Rihard I. (8. september 1157 – 6. april 1199) je bil kralj Anglije od leta 1189 do svoje smrti leta 1199. Vladal je tudi kot vojvoda Normandije, Akvitanije in Gaskonje, lord Cipra ter grof Poitiersa, Anjouja, Maine in Nantesa, in bil v istem obdobju v različnih časih vladar Bretanje. Bil je tretji od petih sinov angleškega kralja Henrika II. in Eleanore Akvitanske in zdelo se je malo verjetno, da bo postal kralj, toda vsi njegovi bratje razen najmlajšega Ivana so umrli pred svojim očetom. Rihard je znan kot Richard Cœur de Lion (normansko francosko: Le quor de lion) ali Rihard Levjesrčni zaradi svojega slovesa velikega vojskovodje in bojevnika. Trubadur Bertran de Born ga je imenoval tudi Richard Oc-e-Non (okcitansko za Da in Ne), verjetno zaradi slovesa jedrnatosti.
Pri 16 letih je Richard prevzel poveljstvo nad lastno vojsko in zadušil upore proti očetu v Poitouju. Rihard je bil pomemben krščanski poveljnik med tretjo križarsko vojno, vodil je kampanjo po odhodu Filipa II. Francoskega in dosegel precejšnje zmage proti svojemu muslimanskemu nasprotniku Saladinu, čeprav je dokončal mirovno pogodbo in končal kampanjo, ne da bi ponovno zavzel Jeruzalem.
Richard je verjetno govoril francosko in okcitansko. Rodil se je v Angliji, kjer je preživel otroštvo; preden je postal kralj, pa je večino svojega odraslega življenja preživel v vojvodini Akvitaniji na jugozahodu Francije. Po kronanju je v Angliji preživel zelo malo časa, morda le šest mesecev. Večino svojega kraljevega življenja je preživel na križarskih vojnah, v ujetništvu ali dejavno branil svoje dežele v Franciji. Namesto da bi na svoje kraljestvo gledal kot na odgovornost, ki zahteva njegovo prisotnost kot vladarja, so ga razumeli, kot da ga raje uporablja zgolj kot vir dohodka za podporo svojih vojsk. Kljub temu so ga podložniki imeli za pobožnega junaka. Ostaja eden redkih angleških kraljev, ki se ga pogosteje spominjajo po epitetu kot po vladarski številki in je trajna ikona tako v Angliji kot v Franciji..
Zgodnje življenje in ustoličenje v Akvitaniji Otroštvo
Rihard se je rodil 8. septembra 1157 verjetno v palači Beaumont v Oxfordu v Angliji, kot sin angleškega kralja Henrika II. in Eleanore Akvitanske. Bil je mlajši brat Henrika, mlajšega in Matilde, vojvodinje Saške. Kot mlajši sin kralja Henrika II. ni bilo pričakovano, da se bo povzpel na prestol. Bil je tudi starejši brat Geoffreya II., vojvode Bretanije, kraljice Eleonore Kastiljske, kraljice Ivana Sicilske in Ivana, grofa Mortaina, ki ga je nasledil kot kralj. Richard je bil mlajši polbrat po materini strani Marie Francoske, grofice Champagne in Alix, grofice Bloisa.
Henrik II. in Eleonorin najstarejši sin Viljem IX., grof Poitierski, je umrl pred Rihardovim rojstvom. Rihard je pogosto prikazan kot najljubši sin svoje matere. Njegov oče je bil Angevin-Norman in pravnuk Viljema Osvajalca. Sodobni zgodovinar Ralph de Diceto je sledil rodu družine prek Matilde Škotske do anglosaških kraljev Anglije in Alfreda Velikega, od tam pa jih je legenda povezala z Noetom in Wodenom. Po anžujski družinski tradiciji je bila v njihovem rodu celo 'peklenska kri', s trditvijo, da izvira iz vile ali ženskega demona Meluzine.
Medtem ko je njegov oče obiskal svoje dežele od Škotske do Francije, je Rihard svoje otroštvo verjetno preživel v Angliji. Njegov prvi zabeleženi obisk evropske celine je bil maja 1165, ko ga je mati odpeljala v Normandijo. Njegova dojilja je bila Hodierna iz St. Albansa, ki ji je dal velikodušno pokojnino, potem ko je postal kralj. O Rihardovi izobrazbi je malo znanega. Čeprav je bil rojen v Oxfordu in odraščal v Angliji do svojega osmega leta, ni znano, v kolikšni meri je uporabljal ali razumel angleščino; bil je izobražen človek, ki je pesnil in pisal v limousinščini (lenga d'òc) in tudi v francoščini.
Med svojim ujetništvom je angleški predsodek do tujcev na preračunljiv način uporabil njegov brat Ivan, da bi pomagal uničiti avtoriteto Rihardovega kanclerja Williama Longchampa, ki je bil Norman. Ena od posebnih obtožb, ki jih je proti Longchampu vložil Ivanov zagovornik Hugh Nonant, je bila, da ni znal govoriti angleško. To kaže, da se je do konca 12. stoletja od tistih, ki so imeli oblast v Angliji, pričakovalo znanje angleščine.
Richard naj bi bil zelo privlačen; njegovi lasje so bili med rdečimi in blond, bil je svetlook in blede polti. Po mnenju Clifforda Brewerja je bil visok 1,96 m, čeprav tega ni mogoče preveriti, saj so bili njegovi ostanki izgubljeni vsaj od francoske revolucije. Ivan, njegov najmlajši brat, je bil znan po tem, da je bil visok 1,65 m.
Itinerarium peregrinorum et gesta regis Ricardi, latinska prozna pripoved o tretji križarski vojni, pravi: »Bil je visok, elegantne postave; barva njegovih las je bila med rdečo in zlato; njegovi udi so bili prožni in ravni, roke, primerne za vihtenje meča. Njegove dolge noge so se ujemale s preostalim delom telesa«.
Poročne zveze so bile med srednjeveškimi kraljevimi družinami običajne: vodile so do političnih zavezništev in mirovnih pogodb ter družinam omogočale, da so si nasledstvene pravice na ozemlju druge druge. Marca 1159 je bilo dogovorjeno, da se bo Rihard poročil z eno od hčera Ramona Berenguerja IV., grofa Barcelone; vendar ti dogovori niso uspeli in do poroke ni prišlo. Henrik mlajši je bil 2. novembra 1160 poročen z Margareto, hčerko Ludvika VII. Francoskega. Kljub temu zavezništvu med Plantageneti in Kapetinci, rodbino na francoskem prestolu, sta bili hiši včasih v sporu. Leta 1168 je bilo za sklenitev premirja potrebno posredovanje papeža Aleksandra III. Henrik II. je osvojil Bretanjo in prevzel nadzor nad Gisorsom in Vexinom, ki sta bila del Margaretine dote.
Zgodaj v 1160-ih so bili predlogi, da bi se Rihard moral poročiti z Alys, grofico iz Vexina, četrto hčerko Ludvika VII. zaradi rivalstva med angleškimi in francoskimi kralji je Ludvik oviral poroko. Mirovna pogodba je bila sklenjena januarja 1169 in Rihardova zaroka z Alys je bila potrjena. Henrik II. je načrtoval razdelitev svojega in Eleonorinega ozemlja med njune tri najstarejše preživele sinove: Henrik bi postal angleški kralj in imel nadzor nad Anžujem, Mainom in Normandijo, Rihard bi po materi podedoval Akvitanijo in Poitiers in Geoffrey bi postal vojvoda Bretanje s poroko s Constance, domnevno naslednico Conana IV. Na slovesnosti, kjer je bila Rihardova zaroka potrjena, se je poklonil francoskemu kralju Akvitanije, s čimer je zagotovil vezi med njima.
Potem ko je Henrik II. leta 1170 resno zbolel, je uveljavil svoj načrt za razdelitev svojih ozemelj, čeprav bi obdržal splošno oblast nad svojimi sinovi in njihovimi ozemlji. Mladi Henrik je bil junija 1170 okronan za dediča, leta 1171 pa je Rihard z materjo odšel v Akvitanijo in Henrik II. mu je na prošnjo Eleonore podelil vojvodino Akvitanijo. Richard in njegova mati sta se leta 1171 odpravila na potovanje po Akvitaniji, da bi pomirila tamkajšnje prebivalce. Skupaj sta položila temeljni kamen samostana svetega Avguština v Limogesu. Junija 1172, ko je bil star 14 let, je bil Rihard uradno priznan za vojvodo Akvitanije in grofa Poitouja, ko so mu podelili emblema s sulico in zastavo njegovega urada; obred je potekal v Poitiersu in se je ponovil v Limogesu, kjer je nosil prstan svete Valerije, ki je bila poosebitev Akvitanije.
Upor proti Henriku II. Po mnenju Ralpha iz Coggeshalla je Henrik mlajši spodbudil upor proti Henriku II.; želel je neodvisno vladati vsaj delu ozemlja, ki mu ga je obljubil njegov oče in se znebiti odvisnosti od Henrika II., ki je nadzoroval blagajne. Pojavile so se govorice, da je Eleonora morda spodbudila svoje sinove k uporu proti očetu.
Mladi kralj Henrik je zapustil svojega očeta in odšel na francoski dvor ter iskal zaščito Ludvika VII.; kmalu sta mu sledila mlajša brata Rihard in Geoffrey, medtem ko je petletni Ivan ostal v Angliji. Ludvik je podprl tri brate in celo povzdignil Riharda v viteza, kar jih je povezalo z vazalstvom. Jordan Fantosme, sodobni pesnik, je upor opisal kot »vojno brez ljubezni«.
Brata sta na francoskem dvoru prisegla, da ne bosta sklenila dogovora s Henrikom II. brez soglasja Ludvika VII. in francoskih baronov. Ob podpori Ludvika je Henrik mlajši z obljubami o zemljišču in denarju k svoji stvari pritegnil številne barone; en tak baron je bil Filip I., grof Flandrije, ki so mu obljubili 1000 funtov in več gradov. Bratje so imeli tudi podpornike, ki so se bili pripravljeni dvigniti v Angliji. Robert de Beaumont, 3. grof Leicesterski, je združil moči s Hughom Bigodom, 1. grofom Norfolškim, Hughom de Keveliocom, 5. grofom Chesterskim, in Williamom I. Škotskim za upor v Suffolku. Zavezništvo z Ludvikom je bilo sprva uspešno in do julija 1173 so uporniki oblegali Aumale, Neuf-Marché in Verneuil, Hugh de Kevelioc pa je zavzel Dol v Bretanji. Rihard je odšel v Poitou in dvignil njemu in materi zveste barone v upor proti očetu. Eleonora je bila ujeta, tako da je Rihard sam vodil svojo kampanjo proti podpornikom Henrika II. v Akvitaniji. Odpravil se je, da bi zavzel La Rochelle, vendar so ga prebivalci zavrnili; umaknil se je v mesto Saintes, ki ga je ustanovil kot bazo operacij.
Medtem je Henrik II. zbral zelo drago vojsko z več kot 20.000 plačanci, s katerimi se je soočil z uporom. Korakal je proti Verneuilu, Ludvik pa se je umaknil pred njegovimi silami. Vojska je ponovno zavzela Dol in pokorila Bretanjo. Na tej točki je Henrik II. svojim sinovom ponudil mir; po Ludvikovem nasvetu je bila ponudba zavrnjena. Sile Henrika II. so presenetile Saintes in zajele velik del garnizije, čeprav je Rihardu uspelo pobegniti z majhno skupino vojakov. Do konca vojne se je zatekel v Château de Taillebourg. Henrik mlajši in grof Flandrije sta nameravala pristati v Angliji, da bi pomagala uporu, ki ga je vodil grof Leicesterski. V pričakovanju tega se je Henrik II. vrnil v Anglijo s 500 vojaki in svojimi ujetniki (vključno z Eleonoro ter ženami in zaročenkami njegovih sinov), toda ob prihodu je ugotovil, da je upor že propadel. Viljem I. Škotski in Hugh Bigod sta bila ujeta 13. oziroma 25. julija. Henrik II. se je vrnil v Francijo in začel oblegati Rouen, kjer se je Ludviku VII. pridružil Henrik mlajši, potem ko je opustil svoj načrt za napad na Anglijo. Ludvik je bil poražen in septembra 1174 je bila podpisana mirovna pogodba, pogodba iz Montlouisa.
Zadnja leta vladavine Henrika II.
Po koncu vojne se je začel proces pacifikacije provinc, ki so se uprle Henriku II. Kralj je v ta namen odpotoval v Anjou, Geoffrey pa je opravil z Bretanjo. Januarja 1175 so Riharda poslali v Akvitanijo, da bi kaznoval barone, ki so se borili zanj. Zgodovinar John Gillingham ugotavlja, da je kronika Rogerja iz Howdena glavni vir Rihardovih dejavnosti v tem obdobju. Po kroniki naj bi večino gradov, ki so pripadali upornikom, vrnili v stanje, v kakršnem so bili 15 dni pred izbruhom vojne, druge pa porušili. Glede na to, da je bilo takrat že običajno, da so bili gradovi zgrajeni iz kamna in da so številni baroni svoje gradove razširili ali utrdili, to ni bila lahka naloga. Roger iz Howdena beleži dvomesečno obleganje Castillon-sur-Agen; medtem ko je bil grad "zloglasno močan", so Richardove oblegovalne naprave pretekle branilce, da so se pokorili.
V tej kampanji je Rihard pridobil ime »Lev« ali »Levjesrčni« zaradi svojega plemenitega, pogumnega in ostrega vodstva. Omenjen je kot »ta naš lev« (hic leo noster) že leta 1187 v Topographia Hibernica Giraldusa Cambrensisa,Giraldi Cambrensis topographia Hibernica, dist. III, cap. L; ed. James F. Dimock in: Rolles Series (RS), Band 21, 5, London 1867, S. 196. medtem ko je priimek »levje srce« (le quor de lion) prvič zapisan v Ambroiseovi L'Estoire de la Guerre Sainte v kontekstu akcije Accon leta 1191., v. 2310, ed. G. Paris in: Collection de documents inédits sur l'histoire de France, vol. 11, Paris 1897, col. 62.