Paleolitik

Paleolitik je prazgodovinsko obdobje človeške zgodovine, ki ga odlikuje razvoj najbolj primitivnih odkritih kamnitih orodij (Grahama Clarka Modes I in II) in pokriva približno 95% človeške tehnološke prazgodovine. Razprostira se od najzgodnejše znane uporabe kamnitih orodij, verjetno s hominini kot je avstralopitek, pred 2,6 milijona let, do konca pleistocena okoli 10.000 let pred sedanjostjo. Toth, Nicholas; Schick, Kathy (2007). In Henke, H.C. Winfried; Hardt, Thorolf; Tatersall, Ian. Handbook of Paleoanthropology. Volume 3. Berlin; Heidelberg; New York: Springer-Verlag. p. 1944. (PRINT: ISBN 978-3-540-32474-4 ONLINE: ISBN 978-3-540-33761-4)

Ljudje so živeli v jamah, ukvarjali so se z lovom in nabiralništvom. Nastajala je delitev med spoloma - moški so se ukvarjali z lovom, ženske pa z nabiralništvom, ognjem in otroki. Pomembnejšo vlogo v družbi so imele ženske - matriarhat. Uporabljali so preprosto kamnito orodje (pestnjak), razvila so se kamnita rezila in koščeno orodje. Zaradi varnosti in večjega uspeha pri lovu so se lovci združevali v horde, trope in črede.

Izraz paleolitik je skoval arheolog John Lubbock leta 1865.Lubbock, John (1872). Pre-Historic Times, as Illustrated by Ancient Remains, and the Manners and Customs of Modern Savages, Williams and Norgate (p 75) ISBN 978-1421270395. Izhaja iz grščine: παλαιός, palaios, "star" in λίθος, lithos', "kamen", kar pomeni "stara doba kamna" ali "Stara kamena doba".

Evolucija človeka

Človeška evolucija je del biološke evolucije o nastanku človeka kot posebne vrste.

Paleogeografija in klima

Paleolitsko obdobje sovpada skoraj točno s pleistocensko epoho v geoloških dobah, ki je trajala od pred 2,6 milijona let do pred približno 12.000 let pred sedanjim časom. To obdobje je doživelo pomembne geografske in podnebne spremembe, ki so vplivale na razvoj človeške družbe.

V preteklem pliocenu, so se celine še naprej premikale, od 250 km od njihovih sedanjih lokacij do samo 70 km od njihovih trenutnih lokacij. Južna Amerika se je povezala s Severno Ameriko pri Panamski ožini, kar je prineslo značilno favno vrečarjev skoraj do konca Južne Amerike. Nastanek ožine je imel velike posledice na globalne temperature, ker so bili topli ekvatorialni oceanski tokovi odrezani in so hladne arktične in antarktične vode znižale temperature v zdaj izoliranem Atlantskem oceanu. Srednja Amerika se je v celoti oblikovala v pliocenu, kar je omogočilo favni iz Severne in Južne Amerike, da kolonizira nova področja. Trčenje Afrike z Azijo je ustvarilo Sredozemsko morje in odrezalo ostanke oceana Tetida. V pleistocenu so bili moderni kontinenti v bistvu na svojih sedanjih položajih; tektonske plošče, na kateri sedijo so se verjetno gibale največ 100 km druga od druge od začetka obdobja.

Podnebje je v času pliocena postalo hladnejše, bolj suho in sezonsko, podobno današnjemu. Na Antarktiki je zrasel ledeni pokrov. Tvorba arktičnega ledu pred približno tremi milijoni let je bil signal za nenadno spremembo v razmerju kisikovih izotopov in ledenih plošč v severnem Atlantiku in Severnem Pacifiku. Poledenitev v srednjih zemljepisnih širinah se je verjetno začela pred koncem epohe. Globalno hlajenje, ki se je pojavilo v pliocenu je lahko spodbudilo izginjanje gozdov in širjenje travnikov in savan.

Za pleistocensko podnebje so bili značilni ponavljajoči poledenitveni cikli, med katerimi so kontinentalni ledeniki na nekaterih mestih dosegli 40. vzporednik. Identificirali so štiri velike ledeniške dogodke, kot tudi mnoge manjše. Glavni dogodek je bila splošna poledenitev. V času poledenitve so ledeniki napredovali in se umikali. Vsaka poledenitev je vsebovala ogromne količine vode v kontinentalnih ledenih ploščah debelih 1500-3000 m, kar je začasno znižalo morsko gladino za 100 m ali več po celotni površini Zemlje. V vmesnih obdobjih, kot je sedaj, so bile obale poplavljene.

Učinki poledenitve so bili globalni. Antarktika je bila v led vezana v celotnem pleistocenu in prejšnjem pliocenu. Andi so bili zajeti na jugu s patagonskim ledenim pokrovom. Ledeniki so bili na Novi Zelandiji in Tasmaniji. Zdaj razpadajoči ledeniki Mount Kenya, Kilimandžaro in Rwenzori v vzhodni in osrednji Afriki so bili večji. Obstajali so ledeniki v gorah Etiopije in na zahodu v Atlasu. Na severni polobli so bili mnogi ledeniki združeni v enega. Kordilljerski ledeni pokrov je zajel severnoameriški severozahod, Laurentidski vzhod. Fenoskandinavski ledeni pokrov je pokrival severno Evropo, vključno z Veliko Britanijo; Alpski ledeni pokrov je zajel Alpe. Razpršene kupole so se raztezale čez Sibirijo in Arktiko. Severna morja so bila zamrznjena. V poznem paleolitiku (zadnji pleistocen) c. 18.000 pred sedanjostjo, je bila Beringija, kopenski most med Azijo in Severno Ameriko blokirana z ledom, ki bi lahko preprečil zgodnjim Paleo-Indijancem kot kulturi Clovis z neposrednim prehodom Beringovega kopenskega mostu doseči Ameriko.

Paleolitik se je po prepričanju večine končal ob koncu ledene dobe (konec pleistocenske epohe), ko je Zemljino podnebje postalo toplejše. To bi lahko povzročilo ali prispevalo k izumrtju pleistocenske megafavne, čeprav so možno tudi drugi dejavniki, kot so bolezni in izlov s strani ljudi. Nove raziskave kažejo, da je lahko izumrtje volnatega mamuta povzročila kombinacija učinka podnebnih sprememb in človeškega lova. Znanstveniki pravijo, da so podnebne spremembe ob koncu pleistocena povzročile manjšanje habitata mamutov, majhne populacije pa so nato izlovili paleolitski ljudje. Globalno segrevanje, ki je nastalo ob koncu pleistocena in v začetku holocena je za ljudi pomenilo, da so lažje dosegli mamutove habitate, ki so bili prej zamrznjeni in nedostopni. Majhne populacije volnatega mamuta so preživele na osamljenih arktičnih otokih Saint Paul in Wrangel, do okoli leta 3700 in 1700 pred našim štetjem. Populacija na otoku Wrangel je izumrla približno v istem času kot so otok stalno naselili prazgodovinski ljudje. Ni dokazov o prazgodovinski človeški prisotnosti na otoku Saint Paul (čeprav so bile ugotovljene zgodnje človeške naselbine, ki segajo okoli 6500 pred našim štetjem na bližnjih Aleutih). + Trenutno dogovorjena klasifikacija paleolitskih geoklimatskih epizod Gamble, Clive (1990), El poblamiento Paleolítico de Europa, Barcelona: Editorial Crítica. ISBN 84-7423-445-X.Leta (pred)Severna Amerika Atlantska EvropaMaghreb Mediteranska EvropaCentralna EvropaFlandrian interglacial |Flandriense |Mellahiense |Versiliense |PostglaciarWisconsin | Devensiense|Regresión | Regresión|WürmSangamoniense |Ipswichiense |Ouljiense |Tirreniense II y III |Riss-WürmIllinois |Wolstoniense |Regresión |Regresión |RissYarmouthiense |Hoxniense |Anfatiense |Tirreniense I |Mindel-RissKansas |Angliense |Regresión |Regresión |MindelAftoniense |Cromeriense |Maarifiense |Siciliense |Günz-MindelNebraska |Beestoniense |Regresión |Regresión |Günzinterglaciar |Ludhamiense |Messaudiense |Calabriense |Donau-Günz

Človeški način življenja

Zaradi pomanjkanja pisnih virov skoraj vse naše znanje o paleolitski človeški kulturi in načinu življenja prihaja iz arheologije in etnografskih primerjav s sodobnimi kulturami lovcev-nabiralcev, kot je ljudstvo !Kung, ki živijo podobno kot njihovi paleolitski predniki. Page 70 Gospodarstvo tipične paleolitske družbe je bilo lovstvo-nabiralništvo. Človek je lovil divje živali za meso in nabiral hrano, kurjavo in materiale za svoje orodje, obleko ali zavetišča. Gostota prebivalstva je bila zelo majhna. Kot sodobni lovci in nabiralci so paleolitski ljudje uživali obilje prostega časa. Na koncu paleolitika, natančneje v srednjem in starejšem paleolitiku, so ljudje začeli proizvajati umetnine, kot so jamske poslikave, kamnite premete in nakit in začel izvajati verske obrede kot je pokop in rituali.

Razširjanje Na začetku paleolitika človečnjake najdemo predvsem v vzhodni Afriki, vzhodno od Velikega afriškega jarka. Najbolj znani fosili hominidov izpred več kot milijon let so prisotni zlasti v Keniji, Tanzaniji in Etiopiji.

1,5-2 milijonov let pred sedanjostjo so skupine hominidov začela zapuščati Afriko in naselile južno Evropo in Azijo. Južni Kavkaz so zasedli 1,7 milijona let pred sedanjostjo, severna Kitajska je bila dosežena 1,66 milijona let pred sedanjostjo. Do konca mlajšega paleolitika so že živeli na območju današnje Kitajske, zahodne Indonezije in v Evropi, okoli Sredozemlja in na severu do Anglije, južne Nemčije in Bolgarije. Njihova nadaljnja širitev proti severu je bila lahko omejena s pomanjkanjem upravljanja z ognjem. Študije jamskih naselij v Evropi kažejo, da niso redno uporabljali ognja do pred 300.000-400.000 pred sedanjostjo. "On the earliest evidence for habitual use of fire in Europe", Wil Roebroeks et al, PNAS, 2011 Vzhodnoazijski fosili iz tega obdobja so tipično postavljeni v rod Homo erectus. Zelo malo fosilnih dokazov je na voljo iz znanih mlajše paleolitiskih mest v Evropi, vendar verjamejo, da so bili človečnjaki, ki so naseljevali ta prostor, prav tako Homo erectus. Ni dokazov o hominidih iz tega obdobja v Ameriki, Avstraliji ali kjerkoli v Oceaniji. Usode teh zgodnjih naseljencev in njihovi odnosi do sodobnega človeka so še vedno predmet razprave. Po sedanjih arheoloških in genetskih modelih sta bila vsaj dva opazna migracijska dogodka poselitve Evrazije 2-1.500.000 let pred sedanjostjo. Okoli 500.000 je skupina zgodnjih ljudi, pogosto imenovani Homo heidelbergensis, prišla v Evropo iz Afrike in se sčasoma razvila v Neandertalce. Oba, Homo erectus in Neandertalci, so izumrli do konca paleolitika, in bili nadomeščeni z novim valom ljudi, anatomsko moderni Homo sapiens, ki so se pojavili v vzhodni Afriki okoli 200.000 pred sedanjostjo, zapustili Afriko okoli 50.000 pred sedanjostjo in se razširili po vsem planetu. Verjetno je, da je več skupin sobivalo nekaj časa v posameznih krajih. Neandertalce je bilo še vedno mogoče najti v nekaterih delih Evrazije 30.000 let pred sedanjostjo, ko so se ukvarjali z omejeno stopnjo križanja s Homo sapiensom. Fosili hominidov, ki ne pripada bodisi Homo neanderthalensis ali Homo sapiens geni, ki se nahajajo v Altaju in Indoneziji, so bili radiokarbonsko datirani 30.000-40.000 oziroma 17.000 pred sedanjostjo.

Tehnološka revolucija v Srednjem in Starejšem paleolitiku je dovoljevala ljudem dostopati do mest, ki prej niso bila na voljo. V srednjem paleolitiku so bili Neandertalci prisotni na Poljskem. 40.000-50.000 pred sedanjostjo je prvi človek stopil v Avstralijo. 45.000 pred sedanjostjo so ljudje živeli na 61 ° severne zemljepisne širine v Evropi. 30.000 pred sedanjostjo je bila dosežena Japonska in 27.000 pred sedanjostjo so bili ljudje prisotni v Sibiriji nad polarnim krogom. Ob koncu Starejšega paleolitika je skupina ljudi prečkala Beringov kopenski most in se hitro razširila po vsej Severni in Južni Ameriki. Severna Evrazija se je izpraznila v času poledenitvenega maksimuma (27.000 do 16.000 pred sedanjostjo), vendar je bila poseljena, ko je podnebje postalo toplejše in so se ledeniki umaknili.

Za čas trajanja paleolitika je bila populacija ljudi nizka, še posebej zunaj ekvatorialnih regij. Celotna populacija v Evropi med 16.000-11.000 pred sedanjostjo je verjetno v povprečju znašala okoli 30.000 posameznikov, v letih med 40.000-16.000 je bila še nižja okoli 4.000-6.000 posameznikov.

Tehnologija

Orodja