Števanovci (madžarsko Apátistvánfalva, nemško Stephansdorf) so naselje na Madžarskem, ki spada pod občino Monošter. Ležijo nekaj kilometrov od meje s Slovenijo.
Lokacija
Naselje se nahaja v narodnem parku Őrség, na tromeji med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo, 10 kilometrov od avstrijskega mejnega prehoda in 3 kilometre od slovenskega mejnega prehoda. Najbližje mesto, Monošter, je 8 kilometrov severno od Števanovcev (Apátistvánfalve). Okoliška naselja so: Verica-Ritkarovci (Kétvölgy) na jugozahodu, Andovci (Orfalu) na jugovzhodu in Sakalovci (Szakonyfalu) na severozahodu. Za naselbinsko strukturo Števanovcev je značilna razpršena gradnja. Vsaka hiša je zgrajena na ločenem vrhu hriba in obdana s pripadajočimi obdelovalnimi zemljišči in pašniki.
Območje naselja je strogo zavarovano od leta 1978, od leta 2002 pa je del narodnega parka. Leži v vznožju Alp, obdano z gozdovi in hribi. Regijo zaznamuje redka flora in favna, še posebej bogata z glivami in metulji.
Zgodovina
Sedanja vas je nastala leta 1937 z združitvijo Števanovcev (Istvánfaluja) in Otkovcev (Újbalázsfalve). Vas Števanovci so bili od 14. stoletja last cistercijanske opatije Monošter, prva ohranjena dokumentirana omemba sega v leto 1328. Ime je dobila po nekdanjem opatu sv. Štefanu Hardingu, v čigar spomin vsako poletje od leta 1683 poteka romanje in v čigar čast je bila zgrajena tudi vaška cerkev.
V krvavem 17. stoletju , natančneje leta 1622 , sta se vas, takrat imenovana Istvánd , in sosednja Börgölin (danes Otkovci (Újbalázsfalva) , del Števanovcev (Apátistvánfalve)) predali Osmanom. Po poročilu vojaškega častnika so leto pred predajo turški konjeniki (akindžije), ki so prišli iz trdnjave oz. gradu Kaniža v Železno županijo, prijezdili v obe vasi in ju požgali: "ostalo je le 5 hiš ...". Zajeli so 40 ljudi, med njimi nekega "Domczecza (Doncsecs? “Dončec”) Mihaela", njegovo ženo in otroka ter sinova prebivalca po imenu "Koczai (Kocján?) Jakob" , za katere so zahtevali odkupnino v višini 400 oziroma 15 forintov. Ljudje so se zaman predali, saj je bilo treba odkupnino plačati za ujetnike. Kmalu zatem so v vas vdrli srbski konjeniki, ubili tri ljudi in štiri odpeljali v ujetništvo.
Med bitko pri Monoštru leta 1664 je bila vas ponovno uničena, vendar je prebivalstvo preživelo strašne preizkušnje in po vojnah se je naselje lahko ponovno razvilo. Naseljene so bile tudi nekatere nemške družine, ki so se hitro asimilirale in danes le še njihova imena označujejo njihovo etnično pripadnost (na primer Gmeindl , Grebenár).
V madžarski revoluciji in osamosvojitveni vojni 1848–49 so Števanovci dali tudi slovenske vojake v madžarsko vojsko: Mihály Hodács (Mihael Hodáč), András Holecz (Andrej Holec), János Dömötör (Janez verjetno Domiter), Fülöp Sak (Filip Sak), Mátyás Koszár (Matija Kosar), Márton Vajda (Martin Vajda), Mátyás Doncsetz (Matija Dončec) in István Grah (Štefan Grah). Vojak József Koszár (Jožef Kosar) je bil vpoklican v Peskovcih (Peszkóc ( Petőfa )), János Vanda v Monoštru, József Sollár pa v Sakalovcih. Viri posebej poudarjajo junaštvo Mátyása Koszárja (Matije Kosarja) v bitki pri Csorni .
Vaščani so v 19. stoletju in vse do konca prve svetovne vojne na Štajersko izvažali svinjino in telečje meso, vendar je bilo v vasi pomembno tudi lončarstvo (najbolje prodajani artikel so bili lončeni lonci). Po prvi svetovni vojni in določitvi novih meja je vas izgubila ta vir dohodka, zato se je začelo tihotapljenje.
Leta 1785 je bila s pomočjo Jánosa Szilyja zgrajena katoliška cerkev, zaradi česar je vas postala pomembno središče. Nekoč je obsegala madžarsko slovenske vasi Otkovci (Börgölin) (danes Újbalázsfalva , Otkovci/Otkaufci , Apátistvánfalva), Verica (Permise) ( Verica, danes Kétvölgy), Markovci/Markofci v Sloveniji (danes Márokrét , Markovci/Markofci , Slovenija ), Andovci (Orfalu)), Sakalovci (Szakonyfalu) in Slovenska ves pri Monoštru (Tótfalu) (danes Rábatótfalu / Slovenska ves , Monošter). Trenutno sta del kraja le vasi Verica (Kétvölgy) in Andovci (Orfalu).
Zavetnik in soimenjak vasi je sveti Štefan Harding iz Anglije, čigar podoba je vključena tudi v vaški grb; v desni roki drži miniaturno repliko cerkve, ki simbolizira Štefanovo vas.
Leta 2005 je bila v cerkvi postavljena spominska plošča, na kateri so imena pastorjev in kaplanov, ki so tu služili med letoma 1785 in 2001.
Leta 2011 se je 236 od 364 prebivalcev oziroma 65 odstotkov prebivalstva opredelilo kot pripadniki slovenske narodnosti (v obliki narodne, materinske ali kulturne pripadnosti). Večina prebivalcev vasi je katoliške vere.
thumb|
Prebivalstvo
V popisu prebivalstva leta 2011 se je 93,7 % prebivalstva opredelilo kot Madžari, 4,7 % kot Nemci, 64,8 % kot Slovenci in 0,3 % kot Srbi (4,9 % se ni opredelilo; zaradi dvojne identitete je lahko skupni seštevek večji od 100 %). Verska porazdelitev je bila naslednja: rimskokatoliška 84,3 %, kalvinisti 0,3 %, grškokatoliška 0,3 % in brez veroizpovedi 3 % (12,1 % se ni opredelilo).
Leta 2022 se je 88,5 % prebivalstva opredelilo kot Madžari, 56,3 % kot Slovenci, 3 % kot Nemci, 1,8 % kot Ukrajinci, 0,8 % kot Poljaki, 0,3 % kot Armenci, 2,5 % kot druga tuja narodnost (5,5 % se ni opredelilo; zaradi dvojne identitete je lahko skupni seštevek večji od 100 %). Glede na veroizpoved jih je bilo 63,5 % rimskokatoliških, 3 % kalvinistov, 0,3 % luteranov, 0,3 % grškokatolikov, 0,3 % pravoslavnih, 1 % kot drugi kristjani, 2,5 % kot drugi katoličani, 6 % kot nekonfesionalni (23,3 % se ni odzvalo).
Znamenitosti v kraju
• Katoliška cerkev sv. Štefana Hardinga, zgrajena leta 1785 , in pokopališče ob njej
• Spomenik druge svetovne vojne z imeni junakov, padlih v dveh svetovnih vojnah iz Števanovcev, Verice, Andovcev in Otkovcev, na vrhu pa je kip Árpáda
Znane osebe iz kraja
Franc Marič, učitelj kantor (1791 – 1844) Karel Krajcar, madžarsko-slovenski učitelj, zbiralec ljudskih pravljic, urednik učbenikov (1936 – 2018) Anton Števanec Laci Kovač
Viri in opombe
Glej tudi Slovensko Porabje Otkovci seznam naselij na Madžarskem
Kategorija:Vasi Železne županije
Kategorija:Občina Monošter Kategorija:Slovensko Porabje