Hrvaška kmečka stranka

Hrvaška kmečka stranka (hrv. Hrvatska seljačka stranka, HSS) je bila ustanovljena leta 1904 na pobudo bratov Antuna (1868-1919) in Stjepana Radića kot Hrvaška ljudska kmečka stranka (Hrvatska pučka seljačka stranka). Temeljila je na t. i. agrarni ideologiji, po kateri je kmet steber družbe, v meščanski kapitalistični družbi pa se mu godijo krivice, zato bi moral dobiti več političnih pravic s splošno volilno pravico in takšen družbenopolitični sistem, ki bi zaščitil ekonomsko samostojno kmetijo in neodvisno, demokratično kmečko zadružništvo. Njena aktivnost je na Hrvaškem naletela na širši odmev med kmečkim prebivalstvom in v malomeščanskih krogih, šele sčasoma je postala tudi stranka velike hrvaške buržoazije. S. Radić je pred 1. svetovno vojno zagovarjal idejo enotnega jugoslovanskega naroda, ki se mora državno konstituirati v okviru federativne srednjeevropske habsbuške monarhije. Med vojno je bila stranka v hrvaškem saboru opozicija vladajoči hrvaško-srbski koaliciji in je podpirala Majniško deklaracijo. 1918 je Radić v zagrebškem Narodnem svetu nasprotoval prehitri in brezpogojni združitvi s Kraljevino Srbijo in se zavzemal za samostojno hrvaško kmečko republiko v okviru konfederativne jugoslovanske države.

Po ustanovitvi jugoslovanske države se je pričel njen hiter vzpon. Leta 1919 se je opredelila za republiko in spremenila ime v Hrvaško republikansko kmečko stranko (Hrvatska republikanska seljačka stranka, HRSS), ki je na volitvah v konstituanto dobila kar 54 mandatov in postala vodilna sila v hrvaškem političnem življenju ter radikalno nastopala proti državnemu centralizmu oz. srbski hegemoniji. Kljub poudarjanju krščanskih vrednot je nastopala proti klerikalizmu in bila v ostrem sporu s slovensko katoliško SLS vse do aprila 1923, ko sta se HRSS in SLS skupaj z JMO povezali v federalistični blok, ki se je zavzemal za revizijo vidovdanske ustave. Leta 1925 se je proti njej uporabila t. i. Obznana. Do leta 1925, ko je stranka po sporazumu z radikali in priznanju vidovdanske ustave je spremenila naziv v 'Hrvatsko seljačko stranko' in vstopila v vlado, ni priznala dinastije Karađorđevićev in vidovdanske ustave. Ta povezava se ni obnesla in po prekinitvi sodelovanja z radikali se je leta 1927 HSS povezala s stranko prečanskih Srbov v Kmečko-demokratsko koalicijo, ki je zahtevala spremembo ustave, preureditev države in federacijo.

20. junija 1928 je na seji Narodne skupščine v Beogradu srbski nacionalist, črnogorski poslanec Narodne radikalne stranke Puniša Račić streljal na njene vodilne poslance ter ubil brata Stjepana in Pavla Radića ter Đura Basarička, ranjena pa sta bila Ivan Pernar in Ivan Granđa. To je v Kraljevini SHS sprožilo globoko politično krizo, ki je privedla do uvedbe kraljeve diktature. HSS je postala ostra opozicija novemu unitarističnemu in centralističnemu režimu šestojanuarske diktature, ki je nastopal s policijskim in sodnim terorjem proti voditeljem in aktivistom HSS. Leta 1932 je vodstvo HSS izdalo t. i. punktacije, ki so zahtevale politično vrnitev v leto 1918 in nov sporazum med Hrvati, Srbi in Slovenci za vzpostavitev enakopravne federacije, njen voditelj Vlatko Maček je bil zato obsojen na zaporno kazen. Tako v času Stjepana Radića, kot tudi pod vodstvom Vlatka Mačka (od 1928) je v stranki prihajalo do delitev. Podpredsednik stanke Josip Predavec je bil leta 1933 ubit. Na majskih volitvah 1935 je bila HSS vodilna opozicijska politična sila, ki je povezala opozicijske sile po vsej državi, tudi v Sloveniji se je z njo povezoval del protiklerikalnih in protiunitarističnih sil nekdanjega slovenskega kmečkega gibanja (t. i. mačkovstvo). Na parlamentarnih volitvah konec leta 1938 je dobila skupaj z drugimi opozicijskimi silami uradno skoraj toliko glasov kot vladni blok JRZ, kar je pripravilo beograjski dvor, da je poskusil doseči srbsko-hrvaški sporazum. Predvsem po zaslugi enega vodilnih članov HSS, Ivana Šubašića, je bil med vlado Dragiša Cvetkovića in HSS 26. avgusta 1939 podpisan Sporazum Cvetković–Maček in ustanovljena avtonomna Banovina Hrvaška s precejšnjimi pristojnostmi (vprašanje srbsko-hrvaške razmejitve v Bosni je ostalo odprto), za bana pa je bil imenovan prav Šubašić, ker je regent, knez Pavle zavrnil Mačkov predlog imenovanja Augusta Košutića. Kljub napadom tako hrvaških kot srbskih nacionalistov, je bila oblast HSS na Hrvaškem skoraj popolna. Drug pomemben član HSS, Ivan Andres, Mačkov svetovalec za zunanjo politiko, je bil v koalicijski vladi Cvetković-Maček (1939-41) minister za trgovino in industrijo. Ob marčnem puču 1941 je bila HSS z V. Mačkom vključena v vlado generala D. Simovića.

Med drugo svetovno vojno oz. po ustanovitvi ustaške kolaborantske NDH, se je stranka razcepila na več struj: en del je sodeloval z ustaškim gibanjem, drugi del je bil z emigrantsko vlado, tretji pa se je pridružil narodnoosvobodilnemu gibanju. Mačkova skupina (poleg njega še Andres in Bariša Smoljan) je propagirala politiko čakanja, a je tekom vojne tudi v njej prišlo do procesa diferenciacije. Prišlo je do pogajanj z režimom NDH o ustanovitvi koalicijske vlade, ki so bila naposled prekinjena, medtem ko se je strankino levo krilo spomladi 1943 priključilo partizanskemu narodno-osvobodilnemu gibanju ter s tem omogočilo ustanovitev njenega političnega predstavništva - ZAVNOH (posredno tudi AVNOJ). V letu 1944 je bilo izmed 31 članov predsedstva ZAVNOH-a 12 članov IO HSS (že 1943 ga je ustanovil Božidar Magovac), od 63 članov predsedstva AVNOJ, v katerem jih je bilo 20 iz Hrvaške, pa 7 članov HSS (poleg Magovca so bili vodilni politiki še Franjo Gaži, Frane Frol, Stjepan Prvčić, Filip Lakuš, Pavao Krce, Zlatan Sremec, Aleksandar Preka, Ante Vrkljan, Ivan Granđa, Jakov Grgurić, Nikola Brozina, Aleksandar Koharević, Tomo Čiković, Ivan Kuzmić, Stanko Škare). Ivan Šubašić je leta 1944 spet odigral posredniško vlogo, tokrat kot predsednik begunske kraljeve vlade v Londonu s Titovim NKOJ-em (sporazum Tito-Šubašić) o kompromisni sestavi mednarodno priznane jugoslovanske začasne vlade, ki je bil oblikovana marca 1945, sam pa je postal njen zunanji minister. Član te vlade je postal tudi Juraj Šutej, ki je bil minister v emigrantski in že v predvojnih vladah. Ker je bila večina politikov HSS po osvoboditvi in komunističnem prevzemu oblasti zaprta, je Šubašić prosil J. Broza (Tita), naj jih izpusti, da bi organiziral strankarsko zborovanje, kar se je tudi zgodilo, a je njen vodilni politik August Košutić (namestnik Vladka Mačka) ostal v zaporu vse do septembra 1946, ko so ga izpustili samo z namenom, da bi prevladala njegova in Mačkova linija v stranki, ki je zagovarjala bojkot volitev s strani HSS. Septembra 1945 je stranka HSS v Jugoslaviji prenehala delovati, kljub poskusom začasne legalizacije in koalicijske povezave s srbsko opozicijo; to sta podpisala Juraj Šutej in Tomo Jančiković, ki so ga zato kmalu zaprli. V emigraciji je stranka delovala naprej pod vodstvom predsednika Vladka Mačka do njegove smrti 1964 v ZDA. Nasledil ga je nekdanji tajnik stranke Juraj Krnjević (umrl 1988), njega pa Josip Torbar. Nekaj let po vojni (do 1948) je pod okriljem Ljudske fronte na Hrvaškem in v BiH še delovalo njeno prorežimsko krilo v obliki novoustanovljene HRSS (Hrvatska republikanska seljačka stranka) pod komunističnim nadzorom, nekaj njenih (tudi zgoraj naštetih) predstavnikov (brez Magovca, ki se je 1945 uprl komunističnemu pritisku), pa je imelo določeno obdobje vsaj navidezno pomembne funkcije v oblastnih/državnih organih na Hrvaškem, kot tudi na zvezni ravni še v 50. oziroma do začetka 60. let dvajsetega stoletja.

HSS je bila na Hrvaškem obnovljena po demokratičnih političnih spremembah med 1989 in 1991 (Drago Stipac, Zlatko Tomčić in celo Savka Dabčević-Kučar).

Kategorija:Politične stranke v Jugoslaviji Kategorija:Politične stranke na Hrvaškem Kategorija:Ustanovitve leta 1904