Jože Plečnik [jóže pléčnik], slovenski arhitekt, univerzitetni profesor in akademik, * 23. januar 1872, Ljubljana, † 7. januar 1957, Ljubljana.
Plečnik je bil arhitekt, ki si je močno prizadeval, da bi z lastnim umetniškim ustvarjanjem dal slovenski in evropski arhitekturi izrazito prepoznavnost. Zaradi njegovega kakovostnega, raznolikega dela na Dunaju, Pragi, Ljubljani, Sloveniji ter na področju nekdanje Jugoslavije in zaradi vpliva na bodoče generacije arhitektov je po mnenju večine ocenjevalcev največji slovenski arhitekt. Njegove ureditve v Ljubljani so bile 28. julija 2021 uvrščene na seznam Unescove svetovne dediščine v okviru vpisa sedmih enot pod imenom Dela Jožeta Plečnika v Ljubljani – urbano oblikovanje po meri človeka.Unesco Ukvarjal se je tudi z oblikovanjem, predvsem sakralnega posodja, pohištva in knjig.
Življenjepis Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču, ob sedanji Gregorčičevi ulici v jedru Ljubljane kot eden od štirih otrok (trije sinovi, najstarejši Andrej in najmlajši Janez ter hči Marija) v družini mizarja Andreja. Oče je bil po rodu iz Hotedršice pri Logatcu. Mati Helena je bila iz družine Molka. Po prvem neuspešnem letniku šolanja na nižji gimnaziji je Jože šolo začasno opustil. Oče ga je vzel kot vajenca k sebi v mizarsko delavnico. Pozneje je kot marljiv risar z deželno štipendijo nadaljeval šolanje na Državni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva.
Študijska leta Po končani graški šoli, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na Dunaj. Bil je študent arhitekta Otta Wagnerja, pri katerem je zaključil študij spomladi leta 1898 kot eden profesorjevih najboljših diplomantov. Nad učiteljevo arhitekturo naj bi se navdušil, ko je na razstavi videl načrte Wagnerja za berlinsko katedralo. Profesor Wagner je hitro opazil njegovo izredno nadarjenost za risanje in mladega študenta sprejel v svojo mojstrsko šolo. Zaradi pomanjkanja strokovnega znanja je v šoli doživel začetni neuspeh, a Wagner ga je sprejel v svoj atelje, in mu tako omogočil, da je ob delu že v enem letu nadomestil manjkajočo splošno izobrazbo. Mladenič je za tem nadaljeval študij kot redni študent. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem morskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo. Ta mu je omogočila sedemmesečno študijsko potovanje po Italiji, od Benetk do Rima in krajši obisk v Franciji (do Pariza, maja in junija 1899). Nato se je za kratek čas vrnil k Wagnerju in mu pomagal dokončati načrte za postaje dunajske mestne železnice ob kanalu Donave.
Samostojni arhitekt Leta 1901 je odprl samostojen arhitekturni atelje na Dunaju. Znal je načrtovati hiše in vse njihove detajle. Kot izučeni pohištveni mizar je bil Plečnik sposoben svoje izdelke elegantno oblikovati. Z oblikovanjem pohištva in postavljanjem razstav si je pridobil velik ugled v mestu. Organiziral je odmevno razstavo cerkvene umetnosti leta 1905 in povabil meniške ustvarjalce iz samostana v Beuronu, ki so načrtovali pod konservativnim vplivom. Proti koncu desetletja je Plečnik dokončno zapustil secesijski slog, saj je že po potovanju v Italijo začel razvijati drugačen arhitekturni jezik s stilnimi značilnostmi modernizma in klasicizma ob upoštevanju teorij Gottfrieda Semperja.
V prvem desetletju 20. stoletja je ustvaril nekaj ključnih vil, ki so bile bistvene za prehod iz secesijskega stila v modernizem, imele so tudi inovativne tlorise. Najbolj znana je bila Zacherlova hiša, bolje palača v ožjem središču mesta, kjer je uporabil novost, enoten fasadni plašč z ritmično oblikovano fasado temnih kamnitih materialov. Hiša je predstavljala močan kontrast ob vzporedno nastajajočih svetlih in umirjenih, z dekoracijami krašenih secesijskih stavbah.
Različne odmeve, večinoma kritične, je doživela njegova betonska cerkev Svetega Duha v delavski četrti Ottakring. Plečnik, ki je bil že od mladosti globoko veren, je bil prepričan v potrebi po vrnitvi k prvotnemu, neokrnjenemu in demokratičnemu krščanstvu. S tem prepričanjem je zasnoval enega prvih sakralnih objektov v Evropi, ki je bil v celoti zgrajen iz železobetona. Arhitekt pa je izbral ali sam oblikoval tudi notranjo opremo. Zaradi tega dela se je Plečnik uvrstil med pionirje moderne sakralne arhitekture v Evropi.
Leta 1912 ga je trikrat izvolil in ministrstvu predlagal profesorski zbor dunajske umetnostne akademije za profesorja arhitekture kot naslednika O. Wagnerja. Pod pritiskom velenemških krogov je zaradi njegovega slovenstva ministrstvo odklonilo potrditev. Plečnik je sprejel povabilo, da postane leta 1911 profesor na Umetniško–obrtni šoli v Pragi. V češki prestolnici je živel med prvo svetovno vojno. V tem obdobju je ustvaril manj arhitektur, ukvarjal se je z oblikovanjem, zlasti sakralnih liturgičnih predmetov in z dodatnim študijem.
Vrnitev v Ljubljano thumb|left|250px|Plečnik s psom leta 1933 Od 1921. naprej je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani, kjer je prevzel vlogo vodilnega predavatelja za arhitekturo s popularno "Plečnikovo" šolo. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal manjšo hišo tik za župnijsko cerkvijo sv. Janeza Krstnika. Nikoli se ni poročil, čeprav je prijateljeval z nekaj damami. Vzporedno je v Pragi preurejal Praški grad v predelu Hradčani v predsedniško rezidenco. Oblikoval je vrtove, dvorišča in notranjo opremo, kar je še danes ohranjeno. V Pragi je postavil inovativno oblikovano cerkev psv. Srca Jezusovega. Eno od različic konceptov za to cerkev je kasneje porabil za cerkev sv. Frančiška v Šiški.
Dolga leta je razmišljal o olepševanju ljubljanskih ulic in trgov. Močna sila ga je vlekla nazaj v rodno mesto, kot je sam napisal v pismu svojim bodočim študentom leta 1921: »Kosti teže h grobovom očetov in — če mi je dovoljeno tako izpovedati — ljubezen do preostale pedi naše zemlje narekuje: dvigni, dvigni se, nesi domov razdat svojo starost, svoj mir« Ob njegovi vrnitvi se je s svojimi ljubljanskimi študenti takoj začel ukvarjati z urbanizmom in dopolnjevanjem mesta, kjer je najprej dopolnjeval rimske osi, zlasti nekdanji cardo blizu svoje rojstne hiše. Zgodaj se je posvetil parku Tivoli in Grajskemu griču. Z različnimi arhitekturnimi posegi v ključnih urbanističnih točkah je pripomogel k plemenitenju mesta. Pogosto je uporabil drevje in drugo rastlinje v svojih ureditvah. Pomanjkanje sredstev za gradnjo ni bila ovira zanj, ker je z domišljijo našel cenejše rešitve za tlakovanje trgov in ulic, beton za balustrade ali pa je uporabil odstranjeni kamen pri drugih projektih.
Leta 1938 je bil sprejet med člane Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana. Prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado (leta 1949 in 1952), promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole na Dunaju in Univerze v Ljubljani (1952). Častili so ga nekateri učenci in del politikov. Po letu 1945 je risal načrte za popravljanje cerkva, za spomenike padlim in za Križanke. Umrl je 7. januarja 1957 na svojem domu v ljubljanskem Trnovem. Krsto so prenesli v avlo Univerze v Ljubljani, kjer je ležal med častno stražo svojih študentov. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Pogrebu so se udeležili politiki in pomembni predstavniki kulturnih ustanov, zbrala pa se je tudi velika množica ljudi, Prvo posthumno razstavo v Narodni galeriji mu je pripravil umetnostni zgodovinar Lojze Gostiša. Sledile so manjše razstave, posebej v Evropi, vse do večje monografske predstavitve v Centru Georges Pompidou v Parizu leta 1986 (ponovljena je bila v Ljubljani) in na novo koncipirana v Pragi leta 1996. Praško razstavo sta odprla Vaclav Havel in Milan Kučan. Češki predsednik M. Zeman je Plečnika 2017 posmrtno odlikoval z redom Tomaša G. Masaryka. Oblikovalski Plečnikovi izdelki, izjemno cerkveno posodje, so bili leta 2019 krajši čas razstavljeni v Vatikanskem muzeju. Plečnikovo delo v Pragi in na Dunaju je del mestnih jeder na seznamu UNESCA. Posebej pa se odlikuje Plečnikova Ljubljana, ki je na prestižnem seznamu dediščine sveta od sredine leta 2021.
Arhitekt
Arhitekturni slog Plečnik ni bil pristaš funkcionalistične doktrine, ki je vladala v umetniških krogih ob koncu 19. stoletja. Postopoma je iz secesijskih okvirov razvil lastno arhitekturno izražanje, ki je predvsem z navezovanjem na antiko in Semperja močno odstopalo od sočasnega evropskega modernizma.
Wagnerjev vpliv Profesor Otto Wagner je imel na Plečnika močan vpliv v obdobju njegovega študija. Spremljal ga je do konca njegovega življenja. Wagner se je zelo nanašal na arhitekturno teorijo Gottfrieda Semperja o oblačenju konstrukcije, po kateri naj bi se ornament v arhitekturi skozi čas razvil iz umetne obrti: dolg niz preobrazb antičnih vezenin in lončarstva. Po tem načelu bi arhitekt moral temeljito preučiti stare oblike, poznati njihov prvotni namen, okoliščine njihovega nastanka in preobrazbe, da bi jih lahko pravilno vnašal in primerno prilagodil sestavine klasičnega okrasja potrebam sodobnega časa. Plečnik je sprejel to razumevanje vloge arhitekta in se nanjo dobro odzval, saj se je v tradicionalnem okrasju zelo spoznal zaradi svoje nadarjenosti pri risanju v različnih slogih. Čeprav je imel Plečnik v marsičem drugačne poglede od učiteljevih, je pri Wagnerju spoznal temelje arhitekturnega snovanja in vsa njegova umetnost je nenehno vračanje k njim.
Kot mladi arhitekt si je s pomočjo Semperjeve teorije o tkaninskih ovojih konstrukcij kot zasnovi stavb izoblikoval kompozicijska načela, ki jim je sledil celo življenje. Imel je izrazit občutek za plastičnost, kar mu je pomagalo pri oblikovanju volumnov in ne ploskovitem obravnavanju arhitekture. Pri iskanju primernih oblik v pravem razmerju z gradivom je njegova razvita domišljija igrala ključno vlogo.
Pomen antike V študijskem času in ob zaključnem potovanju po Apeninskem polotoku je občutil privlačnost antike in renesančne, manieristične ter baročne arhitekture. Potovanje je za Plečnika pomenilo velik prelom v razumevanju arhitekture. Iz Italije se je vrnil močno spremenjen in postopoma ni želel več delati le na način secesijskih tradicij, kot je delal prej pri svojem profesorju. Obiskal je med drugim Benetke, Raveno, Assisi, Firence, za daljši čas Rim in za tem Pariz. Tam je podrobno opazoval in spoznal klasiko. To je v veliki meri spodbudilo, da je Plečnik razvil zelo bogat notranji svet asociacij in oblik (pretežno klasičnih), ki jih je izvirno uporabljal v novih kontekstih. Spoznal je predvsem pri Michelangelu in Peruzziju, da je pravila klasične arhitekture možno nadgraditi, tako je njegovo ustvarjanje dobilo močno osebno izvirnost, ki je v formi neponovljiva.
Prepričan je bil v popolnost klasike. Kot Michelangelo je skušal oblikovati drugače, vendar klasično. Svojim učencem je o tem tako razlagal: "Veste, kaj je klasika? To je popolnost! Lahko naredite drugačne profile, ali čez klasične ne pridete. Lahko naredite drugačne stebre in jih tudi morate, ali vedite, toskanski je samo eden!". Kljub temu se ni strogo držal klasičnih proporcij; ponotranjil in obvladal je klasični duh tako, da je, kadar je želel, svoja dela prepojil s klasiko ali z baročnimi zasnovami.
Ob vrnitvi v Ljubljano je postalo bolj izrazito njegovo zatekanje k etruščanski tematiki, ki mu je bila zelo blizu. Izhajal je iz klasičnih arhitekturnih oblik, da bi zasnoval slovenski narodni slog: zapornico Ljubljanice je na primer ustvaril iz elementov egipčanske, grške in etruščanske umetnosti.
Lokalno izročilo V krajih, kjer je Plečnik delal, si je zelo prizadeval, da bi njegova arhitektura upoštevala in po možnosti nadgrajevala lokalno izročilo. Zavedal se je, da ima arhitektura pomembno vlogo pri oblikovanju in okrepitvi kulture krajev in zato je v javne prostore posegal spoštljivo in samozavestno.