thumb|Grad Snežnik thumb|Grad Eltz, Ganerbenburg thumb|Nürnberški grad, grad svetega rimskega cesarja thumb|Grad Burghausen, s 1051 m najdaljši grad v Evropi thumb|Grad Pfalzgrafenstein, Nemčija thumb|Marienburg, grad viteškega reda, danes Malbork, Poljska thumb|Slovanski grad Raddusch, Fliehburg thumb|Cadolzburg thumb|upright|Benediktinski samostan Melk ustanovljen kot grad thumb|upright|Srednjeveški grad Schönfels thumb|Stolpi notranjega gradu trdnjave Rosenberg thumb|Trdnjava Ehrenbreitstein
Grad (latinsko castellum) je vrsta utrjene zgradbe zgrajene v Evropi in na Bližnjem vzhodu v srednjem veku. Strokovnjaki razpravljajo obsegu besede grad, vendar običajno menijo, da je zasebno utrjeno prebivališče gospodarja ali plemenitaša. Razlikuje se od palače, ki ni utrjena; trdnjave, ki ni bila vedno namenjena za prebivanje plemstva; in utrjene naselbine, ki je bila javna obramba - čeprav obstaja veliko podobnosti med temi vrstami gradnje. Uporaba izraza se je spreminjala skozi čas in je bila uporabljena za konstrukcije najrazličnejših gradišč in hiš. V približno 900 letih, ko so bili gradovi zgrajeni, obstaja mnogo oblik, z več različnimi funkcijami, čeprav so nekateri elementi, kot so obzidje in strelnice, običajni.
Začetek gradnje gradov v Evropi sega v 9. in 10. stoletje, ko je padec Karolinškega cesarstva povzročil delitev njegovega ozemlja med posamezne gospodarje in kneze. Ti plemiči so gradili gradove zaradi nadzora svojega področja in so bili ofenzivne in obrambne strukture; zagotavljali so osnovo, iz katere so lahko začenjali pohode, kot tudi zaščito pred sovražniki. Čeprav je njihov vojaški izvor v študijah gradov večkrat poudarjen, so strukture služile tudi kot središča uprave in simbol moči. Urbani gradovi so bili uporabljeni za nadzor nad lokalnim prebivalstvom in pomembni na potovalnih poteh. Podeželski gradovi so se pogosto nahajali v bližini dejavnosti, ki so bile sestavni del življenja skupnosti, kot so mlini in rodovitna zemlja.
Številni gradovi so bili najprej zgrajena iz zemlje in lesa, kasneje pa nadomeščeni s kamnom. Zgodnji gradovi pogosto izkoriščajo naravne obrambne elemente in niso imeli elementov, kot so stolpi in strelnice, imeli pa so osrednji stolp (bivalno-obrambni grad tudi donžon). V poznem 12. in zgodnjem 13. stoletju se je pojavil znanstveni pristop k obrambi gradu. Sledil je razmah stolpov, s poudarkom na spremljajočem orožju. Veliko novih gradov je bilo poligonalnih ali krožnih, z več fazami obrambe proti notranjosti, da bi vse funkcije hkrati maksimirale ognjeno moč gradu. Te spremembe v obrambi so bile mešanica grajske tehnologije iz križarskih vojn, kot so krožne utrdbe in posledica prejšnjih rimskih utrdb. Niso vsi elementi grajske arhitekture vojaške narave, naprave, kot so jarki so se razvili iz svojega prvotnega namena obrambe, v simbole moči. Nekateri veliki gradovi imajo dolg pristop, namenjen vtisu in prevladujejo nad pokrajino.
Čeprav je bil v 14. stoletju v Evropo uveden smodnik, ta do 15. stoletja, ko je topništvo postalo dovolj močno, da bi lahko porušilo kamnite zidove, ni bistveno vplival na grajsko stavbo. Medtem ko so se gradovi še vedno gradili tudi v 16. stoletju, so bile uvedene nove tehnike kot posledica izboljšane moči topov, zato so gradovi postali neudobni in nezaželeni za bivanje. Tako so šli pravi gradovi v zaton, nadomestili so jih z artilerijskimi utrdbami brez vloge v civilni upravi. Od 18. stoletja naprej je bilo zanimanje za gradove obnovljeno z gradnjo demonstracijskih gradov, del romantične oživitve gotske arhitekture, ki pa niso imeli vojaškega pomena.
Nameni srednjeveških gradov Cesarski gradovi in deželni dvorci so vključeni v teritorialni sistem deželnega gospoda, škofa, kneza, vojvode ali vladarja Plemiški gradovi so služili kot utrjeno prebivališče plemičem in njihovemu spremstvu Samostan in grad viteškega reda je nudil zaščito skupnosti in ugled Mestni gradovi in gradovom podobna utrjena mesta Zatočišče ali ljudski grad, ki trenutno služi celotnemu lokalnemu prebivalstvu kot zavetišča v času nevarnosti. To so tudi cerkveni gradovi in utrjene cerkve, ki so bili uporabljeni tudi samo začasno v funkciji zatočišča.
Poimenovanje Srednjeevropski prostor V srednjem veku se je večkrat spremenil izraz za to, kar se zdaj imenuje grad. Prvotna keltska beseda je prišla preko latinščine v staro visoko nemščino za pojem objekt, tržno mesto, naselje in zatočišče. Besede gradovi v visoki nemščini so bili v 13. stoletju predvsem hûs (hiša) in kamen (primer:grad Niehuus).
V 14. stoletju Lexikon des Mittelalters. Bd. 2. München, Zürich 1983, S. 962–964. se je za gradove razširilo ime veste (trden) ali vestunge (trdnjava), v 16. stoletju pa so jih imenovali tudi schloss (graščina). Nekateri gradovi imajo te starejše oznake, kot Veste Coburg v Coburgu v Turingiji ali Schloss Chillon v Montreuxu v Švici.
Izraza "burg" in "schloss" sta se izmenično uporabljala v virih 16. stoletja kot sinonima. Šele od 19. stoletja dalje se izrazi diferencirajo glede na funkcijo uporabe: "burg" se uporablja za stavbe s stanovanjsko in obrambno nalogo, "schloss" za reprezentativno stavbo. Ulrich Schütte: Das Schloss als Wehranlage, befestigte Schlossbauten der Frühen Neuzeit im alten Reich. Darmstadt 1994.
V današnji arhitekturni zgodovini se uporablja besedo srednjeveški grad (burg) za razlikovanje naseljene utrdbe od sodobnega gradu (schloss) kot plemenitaško stanovanje in reprezentančna zgradba eni strani in trdnjava (festung) za povsem vojaško uporabo.
Romansko govoreč prostor Beseda castle (grad) v romanskih jezikih izvira iz latinske besede castellum, ki je pomanjševalnica besede castrum, kar pomeni "utrjeni kraj". Stara angleščina castel, stara francoščina castel ali chastel, francosko château, špansko castillo, italijansko castello in besede v številnih drugih jezikih tudi izhajajo iz castellum.
V slovenščini Beseda grad se je razvila iz slovanske besede gôrd (ograda, ograjen oziroma obzidan kraj). V slovenščini je beseda grad na splošno uporabljena za označevanje nekdanjih sedežev fevdalne gospode, utrjenih in neutrjenih, srednjeveških in kasnejših.Kaj je grad?, Igor Sapač
Zgodovinski razvoj Prazgodovinske in antične utrdbe Mnoge prazgodovinske utrdbe in naselja so naseljevali zelo dolga obdobja, jih razširili ali podaljševali. Ti spomeniki pogosto nimajo zgodovinskih zapisov, tako da jih lahko spremljamo le z arheološkimi metodami. V Rimskem imperiju so bili castelle ali burgi (pozno romansko) pogosti kot utrjena mesta za vojsko. Zunanje meje cesarstva so bile delno zavarovane z obmejnimi utrdbami (Limes).
Gradovi v srednjem veku V nemirnem času pozne antike in množičnem preseljevanju ljudstev so se ljudje umaknili na višje ležeče kraje. Zgodovinar Pavel Diakon omenja v 8. stoletju v svoji Zgodovini Langobardov, v kateri se opira na Historiola opata Secundusa iz Trienta, da so bili v osrednjem območju Alp leta 590 številni castrum. Takšni castrum zdaj na splošno veljajo kot gradišča iz časa Ostrogotov, bizantinskega ali lombardskega obdobja. Kot primer lahko navedemo Loppio v Trentinu, Vigiliusbühl na Perdonigu ali Castelfeder pri Auerju, oba se nahajata v dolini Adiže. V Bizantinskem cesarstvu so se utrjena mesta imenovala kastron.
V Frankovskem cesarstvu so začeli z gradnjo gradov po premoru v 6. stoletju, najpozneje v karolinški dobi - še posebej v času kralja Henrika I. – in ponovno, da bi zavarovali vzhodno mejo cesarstva. Burgen und Schlösser im Hildesheimer Land, Margret Zimmermann/Hans Kensche: Burgen und Schlösser im Hildesheimer Land, 1. Auflage Hildesheim: Lax, 1998, S. VIII ISBN 3-8269-6280-X. Ena od najstarejših zgradb, trdijo da iz 7. stoletja, je Meersburg, Büraburg, Amöneburg, Schwedenschanze pri Stadeju in sistemi na Odilienbergu in Christianbergu. Velik Gaugrafenburgen je nastal z delno razširitvijo prazgodovinskih okopov. Ob istem času, to je v poznem 8. stoletju in 9. stoletju so začeli graditi gradove tudi Slovani. V 10. stoletju so se pojavila ogromna tako imenovana madžarska obzidja v Vzhodni Nemčiji za zaščito pred vpadi Madžarov. Naprej so bile ustvarjene prefinjene konjeniške ovire, ki so prisilile konjenikov na sestop in bojevanje na tleh. Po bitki pri Lechfeldu pri Augsburgu (leta 955), je bila širitev nekaterih od teh obzidij nenadoma preklicana, ker je bila nevarnost odpravljena s porazom na Madžarov.
Zgodnji srednjeveški gradovi v srednji Evropi so bile v večjem delu zgrajeni iz zemeljskih okopov, ki so imeli lesene nadgradnje.
Številni visoko srednjeveški gradovi stojijo v starejših, veliko večjih obzidanih območjih, katerih časovni položaj ni vedno jasen. Trdnjavsko tehnično enostavni kraji so se pogosto uporabljali že tisočletja. Zaradi podnebnih sprememb ob koncu zgodnjega srednjega veka se je v nemškem prostoru začela hitra rast prebivalstva, kar je omogočilo nastanek novega družbenega razreda, ministerialov. Ta sprva nesvoboden uslužbenec dokumentira svoj nov status pogosto s postavitvijo lesenega stolpa mota. Ta tip stavbe ima izvor v zahodni Evropi.
Visoki in pozni srednji vek
Razcvet grajskih stavb je bil v času visokega in poznega srednjega veka. Iz tega obdobja je večina do danes ohranjenih gradov in razvalin. Grad je bil, zaradi šibke infrastrukture v srednjeveški Evropi, eden od najpomembnejših načinov izvrševanja oblasti, zaradi česar je bil tudi ena izmed kraljevih pravic (insignije). Nekateri vladarji so imeli trdnjave v uporniških območjih ali tudi v ograjenih mestih. Pfalce plemstva in cesarjev pa so bile sprva le šibko zgrajene.
Eden od najbolj znanih in najstarejših obstoječih kamnitih gradov je grad Habsburg, najstarejši deli izvirajo iz 11. stoletja. Gospodarski pomen so imeli carinski gradovi in dolinske pregrade, ki so jih zgradili ob cestah in z njimi pobirali davek in vzdrževali in varovali trgovske poti - bistven pogoj za ponovno rast gospodarstva v visokem in poznem srednjem veku. Kraljevo blago je v večini evropskih držav imelo svojo posebno pravico, da preudarno gradi gradove. Tak zakon je v Svetem rimskem cesarstvu veljal v času poznega srednjega veka do teritorialnih knezov.
O vplivu arabske in muslimanske vojaške arhitekture pri razvoju evropskih gradov je bilo že veliko razprav. Vsekakor so vplivi dosegli Evropo v času križarskih vojn. V številnih španskih gradovih je bil ta vpliv zaradi zgodovine države še posebej izrazit. Tudi zato je pri gradnji španskih gradov pogosto prihajalo do samosvojih rešitev. Stavbo, kot je grad Coca v Segovii, ni mogoče najti nikjer v preostali Evropi.
Pot ob Renu od Mainza do Bonna je verjetno najbolj znan primer nemške grajske pokrajine. Klasična "grajska gnezda" so med drugimi tudi v Pfalškem gozdu, v Schwäbischen Alb (Švabska Jura) in Fränkische Alb (Frankovska Jura) in frankovskem Haßberge, v nemškem delu nekdanje Avstrije pa predvsem v Južni Tirolski, v Švici pa v Domleschgu.
V okolici gradu je bil tako imenovan »prostor premirja« (Burgfrieden), kjer je bilo strogo prepovedano prepiranje med fevdalci. Vstop prebivalcem, ki so živeli v prispevnem območju je bil prepovedan, sicer so morali na prisilno delo. To je bilo v veliki meri povezano z vojaško službo in zlasti z vsakdanjim delom. Na gradu Křivoklát na Češkem na primer, so bile posebne osebe zadolžene, da so morale zagotoviti grmenje za kraljevo latrino ali vzrejo ptic pevk za kraljičino zabavo.Tomáš Durdík. Encyklopedie českých hradů. Prag 1996, S. 181.
Obdobje gradnje je bilo v razponu od nekaj tednov za majhen lesen do več desetletij za velik fevdalni grad. Manjši kamnit grad je moral biti pripravljen v treh do petih letih, kasneje pa se ga je večinoma dograjevalo.