Kultura Združenih držav Amerike so medsebojno vplivani običaji, obnašanje in načini življenja v Združenih državah. Te sestavine se izražajo v mnogih oblikah, med drugim obredi, jezik, izobraževanje, hrana in obleka ter umetnost.
Kultura v splošnem pomeni sistem norm in vrednot, priučenih skozi socializacijski proces, ki se izražajo tako v duhovni in materialni stvarnosti. To velja tudi za kulturo Združenih držav, ki je zaradi svojih mnogih izvorov v vseh kulturnih okoljih sveta osnovana na zelo različnih socializacijskih procesih in posledično na razlikujočih se kulturnih izrazih: razlike med ortodoksno judovsko skupnostjo v New Yorku, okoljem kitajskih četrti (angleško Chinatown) po velikih mestih in modernih centrih s stanovanji agnostičnih mladih profesionalcev (angleško yuppie) so le majhen vzorec. Ta multikulturalizem pa se meša z učinkom talilnega lonca (angleško melting pot), ki staplja kulturna ozadja priseljencev z vseh koncev sveta v eno novo kulturo in je značilnost Združenih držav. Omenjeni talilni lonec briše meje med različnimi kulturnimi skupinami in uveljavlja nekatere skupne vrednote – na prvem mestu izhajajoče iz dominantne zahodne kulture.
Osrednji gradnik kulture so bili britanski vplivi pred stvaritvijo samostojne države, v kolonialni dobi. Britanci so v svoje ameriške kolonije namreč uvozili svoj jezik, pravni sistem in mnoge druge kulturne sestavine. Drugi pomembni vplivi so prišli kasneje, tudi iz držav neangleških imigrantov: še zlasti Irska, Nemčija, Poljska in Italija. Manjši, a zaradi številčnosti prišlekov pomemben del je prispevala kultura zahodne Afrike. Zgodovinsko svojevrsten kulturni pomen nosijo tudi sestavine, uvožene vkup s priseljenci iz vzhodne Azije. Zlasti v zadnjem času pa kulturne vzorce spreminjajo priseljenci iz Latinske Amerike. Ameriška kultura je posledično heterogena in stvar velikih razlik med regijami ter družbenimi skupinami.
Kulturna tradicija in dejavniki
Kultura v Združenih državah Amerike naj bi bila v svojih načelih močno zaznamovana s privrženostjo demokraciji in enakosti državljanov pred zakonom. Tovrstne ideje o demokraciji so spremljale že ameriške pionirje v zgodnjih kolonijah in se stopnjevale do mere, ki je povzročila revolucijo in ustanovitev suverene države, utemeljene na ustavi in njenih amandmajih Bill of Rights. Francoski politološki pisec Alexis de Tocqueville je bil v svojih zapisih s potovanja po ZDA v 30. letih 19. stoletja impresioniran nad dejstvom, da Američani v vseh svojih kulturnih potezah poudarjajo običajne in lahko dostopne elemente, ne pa unikatnih in ekskluzivnih, kakršni so navdihovali kulturo starega zahodnega sveta. Nič manj kot pred poldrugim stoletjem tamkajšnja kultura tudi danes poudarja navadnega človeka in ne visokih umetnikov, kulturo in umetnost pa prepušča navdihom, izvirajočim med ljudmi in ne »nad njimi«. Ravno ta preprostost nazorov, razmišljanja in delovanja žene družbeni razvoj, prav tako pa je osrednji vir priljubljenosti ameriške kulture po svetu – ta je izvažana po vseh drugih svetovnih kulturnih okoljih, in sicer za razliko od nekoč, ko so kulturo (starega sveta) uvažali Američani.
Kulturne korenine
Danes so Združene države znane po oranju ledine in določanju smeri na svetovnem kulturnem prizorišču. Vendar temu ni bilo tako tudi v preteklosti, ko je bilo kolonialno okolje obravnavano kot kulturno provincialen svet. Pa tudi umetniški ustvarjalci Amerike so iskali navdih v evropski umetnosti.
Ameriška kultura v obliki umetnosti se je počasi osamosvajala skozi 19. stoletje. Tamkajšnji umetniki so za razliko od evropske umetnosti in njenih socialnih tematik svoje motive iskali v naravi in prepričanju o poklicanosti za osvajanje nove celine. Ameriški duh je bil tudi bolj individualističen, prepuščen sam sebi in zato samostojen ter povezan z naravo, ki mu je nudila vsa za preživetje potrebna sredstva. Zato in zaradi dejstva, da so velik del priseljencev sestavljali ljudje, prihajajoči iz prostorsko natrpanega sveta s slabo dostopno zemljo, je imela narava v ameriški miselnosti velik pomen. Iz te povezanosti z naravo, ki je sicer bila še zlasti po industrijski revoluciji in je še vedno materialno do obisti izkoriščana, je izšla tudi zgodnja ekološka zavest, botrujoča ustanovitvi prvega narodnega parka na svetu Yellowstone. A velika večina osamosvajajoče se ameriške kulture skorajda nikoli ni prešla meja Združenih držav.
Kasneje ob masovnih imigracijah neangleških priseljencev se je kot pomemben kulturni motiv uveljavila tudi socialna raznolikost in z njo povezane teme: revščina, asimilacija in urbano življenje. Za umetniško plodne so se poleg že ustaljenih Angležev izkazali tudi Nemci, Irci, Judi in Skandinavci. Široko viden primer razvoja afroameriške kulture pa je bila Harlemska renesansa v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Isto obdobje je znano tudi po vzniku jazza in bluesa.
Masovni mediji in potrošništvo
Z uvedbo medijev v dnevno stvarnost kultura ni bila več na voljo le bolj ali manj premožnim urbanim prebivalcem, ki so si predstave ali koncerte lahko ogledali na licu mesta, pač pa se je s pomočjo gramofona, kamere in nekoliko kasneje radio učinkovito prenesla prek celotne dežele. Zaradi dosegljivosti širokim množicam je pričelo takšno širjenje kulture homogenizirati okuse ljudi in s tem nacionalno kulturo. Ker so masovni mediji stremeli k sprejemljivosti za čim širšo množico okusov, so imeli temu primerno ljudski nivo in s tem po mnenju nekaterih zniževali splošno raven ameriške kulture.
Zaradi tovrstnih tehnoloških sprememb se je mednarodni tok kulture počasi zasukal v obratno smer: Združene države so skozi 20. stoletje bolj in bolj zmanjševale uvoz tuje kulture in še bolj povečevale izvoz svoje kulture, kar je sprva občutila Zahodna Evropa, kasneje pa celoten svet. V omenjenem stoletju je svet tako z velikim navdušenjem med ostalim sprejel džins, kratke majice, ameriško glasbo, televizijo in filme – popularno kulturo ZDA.
Popularna kultura je z nepogrešljivo pomočjo medijev spodbudila rojstvo potrošništva, tj. stalnega pridobivanja vedno večjega nabora dobrin in uslug. Ameriški način življenja je danes značilno povezan z materialnim obiljem. Ko oglaševanje umetno spodbuja željo po trošenju, ljudje dobrobit čedalje bolj navezujejo na obilico materialne lastnine, ki je mnogokrat bolj pomembna od osebnih dosežkov ali morda profesionalnega uspeha. Mediji takšne psihološke povezave ustvarjajo s poveličevanjem znanih in uspešnih igralcev, športnikov ali glasbenih zvezd. Več mislecev takšno prevladujočo družbeno miselnost označuje kot lažno lahkotnost: kultura potrošništva naj bi namreč povzročala vrtoglav krog želja po novem in še večjem, kar naj bi uničevalo stare vrednote osebnega okusa in zmerne ekonomije, a so zagovorniki takšne kulture prepričani, da ima ta pozitivne učinke zaradi omogočanja lagodnejšega življenja in podpihovanja gospodarske rasti in z njo vred tudi večajočega se števila delovnih mest za povečujoče se število prebivalstva. Za kulturo potrošništva so zlasti dovzetni mladi drugod po svetu.
Kulturne sestavine Prazniki
Zaradi razvejanih kulturnih korenin Američani praznujejo množico različnih praznikov. Nekateri so tipični za matične kulture ali pa so derivat tamkajšnjih praznikov, medtem ko so drugi značilnost Združenih držav. Množica praznikov je danes postavljena na začetek tedna in tako bolj kot obeleževanju služi podaljšanemu vikendu. Sicer pa v Združenih državah ni nikakršnega praznika, ki bi ga lahko določile oblast in bi veljal za vse državljane, saj lahko dela prost dan razglasi le za uslužbence javne uprave, medtem ko je to vprašanje na področju privatnega prepuščeno zasebnemu sektorju samemu.
ZDA kot načelno sekularna družba uradno ne praznujejo verskih praznikov, izjema je božič. Ta pa je še posebno od 19. stoletja dalje, ko se je pričela tradicija krašenja in obdarovanja, obsežno obdobje praznovanja in potrošništva. Ker božič ni verski praznik vseh religij v državi in ker je to blagodejno za gospodarstvo, se je božični čas v marsikaterem pogledu raztegnil do novembrskega zahvalnega dne in tako postal velik praznični konglomerat, ki vase vključuje hanuka oziroma judovski praznik luči in velik afriški praznik Kwanzaa.
Zahvalni dan je najbolj pristen ameriški praznik. Svoj verski pomen je izgubil že davno tega, danes obeležuje obilnost hrane in toplino družinskega življenja v Ameriki, in sicer v povezavi s stiskami najbolj zgodnjih priseljencev v kolonijah Nove Anglije. Tradicionalno je za namen družinskega obeda pripravljen puran in druge jedi, značilne za zgodnjekolonialno Novo Anglijo.
Tudi noč čarovnic je imela svojčas versko ozadje, danes pa je komercialno blagodejen praznik čarovnic, duhov in škratov. Tradicija narekuje krašenje z izdolbljenimi bučami.
Najpomembnejši od političnih praznikov je dan neodvisnosti, ki obeležuje ameriško Deklaracijo neodvisnosti oziroma osamosvojitev države od Združnega kraljestva. Zanj so značilni ognjemeti, patriotska glasba, izobešanje zastav (včasih s prvotnimi 13 zvezdicami) in pikniki.
Vsi drugi prazniki so skozi čas zbledeli in v ameriški kulturi ne uživajo tako velikega pomena, pač pa bolj služijo podaljševanju vikendov. Kolumbov dan je tako postavljen na drugi ponedeljek v oktobru, določen pa je v spomin pristanku Kolumba v Ameriki leta 1492. V zadnjem času in v duhu enakopravnosti med družbenimi skupinami je nekoliko kontroverzen, saj je prihod belcev v Ameriko za staroselce in Afričane pomenil katastrofo. Dan spomina je bil sprva posvečen žrtvam ameriške državljanske vojne in bil nato razširjen v spomin žrtvam vseh ameriških vojn. Dan veteranov se praznuje v znak čaščenja veteranov oboroženih sil ZDA. Dan rojstva prvega predsednika Washingtona je bil s fiksnega datuma premaknjen na ponedeljek in tako združuje še počastitev bližnjega rojstnega dne Abrahama Lincolna. Dan Martina Lutherja Kinga je namenjen spominu na umorjenega borca za človekove pravice in je kot praznik simbol sicer počasnega vključevanja marginaliziranih skupin v ameriško družbo v drugi polovici minulega stoletja.
Bivanjske navade
Ameriško kulturo močno zaznamuje širno ozemlje, katerega prostranosti niso utesnjevale zemlje željnih priseljencev. Ti so zlahka prišli do svoje zemlje, zaradi česar je bila pozabljena marsikatera evropska navada ali vrednota, tako za primer primogenitura. Zaradi velike razprostranjenosti naselbin in izoliranosti njih so se pojavile tudi mnoge priložnosti za vznik novih kulturnih vzorcev, kakršni so nove verske sekte idr. Ti dejavniki so globoko v kulturo ukoreninili vrednoto posedovanja zemlje in zasebnosti, ki se je razvila v povezavi z razprostranjenimi kmetijami na zahodu v tistem obdobju še neosvojene dežele.
Tramvaji (v 30. letih 19. stoletja) in kasneje avtomobili so omobočili neprimerno večjo mobilnost po mestu in njegovi okolici, zato so se ljudje pričeli seliti na manj obremenjene robove mest. Takšni trendi so bili značilni predvsem za čas po drugi svetovni vojni, ko so množine vojnih veteranov prišle do ugodnih posojil in bile sposobne masovnih nakupov hiš v predmestjih. Ta predmestja (angleško suburb) so sestavljena iz števila identično načrtovanih hiš, ki so montažne in poceni. So pomembna kulturna značilnost Združenih držav, z njimi vred pa tudi odvisnost od avtomobilov in sistema hitrih cest. Zaradi gospodarskih računic je bilo smotrno neposredno k ljudem preseliti tudi trgovine, zato so izven mestnih jeder, v predmestnih soseskah zrasla zajetna nakupovalna središča, ki združujejo množico velikih trgovin in nosijo funkcijo socialnega okolja za nakupovanje, druženje in zabavo.
Kulturni centri pa svoj prostor še vedno najdejo v jedrih mest, kjer je najti tudi raznolike dražje trgovine in restavracije. Tudi mladi profesionalci brez družin so naseljeni v dragih obnovljenih stolpnicah centrov velemest.