Džakarta, uradno Posebna prestolnica Džakarta, je največje mesto na svetu po številu prebivalcev in dejansko glavno in največje mesto Indonezije ter avtonomna provinca. Džakarta, ki leži na severozahodni obali Jave, najbolj naseljenega otoka na svetu, je največja metropola v jugovzhodni Aziji in služi kot sedež ASEAN. Posebna regija ima status, enakovreden provinci, in meji na provinco Zahodna Java na jugu in vzhodu ter Banten na zahodu. Njena obala je na severu obrnjena proti Javanskemu morju, na zahodu pa si deli morsko mejo z Lampungom. Metropolitansko območje Džakarte je imelo leta 2025 ocenjeno število prebivalcev 41,9 milijona, zaradi česar je največje urbano območje v Indoneziji in na svetu; poleg tega je drugo največje gospodarstvo ASEAN za Singapurjem.
Džakarta je gospodarsko, kulturno in politično središče Indonezije. Čeprav se Džakarta razprostira na le 661,23 kvadratnih kilometrih in ima tako najmanjšo površino od vseh indonezijskih provinc, njeno metropolitansko območje obsega 7076,31 kvadratnih kilometrov; pogosto je pogovorno znana kot Jabodetabek, po Džakarti in satelitskih mestih Bogor, Depok, Tangerang, Južni Tangerang in Bekasi. Džakarta se po indeksu človekovega razvoja uvršča na prvo mesto med indonezijskimi provincami. Poslovne in zaposlitvene priložnosti v Džakarti, skupaj z njeno sposobnostjo, da ponudi potencialno višji življenjski standard v primerjavi z drugimi deli države, so privabile migrante z vsega indonezijskega arhipelaga, zaradi česar je talilni lonec številnih kultur.
Džakarta je eno najstarejših neprekinjeno naseljenih mest v jugovzhodni Aziji. Mesto, ustanovljeno v 4. stoletju kot Sunda Kelapa, je postalo pomembno trgovsko pristanišče za Sundsko kraljestvo. Nekoč je bila čezmorsko upravno središče Nizozemske vzhodnoindijske družbe, pa tudi imperialna nizozemska prestolnica Nizozemske vzhodne Indije, ko je bila znana kot Batavija. Džakarta je bila uradno mesto znotraj Zahodne Jave do leta 1960, ko se je njen uradni status spremenil v provinco s posebnim pomenom za glavno regijo. Kot provinca njeno vlado sestavlja pet upravnih mest in eno upravno regentstvo. Džakarta je mesto alfa sveta in sedež sekretariata ASEAN. V mestu so finančne institucije, kot so Banka Indonezije, Indonezijska borza, ter sedeži številnih indonezijskih podjetij in multinacionalnih korporacij. Džakarta, največje indonezijsko mesto z muslimansko večino, je znana po svoji tradiciji verske strpnosti in pluralizma. Mošeja Istiqlal, največja v jugovzhodni Aziji, je simbol zavezanosti mesta medverski harmoniji.
Glavni izzivi Džakarte so hitra rast mesta, ekološki zlom, onesnaženost zraka, prometni zastoji in poplave zaradi posedanja in črpanja vode (dvig morske gladine je relativen, ne absoluten). Del severne Džakarte se vsako leto pogrezne do 17 centimetrov; medtem ko je južni del relativno varen. Zaradi tega je severni del mesta bolj dovzeten za poplave in ena najhitreje potapljajočih se prestolnic na svetu. V odgovor na te izzive je predsednik Joko Widodo avgusta 2019 napovedal načrte za selitev prestolnice iz Džakarte v načrtovano mesto Nusantara v provinci Vzhodni Kalimantan na otoku Borneo. MPR je selitev odobril 18. januarja 2022. Indonezijska vlada po napovedi načrtov za selitev prestolnice države ne bo zapustila Džakarte, je dejal njen minister za načrtovanje in se zavezal, da bo v naslednjem desetletju porabil 40 milijard ameriških dolarjev, kar je več kot stroški gradnje Nusantare, za rešitev mesta.
Ime V Džakarti je bilo več naselij. Spodaj je seznam imen, ki so se uporabljala v času njenega obstoja:
Ljudstvo Buni je prazgodovinska kultura glinene keramike, ki je cvetela na obalnem severnem delu Zahodne Jave, v Džakarti in Bantenu okoli leta 400 pr. n. št. do leta 100 n. št. in preživela do leta 500 n. št.
Sundapura je ime, omenjeno v napisu Tugu iz Tarumanagare, kraljestva na obalnem delu Zahodne Jave. Strateški geografski položaj obalne Zahodne Jave, ki ustreza današnji sodobni Džakarti, je prevladujoča regija, ki nadzoruje Sundski preliv. Ta lokacija je strateškega pomena glede na Sumatro in tudi glede njene povezave z azijsko celino Indijo in Kitajsko.
Po padcu Tarumanagare se je ime mesta spremenilo v 'Sunda Kelapa' ali 'Sundski kokos', zaradi česar je postalo glavno pristanišče Sundskega kraljestva.
Ime Džakarta izhaja iz besede Jayakarta (devanagari: जयकर्त), ki izhaja iz sanskrtskih besed जय jaya (zmagoslaven), in कृत krta (dosežen, pridobljen), zato se Jayakarta prevaja kot 'zmagoslavno dejanje', 'popolno dejanje' ali 'popolna zmaga'. Ime je dobilo po muslimanskih četah Fatahillaha, ki so leta 1527 uspešno premagale in pregnale Portugalce iz mesta, sčasoma pa so ga preimenovale v 'Jayakarta'. Tomé Pires, portugalski lekarnar, med svojim potovanjem v Vzhodno Indijo, ime mesta v svojem magnum opusu zapisal kot Jacatra ali Jacarta.
Ko je Nizozemska vzhodnoindijska družba leta 1619 prevzela območje, so ga preimenovali v 'Batavia' po Batavih, germanskem plemenu, ki so veljali za prednike Nizozemcev. Mesto je bilo takrat znano tudi kot (Kraljica Orienta), ime, ki je bilo dano urbani lepoti kanalov, dvorcev in urejene mestne postavitve središča Batavije. Po širitvi proti jugu v 19. stoletju se je ta vzdevek bolj povezal s predmestji (npr. Menteng in območje okoli trga Merdeka), z njihovimi širokimi ulicami, zelenimi površinami in vilami. "", (17 October 1939), , p. 6
Med japonsko okupacijo se je mesto preimenovalo v Džakaruta Tokubetsu-ši . Po japonski predaji se je ime spremenilo v Džakarta.
Zgodovina Predkolonialna doba Območje severne obale zahodne Jave, vključno z Džakarto, je bilo lokacija prazgodovinske kulture Buni, ki je cvetela od leta 400 pr. n. št. do 100 n. št. Območje v in okoli sodobne Džakarte je bilo del sundanskega kraljestva Tarumanagara iz 4. stoletja, enega najstarejših hindujskih kraljestev v Indoneziji. Območje severne Džakarte okoli Tuguja je postalo naseljeno naselje v začetku 5. stoletja. Napis Tugu (verjetno napisan okoli leta 417 n. št.), odkrit v zaselku Batutumbuh, vas Tugu, Koja, severna Džakarta, omenja, da je kralj Purnavarman iz Tarumanagare izvedel hidravlične projekte; projekt namakanja in odvodnjavanja rek Čandrabaga in Gomati v bližini prestolnice. Po propadu Tarumanagare so njena ozemlja, vključno z območjem Džakarte, postala del hindujskega kraljestva Sunda. Od 7. do začetka 13. stoletja je bilo pristanišče Sunda pod pomorskim imperijem Srivijaja. Po kitajskem viru Džu Fan Dži, napisanem okoli leta 1225, je Džao Ruku v začetku 13. stoletja poročal, da je Srivijaja še vedno vladala Sumatri, Malajskemu polotoku in zahodni Javi (Sunda). Vir pravi, da je bilo pristanišče Sunda strateško pomembno in uspešno, pri čemer je poper iz Sunde omenjen kot eden najboljših po kakovosti. Ljudje so se ukvarjali s kmetijstvom, njihove hiše pa so bile zgrajene na lesenih kolih. Območje pristanišča je postalo znano kot Sunda Kelapa () in do 14. stoletja je bilo pomembno trgovsko pristanišče za kraljestvo Sunda.
Prva evropska flota, štiri portugalske ladje iz Melake, je prispela leta 1513, medtem ko je iskala pot za pridobivanje začimb. Sundsko kraljestvo je leta 1522 sklenilo zavezniško pogodbo s Portugalci, v kateri jim je dovolilo zgraditi pristanišče za obrambo pred naraščajočo močjo sultanata Demak iz osrednje Jave. Leta 1527 je Fatahillah, vojaški poveljnik Demaka, rojen v Pasaiju, napadel in osvojil Sundo Kelapo ter pregnal Portugalce. Sunda Kelapa se je preimenovala v Džajakarto in postala fevd Bantenskega sultanata, ki je postal pomembno trgovsko središče jugovzhodne Azije.
Zaradi odnosa s princem Džajavikarto iz Bantenskega sultanata so leta 1596 prispele nizozemske ladje. Leta 1602 je v Aceh prispela Britanska vzhodnoindijska družba (EIC) pod vodstvom sira Jamesa Lancasterja in odplula proti Bantenu, kjer jim je bilo dovoljeno zgraditi trgovsko postojanko. To mesto je postalo središče angleške trgovine v Indonezijskem otočju do leta 1682. Domneva se, da je Džajavikarta navezal trgovinske stike z angleškimi trgovci, ki so bili tekmeci Nizozemcev, tako da jim je leta 1615 dovolil graditi hiše neposredno nasproti nizozemskih stavb.
Kolonialna doba Ko so se odnosi med princem Džajavikarto in Nizozemci poslabšali, so njegovi vojaki napadli nizozemsko trdnjavo. Vendar so Nizozemci njegovo vojsko in njihove zaveznike iz Vzhodne Indije premagali, deloma zaradi pravočasnega prihoda Jana Pieterszoona Coena. Nizozemci so požgali trgovsko postojanko Vzhodne Indije in jih prisilili, da so se umaknili na svoje ladje. Zmaga je utrdila nizozemsko moč in leta 1619 so mesto preimenovali v Batavija.
Poslovne priložnosti v mestu so privabile domače, zlasti kitajske in arabske priseljence. Ta nenadna rast prebivalstva je mestu ustvarila breme. Napetosti so naraščale, ko je kolonialna vlada poskušala omejiti kitajske migracije z deportacijami. Po uporu so Nizozemci in domačini 9. oktobra 1740 pobili 5000 Kitajcev, naslednje leto pa so kitajske prebivalce preselili v Glodok zunaj mestnega obzidja. Na začetku 19. stoletja je v Bataviji živelo okoli 400 Arabcev in Mavrov, število pa se je v naslednjih desetletjih malo spremenilo. Med trgovalnim blagom so bile tkanine, predvsem uvožen bombaž, batik in oblačila, ki so jih nosile arabske skupnosti.
Mesto se je začelo širiti proti jugu, ko so epidemije v letih 1835 in 1870 prisilile prebivalce, da so se preselili iz pristanišča. Koningsplein, danes trg Merdeka, je bil dokončan leta 1818, stanovanjski park Menteng se je začel graditi leta 1913, Kebayoran Baru pa je bilo zadnje stanovanjsko območje, ki so ga zgradili Nizozemci. Do leta 1930 je imela Batavia več kot 500.000 prebivalcev, vključno s 37.067 Evropejci. Mesto se je leta 1935 razširilo z aneksijo mesta Meester Cornelis, sodobne Džatinegare.
5. marca 1942 so Japonci zavzeli Batavijo izpod nizozemskega nadzora in mesto je bilo poimenovano Džakarta (Džakarta, posebno mesto (, v skladu s posebnim statusom, ki je bil dodeljen mestu). Po vojni je bilo nizozemsko ime Batavija mednarodno priznano do popolne indonezijske neodvisnosti 27. decembra 1949. Mesto, preimenovano v Džakarto, je bilo uradno razglašeno za glavno mesto Indonezije.
Neodvisnost
Po koncu druge svetovne vojne so indonezijski nacionalisti 17. avgusta 1945 razglasili neodvisnost, vlada mesta Džakarta pa se je naslednji mesec spremenila v Džakartsko nacionalno upravo. Med indonezijsko nacionalno revolucijo so se indonezijski republikanci umaknili iz Džakarte, ki so jo okupirali zavezniki, in ustanovili svojo prestolnico v Yogyakarti.
Po doseženi popolni neodvisnosti je Džakarta leta 1950 ponovno postala državna prestolnica. Ko je bila Džakarta izbrana za gostiteljico Azijskih iger leta 1962, si je Sukarno, ki si je Džakarto predstavljal kot veliko mednarodno mesto, sprožil velike vladno financirane projekte z odkrito nacionalistično in modernistično arhitekturo.; Projekti so vključevali križišče v obliki deteljice, glavni bulvar (Jalan MH Thamrin-Sudirman), spomenike, kot so Nacionalni spomenik, Hotel Indonesia, nakupovalno središče in novo stavbo, namenjeno sedežu CONEFO. Oktobra 1965 je bila Džakarta prizorišče neuspešnega poskusa državnega udara, v katerem je bilo ubitih šest visokih generalov, kar je sprožilo nasilno protikomunistično čistko, v kateri je umrlo najmanj 500.000 ljudi, vključno z nekaj etničnimi Kitajci."Why ethnic Chinese are afraid ". BBC News. 12 February 1998. Dogodek je zaznamoval začetek Suhartovega Novega reda. Prvo vlado je vodil župan do konca leta 1960, ko je bil položaj premeščen v guvernerja. Zadnji župan Džakarte je bil Soediro, dokler ga ni na mestu guvernerja zamenjal Soemarno Sosroatmodjo.