Gejša

Gejše (芸者) (/ˈɡeɪʃə/; japonsko: [ɡeːɕa]), znana tudi kot geiko (芸子) (v Kjotu in Kanazavi) ali geigi (芸妓), so razred japonskih umetnic in zabavljačic, ki so usposobljene za tradicionalne japonske sloge uprizoritvenih umetnosti, kot so ples, glasba in petje, ter so izkušene sogovornice in voditeljice. Za njihov izrazit videz so značilni dolgi, vlečni kimoni, tradicionalne pričeske in oširoi ličila. Gejše zabavajo na zabavah, znanih kot ozašiki, pogosto za zabavo premožnih strank, pa tudi na odrih in festivalih.

Sodobne gejše niso prostitutke. Ta napačna predstava je nastala zaradi mešanja japonskih kurtizan (oiran), ponazoritvene oiran, obstoječih tajū in prostitutk, ki so zgodovinsko prav tako nosile kimono. Prva ženska gejša se je pojavila leta 1751, pri čemer so bile gejše pred tem moški izvajalci, ki so zabavali goste v prostorih za užitek; šele pozneje so za poklic postale značilne predvsem ženske delavke.

Umetnosti, ki jih izvajajo gejše, veljajo za visoko razvite in v nekaterih primerih edinstvene po vsej Japonski v svetu gejš. Na primer, okrožje Gion v Kjotu je edino okrožje, kjer se poučuje japonski tradicionalni ples kjo-mai. Šola Inoue tega sloga plesa poučuje le gejše v okrožju, pri čemer je nekdanjega vodjo šole Inoue Jačijo V. japonska vlada razglasila za »živi nacionalni zaklad«, kar je najvišja umetniška nagrada, ki jo je mogoče doseči v državi, leta 1955. thumb|Gejša v Nigati

Slikovit opis maike je podala upokojena gejša Mineko Ivasaki v svoji knjigi Jaz, gejša: »Maiko v popolni opravi je najboljši približek japonskega ideala ženske lepote. /.../ Njen obraz je popoln oval. Njena koža je bela in brezmadežna, lasje črni kot krokarjevo krilo. Njene obrvi sta polmeseca, usta nežen rožni popek. Njen vrat je dolg in čuten, postava nežno zaobljena«.

Etimologija in terminologija

Za opis poklica in skupnosti, v kateri gejše živijo in delajo, se uporabljajo številni izrazi. Čeprav ima vsak svoj poseben pomen in prevod, se nekateri uporabljajo izmenično za opis celotne skupnosti gejš, na primer hanamači in karjūkai.

Regionalni izraz za gejšo z nekoliko drugačnim pomenom. Geiko je izraz, ki se uporablja za opis gejš na zahodu Japonske, vključno s Kjotom in Kanazavo. Ta izraz se neposredno prevede kot »umetniška ženska« in je del kjotskega narečja, ki ga govorijo gejše v Kjotu in na zahodu Japonske.

Tradicionalna hostesa, zabavljačica in izvajalka. Beseda gejša je sestavljena iz dveh kandžijev: gei (芸, kar pomeni »umetnost«) in ša (者, kar pomeni »oseba« ali »delavec«). Najbolj dobeseden prevod besede gejša bi bil »umetnik«, »nastopajoči umetnik« ali »obrtnik«.

Pet okrožij gejš v Kjotu; Gion Kobu in Gion Higashi, Ponto-čō, Mijagava-čō in Kamišičiken. Kjoto je prej imel šest hanamačijev, pri čemer je Šimabara, nekdanja četrt rdečih luči in gejš, v 1970-ih še vedno veljala za aktivno hanamači. Danes je Šimabara dejavna le kot gostitelj za tajū, ki velja za zabavljaču podobne vrste kot gejše, vendar okrožje še vedno ne velja za aktivno hanamači.}}

Okrožje, kjer gejša dela, je povezana in potencialno živi. Gejše na splošno ne delajo zunaj svojega hanamačija, čeprav jih lahko stranke pokličejo za posebne priložnosti v drugih okrožjih ali na izletih – ne glede na to, kako daleč so – v kraje zunaj karjūkaija.}}

Izraz za vajenko gejšo v nekaterih regijah Japonske, kot je Tokio. Izraz han-gjoku pomeni »pol-dragulj«, ki se nanaša na enega od izrazov za plačilo gejše, »denar za dragulje«.}}

Alternativni izraz za okrožja, v katerih živijo in delajo gejše; zamenljiv s karjūkai.

Skupnost ali družba, v kateri gejše živijo. V današnjem času se ta izraz nanaša samo na svet gejš, pa tudi na nekaj preostalih tajū; pred zatonom in končnim izginotjem oiran se je izraz karjūkai nanašal na zabaviščna okrožja ("svet") tako gejš kot kurtizan, pri čemer je oiran deloval kot "rože", domnevno zaradi njihovega lepega in vpadljivega videza, gejše pa so bile subtilnejše "vrbe".}}

Najpogostejši izraz za vajenko gejšo, v prevodu »ženska plesa«.

Druga tipična stopnja treninga maiko in korak, ki vedno sledi šikomiju. Minarai nosi različico maiko obleke, s krajšim obijem, krajšimi kimono rokavi in več dodatki za lase (kanzaši).

V obdobju 00minarajev bo vajenka prejela usposabljanje v eni posebni čajnici, imenovani minarai-džaja.

Evfemistični izraz, ki se uporablja za opis zabave in četrti rdečih luči na Japonskem, vključno s svetovi kabuki igralcev in gejš.}}

Čeprav se gejše lahko zabavajo v svojih okijah, restavracijah ali gostilnah, bodo goste običajno zabavale v čajnici.

Prenočišče gejš. Vse gejše morajo biti registrirane pri okiji, čeprav vse gejše ne živijo v svoji okiji vsak dan. Okija običajno vodijo ženske, med katerimi so mnoge tudi same bivše gejše. Gejša lahko zabava goste v svoji okiji.

Izraz za angažmaje gejše, ki lahko trajajo del ali celoten večer. Izraz ozašiki združuje ime za sobo za bankete, zašiki (座敷), in častno predpono o- (お), pri čemer spremeni pomen v izraz, ki se nanaša izključno na zaroke, ki jih sprejme gejša.

Tipična prva stopnja maikinega treninga. Šikomi nosijo kimono, čeprav ne nosijo dovršene obleke, pričeske in ličila kot polnopravne maiko.

Zaroke z gejšami se ne izvajajo v pooblaščenih restavracijah, čajnicah ali lastnem hanamačiju gejš.

Zgodovina Izvor V zgodnjih fazah japonske zgodovine so bile saburuko (dekleta, ki strežejo) večinoma tavajoča dekleta, katerih družine je razselila vojna. Nekatere od teh deklet so ponujale spolne storitve za denar, medtem ko so druge z boljšo izobrazbo naredile življenje z zabavo na družabnih srečanjih visokega razreda.

Potem ko je cesarski dvor leta 794 preselil prestolnico v Heian-kjo (sodobni Kjoto), so se začeli razvijati vidiki zdaj že tradicionalnih japonskih umetniških oblik in estetskih idealov, ki bodo kasneje prispevali k pogojem, v katerih se je pojavil poklic gejše. Usposobljene ženske izvajalke, kot so širabjōši (japonske zabavljačice v obdobjih Heian in Kamakura, ki so pele pesmi in izvajale plese), so uspevale pod cesarskim dvorom in ustvarile tradicijo ženskega plesa in predstave, ki je kasneje pripeljala do razvoja gejš in kabuki igralcev.

V obdobju Heian ideali, ki obkrožajo odnose z ženskami, spolne ali druge, niso poudarjali zvestobe, saj je poroka na dvoru Heian veljala za razmeroma priložnostno ureditev. Moški niso bili prisiljeni biti zvesti svojim ženam, idealna žena pa je bila skromna mati, ki je vodila hišne zadeve, po konfucijanskih običajih, po katerih je bila ljubezen drugotnega pomena glede na druge vloge, ki jih je žena opravljala v zakonu. Kot take so kurtizane – ki niso zagotavljale samo spolnega užitka, ampak tudi romantično navezanost in umetniško zabavo – veljale kot izhod za moške in običajne spremljevalke. Čeprav se gejše niso pojavile do 19. stoletja, sta bila vloga in status kurtizan kot umetniških in romantičnih zabavljačic tradicija, ki so jo gejše podedovale, pri čemer so osnovne umetniške oblike zabavanja gostov s pesmijo, plesom in pogovorom uporabljale in prilagajale sodobnim okusom. gejša

Obzidane četrti za užitek, znane kot jūkaku (遊廓/遊郭), so bile zgrajene v 16. stoletju, pri čemer je šogunat leta 1617 označil prostitucijo za nezakonito izvajanje zunaj teh »četrti za užitek«. Znotraj četrti so bili jūdžo (遊女, »[ženske] užitkov«) – izraz, ki se uporablja za označevanje prostitutk kot celote – razvrščeni in licencirani, katerih zgornji sloji so bili imenovani oiran, kategorija s svojim notranji rangi, od katerih je bil najvišji tajū.

Čeprav ženske v nižjih rangih jūdžo niso zagotavljale toliko umetniške zabave kot spolne, so oiranke, medtem ko so bile še prostitutke, vključevale tudi tradicionalne umetnosti kot ključni vidik svoje zabave, katerih praksa se je precej razlikovala od prakse gejš. Ker so oiran veljale za pripadnice plemstva na nižjem položaju, so bili inštrumenti, na katere so igrale in pesmi, ki so jih pele, pogosto omejene na tiste, ki so veljali za dovolj »ugledne« za višje sloje. To je običajno pomenilo, da je oiran pela dolge, tradicionalne balade (nagauta (lit. »dolge pesmi«)) in igrala na inštrumente, kot sta kokjū (vrsta strunskega glasbila) in koto (13-strunska harfa).

Nekateri jūdžo pa so uprizarjali tudi gledališke igre, plese in skeče; ena takih oseb je bil Izumo no Okuni, čigar gledališke predstave na suhi strugi reke Kamo veljajo za začetke kabuki gledališča.

Pojav gejše v 18. stoletju

Po ustanovitvi šogunata v 17. stoletju so četrti za užitek hitro postale priljubljena zabaviščna središča, ki so razvila lastne dodatne oblike zabave zunaj seksa. Visoko uspešne kurtizane teh okrožij so zabavale svoje stranke s plesom, petjem in igranjem glasbe. Nekatere so bili tudi znani pesniki in kaligrafi; razvoj kulturne umetnosti v četrtih za užitek je privedel do vzpona oiran, ki so veljale za slavne osebe svojega časa.

Na prelomu 18. stoletja so se začele pojavljati prve gejše ali predhodnice gejš, ki so nastopale za goste zabaviščnih četrti; te zabavljačice, ki so poskrbele za pesem in ples, so se razvile iz številnih virov. Nekatere gejše, ki so bile nekaj podobnega potujočim zabavljačem, ki so hodili od zabave do zabave, so bili moški, ki so s pesmijo in plesom zabavali stranke kurtizan. Istočasno so se razvile predhodnice ženskih gejš, najstnice odoriko ("plesalke"), izurile in najemale kot čiste plesalke za najem v teh prostorih za užitek. Poleg tega so se nekatere kurtizane, ki jim je potekla pogodba v prostorih za razvedrilo, odločile, da ostanejo, da bi poskrbele za glasbeno zabavo gostov, pri čemer so uporabile veščine, ki so jih prej razvile kot del svojega dela.

V 1680-ih so odoriko postali priljubljeni zabavljači in so bili pogosto plačani za nastope v zasebnih domovih samurajev iz višjega razreda; do začetka 18. stoletja so mnogi od teh odoriko začele ponujati tudi spolne storitve in čistokrvne predstave. Izvajalke, ki niso bile več najstnice (in niso mogle več oblikovati odoriko), so dobile druge nazive, da bi lahko nadaljevale z delom – eden je bil »gejša«, po moških zabavljačih tistega časa.

Prva ženska, za katero je znano, da se je imenovala gejša, je bila prostitutka iz Fukagave, približno okoli leta 1750, ki je postala spretna pevka in igralka šamisena. Gejša, ki si je nadela ime Kikuja, je postala takojšnja uspešnica, kar je prineslo večjo popularnost ideji ženske gejše. V naslednjih dveh desetletjih so ženske gejše postale dobro znane po svojih talentih kot same zabavljačice; te izvajalke so pogosto delale v istih obratih kot moške gejše.

Gejša od 19. stoletja do danes

Do leta 1800 je bil poklic gejše razumljen kot skoraj v celoti ženski in je bil ustanovljen kot posebna vloga sama po sebi; vendar pa gejše skozi različne točke v obdobju Edo niso mogle delati zunaj četrti za užitek, na kar so vplivale reforme, katerih cilj je bil omejiti ali zapreti četrti za užitek. Te reforme so bile pogosto nedosledne in so bile ob različnih časih razveljavljene.

Ko so bile ustanovljene kot samostojni poklic, so bili uvedeni številni edikti, da bi zaščitili posel kurtizan in ločili oba poklica. Gejšam je bilo najprej prepovedano prodajati seks, čeprav so mnoge to še naprej počele; če je kurtizana obtožila gejšo, da ji je ukradla stranke in posel s seksom in zabavo, je bila uvedena uradna preiskava, s katero bi lahko gejša izgubila pravico do opravljanja tega poklica. Gejšam je bilo prav tako prepovedano nositi posebej kričeče lasnice ali kimono, kar je bilo zaščitni znak višjih kurtizan, ki so veljale za del višjih slojev.