Henrik IV., znan tudi po vzdevku Dobri kralj Henrik ali Henrik Veliki, (; ; * 13. december 1553, Pau, Navara, † 14. maj 1610, Pariz) je bil kralj Navarre (kot Henrik III.) od leta 1572 in kralj Francije od leta 1589 do 1610. Bil je prvi monarh Francije iz rodbine Bourbonov, stranske/mlajše veje rodbine Kapetingov. Leta 1610 ga je umoril François Ravaillac, fanatični katolik, nasledil pa ga je sin Ludvik XIII.
Sin Antoinea de Bourbona, vojvode Vendômskega in Jeanne d'Albret, kraljice Navarre, je bil Henrik krščen kot katolik, vendar ga je njegova mati vzgajala v protestantski veri. Leta 1572 je po materini smrti podedoval prestol Navarre. Kot hugenot je bil Henrik vpleten v francoske verske vojne, komaj se je izognil atentatu v pokolu na dan sv. Bartolomeja. Kasneje je protestantske sile vodil proti kraljevi vojski.
On in njegov predhodnik Henrik III. Francoski sta bila neposredna potomca svetega Ludvika IX.. Henrik III. je pripadal rodbini Valois, ki je izhajala iz Filipa III. Francoskega, starejšega sina Ludvika IX.; Henrik IV. je pripadal rodbini Bourbonov, ki je izhajala iz Roberta, grofa Clermontskega, mlajšega sina svetega Ludvika. Henrik je bil kot vodja rodbine Bourbonov 'prvi princ krvi'. Po smrti svojega svaka in daljnega bratranca Henrika III. leta 1589 je Henrik po Salijskem zakoniku prevzel francosko nasledstvo.
Sprva je obdržal protestantsko vero (edini francoski kralj, ki je to storil) in se je moral boriti proti Katoliški ligi, ki je zanikala, da bi lahko kot protestant nosil francosko krono. Po štirih letih zastoja se je spreobrnil v katolištvo, da bi prevzel oblast nad svojim kraljestvom (menda je rekel: »Pariz je vreden maše«.). Kot pragmatičen politik (v takratnem jeziku politique) je pokazal nenavadno versko strpnost do te dobe. Predvsem je objavil Nantski edikt (1598), ki je protestantom zagotavljal verske svoboščine in s tem dejansko končal verske vojne.
Za nekatere katoličane je bil uzurpator, za nekatere protestante pa izdajalec in je postal tarča vsaj 12 poskusov atentata.Pierre Miquel, Les Guerres de religion, Paris, Club France Loisirs (1980) , p. 399 Ko se je Henrik v času svoje vladavine soočil z velikim nasprotovanjem, je po svoji smrti dobil večji status.Le Figaro, "Henri IV, Dès sa mort, il entre dans la légende", 1 August 2009 Občudovali so ga zaradi njegovih večkratnih zmag nad sovražniki in njegovega pokatoličenja. Kot Dobri kralj Henrik (le bon roi Henri) je bil znan po svoji genialnosti in veliki zaskrbljenosti glede blaginje svojih podložnikov. Aktivni vladar je delal za ureditev državnih financ, spodbujanje kmetijstva, odpravljanje korupcije in spodbujanje izobraževanja. Med njegovo vladavinoAcadia. Encyclopedia Britannica se je francoska kolonizacija Amerike resnično začela z ustanovitvijo kolonij Akadija in Kanade v Port-Royalu oziroma Quebecu. Častili so ga v priljubljeni pesmi Vive le roi Henri (ki je pozneje postala himna francoske monarhije v času vladanja njegovih naslednikov) in v Voltairejevi Henriade.
Zgodnje življenje Otroštvo in mladost
Henri de Bourbon se je rodil v Pau, glavnem mestu zveze kraljevine Navarre s suvereno kneževino Béarn.Urzainqui, T./Esarte, P./Et al., p. 17 Njegova starša sta bila kraljica Joana III. Navarrska (Jeanne d'Albret) in njen soprog Antoine de Bourbon, vojvoda Vendômski, kralj Navarre.de La Croix, René, Duc de Castries, The Lives of the Kings and Queens of France, (Alfred A. Knopf:New York, 1979), p. 175 Čeprav je bil krščen kot katolik, je bila njegova mati vzgojena kot protestantkaHenri IV Bourbon, Who's Who in Europe 1450 1750, ed. Henry Kamen, (Routledge, 2002), p. 145, ki je kalvinizem razglasila za navarsko vero. Kot najstnik se je Henrik pridružil hugenotskim silam v francoskih verskih vojnah. 9. junija 1572 je po smrti svoje matere 19-letnik postal kralj Navarre.Trevor N. Dupuy, Curt Johnson and David L. Bongard, Harper Encyclopedia of Military Biography, (Castle Books, 1995), p. 326
Prva poroka in Šentjernejska noč Ob smrti kraljice Joane je bilo dogovorjeno, da se Henrik poroči z Margareto Valois, hčerko Henrika II. in Katarine Medičejske. Poroka je bila v Parizu 18. avgusta 1572 na parvisu pred stolnico Notre Dame.
24. avgusta se je v Parizu začel pokol imenovan Šentjernejska noč. V naslednjih dneh je bilo ubitih nekaj tisoč protestantov, ki so prišli na Henrikovo poroko v Pariz, pa tudi tisoče drugih po vsej državi. Henrik se je s pomočjo svoje žene in obljube, da se bo spreobrnil v katolištvo, rešil smrti. Bil je prisiljen živeti na francoskem dvoru, vendar je pobegnil v začetku leta 1576. 5. februarja istega leta se je formalno odrekel katolištvu v Toursu in se pridružil protestantskim silam v vojaškem spopadu. Svojo 16-letno sestro Catherine de Bourbon je imenoval za regentko Béarna. Katarina je bila regentka skoraj trideset let.
Verske vojne
Henrik je leta 1584 prevzel francoski prestol po smrti Franca, vojvode Anžujskega, brata in naslednika katoličana Henrika III., ki je leta 1574 nasledil Karla IX.. Glede na to, da je bil Henrik iz Navarre naslednji starejši agnatski potomec Ludvika IX., Henriku III. ni preostalo drugega, kot da ga je priznal kot zakonitega naslednika.Baird, Henry M., The Huguenots and Henry of Navarre, Vol. 1, (Charles Scribner's Sons:New York, 1886), p. 269
Vojna treh Henrikov (1587–1589
Salijski zakonik je kraljevim sestram in vsem ostalim, ki so lahko zahtevali dedovanje po ženski liniji, to prepovedal. Ker je bil Henrik iz Navarre hugenot, v mnogih krajih države vprašanje ni veljalo za rešeno, Francija pa je padla v fazo verskih vojn, znano kot vojna treh Henrikov (1587–1589).
Henrik III. in Henrik Navarrski sta bila dva izmed teh Henrikov. Tretji je bil Henrik I., vojvoda Guise, ki si je prizadeval za popolno zatiranje hugenotov in je imel veliko podporo med zvestimi katoliki. Politična nesoglasja med strankami so sprožila vrsto kampanj in protikampanj, ki so se končale v bitki pri Coutrasu.Baird, Vol 1, p. 431
Decembra 1588 je Henrik III. dal umoriti Henrika I. Guiseja Baird, Vol 2, p. 96, skupaj z njegovim bratom Ludvikom, kardinalom de Guiseom.Baird, Vol 2, p. 103 Henrik III. je menil, da bo odstranitev bratov končno povrnila njegovo avtoriteto. Prebivalci pa so se zgrozili in se dvignili proti njemu. Kraljevega naslova v več mestih niso več priznavali; njegova moč je bila omejena na Blois, Tours in okoliška okrožja. V splošnem kaosu se je Henrik III. zanašal na kralja Henrika Navarrskega in njegove hugenote.
Kralja je združil skupni interes - zmagati Francijo iz Katoliške lige. Henrik III. je kralja Navarre priznal kot resničnega podanika in Francoza, ne pa fanatičnega hugenota, ki si prizadeva za uničenje katoličanov. Pod kraljev prapor so se zbrali tudi katoliški plemiči rojalisti. S to združeno silo sta kralja odkorakala v Pariz. Morala mesta je bila nizka in celo španski veleposlanik je verjel, da mesto ne more zdržati dlje kot štirinajst dni. Toda Henrika III. je kmalu zatem, 2. avgusta 1589, umoril fanatični menih.Baird, Vol. 2, pp. 156–157
Nasledstvo (1589–1594) Ko je Henrik III. umrl, je Henrik Navarrski nominalno postal francoski kralj. Katoliška liga pa je bila okrepljena s podporo zunaj države - zlasti iz Španije - dovolj močna, da je preprečila splošno priznanje njegovega novega naslova. Papež je izobčil Henrika in ga razglasil za brez pravice do dedovanja krone. Večina katoliških plemičev, ki so se pridružili Henriku III. pri obleganju Pariza, prav tako ni hotela priznati zahteve Henrika Navarrskega in so ga zapustili. Z vojaškim osvajanjem se je lotil osvajanja svojega kraljestva, pri čemer so mu pomagali angleški denar in nemške čete. Henrikovega katoliškega strica Karla, kardinala Bourbonski je Katoliška liga razglasila za kralja, toda kardinal je bil takrat Henrikov ujetnik.Baird, Vol. 2, p. 180 Henrik je bil zmagovalec v bitki pri Arquesu in bitki pri Ivryju, vendar ni uspel zavzeti Pariza, potem ko ga je oblegal leta 1590.Baird, Vol. 2, p. 181
Ko je leta 1590 kardinal de Bourbon umrl, se liga ni mogla dogovoriti o novem kandidatu. Medtem ko so nekateri podpirali različne kandidate Guise, je bila najmočnejša kandidatka infantinja Isabella Clara Eugenia iz Španije, hči Filipa II., katere mati Elisabeta je bila najstarejša hči Henrika II. Francoskega.Holt, Mack P., The French Wars of Religion, 1562–2011, (Cambridge University Press, 1995), p. 148 V takratni verski gorečnosti je bila infantinja prepoznana kot primerna kandidatka, pod pogojem, da se poroči s primernim možem. Francozi so v veliki večini zavrnili Filipovo prvo izbiro, avstrijskega nadvojvodo Ernesta, cesarjevega brata, prav tako člana Habsburžanov. V primeru takšnega nasprotovanja je Filip nakazal, da bi bili zanj sprejemljivi knezi iz Lorene - vojvoda Guise; sin lotarinškega vojvode in sin vojvode Majenskega. Španski veleposlaniki so na veselje lige izbrali vojvodo Guisea. Toda v tistem trenutku navidezne zmage je vojvodo Majenskega popadla zavist in je blokiral predlagano izvolitev kralja.
Tudi pariški Parlament je podprl Salijski zakonik. Trdili so, da če bi Francozi sprejeli naravno dedno nasledstvo, kot so predlagali Španci in sprejeli žensko za svojo kraljico, potem bi se potrdile starodavne trditve angleških kraljev in monarhija iz preteklih stoletij ne bi bila nič drugega kot nezakonitost.Ranke, Leopold. Civil Wars and Monarchy in France, p. 467 Parlament je Majenna kot generalpodpolkovnika opozoril, da so se francoski kralji uprli vmešavanju papeža v politične zadeve in da ne sme dvigovati tujega princa ali princese na francoski prestol pod pretvezo religije. Majenna je jezilo, da se pred tem opozorilom niso posvetovali z njim, vendar je popustil, saj njihov cilj ni bil v nasprotju s sedanjimi stališči.
Kljub tem neuspehom za ligo Henrik še vedno ni mogel prevzeti nadzora nad Parizom.
Spremenjenje v katolištvo: "Pariz je vreden maše" (1593)
25. julija 1593 se je Henrik s spodbudo svoje velike ljubezni Gabrielle d'Estrées trajno odpovedal protestantizmu in spreobrnil v katolištvo - da bi si zagotovil obstoj francoske krone in si tako prislužil zamero hugenotov in njegove nekdanje zavezniške angleške kraljice Elizabete I. Izjavil naj bi, da je Paris vaut bien une messe ('Pariz je vreden maše'), čeprav obstaja dvom ali je to rekel ali mu je bila izjava pripisana s strani njegovih sodobnikov.G. de Berthier de Savigny in his Histoire de France (1977 p. 167) claims that the Calvinists in revenge attributed the phrase to him.Paul Desalmand & Yves Stallini, Petit Inventaire des Citations Malmenées (2009) Njegovo sprejemanje katolištva je zagotovilo zvestobo velike večine njegovih podložnikov.
Kronanje in priznanje (1594–95) Ker je Reims, tradicionalno mesto kronanja francoskih kraljev, še vedno zasedala Katoliška liga, je bil Henrik 27. februarja 1594 v stolnici v Chartresu okronan za francoskega kralja.Robert J. Knecht, The French Civil Wars, (Pearson Education Limited, 2000), p. 269 Papež Klemen VIII. je 17. septembra 1595 preklical Henrikovo izobčenje.R. J. Knecht, The French Civil Wars, 1562–1598, (Routledge, 2013), 270. Vendar ni pozabil svojih nekdanjih kalvinističnih sodelavcev in je bil znan po svoji verski strpnosti. Leta 1598 je izdal Nantski edikt, s katerim je hugenotom podelil omejeno pravice. de La Croix, pp. 179–180
Dosežki njegove vladavine
V času njegove vladavine je Henrik IV. prek svoje zveste desne roke, ministra Maximiliena de Béthuneja, vojvode od Sullyja, urejal državne finance, spodbujal kmetijstvo, izsušil močvirja, opravljal javna dela in spodbujal izobraževanje. Ustanovil je Collège Royal Henri-le-Grand v La Flècheju (danes Prytanée Militaire de la Flèche). S Sullyjem je zaščitil gozdove pred nadaljnjim opustošenjem, zgradil sistem cest z drevoredi in mostove in prekope. V parku pri Château Fontainebleau je dal zgraditi 1200-metrski kanal in naročil sajenje borovcev, bezga in sadnega drevja.