Tuatara (znanstveno ime Sphenodon punctatus) je vrsta plazilca endemična za Novo Zelandijo. Kljub veliki podobnosti s kuščarji je edini še živeči predstavnik ločene evolucijske linije, prej zelo raznolikega reda Rhynchocephalia (prakuščarji). Ime izvira iz maorščine in pomeni »bodice na hrbtu«.
Tuatare včasih imenujejo "živi fosili". Čeprav so tuatare ohranile morfološke značilnosti svojih mezozojskih prednikov (pred 240–230 milijoni let), ni dokazov o neprekinjenem fosilnem zapisu, ki bi podprl zamisel, da je vrsta od tistega časa preživela nespremenjena.
Taksonomija in evolucija Sorodstvena razmerja tuatare z drugimi živečimi plazilci in pticami, povzeto po Simões et al. 2022
Tuatara skupaj z drugimi, zdaj izumrlimi predstavniki reda Rhynchocephalia (prakuščarji), spada v nadred Lepidosauria, kamor uvrščamo tudi red Squamata (luskarji), ki vključuje kuščarje in kače. Tako luskarji kot tuatara lahko izgubijo konico repa ob ogroženosti (avtotomija) in imajo prečne reže kloake.
Tuatare so bile leta 1831, ko je Britanski muzej prejel lobanjo, prvotno razvrščene med kuščarje. John Edward Gray je za opis lobanje uporabil ime Sphenodon; to je še danes trenutno znanstveno ime za rod. Sphenodon izvira iz grščine za "klin" (σφήν, σφηνός/sphenos) in "zob" (ὀδούς, ὀδόντος/odontos). Leta 1842 je Gray opisal predstavnika vrste kot Hatteria punctata, ne da bi se zavedal, da sta tako ta osebek kot lobanja, ki jo je prejel leta 1831, dejansko tuatari.
Rod je ostal napačno razvrščen med kuščarje do leta 1867, ko je Albert C. L. G. Günther iz Britanskega muzeja opazil značilnosti, podobne pticam, želvam in krododilom. Za tuataro in njene fosilne sorodnike je predlagal red Rhynchocephalia (kar pomeni "kljunasta glava"). Od leta 1869 se kot znanstveno ime vrste uporablja Sphenodon punctatus (ali različica Sphenodon punctatum v nekaterih zgodnejših virih).
V določenem obdobju so bile v red Rhynchocephalia napačno uvrščene številne raznolike vrste, kar je povzročilo nastanek t.i. "wastebasket taxon", kamor se nepravilno umeščajo nepovezane vrste. Williston je leta 1925 predlagal poimenovanje Sphenodontia, ki bi vključevalo le tuataro in njene najbližje fosilne sorodnike. Vendar pa je Rhynchocephalia starejše ime in je danes v široko razširjeno. Številni strokovnjaki uporabljajo Sphenodontia kot podskupino reda Rhynchocephalia, ki vključuje skoraj vse člane tega reda, razen najbolj primitivnih predstavnikov skupine.
Najstarejši predstavnik reda Rhynchocephalia, Agriodontosaurus, je znan iz srednjega triasa (anisij) v Angliji, pred približno 244 do 241,5 milijona let. Med poznim triasom se je število vrst v tem redu močno povečali, v obdobju jure pa so postali prevladujoča skupina majhnih plazilcev na svetu, ko so skupino sestavljale številne oblike, vključno z vodnimi plezozavri in rastlinojedimi eilenodontini. Najzgodnejši člani poddružine Sphenodontinae, klada, ki vključuje tuataro, so znani iz zgodnje jure v Severni Ameriki. Prvi predstavniki te skupine so bili že zelo podobni današnji tuatari. Število predstavnikov reda Rhynchocephalia je v obdobju krede upadlo, verjetno zaradi konkurence s sesalci in kuščarji, njihov najmlajši fosilni zapis zunaj Nove Zelandije pa pripada Kawasphenodonu, ki je znan iz paleocena v Patagoniji v Južni Ameriki.
Kladogram položaja tuatare znotraj skupine Sphenodontia, povzeto po Simoes et al., 2022:
Vrste Čeprav trenutno velja, da obstaja le ena živeča vrsta tuatare, sta bili pred tem opredeljeni dve vrsti: Sphenodon punctatus ali severna tuatara ter precej redkejša Sphenodon guntheri ali tuatara, ki je omejena na otok North Brother Island v Cookovem prelivu. Vrstni pridevek punctatus v latinščini pomeni "pegast", guntheri pa se nanaša na v Nemčiji rojenega britanskega herpetologa Alberta Güntherja. xiii + 296 pp. (Sphenodon guntheri, p. 110). Članek iz leta 2009 je ponovno preučil genetske osnove, uporabljene za razlikovanje dveh domnevnih vrst tuatare, katerega zaklkjuček je bil, da predstavljata le geografski različici ter da bi bilo treba priznati le eno vrsto. Posledično je bila severna tuatara prerazvrščena v Sphenodon punctatus punctatus, tuatara z otoka Brothers pa v Sphenodon punctatus guntheri. Tuatara z otoka Brothers ima olivno rjavo kožo z rumenimi zaplatami, medtem ko se barva severne tuatare giblje od olivno zelene preko sive do temno rožnate ali opečno rdeče, pogosto je lisasta in ima vedno bele pike. Poleg tega je tuatara z otoka Brothers precej manjša. Vendar pa posameznih primerkov z otoka Brothers na podlagi morfologije čeljusti ni bilo mogoče ločiti od drugih sodobnih in fosilnih vzorcev.
Izumrlo vrsto roda Sphenodon je novembra 1885 identificiral William Colenso, ki so mu poslali nepopoln subfosilni primerek iz lokalnega rudnika premoga. Colenso je novo vrsto poimenoval S. diversum. Fawcett in Smith (1970) jo zaradi pomanjkanja razlikovalnih znakov obravnavata kot sinonim podvrste.
Opis
Tuatare so največji plazilci na Novi Zelandiji Odrasli samci S. punctatus merijo v dolžino 61 cm, samice pa 45 cm. Pri tuatarah je prisoten spolni dimorfizem, saj so samci večji. San Diego Zoo navaja celo dolžino do 80 cm. Samci tehtajo do 1 kg, samice pa do 0,5 kg. Tuatare z otoka Brothers so nekoliko manjše in tehtajo do 660 g.
Njihova pljuča imajo eno samo komoro brez bronhijev.
Zelenkasto rjava barva tuatare se ujema z njenim okoljem in se lahko tekom življenja spreminja. Odrasle tuatare levijo kožo vsaj enkrat letno, mladiči pa trikrat ali štirikrat na leto. Spola tuatare se ne razlikujeta le po velikosti. Bodičast greben na hrbtu tuatare, ki ga tvorijo trikotne, mehke kožne gube, je pri samcih večji in lahko ob razkazovanju otrdi. Samčev trebuh je ožji od samičinega.
Sklici
Nadaljnje branje
Zunanje povezave
Kategorija:Prakuščarji Kategorija:Živi fosili Kategorija:Taksoni, opisani leta 1831 Kategorija:Plazilci Oceanije