100px|thumb|Grb družine Richelieu
Armand Jean du Plessis de Richelieu de Richelieu, francoski duhovnik, kardinal, vojvoda in politik, * 10. september 1585, grad Richelieu, Departma Indre-et-Loire, † 4. december 1642. Pariz).
Po nazivu markiz du Chillou je postal leta 1608 posvečen kot škof Luçona, kasneje pa vstopil v politiko. Leta 1616 je postal državni tajnik. Leta 1622 je postal kardinal, leta 1624 premier kralja Ludvika XIII., leta 1631 prvi vojvoda Richelieu in 1634 prvi vojvoda Fronsac, upravitelj Clugnyja, Cîteauxa in Prémontra. Na premierskem stolčku je ostal do svoje smrti leta 1642. Imenovan je bil tudi l'Éminence rouge (rdeča eminenca), saj je bil glavni svetovalec kralja Ludvika XIII. Njegova daljnosežna politika je dosegla, da je Francija postala prva absolutistična država na svetu in končala habsburško prevlado nad Evropo.
Družinsko ozadje thumb|left|François du Plessis de Richelieu, oče Armand Jeana Armand je bil četrti otrok izmed petih in najmlajši izmed treh sinov. Čeprav so izhajali iz nižjega plemstva iz grofije Poitou, so bili relativno dobro situirani. Njegov oče, François du Plessis, je bil vojak in dvorjan Velikega provosta Francije, mati, Susanne de La Porte pa je bila hčerka uveljavljenega odvetnika.
Finančno ozadje in izobraževanje Ko je bil Armand star 5 let, je njegov oče padel v bitki Katoliške Lige proti protestantom Henrika IV. in zapustil družino v dolgovih. S pomočjo kraljevskih miloščin se je družina uspela obdržati nad vodo in izogniti resnejšim finančnim težavam. V starosti devetih let so Armanda poslali na Collège de Navarre v Pariz na splošno izobraževanje. Po koncu šolanja je začel z vojaško izobrazbo, da bi stopil po stopinjah očeta.
Kralj Henrik III. je družino Richelieu za udeležbo Armandovega očeta v verskih vojnah nagradil s škofovstvom v Luçonu. Družina je večino prihodkov porabila za privatne zadeve. V klerikalnih krogih se je pojavilo mnenje, da bi se morali prihodki porabljati v duhovne namene, zato je, da bi zaščitila prihodke, Armandova mati predlagala, da naj bi drugi sin Alphonse postal škof Luçona. Alphonsu škofovstvo ni bilo po godu, zato je postal kartuzijanec. Tako je moral najmlajši sin Armand opustiti vojaški študij in preiti na teološkega. Bil je krhek in bolehen otrok, ni ga zanimala cerkvena kariera, temveč bolj akademski študiji.
Vzpon po cerkveni hierarhiji Leta 1606 je kralj Henrik IV predlagal Richelieuja za škofa Luçona. Ker pa Armand še ni dosegel zakonsko predpisane minimalne starosti, je bilo potrebno pridobiti posebno dovoljenje iz Rima od papeža. Richelieu je dobil dovoljenje in bil posvečen aprila 1607. Kmalu po vrnitvi v svojo škofijo leta 1608 je najavil reforme. Postal je prvi škof v Franciji, ki je izpolnil institucionalne reforme, ki jih je predpisal Tridentinski koncil med letoma 1545 in 1563. Približno v tem času je Richelieu postal prijatelj s Françoisem Leclercom du Tremblayem, ki je bolje poznan kot Père Joseph ali oče Joseph. Bil je kapucin, ki je kasneje postal Richelieujev zaupnik. Ker je bil tako blizu Richelieuju in je nosil sivo meniško kuto, je dobil izraz, ki se še dandanes uporablja: siva eminenca. Kasneje ga je Richelieu velikokrat uporabil kot agenta pri diplomatskih pogajanjih.
Vzpon na oblast Leta 1614 je duhovščina izvolila Richelieuja kot enega izmed predstavnikov francoske Skupščine stanov (States General). Tukaj je bil odločen zastopnik Cerkve pri tezi, da bi morala biti Cerkev oproščena davkov in da bi škofje morali imeti več politične moči. Bil je najpomembnejši duhovnik, ki je podpiral izvedbo dekretov Tridentinskega koncila v Franciji. Tretji stan (člani spodnjega doma) so mu bili največji nasprotniki pri teh prizadevanjih. Po koncu zbora ga je Prvi stan (duhovščina) izbral za preštevanje glasov pri peticijah in odločitvah.
Po razpustitvi Državnega sveta (1614) je vstopil v službo kralja Ludvika XIII. in njegove žene Ane Avstrijske kot miloščinar, Grand aumônier de France, službi, ki po statusu ustreza škofovskim službam. thumb|right|200px|Kraljica mati Marija Medici Richelieu je politično napredoval z zvesto službo Concino Conciniju, najmogočnejšemu ministru kraljestva. 1616 je bil postavljen za državnega tajnika in dobil zunanje zadeve. Kot Concini, je bil tudi Richelieu eden najbližjih svetovalcev matere Ludvika XIII., Marije Medičejske. Po sumljivi smrti Henrika IV. je devetletni Ludvik XIII. postal kralj, kraljica pa postala regentka. Čeprav je njen sin pravnomočno postal odrasel leta 1614, je kraljica mati ohranila vso oblast. Njena politika in politika Concinija se je v Franciji izkazala za nepriljubljeno. Marija in Concini sta tako postala tarči intrig na dvoru. Njun najmočnejši sovražnik je bil Charles de Luynes, ki je poskrbel, da je kralj v aprilu 1617 ukazal aretacijo Concinija. Sčasoma so Concinija ubili, kraljico mater pa odstranili z oblasti. Richelieu je z izgubo mentorjev moral odstopiti s položaja državnega tajnika in je izgubil vso politično moč. Kralj, ki je dvomil v Richelieuja, ga je pregnal z dvora v papeško enklavo Avignon, kjer je preživljal čas s pisanjem. Napisal je katekizem z naslovom L'Instruction du chrétien (Pouk za kristjane).
Leta 1619 je Marija Medici pobegnila iz zapora na Château de Blois in postala nazivni vodja aristokratske opozicije. Kralj in vojvoda de Luynes sta povrnila Richelieuja, saj sta menila, da bi škof lahko pomiril opozicijo. Richelieu je bil uspešen in je umiril strasti med sinom in materjo. Zapletena pogajanja so rodila Angoulêmsko premirje. Kraljica je dobila popolno svobodo, se vrnila na dvor in se prizadevala za mir. Po smrti kraljevega ljubljenca, vojvode de Luynesa leta 1621, se je začel Richelieujev vrtoglavi vzpon na oblast. Naslednje leto je kralj predlagal Richelieuja za kardinala, kar je papež Gregor XV. sprejel 19. aprila 1622. Različne krize v Franciji, vključno z vstajo hugenotov, so ga naredile praktično nepogrešljivega svetovalca kralju. Ko je bil imenovan v kraljevi svet ministrov, je začel spletkariti proti prvemu ministru vojvodi de La Vieuvilleju. Avgusta istega leta, je bil prvi minister aretiran na osnovi obtožb o korupciji. Tako je Richelieu postal prvi minister.
Prvi minister thumb|right|300px|Mladi kralj Ludvik XIII je bil kralj samo po nazivu. V resnici je vladala njegova mati, Marija Medici.
Politika kardinala Richelieuja je zajemala tri glavne cilje: centralizacijo moči v Franciji; opozicijo Habsburški dinastiji oz. Svetemu rimskemu cesarstvu; uničenje protestantizma v Franciji;
Kmalu za tem, ko je postal prvi minister, se je moral soočiti s krizo v Valtellini, dolini v Lombardiji v Severni Italiji. Da bi se izognil španski zasedbi ozemlja, je podprl švicarski protestantski kanton Grisons, ki je ravno tako zahteval stateško pomembno ozemlje zase. Kardinal je poslal vojsko v Valtellino, kjer je pregnala papeške čete. Richelieujeva taktika, da podpre protestante proti papežu, mu je pridobila veliko sovražnikov v pretežno katoliški Franciji. Da bi nadalje okrepil centralizirano oblast v Franciji, je Richelieu iskal nove načine za zmanjšanje moči fevdalnega plemstva. Leta 1626 je ukinil položaj konstabla Francije (tj. vojaškega poveljnika) in ukazal porušiti vse utrjene gradove, razen tistih, ki so bili pomembni za obrambo Francije pred invazijo. Tako je uničil obrambne sposobnosti vsem princem, vojvodam in nižjim aristokratom, ki bi jih lahko uporabili proti kraljevim četam v primeru upora. Kot rezultat, je plemstvo še močneje zasovražilo prvega ministra. Dodatna ovira centralizacije je bila verska razdeljenost Francije. Hugenoti, ena največjih političnih in verskih ločin tedanje Francije, so obvladovali pomemben del vojaških sil in so se upirali. Karel I., angleški kralj, je napovedal vojno Franciji, da bi Hugenote podprl. Leta 1627 je Richelieu ukazal obleganje trdnjave La Rochelle in osebno poveljeval kraljevi vojski. Angleške čete pod vodstvom vojvode Buckinghama so skušale osvoboditi La Rochelle, vendar so bile strahotno poražene. Kljub temu je trdnjava vztrajala še celo leto, preden se je predala. Čeprav so Hugenoti doživeli strahoten poraz pri La Rochellu, so se še naprej upirali, pod vodstvom Henrika, vojvode Rohanskega. Protestantske sile so se predale leta 1629 pod pogojem, da se je verska toleranca iz Nantskega edikta (iz leta 1598) še naprej uveljavljala. Kardinal jim je ukinil politične pravice in zaščito. Vojvoda Rohanski kot vodja upora ni bil usmrčen (kot je bila praksa pri vseh nadaljnjih uporih), še več, sprejet je bil kot poveljnik kraljeve vojske. Habsburška Španija je izkoristila francoski konflikt s Hugenoti in je okrepila vpliv v severni Italiji. Financirala je Hugenote, da bi zaposlila francosko vojsko, medtem ko bi se razširila po Italiji. Richelieu se je odločno odzval in je po kapitulaciji La Rochella osebno poveljeval francoski vojski v severni Italiji, da bi omejil Španijo.
Tridesetletna vojna
thumb|right|300px|Kardinal pred La Rochellom Pred Richelieujevim vzponom na oblast, je bila večina Evrope obremenjena s tridesetletno vojno. Leta 1629 je rimsko-nemški cesar Ferdinand II. podredil mnogo protestantskih nasprotnikov v Nemčiji in si znatno povečal moč. Richelieu, zgrožen nad naraščajočim vplivom Ferdinanda, je izzval Švedsko v napad. Ravno tako je privolil v finančno podporo Švedske. Francija ni bila odkrito v vojni s cesarstvom, zato je bila pomoč tajna. Medtem sta Francija in Španija ostali sovražni zaradi ambicij glede severne Italije. V tem času je bila severna Italija strateškega pomena na evropski tehtnici moči, saj je bila naravna povezava med Habsburško Nemčijo in Španijo. Če bi cesarstvo obvladovalo to pokrajino, bi bila Francija ogrožena, saj bi bila obkrožena s Habsburškimi ozemlji. Španski Habsburžani so od papeža skušali dobiti odobritev univerzalne monarhije. Ko so leta 1630 francoski ambasadorji v Regensburgu pristali na mir s habsburško Španijo, je to Richelieu ignoriral. Ta sporazum bi preprečil francosko vmešavanje v sovražnosti v Nemčiji. Tako je Richelieu Ludviku XIII. odsvetoval ratificiranje tega premirja. Ker je odkrito povezal Francijo s protestantskimi silami, je bil Richelieu ovaden kot izdajalec Rimokatoliške Cerkve. Sovražnosti so bile sprva katastrofalne za Francijo, ne glede na to pa nobena stran ni pridobila odločilne prednosti in konflikt se je nadaljeval po Richelieujevi smrti. Vojaški izdatki so odvedli velik del kraljevih prihodkov. Da bi povrnil ta denar, je Richelieu uvedel davek na sol (gabelle) in na zemljišče (taille). Davek na zemljo je bil uveden izključno za plačevanje vojske in nadaljevanje vojne. Duhovščina, plemstvo in višja buržoazija je bila oproščena plačil in tako je breme padlo na nižje sloje. Da bi lahko bolj učinkovito pobral davke in ohranil korupcijo na minimumu, je Richelieu zaobšel lokalne dacarje in jih nadomestil z intendanti - uradniki v direktni službi krone. Richelieujev finančni načrt je povzročil veliko nemira med nižjimi sloji prebivalstva.
Afera z diamantno ogrlico thumb|left|150px|François de La Rochefoucauld thumb|right|300px|Trije mušketirji François de La Rochefoucauld, ljubimec kneginje de Chevreuse in zaupnik kraljice Ane Avstrijske je v svojih Memoires (Spomini) opisal, kako je svojemu domnevnemu ljubimcu vojvodi Buckinghamskemu podarila diamantno ogrlico.
Temo sta za njim povzela Auguste Maquet in Alexandre Dumas st. v delu Trije mušketirji. V tem književnem delu nastopa kardinal kot tekmec vojvode Buckinghamskega in ko kraljica Ana podari skrinjico iz rožnega lesa z ogrlico z 12 obeski, uredi, da njegova agentka vojvodi odreže dva obeska. Začne se tekma s časom, kjer si kraljica Ana pomaga s tremi mušketirji in gardistom, da si povrne ogrlico in ohrani kraljevo že dokaj majavo zaupanje vanjo.
Zarote proti Richelieuju thumb|right|200px|Marie de Rohan-Montbazon, vojvodinja de Chevreuse