Timar je bila v Osmanskem cesarstvu zemljiška posest (fevd), ki je prinašal 20.000 akč (srebrnikov) letnega dohodka. Lastnik posesti je bila država, zato je imel izključno pravico za njihovo delitev sultan. Zakupnik posesti – timarski spahija (sahibi-timar ali timariot) – je moral v zameno za uporabo posesti osebno opravljati vojaško službo, kadar je bilo potrebno, na vsakih 3.000 akč letnega dohodka pa je moral zagotoviti še enega konjenika. Timariot ni bil lastnik posesti in je ni mogel odtujiti ali prodati, ampak je od nje dobival samo rento.
Timarje so ukinili leta 1834.
Viri Opća enciklopedija JLZ, VIII, Š-Žva, Zagreb, 1982 Vladimir Anić, Ivo Goldstein: »Rječnik stranih riječi«, Zagreb, 2002 Milan Vujaklija: »Leksikon stranih reči i izraza«, Beograd, 1991
Kategorija:Osmansko cesarstvo