popolnoma prenehali s prilagajanji v smislu prepovedi Klemena XI.John N.D. Kelly, Gran Dizionario Illustrato dei Papi, p.700. Inocenc XIII. je namreč verjel poročilu papeškega legata Mezzabarba s Kitajskega, češ da so jezuitje bivajoči na cesarskem dvoru v Pekingu vplivali na cesarja Kangšija, da je dal zapreti misijonarje, ki jih je tja poslala družba “De propaganda fide”, ker so nasprotovali Riccijevim prilagoditvam.
Klemen XI. je kar s tremi zaporednimi listinami kratko malo prepovedal kakršnokoli tozadevno prilagajanje in je "kitajske obrede" celo obsodil kot praznoverne in poganske: apostolska določba Cum Deus optimus z dne 20. novembra 1704; apostolska določba iz 1710; bula Ex Illa Die iz leta 1715.
Ukaz frančiškanom Frančiškani že četrt stoletja niso imeli vrhovnega občnega zbora; zato ga je papež sklical sam v Rimu. Predsedoval je odprtju pri volitiva novega vrhovnega predstojnika in sicer v samostanu pri Ara Coeli; to zborovanje se je končalo 15. maja 1723. Giuseppe de Novaes, Elementi della storia de' sommi pontefici, 1806, vol. XIII, p. 34.
Istega leta - 1723 - je posvetil Marijino cerkev Santa Maria della Presentazione v Vignanellu v Laciju.
Ukaz duhovnikom in redovnikom 23. marca 1723 je objavil apostolski odlok Apostolici ministerii o duhovniških opravilih in cerkveni disciplini. Povod je dala zaskrbljenost nekaterih španskih škofov, ki so se pritoževali nad popuščanjem discipline tako med škofijsko kot med redovno duhovščino.Giuseppe de Novaes, op. cit., p. 37..
Razveljavil je izvolitev novega utreškega nadškofa. Stolni kapitelj je bil sicer razpuščen že od 1704, vendar je izvolil brez soglasja Svetega sedeža Kornelija van Steenovena 27. aprila 1723 za novega nadškofa, česar pa kljub njegovi prošnji papež ni odobril.
Posvečenja Inocenc XIII. je poblaženil oziroma beatificiral tri Božje služabnike in sicer so to bili: Janez Nepomuk (1345-1393; 31. maj 1721) Dalmazio Moner (1291-1341; 13. avgust 1721) Andrea dei Conti (1240-1302; 11. december 1723).
Cerkveni učitelji 1722 je razglasil Svetega Izidora Seviljskega (560-636) za cerkvenega učitelja.
Dela
Smrt in spomin
Bolezen, smrt, pogreb Avgusta 1718, čeprav mu je njegovo zdravje začelo precej nagajati, so ga prosili, naj ne zapusti škofovske službe, a se je med letom 1719 stanje tako poslabšalo, da je 15. marca prosil papeža za oprostitev upravljanja škofije; to novico je prebivalstvo sprejelo z obžalovanjem.
Inocenc XIII. je hudo zbolel kot papež leta 1724. Mučila ga je kila, o kateri ni govoril z nikomer, razen s svojim služabnikom. Po nekem času se je kila razpočila, kar je povzročilo vnetje in vročino. Inocenc XIII. je prosil za svete zakramente umirajočih (spoved, obhajilo, maziljenje), izpovedal vero in umrl 7. marca 1724 v starosti 68 let.
Pokopali so ga v Baziliki sv. Petra, v Vatikanskih jamah.
Svetništvo Ob 350-letnici rojstva papeža Inocenca XIII. so leta 2005 njegovi rojaki iz njegovega rojstnega mesteca Polija v severnem Laciju v srednji Italiji zaprosili Sveti sedež za začetek svetniškega postopka. Ni slišati, da bi kdo zadevo sprožil.
Ocena
Dober kot človek in "knjižni molj" Za Contija veljajo Saint-Simonove besede, češ da je bil človek "doux, bon, timide, amait fort sa maison". Francosko: doux, bon, timide, amait fort sa maison - Slovenski prevod: sladek, dober, sramežljiv, ki je izredno ljubil svoj dom.
Navdušenec za literarne študije je bil član različnih akademij, vključno z Arkadijo, Academia Arcadum (italijansko: Pontificia Accademia degli Arcadi), ustanovila jo je 1690 Kristina Švedska Katoliškakjer je prevzel ime Aretolgo Argireo.
Nusmiljen do janzenistov, nestrpen do jezuitov
Opazno je podpiral tiste razsvetljenske struje, ki bodo v Muratoriju našle svojega zastavonoša; obsodil je Giannoneja in njegovo delo; spet je obsodil janzeniste; izrazito pa je bil nenaklonjen Družbi Jezusovi.
Družba je začela misijonsko delo kmalu po ustanovitvi (15.VIII.1534), ko je Ignacij poslal na Vzhod Frančiška Ksaverija in tri tovariše. V osnovi je bila prva naloga nove družbe izobraževanje, takoj zatem pa zunanji misijoni. Družba se je bliskovito širila: 1556 je delovalo po svetu okrog 1000 jezuitov, do 1626 je njihovo število naraslo na 15.544, do leta 1749 pa na 22.589.