thumb|Logotip Prosti dostop (, kratica OA) je način objave del v znanosti, pri katerem je polno besedilo dela brezplačno dostopno vsakomur prek svetovnega spleta. Največkrat se nanaša na članke v znanstvenih revijah, vse pogosteje pa tudi na strokovne monografije ali poglavja v njih. Obstajata dva glavna pristopa - brezplačni OA omogoča samo pregledovanje vsebine, popolnoma prosti pa daje tudi pravico do neomejene distribucije in uporabe prosto dostopnih vsebin. Soroden pojem je odprta vsebina, ki daje tudi pravico do spreminjanja, vendar ta način ni primeren za znanstvene objave, pri katerih sta pomembna integriteta in pripis avtorstva.
Skladno z razmahom svetovnega spleta v 1990. letih so nastajale številne, a nepovezane iniciative za omogočanje dostopa javnosti do znanstvenih del mimo tradicionalnih poti. Prva enotna mednarodna izjava glede prostega dostopa je bila »Budapest Open Access Initiative« (BOAI) v februarju 2002. Podala je enotno definicijo prostega dostopa, do julija 2011 jo je podprlo skoraj 5500 posameznikov in 600 ustanov. Sledili sta izjavi »The Bethesda Statement on Open Access Publishing« junija 2003 in »Berlin Declaration on Open Access to Knowledge in the Science and Humanities« oktobra 2003. Izjave se razlikujejo v nekaterih podrobnostih definicije prostega dostopa, skupno pa jim je, da prosti dostop po tej definiciji odpravlja omejitve pri uporabi in razširjanju znanstvenih del, pri čemer zagotavlja pravico avtorjem do pripisa avtorstva. Peter Suber, eden najvidnejših zagovornikov gibanja, označuje te skupne točke kot »BBB definicijo prostega dostopa«. Po združeni definiciji zgolj brezplačni OA ni pravi OA.
Prosti dostop, predvsem v smislu posledic na zanesljivost in ekonomijo znanstvenega založništva ter dobrobit javnosti, je danes predmet številnih razprav med raziskovalci, akademiki, knjižničarji, univerzitetnimi administratorji, financerji, vladnimi uslužbenci ter komercialnimi in akademskimi založbami.
Zagotavljanje prostega dostopa
Prosti dostop se lahko zagotavlja na dva različna načina:
»Zeleni OA« zagotavljajo avtorji, ki objavljajo v tradicionalnih revijah in nato samo-arhivirajo svoje prispevke v prosto dostopni zbirki svoje inštitucije ali v neodvisni javni bazi člankov. »Zeleni« izdajatelji dovoljujejo avtorjem samo-arhiviranje takoj po izdaji. »Zlati OA« zagotavljajo založniki, članki v prosto dostopnih revijah so neposredno prosto dostopni na spletni strani izdajatelja. Obstaja nekaj različic tega načina, na primer zakasnjeni OA, pri katerem so članki prosto dostopni po določenem obdobju embarga (na primer po enem letu od izdaje) ali hibridni - hibridne OA revije dajejo avtorjem možnost, da z dodatnim plačilom ob objavi omogočijo prosti dostop do svojega dela. thumb|350px|Delež člankov v revijah iz različnih področij znanosti v letu 2008, ki so bili samo-arhivirani (»zeleniOA«) ali objavljeni v OA reviji (»zlatiOA«) Vedno večje število univerz vzdržuje institucionalne zbirke, dostopne prek svetovnega spleta, v katere lahko njihovi raziskovalci samo-arhivirajo objavljene članke, obstajajo pa tudi neodvisne zbirke, med bolj znanimi so arXiv (fizika, matematika, astronomija, informatika), PubMed Central (medicina in biomedicinske znanosti) ter CogPrints (kognitivna znanost). Končni uporabniki lahko pridejo do prosto dostopnih člankov tudi prek različnih imenikov in iskalnikov. Directory of Open Access Journals (DOAJ) je imenik skoraj 7000 OA znanstvenih revij, od tega preko 3000 takih, ki so indeksirane na ravni člankov. Podoben imenik je indijski OpenJ-gate, ki zbira povezave tudi do drugih strokovnih serijskih publikacij (na primer okrožnic poklicnih združenj). Prosto dostopne članke je prav tako možno najti s spletnim iskanjem z uporabo specializiranih iskalnikov, kot so na primer OAIster, ScientificCommons.org in Google Scholar. Rezultati lahko vključujejo tudi rokopise člankov pred tiskom (manuscript, pre-print) in spremljajoče gradivo.
Med 80 in 90% revij dovoljuje nekatere oblike avtorskega samo–arhiviranja (»zeleni OA«). Od 1.350.000 člankov, ki sta jih v letu 2006 indeksirali organizaciji Institute for Scientific Information (ISI) in Ulrich's Periodicals Directory, je bilo po oceni 4,6% prosto dostopnih takoj, dodatnih 3,5% pa po obdobju embarga (tj. »zlati« in »zakasnjeni zlati OA«). Samo-arhiviranih je bilo 11,3% vseh člankov. Sodeč po rezultatih kasnejše raziskave, ki je zajemala revije v bazah Ulrich's Periodicals Directory, Web of Science, Scopus in DOAJ, je bilo prosto dostopnih več kot 20% člankov, vendar je ta raziskava upoštevala vse brezplačno dostopne članke ne glede na pravico do redistribucije (»brezplačni OA«).
Prosti dostop v znanstvenem založništvu
Avtorji in raziskovalci
Eden izmed glavnih razlogov zakaj avtorji dovolijo, da so njihovi članki prosto dostopni, je povečanje vpliva njihovega dela. Vse več raziskav potrjuje, da prosta dostopnost pomembno prispeva k citiranosti dela v drugih znanstvenih publikacijah ali vsaj večji branosti in uporabi.
Znanstveniki dobivajo plačo in sredstva za raziskave od agencij za financiranje in/ali svojih univerz; objava je poročilo o njihovem delu in ne sredstvo za finančno korist. Večkrat kot je njihovo delo uporabljeno, citirano in nadgrajeno, večja je korist za raziskovalno usmeritev ter tudi za znanstvenikov lasten ugled.
Nekatere strokovne organizacije neposredno promovirajo odločanje za prosti dostop. Leta 2001 je Mednarodna matematična zveza v javnem sporočilu svojim članom zapisala, da je »prosti dostop do matematične literature pomemben cilj« in spodbudila člane naj »omogočijo elektronski dostop do čim več svojih del« in »povečajo zbirko brezplačno dostopnega primarnega matematičnega gradiva, predvsem v pomoč znanstvenikom, ki delajo brez zadostnega dostopa do knjižnic«.
Avtorji, ki želijo, da so njihova dela prosto dostopna, imajo dve možnosti. Ena je, da objavljajo v prosto dostopnih revijah (»zlati OA«). Številne revije računajo avtorjem za objavo prosto dostopnih člankov, številne druge pa ne. Strošek objave prosto dostopnega članka računa večina tradicionalnih revij in nekatere OA revije (predvsem uglednejše, kot so revije Public Library of Science), pri čemer je lahko cena objave članka nekaj tisoč ameriških dolarjev. Če OA revija računa objavo, je plačnik po navadi avtorjeva inštitucija ali agencija za financiranje, ne avtor sam. Nekatere univerze so že vzpostavile denarne sklade za plačilo stroškov objave v OA revijah, lahko pa avtorji vključijo ta strošek že v predlog raziskovalnega projekta. Poleg tega se lahko revija odpove plačilu v primeru, da avtor zaprosi za to zaradi finančnih težav, ali celo za vse avtorje iz nerazvitih držav. Druga možnost je samo-arhiviranje objavljenih prispevkov (»zeleni OA«). Založbe, ki dovoljujejo samo-arhiviranje, so zbrane na seznamu RoMEO, ki ga vzdržuje britanska organizacija SHERPA.SHERPA/RoMEO - Publisher copyright policies & self-archiving
Debate o prostem dostopu se osredotočajo predvsem na strokovno literaturo, vendar lahko z izbiro ustrezne licence vsakdo ponudi prosti dostop do svojega ustvarjalnega dela, na primer učnega objekta za e-izobraževanje. V ta namen so med drugim sestavljene licence Creative Commons, ki jih uporablja Wikipedija. Licenca Creative Commons-Priznanje avtorstva (CC-BY) je v skladu z BBB definicijo prostega dostopa.
Vlagatelji v raziskave in univerze
Agencijam, ki financirajo raziskave, in univerzam je v interesu, da imajo raziskave, ki jih podpirajo, kar največji vpliv. Do konca oktobra 2014 je 223 inštitucij v svoje pogoje financiranja vneslo zahtevo za samo-arhiviranje izsledkov raziskav, nadaljnjih 9 pa je izrazilo to namero.
Prizadevanja za prosti dostop do izsledkov javno financiranih raziskav obstajajo tudi na nadinstitucionalni ravni. Leta 2009 je bil v ameriškemu kongresu vložen predlog zveznega zakona (Federal Research Public Access Act, okrajšano FRPAA), ki bi od vseh javnih agencij z več kot 100 milijonov USD proračuna zahteval, naj zahtevo po samo-arhiviranju vnesejo v svoje pogoje financiranja raziskav po zgledu Nacionalnih inštitutov za zdravje. Nacionalni inštituti za zdravje (NIH) zahtevajo od prejemnikov financiranja samo-arhiviranje v osrednji bazi prosto dostopnih člankov PubMed Central v roku enega leta od objave. Tovrstna prizadevanja potekajo tudi v Evropski uniji. Leta 2006 je Evropska komisija na podlagi študije trga znanstvenega založništva v Evropi sprejela priporočilo o zagotavljanju dostopa javnosti do izsledkov javno financiranih raziskav, ki ga je kasneje nadgradila Evropska svetovalna komisija za raziskave (EURAB) s svojimi priporočili, med katerimi sta čimprejšnji prosti dostop (oz. najkasneje v roku 6 mesecev od objave) in zagotavljanje dolgoročnega hranjenja člankov ter kongresnih prispevkov. V sklopu sedmega okvirnega programa EU je bil izveden pilotski projekt OpenAIRE za zagotavljanje prostega dostopa na vseevropski ravni, ki je vključeval projekte sedmega okvirnega programa v skupnem obsegu 20% vseh sredstev programa, za osmi okvirni program (Horizon 2020) pa je prosti dostop že eno od temeljnih načel. Nujnost pospeševanja prostega dostopa do izsledkov javno financiranih raziskav je tudi stališče vodstva Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj.
Organizacija EPrints vzdržuje Register pravil za prosto dostopno arhiviranje gradiv (Registry of OA Repository material Archiving Policies, ROARMAP), v katerem je naštetih 131 ustanov, ki od svojih raziskovalcev zahtevajo ali jim priporočajo samo-arhiviranje, med njimi univerze, kot so Humboldtova univerza v Berlinu, ETH Zürich, Univerza v Edinburgu in Tehnološki inštitut Massachusettsa (MIT). Obstaja tudi organizacija Enabling Open Scholarship (EOS), ki pomaga ustanovam pri vzpostavljanju pravil za zagotavljanje prostega dostopa.
Založniki
Komercialni založniki so najpomembnejši nasprotniki prostega dostopa. Poslovni modeli teh podjetij so odvisni od naročnin (čeprav nekatere neproste revije računajo tudi avtorjem za objavo), zato vidijo v gibanju grožnjo svojemu obstoju. Združenje ameriških založnikov (Association of American Publishers, AAP) je tako leta 2007 ustanovilo Partnerstvo za raziskovalno integriteto v naravoslovju in medicini (Partnership for Research Integrity in Science & Medicine, PRISM), ki lobira pri ameriški vladi proti zakonskim zahtevam za prosto dostopnost izsledkov javno financiranih raziskav. Organizacija promovira razlago, da prosti dostop ogroža integriteto znanosti napram cenzuri in drugim manipulacijam, da ogroža kvaliteto uredniškega procesa (predvsem recenzije s strani vrstnikov oz. peer review, ki je ključen element sodobne znanosti) ter da predstavlja nelegitimno vmešavanje vlade v dejavnost založnikov. Njihov pristop je v javnosti izzval številne kritike, tudi na račun po mnenju zagovornikov prostega dostopa zavajajočih izjav, ki jih za organizacijo sestavlja slavni svetovalec za odnose z javnostmi Eric Dezenhall; ta je znan predvsem po delu za zvezdnike in podjetja, kot je Enron.
Tudi nekateri drugi analitiki pa so mnenja, da prosti dostop za izdajatelje ni ekonomsko vzdržen. Poleg komercialnih založb, katerih položaj na trgu je neposredno odvisen od dobičkov od njihove dejavnosti, naj bi bil prosti dostop tvegan tudi za znanstvena združenja, ki izdajajo znanstvene publikacije (na primer Kraljeva družba preko svoje založbe Royal Society Publishing) in iz dobičkov od založništva financirajo druge svoje dejavnosti.