300px|thumb|Savska terasa ali ježa, po kateri je dobila Ježica ime Ježica je bila nekoč vas, danes pa je severno predmestje Ljubljane med Bežigradom in Črnučami. Leži na desnem bregu reke Save, ki na tem mestu zavije bolj južno, ob njej pa je urejen edini ljubljanski avtokamp s kopališčem. Skozi naselje je speljana Dunajska cesta. Leta 1891 je bila skozi Ježico zgrajena železniška proga iz Ljubljane proti Kamniku, ki ima tukaj Železniško postajališče Ljubljana Ježica.
Ježica spada v ljubljansko četrtno skupnost Posavje. V bližini se nahaja znamenita gostilna Pri ruskem carju. Na Ježici sta se rodila literarni zgodovinar Fran Levec (1846) in pesnik Alojzij Merhar (1878).
Izvor imena Ime je dobila po ježi. To je okoli 15 m visoka vzpetina savske terase, ki jo najlažje opazimo za Ježiško cerkvijo in poteka vse od Tomačevega do Šentvida pri Ljubljani. Ljudje so v preteklosti zgradili vasi na terasi, saj so se bali poplavljanja Save, ki je pred regulacijo poplavljala tudi do Male vasi.
Geografija thumb|Železniško postajališče Ljubljana Ježica Ježica leži na severu Ljubljane. Na severu in vzhodu meji na strugo reke Save, na jugovzhodu na Malo vas ter blokovsko naselje BS 7 na jugu oz. jugozahodu, na zahodu pa na Savlje. Tako kot večina vasi ljubljanskega Posavja je del Ježice postavljen na savski terasi, ježi, del pa pod njo. Zaradi novogradenj in urbanizacije ter spojitve z Ljubljano je danes težko videti meje med Ježico, Malo vasjo, Stožicami ter Savljami. Nekako velja tako, da spodnji del vasi leži ob Dunajski cesti, kjer se nahaja tudi ulica Stara Ježica. Zgornji del pa poteka po cesti Ježica, ter ulica Danile Kumar proti Ježiški cerkvi in se končna pred mostom čez železnico. Gostilna pri Ruskem carju, ki jo nekateri uvrščajo na Ježico, pa naj bi že spadala pod Malo vas, kakor je vidno na nekaterih starih razglednicah in opisih.
Zgodovina Rimska doba Najstarejše najdbe na Ježici segajo v obdobje Rimskega cesarstva, ko bi se naj na tem območju nahajalo antično grobišče. Ostanke grobišča s skeletnimi pokopi in pridatki so našli leta 1880 pri kopanju gramoza. Na območju današnje Dunajske ceste je potekala znana cesta, ki je šla iz Aquilleje preko Emone skozi Posavje in naprej na Trojane ter proti v Celju. Ta cesta je zarisana na karti Tabula Peutingeriana iz 3. stoletja n. št.. Blizu današnjega črnuškega mostu pa se je nahajal rimski most, ki je slonel na 26 kamnitih opornikih. Stal je 80 m zahodneje od današnjega mostu in je bil 8 m širok in 300 m dolg. Most čez Savo na Črnučah so gradila moštva treh legij v času pred letom 14 našega štetja. Odkril ga je inž. B. Bloudek že leta 1901, ko je naletel na štiri opornike, ki pa so propadli zaradi poglabljanja savske struge. Ko je leta 1911 še zadnjemu oporniku grozila ista usoda, so ga dvignili in spravili v varstvo v Križanke. Ostanki pa so sedaj shranjeni v Ljubljanskem narodnem muzeju in Praškem tehičnem muzeju. Nato so še istega leta raziskali še en opornik, ki je potrdil gradbeno zasnovo mostu. Po propadu rimskega cesarstva so plemena, ki so prihajala na to ozemlje porušila most in vse do 18. stoletja tu ni bilo več mostu. Most je nadomeščal brod.
Srednji in novi vek Ježica je bila prvič omenjena leta 1359 z imenom Jessitz in kasneje tudi Jesischa. Vas je nastala na terasi, da se je izognila poplavam, ki jih je povzročala Sava.
V 12. stoletju se prvič omenja šempetrska fara v katero je spadala Ljubljana. Ustanovitev Ježiške fare pa je tesno povezana s šempetrsko faro, katere podružnica je bila tudi Ježica. Cerkev na Ježici je prvič omenjena leta 1451
Leta 1515 so na slovenskem potekali kmečki upori. Takrat se je aprila na Ježici, kjer je danes kopališče, zbralo pet ali šest tisoč kmetov. O tem priča plošča, ki je vzidana v nekdanje Šternovo kopališče. Na pogajanja s kmeti so prišli tudi cesarski komisarji, ki jih je vodil štajerski deželni glavar Žiga Dietrichstein. Ti so poskušali odvrniti kmete od uporov, saj je prihajalo že do nasilnih dejanj. To jim ni uspelo in prišlo je do velikih kmečkih uporov.
18. stoletje Leta 1713 so pripravili načrte za popravilo celotne trase glavne prometne smeri Dunaj–Trst oz. Dunaj–Reka. To državno cesto so temeljito popravili v letih 1720-1723, do leta 1730 pa so bila dela zaključena. V okviru tega urejanja državne ceste so speljali cesto zopet skozi Črnuče in zgradili most čez Savo v bližini starega rimskega mostu. Cesta se je vila zopet po stari rimski trasi. Most je bil zgrajen leta 1724.
Leta 1787 je Ljubljanski gubernij dal dovoljenje za ustanovitev male fare ali lokalije na Ježici. V letih od 1787 do 1802 so zgradili novo cerkev in jo posvetili leta 1830. V teh letih je na Ježico prišel prvi župnik Jurij Japelj. Skrbel je za izgradnjo nove cerkve vendar je ni dočakal saj je odšel z Ježice že leta 1795. Leta 1787 je Jurij Japelj ustanovil prvo šolo na Ježici in začel pučevati otroke Ljubljanskega Posavja branja, pisanja, računanja in verouka. Tega leta je bilo na Ježici 32 hiš in 172 prebivalcev. Otroci so imeli pouk kar v njegovem stanovanju, ob lepem vremenu pa je organiziral šolo v naravi pod kakšnim drevesom ali ob Savi. Tam so učenci uprizarjali razne igre za rekreacijo ali pa so pomagali kmetom pri delu. Japlja sta nasledila Anton Traven (1795–1807) ter Franc Pavšič (1807–1812).
Že od nekdaj so bili ljudje na Ježici kmetje. Imeli so pomembno vlogo pri oskrbi Ljubljane s hrano, ki so jo pridelali. Kasneje v 18. stoletju je zaradi rasti prebivalstva prišlo do tega, da ni mogel več vsak dobiti zemlje. Zato so se nekateri začeli seliti v mesto, nekateri pa se preživljali z dnino ali postali obrtniki.
19. stoletje Leta 1848 je prišlo do Zemljiške odveze. Kmet je postal svoboden gospodar in lastnik zemlje, ki jo je obdeloval. V tem stoletju se je na Ježici rodil in živel Fran Levec, književni zgodovinar, kritik, urednik ter profesor nemščine, slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Rodil se je v hiši, kjer je gostilna Florjančkov hram. Takrat je tu živel tudi Matija Sitar, pisec prispevkov iz področja umetnostne zgodovine. V 19. stoletju je bila na Ježici samo slovenska šola zaradi slovenskega prebivalstva. Poleg te, tu ni bilo še nemške šole kot v nekaterih okoliških krajih, kot je Šentvid in predvsem Ljubljana. V tem času je Blaž Potočnik nadaljeval Japljevo šolsko tradicijo; ustanovil je tudi narodno čitalnico. Leta 1870 so na Ježici zgradili prvo šolsko poslopje in leta 1891 je mimo Ježice stekla kamniška proga.
Leta 1895 je Ljubljano in okolico prizadel močan potres, v katerem je bilo poškodovanih veliko hiš ter tudi cerkev na Ježici in so morali obnoviti notranjo opremo. Takrat je vso prebivalstvo zbiralo prispevke, pri čemer se je izkazal tudi župan Ježice, Anton Bolka.
20. stoletje
Leta 1902 je bilo na Ježici ustanovljeno prvo gasilsko društvo na pobudo takratnega župana Antona Vilfana. 1910 je začela na Ježici obratovati prva krajevna pošta, ki je imela svoje prostore v hiši nasproti gostilne Florjančkov hram (pri Florjančku). Istega leta so tu zgradili vodovod. Voda je najprej pritekla ježiškemu župniku, šoli, mežnarju ter županu Antonu Vilfanu. V tem času se je na tem področju močno razvilo društveno in politično življenje.
1. svetovna vojna Z začetkom vojne so bili moški iz Ježice kakor iz vseh drugih krajev vpoklicani v vojsko. Doma so ostale samo ženske in dekleta. Tako je začelo primankovati živil in vsega potrebnega. Društveno in politično življenje je zamrlo v času vojne. Dvorana na Ježici je bila zmeraj polna vojakov, ki so prihajali iz fronte in odhajali na njo. Ježica je bila nekakšna vmesna postaja, kjer je bilo zbrano vse, od vojaštva do konj, vse narodnosti avstroogrske monarhije in tudi iz nemškega rajha. Zaradi utesnitve so vojake razmestili tudi po drugih hišah. Vsaka hiša, gostilna, trgovina je morala najti prostor za vojaka. 18. maja 1916 se je italijanski vojski uspelo približati Ježici in padle so prve bombe na Bregarjev travnik pred Ruskim carjem. Škode ni bilo. V nadaljevanju vojne se italijanski vojski ni več uspelo približati Ježici. Leta 1918 je bilo konec vojne in Avstroogrska je razpadla.
2. svetovna vojna Ježico je 11. aprila 1941 zasedla italijanska vojska. Domačini so v petek zvečer ob pričakovanju zasedbe nemške vojske, presenečeno opazovali italijanske vojake, ki so z motorji pridrveli na Ježico in se ustavili pred črnuškim mostom. Nosili so čelade, pokrite s šopom črnobarvnega petelinjega perja. Za njimi je prišlo drugo italijansko vojaštvo in zasedlo Ježico do Save. S črnuške strani pa so se na mostu pojavili Nemci. Tako je nastala na črnuškem mostu italijansko nemška meja. Meja takrat še ni bila načrtno določena. Šele konec septembra so mejo premaknili s črnuškega mostu med Plevnovo in Janezovo hišo na Ježici, ki je potekala naprej po spodnjem polju, imenovanem Prod. Na omenjenem polju so Nemci zgradili »nemško cesto« in novo železniško zvezo z gorenjsko železnico mimo Črnuč do Laz. Mejo pod Savljami in Klečami so Nemci opremili z žičnimi ovirami, minskimi polji in visokimi stražarskimi stolpi, ki so ponoči osvetljevali mejno področje. Glavni mejni prehod je bil na Ježici, na prostoru kjer je sedaj avtobusno obračališče. Tu sta ostala še oba obmejna objekta. Na tem prostoru sta okupatorja zaradi meje podrla Janezovo hišo, last Franca Kosa ter Pajsarjevo hišo, last Marjete Kopitar. Franc Kos si je moral za družino in živino sam poiskati novo bivališče. Med leti 1941 – 1943 je bila italijanska vojska na Ježici kar številčna. Štela je 300 mož. Sestavljali so jo fašisti, alpinci in druge pešadijske enote. Svoja bivališča so imeli v objektih Šternovega kopališča, na kegljišču in v gostilni pri Florjančku, v Prosvetnem domu na Ježici, krajši čas v Sokolskem domu v Stožicah, v Savljah v gospodarskem poslopju pri Goršču, mejni organi pa v tovarni pri Vidmarju in deloma v Klečah pri Mrharju. 7. Septembra 1941 zvečer so v Mali vasi v bližini nekdanje trgovine pri Špornu, štirje mladi Skvojevci: Adrijan Kumar, Jože Kališnik, Lojze Gogala in Miro Kos izvedli prvo oboroženo akcijo na Ježici. Ko so srečali nočno patruljo mejnih finančnih miličnikov italijanske vojske, so nanjo začeli streljati. Dva mejna miličnika sta bila težko ranjena. Ta dan je Ježica 1955 sprejela za svoj krajevni praznik. O tem je poročal Vestnik obveščevalnega urada XI. Armadnega korpusa italijanske okupacijske vojske. Med vojno sta na Ježici 96 stanovala tudi Pepca in Edvard Kardelj v letu 1937-1938. Spomladi leta 1942 pa je pod imenom Andrej Nikolić krajši čas tu bival tudi Ivan Maček- Matija.
V drugi polovici leta 1943, po kapitulaciji Italije je italijanska vojska zapustila ježensko občino in ljubljansko Posavje. Prišli so Nemci in zavzeli italijansko fašistično oblast v Ljubljani. Po zasedbi Nemčije je bilo ustanovljeno domobranstvo. Sprejeta je bila odločitev da bo na Ježici nastanjen 1. Vod. 14. Čete, ki je imela sedež v Polju in je spadala v 1. Bataljon. Na Ježici so se domobranci nastanili 19. Septembra 1943 v Erjavčevi hiši 46, kjer je bila prej italijanska karabinjerska postaja.
V neposredni bližini Ježic je med 2. svetovno vojno potekala tudi meja med nemško in italijansko okupacijsko cono. V bližini športne dvorane pri Ježicah, o tem pričajo ostanki podpornih stebrov nemškega stražarskega stolpa.
Osvobodilno gibanje