Praška pomlad (, ) je bilo obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije nad njo po drugi svetovni vojni. Začela se je 5. januarja 1968 ob prihodu reformista Aleksandra Dubčka na oblast, končala pa 21. avgusta 1968 z vdorom sovjetskih čet in njenih zaveznikov v Varšavskem paktu na Češkoslovaško.
Reforme praške pomladi so bile poskus zagotoviti dodatne državljanske pravice v smislu delne decentralizacije gospodarstva in demokratizacije. Med svoboščinami so bile med drugim omenjene tudi ukinitev omejitev tiska, govora in gibanja. Dubček je prav tako federaliziral državo na dve republiki, Češko in Slovaško; to je bila tudi edina sprememba, ki je preživela konec praške pomladi.
Reforme niso bile dobro sprejete pri Sovjetih, ki so po neuspelih pogajanjih poslali na Češkoslovaško več tisoč vojakov in tankov Varšavskega pakta ter okupirali državo. Medtem, ko je bilo po državi organiziranih več nenasilnih protestov, pa po izrecnih navodilih vlade Aleksandra Dubčka ni bilo nobenega vojaškega odpora. Narod je v tem času zajel velik emigrantski val. Češkoslovaška je ostala de facto okupirana vse do leta 1990.
Po vdoru je država vstopila v obdobje normalizacije; politični nasledniki so povrnili politično in gospodarsko stanje, ki je prevladovalo pred prihodom Dubčka na čelo Komunistične partije. Gustáv Husák, prav tako Slovak, ki je leta 1969 zamenjal Dubčka kot vodja partije in kasneje (po umiku Ludvika Svobode leta 1975) postal še predsednik države, je v prvotno stanje povrnil skoraj vse Dubčkove reforme, z izjemo (vsaj formalne) federalizacije ČSSR, ki je bila z ustavnimi spremembami od začetka leta 1969 naprej sestavljena iz češke in slovaške republike.
Praška pomlad je postala ovekovečena v glasbi in literaturi, kot npr. v delih Karla Kryla in Milana Kundere (»Neznosna lahkost bivanja«).
Ozadje
Proces destalinizacije na Češkoslovaškem se je začel pod Antonínom Novotným v zgodnjih 60. letih 20. stoletja nekoliko počasneje kot v večini preostalih socialističnih držav Vzhodnega bloka.Williams (1997), p 170 Novotný je po zgledu Nikite Hruščova razglasil dovršitev socializma in novo ustavoWilliams (1997), p 7, po kateri je država 1960 dobila ime Češkoslovaška socialistična republika (ČSSR). Spremembe so bile kljub temu počasne; rehabilitacija žrtev stalinizma, kot so bile tiste obsojene na Slánskyjevem procesu se je začela leta 1963, končala šele leta 1967.Skilling (1976), p 47 Ob rahljanju zakonov strogega režima je Društvo češkoslovaških pisateljev oprezno začelo uprizarjati nezadovoljstvo, v njihovem časopisu Literární noviny pa so člani predlagali, da bi morala literatura biti neodvisna od partijske doktrine.
Junija 1967 je majhna skupina čeških pisateljev začela simpatizirati z radikalnimi socialisti, zlasti z Ludvíkom Vaculíkom, Milanom Kundero, Janom Procházko, Antonínom Jaroslavom Liehmom, Pavlom Kohoutom in Ivanom Klímo. Nekoliko mesecev kasneje je bilo na partijskem srečanju odločeno o administrativnih dejanjih proti pisateljem, ki so odprto izrazili podporo reformam. Ker je ta prepričanja imela zgolj peščica ljudi v Društvu, je bilo ostalim članom zaupano discipliniranje njihovih kolegov. Nadzor nad časopisom Literární noviny in več drugimi založbami je bil prenesen na Ministrstvo za kulturo, te poteze so odobrili tudi člani partije, ki so kasneje postali glavni reformatorji, vključno z Dubčkom.Williams (1997), p 55
ČSSR je bila v tem obdobju podvržena gospodarskemu nazadovanju. Sovjetski model industrializacije je nanjo vplival bolj skromno. Država je bila že pred drugo svetovno vojno dokaj industrializirana, tako da je ta model deloval zgolj na manj razvite ekonomije. Poskus Novotnýja pri restrukturiranju gospodarstva - novi gospodarski model iz leta 1965 - je spodbudil naraščajoče zahteve tudi v političnih reformah.Williams (1997), p 5
Do leta 1967 je Antonín Novotný izgubil podporo. Prvi sekretar regionalne Slovaške komunistične partije Aleksander Dubček in ekonomist Ota Šik sta ga izzvala na zasedanju Centralnega komiteja, na katerem je Dubček med drugim povabil v Prago tudi sovjetskega voditelja Leonida Brežnjeva.Navrátil (2006), pp 18–20 Slednji je bil presenečen nad razsežnostjo opozicije proti Novotnýju in podprl njegovo odstranitev s položaja prvega sekretarja Partije. S 5. januarjem 1968 je na ta položaj prišel Aleksander Dubček.Navazelskis (1990) 22. marca 1968 je Novotný odstopil tudi s položaja predsednika države, na njegovo mesto pa je prišel Ludvík Svoboda, ki je kasneje odobril reforme.
Liberalizacija in reforme Češkoslovaška javnost ni vedela ničesar o znotrajpartijskih bojih. Zgodnjih znamenj sprememb je bilo le malo. Ko je član Prezidija Komunistične partije Josef Smrkovský podal intervju za Rudé Právo, je v članku "Kaj leži pred nami" vztrajal pri tem, da bo Dubčkovo imenovanje na januarskem Plenumu še nadalje sledilo ciljem socializma in vzdrževalo naravo delavskega razreda Komunistične partije.Navrátil (2006), p 46
Aprila je Dubček lansiral "program dejanj" liberalizacije, ki je vključeval naraščajočo svobodo tiska, govora in gibanja, z gospodarskim poudarkom na potrošno blago in možnost večstrankarske (koalicijske) vlade. Program je bil osnovan na pogledu, da socializem ne more pomeniti le osvobajanja delavskega razreda, pač pa mora postaviti pogoje za polnejše osebnostno življenje kot katerakoli buržoazna demokracija.Ello (1968), pp 32, 54 Program naj bi omejil tudi moč tajne policije in poskrbel za federalizacijo države na dva enakovredna naroda.Hochman, Dubček (1993) Program je prav tako pokrival zunanjo politiko, vključujoč tako vzdrževanje dobrih odnosov z zahodnim svetom kot tudi sodelovanje s Sovjetsko zvezo in ostalimi komunističnimi državami. Govoril je o desetletni tranziciji, skozi katero bi bile omogočene demokratične volitve in nova oblika demokratičnega socializma bi nadomestila status quo.Judt (2005), p 441
Izvajalci osnutka Programa so bili pri tem pazljivi, da niso kritizirali dejanj povojnega komunističnega režima, le opozorili so na izživeto politiko. Na primer, povojni položaj je zahteval »centralistične in administrativne metode« za boj proti preostankom buržoazije." Ker so bili »nasprotujoči razredi« poraženi z doseženim socializmom, te metode niso bile več potrebne. Reforma je bila potrebna, tako Program, za češkoslovaško gospodarstvo, da se pridruži »znanstveno-tehnični revoluciji v svetu« in ne, da se naslanja na stalinistično težko industrijo, delavsko moč in surovine.Ello (1968), pp 7–8, 129–30, 9, 131 Nadalje, ker so bili notranji razredni boji premagani, so lahko delavci sedaj polno nagrajeni za njihove kvalifikacije in tehnične spretnosti brez nasprotovanja marksizmu-leninizmu. Program je predlagal, da se mora nujno zagotoviti, da bodo pomembne pozicije »zapolnjene s sposobnimi, izučenimi socialističnimi strokovnimi kadri«, zato da se lahko tekmuje s kapitalizmom.
Čeprav je program dejanj bil dogovorjen, da se reforme izvajajo pod nadzorom Komunistične partije, pa je javni pritisk narekoval takojšnje reforme. Radikalni elementi so postali glasnejši: po formalni ukinitvi cenzure 26. junija 1968 se je v tisku pojavila proti-sovjetska polemika, socialni demokrati so začeli oblikovati ločeno stranko, ustanovljeni so bili novi neodvisni politični klubi. Partijski konzervativci so zahtevali represivne ukrepe, vendar je Dubček svetoval zmernost in dal ponovno poudarek na vodstvo Partije.Kusin (2002), p 107–122 Aprila je na Predsedstvu Komunistične stranke Dubček oznanil politični program »socializem s človeškim obrazom«.. V maju je naznanil, da bo 14. kongres Komunistične partije sklican 9. septembra. Kongres naj bi vključil program dejanj v statut Partije, potrdil Zakon o federalizaciji in izvolil novi Centralni komite.Williams (1997), p 156
Dubčkove reforme so zagotavljale svobodo tiska, prvič so bili dovoljeni politični komentarji v prevladujočih medijih.Williams (1997), p 164 Ob upadu konkurenčnega izvoznega blaga v času praške pomladi so Dubčkove reforme načrtovale rešitev teh problemov z mešanjem planskega in tržnega gospodarstva. Znotraj Partije so bila mnenja okoli tega deljena, določeni ekonomisti so želeli bolj mešano gospodarstvo, medtem ko so drugi zahtevali pretežno ohranitev socialističnega gospodarstva. Dubček je nadaljeval s poudarkom na pomembnosti gospodarskih reform, da se nadaljujejo pod nadzorom Komunistične partije.Williams (1997), pp 18–22
27. junija je Ludvík Vaculík, vodeči pisatelj in novinar, objavil manifest z naslovom "Dvatisoč besed". Izrazil je skrb okoli konzervativnih elementov znotraj Partije in tako imenovanih »tujih« sil. Vaculík je pozval ljudi k izvršitvi reformnega programa. Dubček, Prezidij, Nacionalna fronta in kabinet so ta manifest zaradi pretiranega napada na preteklost Komunistične partije zavrnili.
Sovjetska reakcija thumb|upright|left|Leonid Brežnjev
Začetna reakcija znotraj komunističnega bloka je bila mešana. Madžarski generalni sekretar János Kádár je podprl Dubčkovo imenovanje v januarju, vendar pa je Leonidu Brežnjevu in ostalim naraščala zaskrbljenost okoli reform, ki bi lahko oslabile položaj Bloka v času hladne vojne.Navrátil (2006), p 37Navrátil (2006), pp 172–181
23. marca so voditelji »varšavskih pet« (ZSSR, Madžarska, Poljska, Bolgarija in Nemška demokratična republika) na srečanju v Dresdnu spraševali češkoslovaško delegacijo okoli načrtovanih reform in namignili, da bo kakršenkoli govor okoli demokratizacije naletel na njihove kritike.Navrátil (2006), pp 64–72 Władysław Gomułka in János Kádár sta bila manj zaskrbljena nad reformami kot takimi kot s skrbjo, da bi lahko položaj na Češkoslovaškem postal podoben »prologu v madžarsko kontrarevolucijo« leta 1956.
Sovjetsko vodstvo je poskušalo ustaviti oziroma omejiti spremembe na Češkoslovaškem skozi vrsto pogajanj. Sovjetska zveza je soglašala z bilateralnimi pogovori v juliju v Čierni nad Tisou (v bližini slovaško-sovjetske meje). Na srečanju je Dubček ob obljubi zavezništva z Varšavskim paktom in Svetom za vzajemno gospodarsko pomoč branil program reform. Vodstvo njegove Partije je bilo pri tem razdeljeno na odločne reformatorje (Josef Smrkovský, Oldřich Černík in František Kriegel), ki so podprli Dubčka, in konservativce (Vasil Biľak, Drahomír Kolder in Oldřich Švestka), ki so sprejemali protireformistične zahteve. Brežnjev se je odločil za kompromis. Delegati češkoslovaške partije so morali potrditi zavezanost Varšavskemu paktu in obljubiti krotitev protisocialističnih gibanj, preprečiti delovanje Češkoslovaške socialno demokratske stranke in izvršiti učinkovitejši nadzor nad tiskom. Sovjeti so se sporazumeli za umik svojih vojaških enot, ki so bile na Češkoslovaškem po manevrih v juniju in dovolili partijski Kongres za 9. september.Navrátil (2006), pp 448–479
3. avgusta so se predstavniki ZSSR, Vzhodne Nemčije, Poljske, Madžarske, Bolgarije in ČSSR srečali v Bratislavi, kjer so podpisali deklaracijo. Slednja je potrdila neomajno zvestobo marksizmu - leninizmu in delavskemu internacionalizmu ter razglasila neizprosen boj proti buržoazni ideologiji ter vsem protisocialističnim silam.Navrátil (2006), pp 326–329 ZSSR je izrazila svojo namero o posredovanju v državi Varšavskega pakta, če bi bil »buržoazni« sistem v njej vzpostavljen. Po bratislavski konferenci so sovjetske enote zapustile ozemlje Češkoslovaške, vendar ostale vzdolž njenih meja.Navrátil (2006), pp 326–327
Invazija