thumb|right|280px|Zemljovid slovenskih dežel in pokrajin, Peter Kozler, 1853.
Zgodovina Slovenije je zgodovina vseh prebivalcev na ozemlju današnje Republike Slovenije in v njeni neposredni soseščini od prazgodovine do danes. Ime Slovenija (v današnjem pomenu) se po do zdaj znanih podatkih prvič pojavi v zapisu, ki je približno enak današnjemu, leta 1810 v pismu Janeza Nepomuka Primica Valentinu Vodniku. Med leti 1814 in 1816 se ime pojavi v pesmi Valentina Vodnika Slovenia svelizhana.NUK, rokopisni oddelek, Vodnikova zapuščina - Ms 519, 44 – 45, 46 – 47, 48 – 49, 50 - 51 in Ms 540, št. 3 – Illyria magnificata, Slovenia svelizhana Leta 1834 se pojavi v knjigi ruskega zgodovinopisca Jurija Venelina Starodavni in današnji Slovenci, deset let kasneje pa še v pesmi Koseskega. Slovenija se kot politično-administrativna enota prvič konstituira po letu 1945, kot samostojna država pa šele junija 1991.
Prazgodovina
Najstarejši dokaz človeškega bivanja na današnjem slovenskem ozemlju sta dve kamniti orodji iz Jame v Lozi pri Orehku, stari okoli 250.000 let. Iz obdobja würmske ledene dobe, ko so na ozemlju Slovenije živeli neandertalci, je najpomembnejša najdba piščal iz Divjih bab v bližini vasi Šebrelje na Idrijsko-Cerkljanskem. V mlajši kameni dobi in bakreni dobi so se prebivalci že ukvarjali z živinorejo in s poljedelstvom. Na prehodu iz bronaste v železno dobo je obstajala kultura žarnih grobišč. Za halštatsko obdobje so značilne utrjene naselbine na vzpetinah, imenovane gradišča, in lepo izdelani železni predmeti (npr. situle), orodje in orožje (Most na Soči, Vače, Rifnik, Šentvid pri Stični). Njihovih prebivalcev etnično ni mogoče določiti, saj v arheologiji velja krilatica, da se etničnosti ne da izkopati.
Iliri, Kelti in Rimljani alt=Zemljevid.|sličica|Zemljevid Ilirika Na ozemlju današnje Republike Slovenije so živela ilirska plemena, ki so se preživljala s kmetijstvom. V 4. in 3. stoletju pr. n. št. so območje zasedla tudi keltska plemena, ki so tu ustanovila prvo znano politično tvorbo, imenovano Noriško kraljestvo. Na Gorenjskem in v delu Štajerske so živeli Tavriski, na severozahodu Karni, na severu Noriki, na Dolenjskem in deloma na Notranjskem Japodi, na Dolenjskem in v Posavju Latobiki, v Istri pa Histri. Ta ljudstva so razvojno in gospodarsko zaostajala za Rimljani ter so se ukvarjala predvsem z živinorejo, s poljedelstvom in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena številnih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).
thumb|Mesta Emona, Celeia in Poetovio, so navedena tudi na Peutingerjevi Tabuli, ki prikazuje cestno omrežje rimskega cesarstva v 1. stoletju pr.n.št. Današnje slovensko ozemlje je imelo za Rimljane velik strateški pomen. Rimski prodor na to območje se je začel po ustanovitvi Akvileje (slov. Oglej) leta 181 pr. n. št. V drugi polovici 2. stoletja so Rimljani v istrskih vojnah podjarmili Histre, Tavriske (129 pr. n. št.) in Karne (115 pr. n. št.). Oktavijan je nato v letih 35–33 pr. n. št. mejo premaknili vse do Donave, okoli leta 16 pr. n. št. pa mirno priključil zavezniško Noriško kraljestvo. Zasedena območja so Rimljani vključili v provincialno organizacijo: zahodna Slovenija do Atransa z Istro je pripadala 10. regiji Italije (Regio X), vzhodni del in Dolenjska sta bila vključena v provinco Panonijo, alpski prostor in Posavje pa sta bila sredi 1. stoletja vključena v provinco Norik. Začela so nastajati mesta, npr. Emona (danes Ljubljana), Celeia (danes Celje), Poetovio (danes Ptuj), in Neviodunum (danes Drnovo), ki so jih naseljevali priseljenci iz Italije in romanizirani staroselci. Zgrajen je bil tudi pomemben cestni sistem z glavno osjo Akvileja-Emona-Celeia-Poetovio-Carnuntum (Petronell ob Donavi).
Današnji slovenski prostor je bil opustošen med markomanskimi vojnami. Vdori Markomanov, Jazigov in drugih germanskih plemen ter izbruhi kuge so prizadeli prebivalstvo, zato se je na to območje priselilo veliko Germanov in pripadnikov nižjih slojev z vzhoda cesarstva. Na začetku vojn so Rimljani zgradili obrambni sistem praetentura Italiae et Alpium, ki je varoval vzhodno mejo province Italije. V tem obdobju sta kariero napravili tudi dve najvidnejši osebnosti s tega ozemlja v rimski dobi: Mark Valerij Maksimijan, general in senator, ki je zapustil napise od Numidije do Leugaricia (današnji Trenčin na Slovaškem – najsevernejši rimski napis ob Donavi) in Tit Varij Klemens, vitez (morda tudi senator), ki je pozneje postal cesarski tajnik in član sveta cesarja Marka Avrelija.
Prve organizirane krščanske cerkve so na današnjem slovenskem ozemlju nastale proti koncu 3. stoletja, v 4., 5. in 6. stoletju pa so se oblikovale škofije, ki so spadale pod oblast metropolije v Ogleju (Aquileia). Zaradi obrambe italijanske meje je v 3. stoletju na kraškem robu nastal utrdbeni sistem Claustra Alpium Iuliarum. V 5. in 6. stoletju je rimska oblast na tem območju začela slabeti zaradi vdorov germanskih plemen, ki so se pomikala proti Italiji; domače prebivalstvo se je zato iz mest umikalo v višinska zatočišča. Sredi 5. stoletja so prek današnje Slovenije v Italijo vdrli Huni in na poti opustošili številna mesta. Ob koncu 5. stoletja so Vzhodni Goti (Ostrogoti) zasedli Italijo, do leta 536 pa so v njihovo Italsko kraljestvo vključili tudi Norik, Dalmacijo in Panonijo.
Naselitev Slovanov
V 6. stoletju so se na širšem, že poseljenem območju vzhodnih Alp naselili tisti Slovani (Slověni), ki veljajo za neposredne in večinske prednike današnjih Slovencev.Kos, Franc, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku I-V, Leonova družba, Ljubljana, 1902-1928. Prvi naselitveni val je datiran okoli leta 550 in je potekal iz smeri današnje Moravske. Drugi val je sledil okoli leta 568, tretji val pa leta 590, ko so se skupine Slovanov začele pomikati z jugovzhoda ob tokovih Save, Drave in drugih rek. Leta 591 so dosegli območje zgornje Drave, kjer so se kmalu spopadli z Bavarci. V ta prostor so se torej v tem času začeli naseljevati tako Avari kot Slovani.
Prostor, ki so ga poselili Slovani, so še naprej naseljevali tudi ostanki romaniziranih staroselcev, ki so deloma ohranili krščanstvo. Naselitev Slovanov v vzhodnoalpski prostor potrjujejo propadi škofij v drugi polovici 6. stoletja, spremembe v poselitvenem vzorcu in materialni kulturi ter predvsem uveljavitev novega, slovanskega jezika. Meja z Bavarci se je že v tem času začasno ustalila na vzhodnem Tirolskem, meja z Langobardi pa se je v 7. stoletju oblikovala na robu Furlanske nižine. Njihova prisotnost v Istri je dokumentirana v začetku 9. stoletja, in sicer v zapisniku rižanskega zbora.
Kneževini Karantanija in Karniola
Slovani v Vzhodnih Alpah so bili, podobno kot Slovani v Panoniji, podrejeni oblasti avarskih kaganov. Avarski davčni pritiski in nasilje nad podrejenimi SlovaniGrafenauer, B. (2000). Str. 94. so med letoma 622 in 626Curta, F. (2001). Str. 109. sprožili obsežen slovanski upor pod Samovim vodstvom, ki je zajel območja današnje Češke in Moravske, verjetno pa tudi vzhodnoalpski prostor. Samova vstaja in avarski poraz pred Konstantinoplom sta tako močno omajala avarsko vojaško moč,Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 30 da so se jim v širokem loku od Sudetov do južne Rusije uprla številna slovanska plemena in se vsaj začasno otresla njihove oblasti.Hauptman, L. (1999). Str. 37. Zdi se, da je bila Samova plemenska zveza delno že razslojena družba, saj Fredegarjeva kronika, ki opisuje tedanje dogodke, razlikuje med izrazoma »Vendi« in »Slovani«; prvi naj bi označeval tiste Slovane, ki so Avarom služili kot pomožna vojska.Curta, F. (2001). Str. 60.
Samovi plemenski zvezi se je pridružil tudi velik del vzhodnoalpskih Slovanov pod vodstvom kneza Valuka.Korošec, P. (1990). Str. 17.Wolfram, H. (1991). Str. 177. Kdaj natančno so se povezali s svojimi severnimi slovanskimi sosedi, ni jasno. Vsekakor pa so leta 630 v pohodih proti Samovemu kraljestvu sodelovali tudi Langobardi, ki so tedaj mejili le na vzhodnoalpske Slovane in so jim med letoma 623 in 626 že iztrgali območje v Kanalski dolini.Simoniti, V., Štih, P. (1996). Str. 31. Po drugi strani so vzhodnoalpski Slovani že leta 628 dosegali tako dobre uspehe v spopadih z Bavarci, da se je njihova zahodna meja ustalila, kar kaže na širše povezave med Slovani in ne zgolj na spopade lokalnih plemen v vzhodnoalpskem prostoru. To potrjuje vsaj povezovanje vzhodnoalpskih plemen in nastanek politične skupnosti, ki pozneje nosi ime Karantanija, če ne že vpliv Samove plemenske zveze na tem območju.Glej v: Grafenauer, B. (2000). Str. 115. Čeprav so Valukovi Slovani v vzhodnih Alpah nedvomno vsaj od leta 630 pripadali Samovi plemenski zvezi, pa ni nujno, da so ji pripadali tudi Slovani južno od Alp na območju današnje Slovenije, saj je bilo to območje prehodnih vplivov Langobardov, Avarov in Slovanov.Štih, P. (2001). Str. 30. Samo je vladal do leta 658, po njegovi smrti pa se je zveza plemen od Labe do morda celo Jadrana hitro razkrojila.Grafenauer, B. (2000). Str. 97. sličica|Najverjetnejši obseg Karantanije brez domnevnega ozemlja Karniole, okoli leta 811. Po propadu Samove plemenske zveze leta 658 je "krajina Slovanov" s središčem na Krnskem gradu severno od današnjega Celovca, ki se je že imenovala Karantanija, ohranila svojo neodvisnost. Ko so Karantanci okoli leta 743 Bavarce zaprosili za pomoč pri obrambi pred Avari, so morali priznati njihovo nadoblast ter jim kot talca poslati sina kneza Boruta, Gorazda, in Borutovega nečaka Hotimirja, ki so ju Bavarci pokristjanili. Z vladavino kneza Hotimirja leta 751 se je začelo pokristjanjevanje Karantancev, kar je sprožilo tri neuspele upore. Po porazu bavarskega kneza Tasila III. leta 788 je bila skupaj z Bavarsko v frankovsko državo Karla Velikega vključena tudi Karantanija. Ko je knez slavonskih Slovanov Ljudevit Posavski leta 819 zaradi nezadovoljstva nad frankovskim furlanskim mejnim grofom sprožil upor, so se mu leta 820 priključili tudi Karantanci, a so bili še istega leta poraženi. Po zadušitvi upora so Franki leta 828 reorganizirali upravo in po večinskem mnenju zgodovinarjev so takrat domače slovanske kneze zamenjali frankovski grofje. Iz časa Karantanije pa se je vse do leta 1414 ohranil poseben obred ustoličevanja koroških vojvod, ki je potekal v slovenskem jeziku. Kljub postopni integraciji Karantanije v frankovski politični okvir in njenemu kasnejšemu razpadu na posamezne dežele, se je na njenem celotnem ozemlju ohranilo tudi slovensko govoreče plemstvo, o čemer pričajo t. i. slovenske fevdne prisege iz 17. stoletja.http://physics.fe.uni-lj.si/members/iglic/history/uporaba_slovenscine.pdf, Dr. Aleš Iglič, O uporabi slovenščine med plemstvomhttp://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:bibl_097/VIEW/ , Fran Kotnik, Dvoje slovenskih fevdnih priseg
Langobardski kronist Pavel Diakon opisuje prihod Slovanov na rob Furlanske nižine. V svojem znamenitem delu Historia Langobardorum (Zgodovina Langobardov), v katerem predstavi zgodovino Langobardov od njihovih začetkov leta 560 do konca leta 740, med drugim omenja tudi bitko med Langobardi in slovanskimi bojevniki leta 670, ki se je zgodila nedaleč od Čedada ob reki Nadiži. thumb|Možni obseg Karniole okoli leta 800. Med zgodovinarji in arheologi prevladuje mnenje, da se je na območju osrednje Slovenije, v zgornjem delu poznejše dežele Kranjske, na prehodu iz 8. v 9. stoletje razvila slovanska plemenska kneževina Karniola, katere središče je bilo v Carniumu (današnjem Kranju). Karniolo že v 8. stoletju omenja langobardski kronist Pavel Diakon, ki zanjo uporabi oznako "Carniola, patria Sclavorum". Leta 795 je izpričan edini domnevni knez Vojnomir. Karniola je bila ob koncu 8. stoletja vključena v frankovsko Furlansko marko, vendar je svojo plemensko ureditev ohranila do leta 828, ko so jo Franki po neuspešnem uporu panonskega slovanskega kneza Ljudevita Posavskega preoblikovali v mejno grofijo.