thumb|right|250px|Puškinova hiša, Inštitut ruske književnosti Ruske akademije znanosti na Otoku Vasiljevski v Sankt Peterburgu
Rúska knjižévnost () se nanaša na književnost Rusije ali njenih izseljencev in na književnost v ruskem jeziku več neodvisnih narodov, ki so bili nekoč del Rusije ali Sovjetske zveze. Do 19. stoletja je v ruski književnosti nastalo malo del, ki so bila znana in brana v mednarodnem smislu. Do tega časa so seme ruske književne tradicije zasejali pesniki, dramatiki in pisatelji: Deržavin, Fonvizin, Sumarokov, Tredijakovski, Karamzin in Krilov.
Od približno 1830-ih let je ruska književnost doživela presenetljivo zlato dobo, ki se je začela s Puškinovimi deli, in dosegla vrh pri dveh od največjih romanopiscev svetovne književnosti, Levu Tolstoju in Dostojevskem, ter Čehovu. V 20. stoletju so bili med vodilnimi osebnostmi ruske književnosti pesniki: Blok, Jesenin, Ahmatova, Cvetajeva, Mandelštam, Pasternak, Brodski, Majakovski, ter prozni pisci: Gorki, Bunin, Nabokov, Šolohov, Bulgakov, Platonov in Solženicin.
Začetki staroruske književnosti thumb|right|180px|Dobrinja Nikitič rešuje Zabavo Putjatično pred zmajem, Bilibinova ilustracija
Starorusko književnost v glavnem delijo na dve obdobji: kijevsko in moskovsko. Kijevsko obdobje je trajalo od 10. do polovice 13. stoletja in se nanaša na skupne začetke ruske, beloruske in ukrajinske književnosti. V tem času je bil Kijev glavno središče kulturnega življenja skupnih prednikov današnjih Ukrajincev, Belorusov in Rusov ter eno od najpomembnejših verskih in trgovskih središč srednjeveške Evrope. Leta 1240 so nomadski narodi iz Azije, Tatari, prodrli in uničili Kijev, tako da se je kulturno življenje začetkov sodobnih Rusov postopoma preselilo v Moskvo. Kijevska Rusija je prenehala obstajati leta 1242. Moskovsko obdobje je trajalo od druge polovice 13. do 17. stoletja.
Obdobje Kijevske Rusije Kijevska Rusija je bila skupna prednica sodobnih Ukrajincev, Belorusov in Rusov, njena književnost predstavlja začetke književnosti vseh treh narodov. Termin »Rusija« in »Rusi« se v tem kontekstu ne nanašajo na sodobne Ruse, ki so to ime prevzeli šele stoletja kasneje. Pismenstvo Kijevske Rusije se je začelo burno razvijati s sprejetjem krščanstva. Leta 988 je kijevski veliki knez Vladimir I. sprejel krščanstvo, ki je postalo uradna religija. Začela se je uporaba cirilice. Knjiga je postala sredstvo pri spoznavanju religije in še posebej pri bogoslužju.
Po sprejetju krščanstva od Bizanca se je Kijevska Rusija v duhovnem oziru podredila njegovemu vplivu, saj so bili prvi cerkveni akoliti in prvi pismouki v Kijevski Rusiji Grki. S pokrščevanjem je nastala potreba, da se verska besedila, mašne knjige, življenjepisi svetnikov in drugi poučni in zanosni spisi prevajajo iz grških izvirnikov. V začetku je tako vso slovstvo obsegalo prevode iz grščine (knjige Svetega pisma, stvarjenja svetih očetov, življenja svetnikov, zborniki modrih izrekov ipd). Z naraščanjem pismenosti se je večalo tudi število razpoložljivih besedil. V Kijevski Rusiji so se tako v relativno kratkem času začele razvijati mnoge zvrsti bizantinske književnosti in znanosti: bogoslužna besedila, življenjepisi, apokrifi, kronike, zgodovinska in naravoslovna besedila in drugo. Prva samostojna dela - nauki in pridige, življenja svetnikov, poslanice, zapisi o potovanjih (k svetim krajem) - so nosila religiozni značaj.
thumb|right|180px|Ostromirov evangelij iz Novgoroda, napisan v cerkvenoslovanščini sredi 11. stoletja. Rokopis odseva jezikovno ozadje v staroruščini. Slika prikazuje prvo stran Evangelija po Janezu z miniaturo evangelista
Staroruska književnost obsega več mojstrskih del napisanih v starovzhodnoslovanščini. K vzhodnim Slovanom je v 10. stoletju poleg pismenosti v knjigah iz slovanskega juga prišla tudi stara cerkvena slovanščina. Cerkvenoslovanščino so kot jezik bogoslužja in duhovne književnosti ter zaradi velike sorodnosti v zgradbi kmalu sprejeli kot knjižni jezik. Stara cerkvena slovanščina je bila v Kijevski Rusiji uradni jezik do 12. stoletja.
V Kijevski Rusiji so nastajala tudi izvirna književna dela. Njihov jezik kaže na združitev cerkvenoslovanščine z vzhodnoslovanskimi elementi in se je od dela do dela razlikoval. Bizantinska besedila so bila navdih za prva besedila. Najpomembnejše delo tega obdobja je Beseda o zakonu in blagostanju (Слово о законе и благодати). Napisal ga je tedanji metropolit Kijevski in vse Rusije Ilarion med letoma 1037 in 1043/1050. Dejansko gre za njegov sestavljen slavnostni govor. V njem je hvalnica kijevskemu velikemu knezu Vladimirju I. Ta nežen in mil slavnostni govor izvrstno ustreza smernicam bizantinskega govorništva. Stoletje kasneje je nastala še ena hvalnica Vladimirju I., ki ga je napisal menih Jakov. thumb|left|180|Po bitki Igorja Svjatoslaviča s Kumani, Vasnecov, 1880, Državna Tretjakovska galerija, Moskva
V 11. stoletju se je pojavila zgodba skupine neimenovanih avtorjev, ki govori o prvih ruskih svetnikih Borisu in Glebu. Kronika Zgodovina minulih let (Повѣсть времяньныхъ лѣтъ, Пóвесть временны́х лет, 1113), ki jo pripisujejo menihu Nestorju, podaja pregled zgodovine vzhodnih Slovanov (Rusov, Belorusov in Ukrajincev) do leta 1110. Tu sta deli neimenovanih avtorjev: epska Pesem o pohodu Igorjevem (Слово о плъку Игоревѣ, Слово о полку Игореве) iz leta 1185 in Molitev Danila Zatočnika (Моление Даниила Заточника). Prvo delo temelji na neuspešnem vpadu ruskih knezov na kumansko ozemlje, ki ga je vodil knez Novgorod-Severskega Igor Svjatoslavič. Zelo izumetričeno delo, polno osupljivih, nenavadnih podob izstopa od drugih del tedanje književnosti, tako da so mnogi dvomili v njegovo pristnost. Drugi menijo, da ga slovnica in besedišče odlikujeta kot izvirno delo. Zgodbo je Borodin prelil v opero Knez Igor. Življenja svetnikov so predstavljala priljubljen žanr staroruske književnosti. Dober zgled za to je Življenje Aleksandra Nevskega (Житие Александра Невского). Med pomembna dela staroruske književnosti spadajo tudi: Zadonščina (Задонщина), Fiziolog (Физиолог), Kijevski sinopsis (Киевский синопсис) in Potovanje za tremi morji (Хожение за три моря).
Obdobje Moskovske velike kneževine
Leta 1240 je tatarska vojska zasedla Kijev in končalo se je eno od velikih kulturnih obdobij. Večji del nekdanje Kijevske Rusije je bil naslednjih 200 let pod tatarsko zasedbo in zaradi tega je književnost nazadovala. Vpliv Kijeva se je manjšal, vendar je hkrati naraščal vpliv novega kulturnega središča. V letu 1246 je nastala prva ruska država, Moskovska velika kneževina, v kateri se je tudi prvič pojavila ruščina kot samostojen jezik. Leta 1547 je tedanji veliki knez Moskovski in vse Rusije Ivan Grozni postal prvi ruski car, do tega časa so pregnali vse Tatare in nastalo je Rusko carstvo. Moskva se je ojačala in razširila svojo oblast vse do Urala. Leta 1453 se je Moskva odvojila od Bizantinskega cesarstva, svojega glavnega kulturnega vira. Vzrok temu je bila Osmanska osvojitev Konstantinopla, glavnega središča Bizanca in pravoslavne cerkve. Osmani so Bizanc ločile od preostanka sveta in tako osamile Rusijo. V tem smislu je Rusija zamudila renesanso in je bila vse do 18. stoletja osamljena od kulturnega razvoja na zahodu. thumb|right|180px|Ruska trgovska družina za časa Hišnega reda, 1896, olje na platnu, Ruski muzej, Sankt Peterburg
V ruski književnosti so se pojavljala svetovna in verska dela, večinoma pa so prikazovala željo moskovskih vladarjev po moči. Zgodbe in pesmi kot je na primer Zadonščina (1390) so slavile zmago Rusov nad Tatari. Druga dela so upravičevala željo Rusije po vodstvu nad pravoslavno cerkvijo in trditve, da se je prestolnica cerkve preselila iz Rima (Rimski imperij) v Konstantinopel (Bizantinsko cesarstvo) in nazadnje v Moskvo (Ruski imperij). Veliko obstoječih del so zbrali in razvrstili, kar je pokazalo željo oblasti da sistematizira versko, kulturno in politično življenje. Ena od najbolj zanimivih zbirk takšnih pravil je Hišni red (Домострой), ki poleg pravil za vsakodnevno vzdrževanje hiše podaja tudi moralna pravila. Hišni red ni pravo književno delo, vendar daje dober vpogled v ideologijo in vsakdanje življenje Rusije v 16. stoletju. Delo pripisujejo protopopu Silvestru, duhovniku Ivana Groznega.
Biline (былины), epske in herojske ljudske pesmi, so združevale krščansko in pogansko tradicijo. Srednjeveška ruska književnost je imela močan religijski značaj in je uporabljala prilagojeno obliko cerkvenoslovanščine z mnogimi južnoslovanskimi elementi.
17. stoletje thumb|right|180px|Polocki, avtor prvih ruskih dram
Moskovsko obdobje je obeležilo niz političnih škandalov, ki so se začeli v 17. stoletju. V književnosti je to zaznamovalo konec staroruske književnosti. Večino del je nadzorovala cerkev ali carska oblast, književnost pa je začela pridobivati zahodni vpliv. To je povzročilo rusko širjenje na zahod, boj z drugimi narodi in kasneje očaranost carja Petra Velikega nad evropsko kulturo. Začele se izhajati prve tiskane knjige, čeprav jih ni bilo veliko. Večina je vsebovala religijsko tematiko. Prevodi pustolovskih zgodb, večinoma iz poljščine, so v Rusijo prinesli nereligijsko zahodno književnost. Glavne vrste del (življenjepisi svetnikov in zgodovinske kronike) so bile še naprej prisotne, imele pa so veliko več nereligijskega značaja. Prvo delo v pogovorni ruščini, avtobiografija protopopa Avakuma Življenje (Житие), se je pojavilo šele v sredini 17. stoletja. V tem delu je Avakum prikazan kot oseba, ki brani tradicijo pred prihodom novih sprememb.
Prvič v zgodovini so Rusi začeli pisati pesmi po zahodnem vzoru. Leta 1678 in 1679 so nastale prve drame, ki jih je napisal Polocki. Na domišljijska dela so vplivale zahodne pustolovske zgodbe (na primer de Cervantesov Don Kihot). To sta predvsem deli Povest o Savi Grudcinu (Повесть о Савве Грудцыне, 1660) in Povest o Frolu Skobejevu (Повесть о Фроле Скобееве, konec 17. stoletja). Prvo je moralistična povest, druga pa je napisana za zadovoljstvo bralcev.
18. stoletje in petrinsko obdobje
Sodobna ruska književnost je nastala, ko so ruski pisci razvili značilen, ruski slog pisanja. V 18. stoletju je ruščina dokončno zamenjala staro cerkveno slovanščino. Vladarji kot sta bila Peter Veliki in Katarina Velika so zelo pomagali piscem in s tem doprinesli k razvoju književnosti.
Peter Veliki je začel proces evropeizacije ruskega višjega stanu in ga seznanil z zahodnimi zamislimi. Proces so nadaljevali njegovi nasledniki po njegovi smrti. S širjenjem zahodnih zamisli po Rusiji je naraščala tudi želja po književnosti. Tudi Katarina Velika je bila sama književnica in je svoj dvor spremenila v književno središče. Proces je sovpadal s prenovo ruske abecede in povečano strpnostjo zamisli rabe priljubljenega jezika za splošne književne namene. Rusom so bili največji vzor Francozi, sčasoma pa so sami našli navdih. 18. stoletje ni bilo posebej plodno, postavilo pa je temelje za kasnejšo književnost, ki je Rusiji in svetu pokazala veliko raznolikost dogodkov, likov in misli.
Najpomembnejša intelektualna osebnost 18. stoletja v Rusiji je bil Lomonosov. Izhajal je iz kmečke družine in je postal eden od najpomembnejših ruskih piscev in znanstvenikov. Poskušal je pojasniti odnose med staro cerkveno slovanščino in tedanjo ruščino. Predlagal je ustvarjanje treh slogov: visokega, srednjega in nizkega. Vsak od njih se bi rabil za različni žanr. Poleg Lomonosova sta pripravljala pot za velika dela tudi Kantemir in Tredijakovski. Najpomembnejši pesnik tega časa je bil Deržavin, ki je v svoja dela vključeval elemente pesništva in pripovedništva. Pomembna dramatika sta bila Sumarokov in Fonvizin. Fonvizinovi komični drami Brigadir (Бригадир, 1768-69) in Miljenček (Недоросль, 1782) zbadljivo prikazujeta življenje višjih slojev.